Ločitev, samomor, še boriti se…kako?
Pozdravljeni,
sem čisto nov na tem forumu (ki ga občasno prebiram tu in tam), a nikoli si nisem, da bom moral tudi sam tu postati in prositi za nasvete – sploh pa glede tako težke teme….
Da povzamem – na videz smo čisto običajna SLO družina z 2 otrokoma (15 in 9). Z ženo sva poročena dobrih 8 let na nekaj let podlage….
Do nedavno se je življenje zdelo idealno oz. pač takšno kot bi po poprečnih smernicah naj bilo, a zadnje mesece preživljam(o) pravi pekel….
Z ženo sva se v tem norem tempu služb, skrbi za otroke, rutinskimi vikendi žal odtujila. Leto ali dve nazaj je ona ta problem začutila in se želela pogovoriti, a je preprosto nisem razumel (očitno sem pač čustveno nekoliko za njo) in sem njene prošnje za pogovor in pomoč ignoriral, potem pa je očitno ona to fazo dala skozi (in je v fazi popolne odtujenosti/ravnodušnosti) in šele takrat je meni “prebilo”, a kot izgleda prepozno….
Poskušal sem se ji približati na vse možno načine….od pogovora, predlogov, da se pričneva ukvarjati s stvarmi, ki so jo včasih veselile oz. si jih je želela (pa sem jaz bil proti oz. pasiven do njih), od žalosti, jeze, borbe za zakon, predlogo za obisk zakonskega terapevta, a žal nič ni bilo več sprejeto oz. ni uspelo.
Oba prihajava iz službe (enkrat eden prej, drugič drugi) in večere preživljava v tišini, prepirih ali pa rutinskem posvečanju za otroke oz. družinske obveze.
Naj ob tem odkrito priznam, da popolnoma prevzemam svoje del odgovornosti za nastalo situacijo zaradi ignoriranja potrebe po medsebojni komunikaciji, stopanja naproti (glede stvari, ki te ne veselijo, a so v veselje partnerki), pogovora, ko je žena začutila problem ipd.
Po drugi strani pa sem ženi in družini bil vedno s ponosom in veseljem zvest (sem izrazit družinski človek), skrbim za večji del stroškov, (rad) kuham, nakupujem t.i. fasungo, oblačila, šolske potrebščine otrokom itd. (seveda pa tudi žena, ki ima manjše prejemke, prispeva po svojih zmožnostih), sem po duši in karakterju poštenjak, prav tako pa ne pijem, kadim……
Skratka – vendarle nimam mnenja, da sem res slab človek (čustva – najsibodo negativna ali pozitivna pa sem res vedno izražal nekoliko težje).
Situacija je sedaj tako daleč, da nimam več nobene volje v službi, doma, pri vzgoji otrok…oz. v sebi niham med odločenostjo boriti se za zakon in družino ter vse skupaj pustiti, se ločiti oz. (vse pogosteje) kar končati življenje (pa dvomim, da imam pogum za to).
Ženo navkljub vsemu resnično ljubim (čeprav ona meni, da gre zgolj za čustveno navezanost), a preprosto ne morem več do nje in doživljam takšne in drugačne zavrnitve eno za drugo. Dvomim, da je pri njej kdo drug v igri – preprosto imam občutek, da me je prebolela in “ji je ravno” (z otroki normalno čustvuje, tako da je zavedanje tega še toliko bolj boleče) ter jo za to (glede na svojo ignoranco v preteklosti) ne obsojam.
Čeprav nikoli (razen seveda ob kakšnih posebnih priložnostih) nisem pil, se sedaj občasno zatekam k pijači, Lexaurinom ipd., da sploh lahko zaspim, čeprav se dokaj redno še vedno poskušam tudi ubadati s športom (tek, squash, sprehodi…)…
Vse bolj pa sem apatičen, trpi tudi služba, odnos do otrok, sorodnikov….in vedno večkrat razmišljam (tudi) o samomoru….
Rad bi se z nekom (ki bi mi lahko pametno svetoval) pogovoril pa ne vem (več) kam….samo vem, da tako ne morem več.
Vsaka pozitivna misel in dober nasvet je več kot dobrodošel – najbrž vas je že več šlo skozi to kalvarijo pa mi lahko tudi kaj izkustvenega poveste?
Hvala vsem in lepe praznike 2014 (meni gled etega bolj slabo kaže).
