Pozdravljeni. Dolgo časa sem zbirala pogum in napisala, nisem več zdržala, potrebujem nasvet, predvsem od tistih, ki ste to sprobali, izkusili. Zgodilo se je tudi meni, poročena 6 let, dva otroka (2 in 4,5 let), z možem sva se popolnoma oddaljila, veliko je prepirov, tudi udaril me je, v ničemer več se ne strinjava, niti si več ne pustiva blizu, kot da sva izgubila pot drug do drugega, pogovarjati se noče. Že nekaj časa nazaj sem spoznala Njega; najprej prijateljstvo, ki je prerastlo v ljubezen; on tudi poročen, tudi dva otroka. Oba razmišljava o ločitvi in o skupnem življenju po tem, vendar mene to vse skupaj zelo razjeda; zelo ga ljubim, lepo nama je skupaj, ob njem se počutim kot da me vedno znova nekaj novega nauči, zavedam se, da skupno življenje marsikaj spremeni, ampak oba vztrajava pri tem skupnem koraku. Sedaj pa me zanimajo izkušnje vseh tistih, ki ste se odločili za ta korak; in sicer kako so vas sprejeli starši in otroci novega partnerja, kako hitro ste zaživeli skupaj po ločitvi, sta si stala ob strani, ko so padali nizki udarci okolice? Kako so prijatelji in okolica reagirali? So vas sprejeli?
Že vnaprej hvala vsem, ki si boste vzeli čas in mi odgovorili.

LP, Janja.

Janja pozdravljena,

osebno imam podobno situacijo za sabo, ki je bila zelo zelo boleča… za vso družino. Če se bosta oba razšla s svojimi partnerji zaradi tega, da bosta skupaj, zadevo dobro splanirajta, naredita dober načrt… si stojta ob strani, samo tako bosta zmogla. Pred tem pa premisli vsaj 100x , če je tip sploh vreden… če je primeren za očima tvojih otrok… če ima res to, kar si želiš in potrebuješ ti. Ne hitet, če je to to, se bo izkazalo slej kot prej. Včasih traja tudi več let. Bodi potrpežljiva, opazuj situacijo, opazuj sebe… In nikdar se ne loči zaradi drugega, vse kar počneš, počneš zase… za svoje otroke. Če je mož res nasilen, potem veš, da ne boš zmogla obdržat zakona, če boš želela, da otroci ne živijo v disfunkcionalni družini pa tako ali tako ne… situacija pri meni je zelo podobna, kot jo opisuješ ti. Če želiš, mi lahko pustiš kak kontakt za privat pogovor… vem, kako ti je ali vsaj približno kako ti je.
Lahko povem samo, da bi jaz ravnala danes drugače… ne, da bi ostala z njim, z možem, ampak bi se zadeve.. ločitve lotila na bolj premišljen način… ker ko enkrat brezglavo greš, potegneš za sabo težav še in še… Še danes ne vem, kako mi je uspelo preživet ves ta psihični pritisk… njega, njegova družine… res, da sem sedaj dokaj resno zbolela in predvidevam, da je bolezen posledica vseh preteklih pritiskov in sekirancije. Sem pa optimistična in bom to prestala… ker si zaslužim lepše življenje. Drži se!

Bila v enaki situaciji, in oba z mojim takrat pač ljubimcem, sva bila vezana ….ampak ljubezen je naredila svoje in oba sva se razšla s svojimi družinami…tudi nekaterimi prijatelji (pač, tako je, nekateri tega preprosto niso sprejeli) in sedaj že vrsto let živiva skupaj, sva se poročila in uživava življenje….ne glede na to, kako te oziroma vaju bodo obsojali….tisti pač ne bodo del vajinega življenja in jih ne potrebujeta….Kako kdo prenese ločitev prijateljev, sorodnikov, je popolnoma njegova stvar….vidva za svojo srečo ne smeta biti kaznovana. Vendar pa….čas celi rane, in na začetku je težko, se spopadati z vso negativno energijo posameznikov….slabo vestjo…..itd….zato res naredita dober načrt. kako bosta to speljala, da bo čim manj boleče za vse vpletene….ampak odkritost se splača…..bolj kot skrivanje:)

