Takole gre:
DEJSTVA:
– z možem že tretje leto živiva ločeno in otrok (11 let) je izmenično po en teden pri vsakemu
– sedaj sva šla tudi v postopek uradne razveze
– v bistvu dokaj dobro sodelujeva, preživnin si ne nakazujeva, pač pa vse stroške za otroka deliva na pol (šol. Položnica, treningi, oblačila…), pri manjših zneskih ne komplicirava..skratka, vse kot je treba
– jaz redno zaposlena, mesečni dohodek cca 1000 eur neto mesečno (od tega plačujem še dobrih 300 eur za najem službenega stanovanja)
– mož brez zaposlitve, ni prijavljen na zavodu, živi z mamo, ki ima dobro penzijo, njemu se ne ljubi delat…oz mu ni, da bi si našel zaposlitev…TOREJ JE BREZPOSELEN PO SVOJI KRIVDI…sem pa tja kej kupi na ebay-u, pa pol tu pri nas proda…skratka, ni, da bi s tem resno kaj služil…skratka, čist soliden standsrd in če mu zagusti ima mamo za sabo
– otroški dodatek prejema on (najvišjega seveda)
– bila sva že na csd, kjer sva po pogovoru dobila dokazilo z mnenjem, v katerem piše, da že tretje leto pri otroku teče tak način življenja, da ga je sprejel, da si z možem stroške za otroka pošteno deliva IN DA OCENJUJEVA, DA MESEČNI STROŠKI ZA OTROKA ZNESEJO 200 EUR MESEČNO, KAR POMENI 100 EUR NA VSAKEGA STARŠA, VENDAR DO PRENAKAZIL PREŽIVNINE NE PRIHAJA, SAJ JE OTROK POLOVICO ČASA PRI ENEM STARŠU, POL PA PRI DRUGEM.
– skupnega premoženja nimava
– sodišče naju je pred časom pozvalo, naj podava pisno izjavo sodišču o preživljanju zakonca, ki nima svojih sredstev za preživljanje- izjavo sva podala (OBA SVA SE PODPISALA POD TO IZJAVO) in sicer sva zapisala, da sporazum o preživljanju zakonca ni potreben, ker imava oba svoja sredstva za preživljanje.

VPRAŠANJA:
– čez mesec dni imava razpravo in mene skrbi, da bi mi sodišče naložilo, da moram možu nakazovat višjo preživnino za otroka, kot pa on meni, ker imam jaz dohodke (transparentne), on pa ne.
– prinesti morava vsak zase plačilni promet za zadnjih šest mesecev, poleg tega pa še vsak zase narediti pregled stroškov za otroka po mesecih (sploh ne vem zakaj, če si pa vendar vse stroške za otroka deliva (obleka, obutev, šolska položnica…)- razen hrano in bivanje pač vsak zase)
– on sicer meni pravi, da meni njemu ni treba nič dajat za otroka, saj itak skrbiva zanj oba, pač vsak en teden..in da sva se itak to že na csd podpisala (da do prenakazil ne prihaja) in da kaj zdej težim…a dejstvo je, da tolk ga pa poznam, da vem, da če bi sodnik predlagal, da naj mu jaz nakazujem višjo preživnino za otroka, bi on to ziher pograbil..ker itak ves čas sam čaka, kje mu bo kej iz neba padlo..
– skrbi me tudi, da bi mi sodišče naložilo tudi kakšno preživnino zanj, ker je brezposelen ( a ni niti na zavodu prijavljen..niti nikoli ni prejemal nobene oblike pomoči).
Ker dejansko do sedaj nisva imela nikakršnih konfliktov kar se tiče otroka (ne v smislu stikov, ne v smislu financ za otroka) in korektno dajeva za otroka vsak pol, resnično ne bi prenesla, da bi mogla zdaj možu, ki se mu ne ljubi delat, oz mu ni treba delat, nakazovat kakršnokoli preživnino, saj glih komaj pridem čez mesec.
Kaj lahko pričakujem na sodišču?
Hvala in lp

Pozdravljeni, zelena lučka!

Razumem vašo zaskrbljenost in strah ob bližnjem uradnem postopku razveze. Osebno se na področje prava in postopkov na sodišču ne spoznam, zato spodbujam vse, ki imate kakršnekoli izkušnje glede tega, da jih sporočite.

Kar vam lahko napišem je to, da me veseli, da ste po razhodu z možem pogumno naredili korake in se postavili na svoje noge ter da kot starša po napisanem sodeč zgledno sodelujeta in s tem delata res najboljše možno za otroka. Želim vama, da bi se na tak način vajino dobro starševsko sodelovanje nadaljevalo.

Iz vašega pisanja je zaznati, da čutite jezo in prezir do bivšega moža, ki se preživlja na nek svoj način, vi pa delate in si verjetno težko prislužite dohodke zase in za otroka. Lahko vas razumem v tem, da ne bi hotela (več) vzdrževati in podpirati (bivšega) moža s svojim delom, še zlasti ker je odrasel in delovno sposoben ter je oz. naj bi bil odgovoren sam zase in za otroka in da boste storili vse, da bo tako tudi ostalo. Prepričana sem, da ste mu oz. mu boste po potrebi še dali vedeti, da je odgovornost za preživljanje samega sebe in ( polovična) skrb za otroka njegova. Domnevam, da ste vi predlagali postopek ločitve in da si boste po njej (glede financiranja morebitnega preživljanja partnerja v prihodnosti) lahko oddahnili.

Pomembno se mi zdi spodbuditi k prepoznavanju in razmejevanju starševskih in partnerskih situacij in s tem povezanih doživljanj čustev, ki se včasih ( preko jeze, besa, strahu, prezira, zamer…) hitro vtihotapijo in pomešajo v teh odnosih. Tako ni vedno enostavno prepoznati na koga sem jezna in kam v resnici spada ta jeza ter kaj ima otrok s tem oz. kaj naj zdaj naredim, da je to (ne glede na morebitne zamere do partnerja) v največjo korist otroka.

Želim vam vse dobro in kar pogumno in z zaupanjem vase naprej.