LP
Toplo pozdravljeni,
vaše pisanje in s tem čutenje je polno občutij osamljenosti in bolečine. Kot pišete, vas je žena opozarjala na stisko, ki je niste hoteli slišati. sedaj se ne odziva več, vi pa ste poli stiske, pritiskov in misli na samomor, saj je mora na telesu tako velika, da vam uničuje telo. Kaj se je resnično zgodila med vama? Vsa ta čutenja, je pred leti nosila vaša žena, prav takšna, kot jih sedaj čutite na telesu vi. Iskala je in prosila, ker tako ni zmogla več živeti, vi pa je niste slišali, pa ne, da vam ni mar zanjo, moški preprosto ne želi teh težkih čutenj, saj ne ve, kaj bi z njimi. Moški po naravi želi, da bi bila ženska ob njem srečna, če vidi ob sebi žensko, ki je nesrečna in zagrenjena, se bo počutil kriv in se umaknil, saj nima odgovora, kako ji pomagati.
Ko pa je pri ženi stopnja tesnobe presegla kritično mejo, pa vas je odrezala in se ne odziva več. V resnici ni odrezala vas, temveč občutja, ob katerih ni vzdržala. Ker sta mož in žena, sta del drug drugega, zato ste vse to, kar je bolelo prej njo, potem vi dobili na telo. Jezna je na vas in besna ter vam je vsa ta čutenja, s tem ko jih je sama zablokirala, pustila, da jih nosite vi. Ni več vzdržala, morala se je zaščititi, vendar ni naredila samomora, saj je mama dveh otrok in žena, sedaj pa ste vi na točki, ko ne zmorete več in razmišljate o samomoru. Samo čutenja so, ki so del vaju obeh, nosi jih močnejši, prišel pa je čas, ko bosta morala počasi skozi drugačen odnos to predelati.
Nujno bo najti drugačno pot drug do drugega. Svetovala bi vam, da preberete knjigo: Pet jezikov ljubezni. Prevedena je tudi knjiga: Pet jezikov ljubezni otrok, ki je tudi zelo v redu. Te knjige vam bodo pokazale drugačno pot do žene. Nekaj je iskala, najverjeteneje je ženska, ki potrebuje pozornost, vi pa ste se dajanja bližine na tak način bali. Ne vem, kaj je tisto, tako globoko v vas, da je niste zmogeli začutiti, nikakor pa ni vse izgubljeno. Če je žena utihnila, ste res že zelo daleč, vendar če je še ob vas, niste predaleč. Še je vrnitev, poiščite pomoč nekoga, ki je blizu vašemu domu in se pogovorite z njim. Lahko pridete v Ljubljano na razgovor k mojemu možu, ali na Ptuj k meni. Počasi boste morali ta svet zavrteti nazaj proti svetlobi, ker tema vleče dol sama od sebe. Problem je lahko velik, vendar nikoli ne sme biti večji od vas. Vi ste tisti, ki vodite svoje življenje. Kot terapevtka vam lahko povem, da ljudje iz čustvenih zgodb, kot je vaša, naredijo v svojem življenju čudež. Počasi se bo potrebno pobrati in začeti nazaj živeti. Nobeno čutenje ni vredno vašega življenja, noben problem, pa tudi ljudje ne. Pridite na razgovor. Obstaja lučka, jo bova skupaj našla, so ljudje v vaši bližini, ki jim je mar, le odpreti se morate.
Spoštovani,
uvodoma najlepša hvala za odgovor.
Glede tega kar zdaj čutim oz. nosim v/na sebi, mi je popolnoma jasno, da je bilo enako pri ženi in to zavedanje je še toliko hujše (večje) breme zame oz. je občutek krivde zavedajoč se, da je velik del odgovornosti ravno na meni, še toliko hujši (ni zastonj pregovor, da za vsako zadnjo plat šiba raste).
Glede Garya Chapmana – letos sem (v želji po približanju ženi oz. razumevanju najinih problemov) prebral tako z vaše strani predlagano knjigo, kot več ostalih od istega in ostalih avtorjev. Ženina reakcija je bila: da zdaj se mi je pa “obrnilo” (lahko berete tudi zmešalo) in se o tematiki iz knjig ni želela pogovarjati z menoj, češ, da se ne bo pustila “analizirati” (laično bi sklepal, da jo ta tema preveč boli oz. ne želi, da bi jo spet bolelo ter se raje umakne).
Zelo bom vesel, če se bom lahko pogovoril z vami (ženino prisotnost – čeprav bi gotovo bila zaželjena – pa težko jamčim) in vas bom gotovo še danes ali jutri poklical v želji po čimprejšnjem pogovoru (ni mi težko priti tudi na Ptuj).