Tudi jaz imam podobno izkušnjo. Šla sem iz veze ki je bila daleč od idealne, vendar se je vse tako zapletlo da sem že večkrat mislila da sem na dnu in da grem lahko samo še navzgor, pa spet padem…. Verjetno je res, da ta korak naredimo le tisti, ki imamo nemogoče partnerje s katerimi se ni mogoče pogovajati, sklepati kompromisov… in to se potencira na 100 ko pride do ločitve…

Tako kot je rekla “dvaintrideset”, če bi šla še enkrat čez vse to, bi se lotila popolnoma drugače…
bi bilo lepo poklepetati z vama, saj je po forumu zelo težko. Janja74 in tudi dvaitrideset, ali imata kogoče kakšen zaseben mail, na katerega bi lahko pisala.

pozdravljenje!

ne vem zakaj ne morem poslati zasebnega sporočila, me lahko ena od vaj kontaktra na zasebnem, namreč rada bi se malo pogovorila preden naredim podoben korak.

hvala

Se ne moreš ločiti sama? Ne znaš živeti nekaj časa sama? Nimaš časa ugotoviti, ali ne bo čez 6 let ponovljena enaka zgodba, enaka, kot tvoja še nedokončana? Potrebuješ vedno neko opornico (berglo) v obliki kašnega Njega? Potrebuješ vzpodbudne besede, nekoga, ki te bo porinil z zaletišča, čez skakalnico, ne veš pa, če znaš skočiti in pristati, ne da bi se polomila, niti ne veš, kam boš priletela?

Pravijo, da povem grobo, a realno, brez olepšav. To drži. Življenje ni pravljica.

Nič ne bo niti približno tako, kot je v filmih. Zapreti eno zgodbo in odpreti drugo ni enako preprosto, kot prestop iz enega fuzbal kluba v drugega in te fino plačajo za to. Dovolj je zapreti eno zgodbo, za začetek. Baje imajo ženske obe polovici možganov povezane med sabo tako, da lahko delajo tri stvari istočasno. Morda je tako. Vendar, ločitev se ne zgodi čez noč. Rešiti je potrebno kup zadev, ne tri. Tisoč jih je, kup težav te bo zasul. Trajalo bo leto, dve, tri, pet… Ko bo to za tabo, morda boš celo ugotovila, da ti novi On smrdi, da ga sploh več ne prenašaš, nikar, da ga še ljubiš, da ti gredo njegovi otroci na jetra, da gredo na jetra njemu tvoji, da se med sabo ne prenašajo, morda se celo zgodi to, da o svoji ločitvi na glas “razmišlja”, pa nima pod unim organom dovolj velikih unih dveh zadev za realizacijo “razmišljanj”, tisoč stvari se lahko pokaže v povsem drugačni luči, kot jih vidiš sedaj, se sfižijo, spremenijo, ugotoviš lahko, da nisi gledala na zadevo in Njega realno, ampak rahlo dopaminsko in oksitocinsko zadeta, toprej zaljubljena in zato – nerealno. Stara si dovolj, da veš, da se hiti počasi.

Torej, najprej se loči, če drži, da se tvoj sedanji res in pod nobenim pogojem in na noben način s tabo “noče pogovarjati…“. Za to ne potrebuješ njegovega soglasja, za ločitev. Razdeli bilančno premoženje in pridelek v obliki otrok med udeležence. Po treh do petih letih, ko bo to za tabo, ugotovi, kaj bi ti pravzaprav rada, do tedaj živi sama. M. Košiček je svetov mladim zaljubljencem, naj počakajo, da jih zaljubljenost mine in se potem trezno odločijo, ali je kaj ljubezni ostalo in ali so za skupaj. Ti nisi mlada zaljubljenka, a zate velja isto, poleg tega imaš za pet let dela na ločitvi, posebej, ker se “noče pogovarjati” in se bosta pogovarjala preko odvetnikov:-). bog ve, kje bo čez pet let tvoja sedanja ljubezen.

Zakon je loterija, v glavnem to drži. Pod pritiskom in ob dveh istočasnih ločitvah skočiti v nekaj takega, kar je že itak loterija, je pa zanesljiva ruska ruleta v stilu; lahko, da bo, lahko, da ne bo, potem pa, kakor bo, če bo, bo, če ne bo, ne bo. To je prognoza zate; zakaj bi ne ugotovila, kako bo in če sploh – bo? Za to potrebuješ le par let, eno dve tri štiri pet… Enako, kot si za prvi posklus zakona (6 let), iz katerega se zdaj izvijaš s pomočjo Nega… Dovolj je en propadel poskus in mnogi se iz tega kaj naučijo. Mnogi se naučijo – nič. Taki potrebujejo dva do tri poskuse ali več. Včlani se raje med prve.

