Ločitev – kaj sedaj – po 50
Želim si izmenjati izkušnje z ločenci okoli petdesetega leta. Posebno me zanimajo nasveti žensk v “najlepših letih”, ki so jih možje zapustili zaradi druge ženske. Otroci so šli od hiše, kariera je na višku, hiša urejena, lahko bi se začela nova medena leta. Ampak ne zame, partner se je odločil za mlajšo in se odselil. Kljub zame (očitno samo navidezno) zelo kvalitetnemu zakonu, se mu je v drugi puberteti zavrtelo. Pa da ne bi kdo mislil, da sem zavaljena, zanemarjena in neuspešna ali zapita, prav nasprotno.
Razočaranje je boleče. Občutek zapuščenosti je uničujoč. Koliko časa bo trajalo?
Ah, Erika, pet let je predolgo! Toliko je sicer potrebovala Eva, ampak ti zelim, da bi se prej postavila na svoje noge. Kaj bi zalovala za moskim, ki se mu je utrgalo zaradi druge pubertete! Cas je, da se tebi tudi malo “utrga”. Pozitivno, seveda. Otroci so na svojem, moz je sel – skrbi pa z njim(i). Sedaj imas cas, ki ga lahko posvetis samo sebi, ne da bi si ocitala, da koga zanemarjas. Uzivaj. Pojdi ven, na izlete, v naravo, beri knjige, srecaj se s prijateljicami. Ne zaluj doma, da ne ovenes. Postani svoje srece kovac. Seveda bo trajalo nekaj casa, da bos zadevo prebolela. Toda trdno se odloci, da jo bos, ne utapljaj se v spominih in idealiziranih podobah, kako je bilo lepo. Verjetno ni vse stimalo. Kot vidis, pa niso samo zenske “zapuscene in prizadete”, na tem forumu se je javil tudi loceni moski. Toda trdno odlocen, da bo stopil naprej, v zivljenje, ne pa da bo pet let (ali vec) zaloval…
Spoštovana Erika !
Vidim, da so ženske bolj pogumne in tudi Irena me je “potegnila za jezik”.
Sem tisti “ločenec s tega foruma”. Rad bi rekel karkoli vzpodbudnega, pa sam vem, da je potreben čas za razmislek, okrevanje, odpuščanje.
Na kratko je težko povedati veliko: Pa vendar…
Dejstvo je, da moški po ločitvi trpimo bolj, ženske pa dlje. Ampak kot vidim iz Vašega opisa, boste res imeli medena leta. Točneje: jih že imate!
Svobodna ste in to je največ, kar lahko človek ima. Vem, zelo boli, še posebej ker je mož odšel z mlajšo. A juhica se bo zelo hitro ohladila, poti nazaj pa ne bo.
Prepričan sem tudi, da ste posebna oseba, simpatična in duhovita. Ne morem Vam reči, kaj Vam svetujem, rekel bom le, kaj sem naredil jaz:
Najprej sem si povrnil samospoštovanje in si točno določil cilje. Izločil sem vse, kar mi jemlje čas (TV, telefoni, nenujno delo, itd…). Udeležujem se tekov in pohodov 2x mesečno (ta vikend grem na rally na Idrijsko). Poleg diplome končujem še eno fakulteto, pridobil sem licenco za strokovno delo, itd.
Po prvem mesecu, ki ga ne privoščim nikomur, sem poletel in nikoli si ne bi mislil, da se da v tako kratkem času tako pozitivno zaživeti. Srečno, Andi
Ker ste dobila že veliko dobrih nasvetov (aktivnost, odprtost, nova področja interesa), vam bom samo predlagal pot, ki bo skrajšala vaš “čas trpljenja”.
1. Ne verjemite nikomur, da MORATE trpeti (niti eno uro, kaj šele mesece, leta)
2. Odpustite možu in SEBI, ker se boste sicer “požrla” od znotraj – in BREZ POTREBE
3. Odpuščanje bo prineslo mir VAM (saj ni treba klicati moža potelefonu in se mu opravičevati, lahko mu odpustite v sebi)
4. V življenju VSAK dela napake, PAMETNI pa se iz njih vedno tudi kaj NAUČIJO
5. Ste šele na polovici (ali celo tretjini – razvoj geriatrije) vašega življenja, še veliko lepega vas čaka
6. Odkrijte radost vsakega novega dne – in ta ni v samopomilovanju
7. Eno pa lahko verjamete – vse povedano niso samo teorije – tako je pač življenje, pa če so vam do sedaj to povedali ali ne
Preberite kakšno dobro knjigo o osebni rasti – in se ravnajte po nasvetih. Ne “zvalite” se v past samopomilovanja in “cmerjenja” doma pred TV (in žajfnicami) – to je vaše življenje – in vi ga živite najprej zase.
Za vas imam eno konkretno prosnjo:
Stara sem skoraj 51 let in porocena 26 let. Zadnjih 10 let v mojem zakonu gre samo navzdol in to zaradi pijace, tako da sedaj ze resno razmisljam o locitvi. Stalno sem nekako upala da se bo zadeva izboljsala a zdaj sem skoraj prepricana da ne bo in da bo z leti samo slabse. Moz se o tem problemu sploh noce pogovarjati in za njega ne obstaja.
Zanima pa me, ce veste, kako se resuje problem stanovanja v primeru locitve? Imava stanovanje v skupni lasti (50:50). Da bi se odselila in si najela stanovanje po takih cenah, bi zame bilo preveliko breme, ker moram skrbeti tudi za hcerko (vsaj se nekaj casa). Pa tudi nasploh, kaksen je postopek, kam se obrnem ce se odlocim za ta korak? Tudi ostale udelezence foruma prosim za odgovore, ce imajo kaksne izkusnje o teh zadevah.
Hvala vsem in lep pozdrav
Kar na: [email protected]
Hvala
Spoštovana Nika !
Nikar ne delajte napake in ne povezujte problema ločitve
s problemom delitve premoženja. Ločite se in to takoj !
Idealna možnost je sporazumna ločitev in dogovor o
razdelitvi stanovanja, itd. A slutim, da to ni možno.
Tako vam ostane tožba, boj za premoženje (vaše).
A vseeno, koliko je vredna vaša svoboda!?
Srečno, Andi