Lep pozdrav
Zdravo
Ko sem bral vaše pismo sem pomislil na več stvari, večino jih je ga. Stanovnik že napisala, jaz pa bi povedal čisto preprosto.
Leta hladnosti do žene ste zmogli preživeti, saj vas to takrat ni motilo. Prav tako ste vi pred leti normalno čustvovali z otroki, kot lahko to dela ona sedaj. Sedaj, ko pa sta se vlogi obrnili, pa mislite na samomor?
Kam se je izgubila ta ‘moč’, da grem lahko sam skozi življenje?
Edini odgovor je, da ste bili vedno globoko v sebi željni stika in odnosa, le da se res tega nikoli niste naučili in vam je bilo to odveč, saj niste s tem znali ravnati (kot že napisano zgoraj).
Torej izhajajte iz sebe- priznajte si, da hladnost in prazen odnos oziroma življenje drug mimo drugega boli. Priznajte si, da sedaj čutite isto kot je čutila žena in da je očitno to bil edini način, kako vam želi pokazati kako trpi in je trpela že leta, ko ste vi mirno gledali TV in živeli mimo nje.
In sedaj bi se vi zatekli v alkohol, pomirjevala, jezo pravičnosti (da ste vedno bili zvest, da ste skrbeli za otroke) ali pa bi kar vse skupaj opustili in se morda pognali v samomor. Bo že še videla kako sem bil dober!
Prosim: NE.
Verjamem, da je težko zaspati, in živeti z vsemi temi občutki, ko ste jezni nase in na cel svet, da stvari niso ostale take kot so bile in ste bili ‘srečni’.
Pokažite, da ste moški in ne reva. Moški se borimo za žensko, ki jo ljubimo in znamo reševati probleme!
Prenehajte bežati. Stopite do žene in ji povejte, da se zavedate napak, da je razumljivo, da vas več ne spoštuje in vam verjame. Da pa boste najprej sami sebi in tudi njej dokazali, da ste lahko boljši.
Potem pa se začne delo. Prijaznost, redna pozornost, obisk terapevta KI SE VEDNO LAHKO ZAČNE individualno. Vi pojdite in se začnite učiti kako priti nazaj do žene, ki že leta čaka na vas. Verjemite, da še zdaleč ni obupala.
Tudi če se vse ne izteče dobro, pa boste postali boljši moški in ne še en obžalovanja vreden alkoholik.
Srečno
Zakaj takšen dokončen obup? Ne jemlji svoje žene tako “težko”. Poskusi zbrati pogum, delaj na samopodobi, ji (nekoč, čim prej) postavi neke vrste ultimat tipa it’s now or never in kmalu boš vedel, kje stojiš.
Poglej z drugega vidika, kaj pa če se dela “hard to get”. Po opisu sodeč racionalizira že, kot si ti nekoč. Pomagaj ji in pripravi jo do stanja, da bo ponovno čutila in občutila, ker kot veš, je vsak nov (takšen) dan (zate in zanjo) izgubljen dan.
Skratka delaj na tem, da izstopiš iz tega peklenskega kroga, v katerem se ciklaš. Pa brez samoobtoževanja, fantomskih občutkov krivde in misli o samomoru. Nihče ni popoln, ne žena, ne ti.
Problem, kot ga vidim, imaš samo en in skoncentriraj se zgolj nanj: ti delaš na odnosu, tvoja žena ne. Še enkrat, poglej jo z drugega vidika, pripelji jo do zavedanja, da je v odnosu s TEBOJ, ne sama s seboj. “Oživi” jo, saj jo poznaš, nista neznanca.
Pozdravljeni Joco,
Vse svoje napake sem sebi že davno priznal. Enako tudi ženi in ji tudi povedal, da se ne čudim, da je najin zakon tak kot je…zaradi mene.
Glede mojega custvovanja je pa tako, da popoln ignorant nikoli nisem bil, a ocitno je zena zelela vec kot sem bil pripravljen dajati (kar razumem).
Letos sem ze veliko stvari na sebi naredil ali pa vsaj poskusil narediti na boljse in ostaja se vnaprej velika zelja s spremembo na plus nadaljevati, a v “crnih dneh” oz. delih dneva ter ob stalnih zavrnitvah s strani zene pa sem vseeno povsem na tleh.