Nasvet zate v stilu poletnih dopustov je;
vzemi si čas, uredi najprej svojo razvezo, poskrbi za otroke, izvedi delitev premoženja, reši vse svoje probleme s težavami in počakaj, da se ti stanje stabilizira tudi v glavi in v srcu. vzemi si čas. Medtem ugotovi za tole kalno vodo, v kateri plava On (mislim Nega), kam boš skočila, šele potem skoči na glavo, a le, če je 100% varno zate, četudi bo to šele čez… pet do deset let in Njega ne bo več blizu, ker morda nima potrpljenja, živcev, časa, volje, ker bi se ne ločil, ker je to takoooo komplicirano, stresno in bi kar doma osta…l; bo pa prišel blizu kdo drug namesto njega. V petih letih se lahko zgodi marsikaj; Nanga Parbat se v tem času lahko dvigne za 45 centimetrov, lahko pa ga ne bo več, recimo.

Spraševati druge, kako je bilo v njihovem primeru je sicer zanimivo, ne pove pa tebi nič o tem, kako bo v tvojem primeru; saj dva človeka nista enaka in dva ločitvena primera nista niti malo podobna, kjub temu, da jih je na milijone. Ravnaj po svoji trezni presoji in ne na podlagi tujih mnenj. To je moje menje, ki ga lahko upošteva, lahko ga pa mirno preskočiš, ker v tem primeru, ne bom se sekiral… jaz.

Lep pozdrav
marinec

Pozdravljena,

podoben primer sem imela sama …iz zakona z dvemi otroci, sem odšla k princu na konju, ker me je on razumel, ker je imel toliko lepih besed, ampak resnično sem takrat tisti čas doživela pravljico.Zdaj po petih letih sem z njim, imava skupaj tudi otroka, a pravljice ni več, lepih besed ni več, nič od niča….in veš kaj sem ugotovila, da v mojem prvem zakonu sem bila kraljica, tu pa kmetica in gospodinja…pa nič cenjena zaradi tega…
in najhuje od vsega je to, da je on, ki mi je obljubljal raj na zemlji, za katerega si niti v sanjah nisem predstavljala, da bi bil zmožen nasilja, je že parkrat dvignil roko nadme….in jaz sem še vedno tam z njim, trpim in kar čakam na nekaj,….a vem, da bom odšla….in zagotovo nikoli, ma nikoli več ne bi ponovila iste zgodbe..
marinec je napisal povsem realno, ker točno tako je…življenje ni pravljica….in niti princev in princes ni več…verjemi mi,…

lp,
zala

Silo, ne morem te kontaktirati ker imaš skrit mail, jaz pa tudi nisem uradno prijavljena.

Tipične sodobne ženske ki so stalno v iskanju popolnosti kmalu dobijo kazen za to. To da te nekdo udari je katastrofa in sramotno. To da si zmišljuješ izgovore da sebe zaščitiš in lastne odločitev skriješ pa kmalu dobi epilog. Ne privoščim vam, vendar včasih je bolj vrabec v roki kot golob na strehi. To vas vaše nesposobne matere niso naučile, tudi očetje ne. Oni so vajeni da ob prvi težavi zbežiš

zelo podbno … moj meil: [email protected]

Mene pa v takšnih primerih predvsem zanima, kje najdete čas za prostočasovne dejavnosti ob dveh malčkih … Avtorica piše, da je Njega spoznala že nekaj časa nazaj, najmlajši je imel takrat leto ali malo več, večji tri leta. Če se spomnim sebe, ko so bili moji tako majhni, še lulat skoraj nisem mogla v miru, kaj šele, da bi se lahko trajbala naokrog.
Res, kdaj vam uspe popedenati še ljubimce? Takšna efektivnost me res impresionira.

Aja, če se misliš ločiti, se loči zaradi sebe, ne zaradi Njega. Loči se, če bi se ločila tudi v primeru, da ne bi bilo Njega.

