ločitev starejšega para
Kaj menite, prosim ker sem čisto nemočna in ne vem kako naj pomagam.
Par, poročen 47 let, v mlajših letih sta se razumela, spoštovala, potem pa so začela prihajati nesoglasja. On trmast, včasih po pol leta ni govoril,potem pa kot da ni bilo nič. Imata že odrasle samostojne otroke, ampak sedaj je pa nevzdržno. Ona mu velikokrat vrže pod nos vse napake-včasih je bila tiho, pove mu kako je sebičen, trmast, se ne pogovarja, ona pravi da ima vsega dovolj- da ne more več. Kaj menite; ali je še rešitev za ta par ali ne. Živita pa v hiši, sama- samo se bosta pa požrla…..
Pozdravljeni,
Ko prebiram vaš post se mi zastavlja vprašanje ali naj odgovarjam vam in se uglasim na vaše občutke ob doživljanju tega para ali naj se vživim v dinamiko para, ki ju opisujete in poskušam razglabljati o njuni potencialni rešitvi. Bom sprva slednje. Torej, dokler je njima v redu in dokler svojega zakona ali partnerstva ne jemljeta kot kritičnega, verjetno tudi ne bost reševala svojih težav. Lahko sicer, da se dojemata, kot da imata težave, vendar ju ne določajo zadosti, da bi kaj spremenila. Otroci so odrasli, onadva sta še vedno skupaj, kar pomeni, da ju le mora vezati kaj več, kot le otroci. Morda hiša, premoženje…sama vedno verjamem, da je še nekaj globjega, ki par veže skupaj, ne le to. Navadno je spodaj ne-varna navezanost, ki dobesedno zaveže v svojo dinamiko. To, da nekdo stopi iz tega kroga odvisnosti, mora biti zelo pogumen in navadno je za njim kar nekaj trdega dela na sebi. Nespoštovanje pa je zadnji stadij hude jeze eden na drugega in nemoči, ko nič ni več dovolj močno, da bi eden drugega še bolj ranila in ju pravzaprav prebudila: »Me boš končno videl, kako mi je?« Oba sta zelo ranjena, prezrta še iz primarnih družin, kar pa si vedno znova prebujata s svojim vedenjem. Zadaj pa je močno hrepenenje po tem ali si bosta kdaj lahko dala tisto, za kar sta bila nekoč prikrajšana: za temeljno spoštovanje, pripadanje in prostor, v katerem se bosta lahko imela lepo, še tudi sedaj, ko sta sama-le eden z drugim, ko si lahko pripadata le onadva.
Sprašujete: Ali je še rešitev za ta par? Vedno je rešitev, če par prepozna, da je rešitev potrebno iskati in če prepozna, da je njuno stanje zadosti hudo, da v tem nočeta in ne želita več živeti ter da si zaslužita kaj boljšega. Ta rešitev pa ne pomeni, da je do nje priti lahko. Seveda le s trdim delom. Menim, da tukaj brez zunanje pomoči dobrega zakonskega terapevta ne bo šlo. Kot sem rekla, le v primeru, da bosta sama čutila, da si tega želita in ne tako, da nekdo od zunaj nakaže, kako težak zakon imata in da je potrebno nekaj spremeniti.
Zdaj pa še k vam, ki ta zakon opisujete. Ne vem sicer v kakšni navezi ste s tema dvema človekoma, ampak očitno vam mora biti mar zanju, da sta se vas tako dotaknila. Kaj sprožata v vas, katere občutke, strahove, misli? Zakaj se vam zdi tako pomembno, da rešita zakon? Kako globoko sta vam prišla? Na kaj vas spominjata? Od kje se vam je sprožil tako globok strah, da se bosta pobila med seboj? To so vprašanja, na katera si želim, da si odgovorite in postavite mejo med vašimi občutki in situacijo tega para. Veliko je parov, ki tako živijo, žal. Vendar je to njihova odgovornost in ne od kogar koli drugega. Sama se držim načela, če me nekdo ne prosi za pomoč, se ne vsiljujem, pa četudi njegova težava kriči do neba. Če pa si želi mojega mnenja in pomoči, z velikim veseljem pomagam.
Želim vam srečo in pogum pri spoznavanju in sprejemanju same sebe.