Iskreno moram povedati, da je zadnjih nekaj dni psihicno boljsih in mi samomor ne roji vec po glavi (nisem pa o le-tem razmisljal z vidika, da nekomu pokazem kako dober sem bil ipd., ampak, ker sem ga videl kot ultimativno resitev neresljive situacije). Je pa tako…da en dan je boljsi, drug dan je slab (glede pocutja)…
Tudi k terapevtu sem se ze narocil na prvi informativni razgovor (za ta teden) in iskreno o tem povedal tudi zeni, saj se mi zdi prav, da ve za to, cetudi ji ni za iti zraven (morda pa kdaj kasneje).
Upam na najboljse in hvala za kritike in vzpodbudne misli – vsekakor si zelim se nadaljnje diskusije.
Lahko noc
Pozdravljeni,
skoraj 8 mesecev je od mojega zadnjega udejstvovanja v tej temi in od takrat se je ogromno zgodilo in da na hitro povzamem;
Moja agonija se je nekako nadaljevala še ves december. Bil sem pri terapevtki ge. Stanovnik, si z njo še nekaj časa tudi dopisoval (za kar si ji še enkrat najlepše zahvaljujem), se pogovoril tudi z dvema ožjima sorodnikoma (da sem končno lahko vso to breme, ki sem ga nosil v sebi vsaj malo dal ven).
Božično-novoletni prazniki so bili ena sama muka. Jaz sem hlastal za njeno pozornostjo, ona se je umikala, bila hladna…skratka tudi po svoje prizadeta in zmedena zaradi sprememb oz. nihanj, ki so se dogajale v meni vso leto 2014…
Malo pred silvestrovim sem se odločil, da tako več ne gre, ker sem na poti totalnega propada in sem se spomnil, da sem v mlajših letih stres iz sebe uspešno spravljal z redno rekreacijo. Tako sem se vpisal v fitnes in pričel 4x do 5x na teden teči na stezi po urco (malo gor ali dol), pričel sem tudi hoditi zunaj na bližnje hribčke, sprehode (kamor sem občasno vključeval tudi otroke – žena ni hotela/zmogla z menoj), ko se je otoplilo pa tudi intenzivnejše kolesarjenje. In res so se pozitivni efekti vsega zelo kmalu pričeli kazati. Bil sem bistveno bolj miren, lažje sem prenašal tišino doma (do žene še vedno nisem mogel)…. Po duševnem pozitivizmu se je pričel kazati tudi telesni napredek, saj sem v cca. 3 mesecih izgubil 15 kg (bil sem precej močan v postavo) do danes pa skoraj 20 kg, tako da sem sedaj na velikosti S (prej pa L do XL).
Z ženo sva občasno le zmogla kakšen konstruktiven pogovor, ki pa ni prinesel nobenih zbližanj. Očitno je bila ta tema zanjo še zelo boleča, saj je večkrat pri moji pobudi za pogovor oz. poskuse zbližanj odregairala zelo vihravo odklonilno oz. je še bolj bežala, ampak tu in tam pa je le vsaj delno razkrila kaj o svojih občutkih – ti so bili takšni, da je priznala, da se počuti glede naju prazno, da je v svoji pretekli agoniji, ki se je vlekla še dlje kot moja, preprosto morala iti naprej in da do mene ne čuti več isto kot prej, da nobeden od naju ni več isti kot “v srečnih dneh”. Jaz sem ji odkrito povedal, da si življenja brez intime in čustvene (seveda tudi fizične) povezanosti ne morem predstavljati in da če ne bo šlo drugače pač predlagam, da se začasno umakneva en drugemu na svoje pa vidiva, če se bodo v tem času glave ohladile, če se bova spet pogrešala (no v bistvu sem jo jaz pogrešal (takšno kot je bila nekoč) tudi doma).
Tako sva se dogovorila, da počakava do konca šolskega leta (zaradi otrok), potem pa se spet pogovoriva…. Seveda sem težko dočakal konec junija, vmes upal, da se bodo stvari čudežno uredile, a bilo je bolj ali manj isto kot prej – sam (morda s katerim od otrok) na sprehodih, kolesu, hribčkih…tu pa tam vsi z otrokoma oz. sama v kino, ampak res samo ogled filma, potem pa bolj ali manj v tišini domov, brez intime, sam v spalnici (ona na kavču v dnevni…). Edina stvar o kateri se je še pogovarjala z menoj je bila njena služba, ki jo res veseli in rada govori o njej, sicer pa je parkrat na teden hodila na žensko rekreacijo, tu in tam z njimi na nastop, pijačo… Prepričan pa sem, da ni imela oz. nima nobene afere oz. podobno.