Tu smo ti odgovarjali na tvoje vprašanje: http://med.over.net/forum5/read.php?151,9763307

… in v povezanih temah tudi dobro odgovorili. Sklepaj logično iz ena na dva…

http://med.over.net/forum5/read.php?140,9162973

Avtorica! Življenje ni pravljica.

Kako po žensko – iz enega gnezdeca v drugo. Če s partnerejm ne noreš več funkcionirati, končaj vezo in bodi sama z otroci. Naj se otroci navadijo n ato, da mimica in očka ne živita več skupaj in tudi ti boš končno ugotovila kdo si in kaj ti je všeč. Ne mešaj ljubimca v to. Čez čas pa se bo pokazalo ali je to to in je čas da zaživita skupaj z ljubimcem.

Janja pozdravljena,

Moj predlog in nasvet je, da se ti sama odločiš kaj hočeš od življenja in to tudi storiš. Torej, če tvoja zveza ne pelje nikamor, te utesnjuje, zapostavlja ali celo fizično ogroža, je jasno, da se odločiš oditi, torej ločiti.
Ne pa to narediti zaradi novega partnerja, ker si ti lahko zgodi, da boš po razhodu še bol razočarana. Tvoja odločitev naj ne temelji na odločitvi novega partnerja, ampak tebe, samo tebe in izključno tebe. Če se ti pa po razvezi zgodi novi partner (ki naj sam uredi svoje življenje, kar običano govorijo, malokrat pa izvedejo), potem boš lahko z njim tudi zaživela. Naj pa zazhod ne temelji na novemu partnerju, nažalost si tukaj sama, s svojim odnosom do obstoječe veze in s svojimi željami.

Pazi, da ne boš še bolj razočarana.

Točno tako je!

Mene tudi impreisonira, kako lahko ob tako malih otrocih pedenate še loverje, tako kot je pisala že razdeljevalka. Imam 1,5 in 3 leta stara otroka in nimam miru niti na stranišču. Drugače pa sta tadva otroka plod resnične in iskrene ljubezni, ki se je razvila na podoben način kot tvoja… Torej, ko sem spoznala mojega sedanjega moža, sva oba imela druge partnerje, a hvala bogu sva bila oba brez otrok. Najini prejšnji zvezi pač nista bili primerni, zato se je zgodilo, da sva se zaljubila na smrt. Trajalo je več let, a sedaj sva srečno poročena in ob misli na prejšnje življenje naju kar zmrazi. Verjetno sva imela srečo. Vendar sreča spremlja pogumne… hočem povedati, da je za spremembo, za korak naprej potrebno veliko poguma in vztrajnosti. Midva sva ga imela. Sedaj sva srečna.

Tiste, ki ste na začetku teme odgovarjale, da ste pripravljene o svojih izkušnjah napisat na mail, vas prosim, da se mi še enkrat javite.

Navadna krava si. Varaš v zakonu? Če bi imela kaj samospoštovanja bi se najprej ločila in potem drugemu grela posteljo. Kako te ni sram objeti otroka in se hkrati valjati z ljubimcem. Mene bi bilo. Ženske ste postale res prave cote.

Ob najmanjšem problemu, ženske najdete ljubimca. Če žensko, po njenem mnenju napačno pogledaš, že skače po ljubimcu. Ti Jančica nisi bila sposobna prekiniti zveze? Nisi niti toliko vredna, kot ostale cipic.e tvoje vrste, ki ne znate drugega, kot nabijati se na ljubimca. Za psic.e tvoje vrste, obstaja samo ena rešitev. Ponovno odprtje Auschwitza in zaplinjenje v plinskih celicah. Nisi vredna, da živiš. Niti predstavljati si ne moreš, kako je boleča prevara. Želim ti, da crkne.š v najhujših mukah. Prekleta bodi in ostale kurb.e!!!!!!!!!!!
Ženske ne znate reševati problemov drugače kot z ljubimcem. Zakaj bi se sploh še vezali, ko ti pa 5, 6 cipic, veselo skače po ljubimcih? Ženske niste vredne več ni, še za praznjenje jajc niste dobre!

Zakaj, proklete kurb.e, ne morete prekiniti zveze in pustiti človeku, da živi z nekom, ki ga bo cenil imel rad takega kot je? Zakaj morate zaradi svoje egoistične pizd.e, nekomu uničiti življenje in možnost za srečo z nekom drugim? S kakšno pravico, proklete kurb.e?