Po koncu šole sem tako dal pobudo za pogovor, jo vprašal, če se je karkoli spremenilo v odnosu nje do mene, če ima kakšen predlog, rešitev….ampak vse je bilo pri njej isto kot poprej (z zaključkom, da ne ve kaj bo prinesla prihodnost za katero pa ni imela več energije se truditi), tako da je bil moj glasen zaključek pogovora, da lahko torej še naprej trpim to neznosno stanje ali pa grem…(pogovor je nato prekinila hči, ki je prišla v spalnico – da so stvari med nama napete so jasno čutili/vedeli tudi otroci…).
Tako sem se po veliko neprespanih nočeh v pričetki julija par dni pred opreacijo, ki me je čakala odločil, da odidem v stari dom o čemer sem jo tudi seznanil ter večino svojih stvari (v odsotnosti nje in otrok) odnesel tja, tako da sem iz bolnišnice prišel nazaj k staršem (v svoje nadstropje v hiši). Tako njej kot otrkoma sem to razložil preden sem odšel (vsakemu na primeren umirjen način). Ona najbrž ni pričakovala, da bom to res storil in je ob mojih prvih besedah povsem onemela…
Z ženo sva večer večer preden sem odšel odšla na pijačo kjer sva se mirno pogovrila oz. sem ji še enkrat povedal, da ne odhajam, ker je ne bi imel rad, ampak ravno nasprotno, da jo ljubim, a preprosto si želim od naju več (kot nič kar sem dobival) in da ne zmorem več živeti tu, ker se mi bo drugače zmešalo. Rekel sem ji tudi, da si ne želim “zapreti vrat” glede naju in da res upam, da bova po nekaj časa se oba pomirila in morda lahko pričela znova. Prosil sem jo tudi, da bi vmes normalno komunicirala in se dogovarjala glede otrok (materialno seveda soprispevam tudi v odsotnosti). Rekla je, da me razume, da sva nekje na poti izgubila stik in da glede otrok ni problema.
Sedaj je že 4 tedne odkar sva (upam, da zgolj začasno) narazen. Sprva sem (z izjemo bolečn zaradi operacije) čutil veliko olajšanje in vse skupaj se je zdelo kot prava odločitev. V bolnišnico na obisk je prišla k meni žena z otrokoma (ker nisem bil sam v sobi in pa tudi v bolečinah zaradi operacije nezmožen mobilnosti, je bilo vse skupaj zelo formalno). V nadaljnjem času sva se glede otrok res sproti in brez težav dogovarjala (hči je 70% časa pri meni, ker je vedno bila bolj navezana name), parkrat smo šli tudi na skupno pijačo za kakšno urco, izjemoma na čvek tudi sama (pri čemer sva se “težkim” temam tudi izogibala).
Po začetnem olajšanju pa jo (njo kot žensko in ne prejšnjega družinskega življenja) zdaj iz dneva v dan bolj pogrešam. Morda je vse skupaj hujše še zaradi tega, ker mi konkretnejša rekreacija (zaradi operacije) še ni dovoljena in lahko hodim zgolj na par km sprehode (včasih sam, včasih s hčero oz. kakšnim kolegom). Saj se poskusim zamotiti s čem, a nekako ni prave volje.
Žena je v tem času bila z vsakim od otrok po par dni na morju (drugi otrok je bil takrat izmenično v koloniji), sicer pa se po moje zamoti s službo oz. žensko družbo (ki pa se ji ni zaupala) oz. da stanje kot je nekako negira, se z njim ne sooči, ampak odriva na takšen in drugačen način proč.
Z ženo se vidiva (sama ali z otroci) cca. 3x na teden (malo gor ali dol). Včasih je pogovor malo v krču (a sem večinoma sproščen in ne napet oz. vsiljiv kot prej), včasih pa izredno sproščen (ob eni zadnjih prilik je pogovor nanesek na najino spolnost in nekako sem dobil občutek, da ji je bil pogovor precej všeč oz. jo je pozitivno vznemiril – tu in tam tudi pohvali mojo sedanjo postavo ipd.). Poskusim se ji ob teh prilikah maksimalno posvetiti, poslušati (brez vnesnih pametovanj, prekinjanj…).
Za razliko od mene, ki se se z dvema ali tremi (zaupanja vrednimi) osebami tu in tam pogovorim o sebi in svojih čutenjih, strahovih glede mene in žene, mi je ona v enem zadnjih čvekov odkrito priznala, da ni o tem govorila z nikomer, da to drži v sebi (tudi je tak tip osebe nasplošno) in da se boji, da se ji bo vse nabralo do te mere, da se ob neki priliki čustveno izpovedala oz. tudi telesno predala napačni osebi. Hkrati je povedala, da je moje ime pri njej (in vedno bo) v predalu z zlato pentljo in da mojega dobrega imena pri njej nikoli nihče ne bo mogel uničiti (kljub vsem napakam na čustvenem področju do nje pa sem res bil drugače skrben in zvest mož, še posebej pa dober oče), da pa ona ko ponavadi z nečim zaključi, to tako tudi ostane (oz. da vidi zgolj minimalne možnosti, da bi poskusila znova – kolikor jo pa poznam je pri takšnih izjavah v veliki meri prisoten tudi strah).
Povedal sem ji, da bi me seveda prizadelo, če bi kdo tretji vstopil med naju, a da nimam vpliva na njeno obnašanje oz. delovanje izven naju, da pa sem ji vedno na voljo za pogovor, če bo želela/zmogla (že to, da sem ji je toliko zaupala je pri njenem karakterju oz. najinem donedavnem odnosu ogromno).
Bili smo tudi skupaj na dveh družinskih piknikih po njeni strani, obstaja pa sicer tudi majhna možnost, da gremo avgusta za kakšna 2 ali 3 dni skupaj na dopust (čeprav se zavedam, da pri ženskah izjava “se bomo sproti dogovorili” lahko pomeni tudi prikriti NE).
Po eni strani vem, da obstaja zlato pravilo, da če gresta dva (tudi začasno) narazen (sploh če sta oz. eden od njiju) imela drug drugega res dovolj, da si morata dati mir par tednov, a po drugi strani se bojim, da se bova v tem času povsem odvadila medsebojne bližine.
Nočem biti preagresiven s pozornostjo oz. pobudami za druženje, saj sem jo zaradi preagresivnih/prepogostih poskusov zbližanja v zadnjem letu pe bolj odgnal od sebe, a želim, da bi vedela, da si res želim še enkrat poskusiti z njo, da jo imam rad in imam stvari sedaj razčiščene v glavi (kar jih prej nisem imel). Ob priliki sem ji napisal na mail eno osebno sporočilo kjer sem se ji še enkrat opravičil za moj odhod ter za vse kar je doživljala v zadnjih letih. Hkrati sem ji povedal, da jo še vedno ljubim in da si res želim, da bi poskusila znova ter da si naj vzame kolikor časa rabi oz. želi – da je pobuda na njeni strani. Vem, da je bilo to morda prehitro oz. preveč, a preprosto sem želel, da to ve.
Toliko (predvsem pa odkrito) kot se sedaj druživa oz. pogovarjava, se v zadnjem letu nisva nikoli. Večinokrat se odzove na moja povabila po kratkem druženju z otrokoma oz. midva samima (ta vikend gremo na skupni piknik in pote mnajbrž tudi sama v kino). Tudi ob slovesu jo lahko ponavadi objamem in poljubim na lice ali vrat (prej se je skoraj da nisem več smel dotaktniti).
Vse zgornje me navdihuje z določeno mero optimizma, a dostikrat me tudi obdajajo črne misli glede naju oz. preprosto ne vem ali preveč hitim, ali je prav, da dajem pobude samo jaz, ali bi ji moral še dati več časa (kar zame ni problem) ali pa postajam zgolj zaupni prijatelj kar pa res ne želim postati. Vem, da so njene rane bolj globoke kot moje (jaz sem imel hudo zadnje leto, pri njej pa se je vse vleko dlje + moje zadnje leto nihanj in takšnih ter drugačnih izpadov).
Res bom vesel vsakršnega nasveta oz. vaših izkušenj, ker jo še vedno ljubim ter vem da (če se bi seveda oba potrudila) lahko znova zgradiva uspešen in ljubeč zakon.
Torej kako jo prepričati (ob njenih preteklih ranah, čustveni ohladitvi, strahovih in “zaprtem” karakterju), da bi poskusila znova in kaj paziti ob tem?
Hvala že vnaprej vsem in lepo poletje želim
Lepo pozdravljeni,
resnično hvala, za vaše pismo. Na zadnje, ko ste mi pisali, ste bili v tako globoki stiski, da me je resnično zaskrbelo za vas, na kar ste prekinili vse stike. Pisma nisem nikoli objavila, ker se mi ni zdelo primerno, če ravno se me je globoko dotaknilo saj je izražalo notranje doživljanje moškega, ki se je iskal ob svoji ženski.
Vaša pot je bila naporna in težka, veliko ste prestali v zadnjem letu in ob tem našli predvsem sebe. Ženo še vedno ljubite, tako kot ona vas. Žena vas je začela opazivati, ponovno občudovati, iskati, ker ste začel srbeti zase na drugačen način. Sedaj sebe več ne iščete v njen, ker sebe lahko najdete samo pri sebi. Svoje praznine ne morete zapolniti skozi njo, temveč ob njej in občutek imam, da ste tudi vi to spoznali v zadnjem letu. Postali ste moški ob njej, ki je več ne pogreša iz potrebe po bližini, ker je sam in nesrečen v sebi. Ker zmorete vi biti vi in poskrbeti zase kot moški, se je začela vračati v vaš svet. Še vedno čutite strah, ali se bo ponovno prebudila v vas tista stiska, zaradi katere je ona beža od vas. Sedaj lahko resnično vidite, da ni bežala od vas, temveč od stiske, ki se je njej prebujala ob vas. Vsa tesnoba, ki ste jo čutil, vsi pritiski in mora, ki je živela v vas, je njo dušila in potiskala vstran. Vaša žena nikoli ni hotela oditi od vas, ker ko ženska gre, resnično gre. Ves čas vas je imela potiho rada in upala, da bo med vama drugače, le vi tega niste videli.
Sedaj se je med vama začel nov svet, drugačen, nova priložnost, za drugačen odnos. Ohranjajte sebe, bodite vi, poskbite zase, ukvarjajte se s športom, bodite zadovoljni sami s seboj in imejte samo radi svojo ženo takšno kot je. To je edina iskrena in resnična pot do žene.
Vse dobro vam želim in srečno.
Ga. Sabina,
uvodoma najlepša hvala za vaš vzpodbuden odgovor (res ste izjemno prijazna in sočutna oseba).
Ja, res je za menoj križev pot, ki me je skoraj pognal čez rob in tega si ne želim doživeti nikoli več. Po drugi strani pa rek “kar te ne ubije, te utrdi” še kako velja.
Kakorkoli – zase vem, da sem danes boljši, močnejši in predvsem čustveno bolj razumevajoč in odprt kot kdajkoli poprej.
Odkrito pa priznam, da sem v njeni prisotnosti še vedno včasih malo preveč zmeden, nesiguren (ne bom uporabil izraza obupan) – tako malo v krču kar se gotovo tudi občuti.
Torej – moje preizkušnje še niso končane – v tem slabem mesecu ločenega življenja, sem spoznal, da ženo še vedno zelo ljubim, da si želim, da bi korak po korak znova zgradila najino zvezo, ki bi temeljlila na medsebojnem zaupanju, rednih pogovorih, sprotnem reševanju težav in pa predvsem vsestranski intimi kot si jo lahko nudita partnerja (a za to sta potrebna dva).
In tu se pričnejo moji strahovi oz. skrbi – t.j.kako do nje ob njenih besedah o “pogreti juhi”, zaključenih stvareh v predalu in navidezni čustveni hladnosti, ker včasih dobim povratni občutek, da prehitevam oz. preveč silim vanjo, po drugi strani pa vem tudi za rek “daleč od oči, daleč od srca”.
Skratka – je dobro se umakniti se še za nekaj časa in čakati na pobuude tudi z njene strani oz. še naprej vabiti na neobvezna druženja parkrat na teden, predlagati (skupne družinske oz. individualne najine) izlete oz. druženja?
Vem, da ni nobenih garancij, da bova dejansko prišla nazaj skupaj, a resnično si želim, da bi, ker vem, da bi nama lahko uspelo, je pa včasih prava znanost “razumeti ženske”. Menim sicer, da sem glede slednjega veliko stvari dognal v moji kalvariji, a človek se vse življenje uči…
Lep pozdrav
Na hitro dodam še dodatek…
Včeraj sva šla v kino na ogled filma. Zelo previdno sem načel debato glede vsega kar ona drži v sebi in se noče z nikomer zaupati. Povedal sem ji, da se meni lahko (če bo želela) brez, da bi sodil, komentiral oz. to govoril naprej vedno zaupa – da jo bom samo poslušal. Zelo kategorično je zavrnila ta možnost kot tudi možnost, da bi šli med njenim dopustom kam skupaj ter da ne bova skupaj (kasneje je sicer to omilila z izjavo, da ne ve kaj bo čas prinesel).
Povedal sem ji še, da vem, da bi nama (če bi sčasoma poskusila znova) lahko uspelo, ker zdaj dobro vem kaj smisel partnerstva in da je treba zanj garati dnevno (ter da jo imam res še rad/jo ljubim), a ona pač da (z raznimi metaforami), da je to pač minilo, da ona na koncu vedno ostane sama ipd.
Končno sem vdal in ji še enkrat povedal, da sem ji (z ljubeznijo) vedno na voljjo, če si premislil in da ji bom (če je tako) dal nekaj časa mir s povabili na pijače oz. podobno, da pa me ona lahko vedno pokliče.
Ob tem naj še povem, da ji je bilo med pogovorom evidentno hudo, da je imela solze v očeh, da so ji oči pordečele ipd., ampak preprosto si ne pusti do sebe, se ne odpre…
Odločil sem se, da moram iti naprej, živeti, športati, skratka se “coolirati” (včeraj sem bil in danes grem v družbi dobrega prijatelja na pohode v naravo) in če bo čas glede naju kaj obrnil na boljše, potem super drugače pa….kakorkoli – hvala bogu sem zdaj dovolj močan, da si ne bom ničesar naredil in bom sčasoma tudi to notranjo bolečino premagal…
Konsgruktivna debata seveda zaželjena še naprej 😉
Lp vsem
Spoštovani avtor.
Žal mi je za vašo težko izkušnjo, ni lahko, ravno nasprotno. Dobro da ste zdržali in upate ter vztrajate naprej. Najprej pa živeti zase, najti sebe, šele potem druge…
Ali lahko vprašam koliko ste okvirno stari.
Kaj se je kot v začetku omenjate v prvem sporočilu dogajalo, da ste spregledali čustveno potrebo pri ženi. Ali ste bili s čim zaposleni/okupirani ali enostavno ne tako čustveno odprti za njene potrebe in vas sedaj kaznuje za to?
Vztrajajte naprej in vzljubite sebe.
Pozdrav,
hvala za vpodbudo. Star bom 40 v roku par mesecev (res veselo praznovanje bom imel 🙂 glede na vse kar se mi dogaja je zgodilo v tem zadnjem letu).
Žene žal preprosto nisem razumel v njeni stiski in potrebi po pogovoru glede prihodnosti…nisem bil na isti ravni čustvene inteligence…žal 🙁 ). Menim pa da me žena ne kaznuje, ampak se je preprosto povedano povsem odtujila in vprašanje, če ji bo še kdaj za naju (v tem trenutku vsekakor ne daje takšnih simptomov).
Zdaj pač poskušam iti naprej. Pride dober dan, pride slab dan oz. del dneva….ravno danes ponoči sem vsakič v roku par ur nekajkrat sanjal, da ima žena drugega, a sem šele zdaj izvedel…grozen občutek, a si potem pač poskušaš dopovedati, da se tudi to lahko seveda zgodi in da ne moreš nič proti temu…
Skratka življenje gre naprej…hočeš ali nočeš in ne glede na to kako se bo tole končalo upam, da bom nekoč lahko na sedanje obdobje brez pretresov gledal zgolj kot na eno življenjsko izkušnjo zaradi katere sem postal boljši človek 😉 .
LP
Kako se vam je odvilo življenje? Sta našla izgubljeno povezanost? Sam sem zelo podobni situaciji in res ne vidim rešitve. Ko sem videl da z njo ni ok, sem poskusil in predlagal vse, da se bi počutila bolje. Na koncu sem postal jaz depresiven in ne najdem izhoda iz tega začaranega kroga. Prišlo je sedaj do tega da se ona slabo počuti ker se jaz zlabo počutim… Čutim da med nama ni v redu in to da mi žena govori da naj povem kaj naj naredi, da bo bolje, me spravlja v obup. Preveč jo imam rad, da jo silim v neko ravnanje, če ji v resnici nido tega. Težava je da drug dugega mučiva. Se ne kregava, se pogovarjava ampak rešitve ne najdeva. Vse mi deluje kot prisila in odlaganje neizbežnega. Zato me toliko bolj zanima kako je z vami in vama nasplošno? Je kaj upanja….? Ker to kar mi je na zadnje rekla da naj jo pustim pri miru in naj ne silim vanjo, pa bo ona prišla k meni, mi je groza… To pa zato ker sva prišla do težav ravno zaradi tega ker sem jaz bil oddaljen. Ne vem kako lahko vzrok za težavo postane tudi rešitev?!
