Tole je sploh res![/quote]

Tako sem tudi jaz vedno mislila, dokler mi ni nekdo (do)povedal da če se hočejo ljudje jebati med seboj in uporabljati otroke kot orožje, se bodo, pa v vezi ali izven.. Otrokom se dela škoda zaradi (nezrelih, zamerljivih, sovražnih, podlih, neljubečih.. vstavi pridevnik po svoji izbiri) staršev in ne zaradi tega v kakšni obliki so povezani med seboj.

tudi jaz imam otroka ki so pač dali to ločitev skozi in mislim da je vse odvisno od otroka do otroka..eni težje dajajo to skozi drugi pa lažje..tako da ne metat vse v isti koš

moj starješi je zelo trpel medtem ko mlajši ne…

Čisto verjamem, a vprašati se je potrebno, zakaj? Ja, prav zaradi tega, ker starši ločitve ne znajo splejati trezno, odgovorno in jim s svojo “bolečino”, sovraštvom, zamerami … ne pustijo, ne dovolijo preboleti.

Pa četudi. Travma gor ali dol. Morda res prva, nikakor pa ne zadnja v življenju. Bistveno je, da MINE, medtem ko mučenje v družini leta in leta to pa traja in to šele pušča negativne posledice na otrocih.

Govorim tud iz prve roke. Sem otrok ločenih staršev, a sta se končno ločila šele po najmanj 15 letih medsebojnega nezadovoljstva v zakonu, kar sva z bratom še kako občutila in zelo trpela. Jaz sem si samo oddahnila, ko je oče končno odšel. Tud ločena sem, pa ni bil posredi noben ljubimec ali ljubimka. pač sva naredila napako. In ja, otroci so, trije. Vsi so bili še zelo majhni, predšolski. In ja, ločila sem se prav zaradi njih … (sama bi se še trpinčila verjetno kar nekaj let).

Čisto verjamem, a vprašati se je potrebno, zakaj? Ja, prav zaradi tega, ker starši ločitve ne znajo splejati trezno, odgovorno in jim s svojo “bolečino”, sovraštvom, zamerami … ne pustijo, ne dovolijo preboleti.

Pa četudi. Travma gor ali dol. Morda res prva, nikakor pa ne zadnja v življenju. Bistveno je, da MINE, medtem ko mučenje v družini leta in leta to pa traja in to šele pušča negativne posledice na otrocih.

Točno tako je kot pišeš, sam bi ob tem še enkrat poudaril “klinc pa mi odrasli”,
predvsem je pri pretganju veze važna pamet tako, da se ne poškodujejo nežne otroške duše.
Govorim tud iz prve roke. Sem otrok ločenih staršev, a sta se končno ločila šele po najmanj 15 letih medsebojnega nezadovoljstva v zakonu, kar sva z bratom še kako občutila in zelo trpela. Jaz sem si samo oddahnila, ko je oče končno odšel. Tud ločena sem, pa ni bil posredi noben ljubimec ali ljubimka. pač sva naredila napako. In ja, otroci so, trije. Vsi so bili še zelo majhni, predšolski. In ja, ločila sem se prav zaradi njih … (sama bi se še trpinčila verjetno kar nekaj let).[/quote]

KAKO TOREJ OTROCI DOŽIVLJAJO LOČITEV STARŠEV?

Na prvem mestu se moramo odrasli zavedati, da otroci povprečno potrebujejo dve leti, da prebolijo ločitev svojih staršev; da jo popolnoma sprejmejo pa so potrebna še naslednja tri leta.
Otroci svojo stisko veliko lažje izražajo z dejanji kot z besedami. Zmotno je mnenje, da dojenčki ne vedo, da je kaj narobe. Že novorojenček čuti žalost, stisko matere in je zato lahko izredno jokav, nemiren, neješč,…
Da so otroci v stiski ali da nasprotujejo ločitvi lahko pokažejo na naslednje načine:

• pogosto jih tlači mora;
• doživljajo izbruhe jeze in joka;
• zvečer nočejo v posteljo;
• nočejo vas pustiti same in ostati v vrtcu;
• zapirajo se vase;
• so nenavadno težavni ali neubogljivi, živčni;
• izgubijo tek;
• dobesedno visijo na vas,
• nočejo vas pustiti samih;
• so jokavi in se pritožujejo;
• njihovo vedenje je agresivno, nenehno se prepirajo in pretepajo z brati, sestrami, prijatelji;
• lažejo;
• močijo posteljo (v starosti, ko tega že zdavnaj niso več počeli);
• bojijo se ločitve od starša (jok ob prihodu v vrtec);
• veliko sprašujejo po odsotnem staršu, krivijo se za nastale težave,…

Pri tem je zelo pomembno, da se starši zavedajo, da jim je roditeljska vloga namenjena za vse življenje.

Niti ene izmed naštetih stvari nisem opazila pri svojem otroku po ločitvi, a sem jih opažala v času, ko sem bila še poročena. Zanimivo? Čudno? Niti ne! Otrok, ki živi v skupnosti kjer ni razumevanja, ljubezni, medsebojne podpore in bližine bo s svojim obnašanjem kazal kaj v neki skupnosti ni v redu. To, da otroci ne vidijo dejanske slike ni res. Dejstvo pa je, da jo še kako občutijo ter na njo tudi reagirajo. Kaj je torej bolj nezdravo za vašega otroka? Kaj mislite, da je bolje za njega? Držati ga v okolju v katerem so vsakodnevni prepiri, nesprejemanje, nespoštovanje, ali pa mu dati možnost, da živi v okolju kjer se počuti varnega, sprejetega, ljubljenega – četudi le s strani enega starša?

Tudi sama menim, da je bolje ločiti se, kot pa imeti otroka v zvezi, kjer vladajo prepiri, ignoranca, nespoštovanje, vpitje, lahko celo nasilje… PA VENDAR ne morem trditi, da je otroku vse krasno. Moja sedaj 4-letnica grozno pogreša atija, čeprav ima “nadomestnega”, s katerim se imata zelo rada in se imata skupaj lepo. Pa vendar, atija ni in to jo boli.

Ravno sem prebrala Otrok in ločitev staršev – Da bi odrasli lažje razumeli otroke. Priporočam vsem, tako tistim, ki vidijo, da otroci trpijo, in jim hočejo pomagati, morda pa še bolj tistim, ki se prepričujejo, da otrok ne trpi, da ga ne moti, da gre mimo njega… Da je tako bolje. Lahko je, seveda, na dolgi rok. Na kratki rok pa to vedno pomeni zrušitev otroku znanega sveta in življenja, stabilnost pa je tisto, kar otrokom pomeni največ.

Jaz kot otrok v ločeni družini lahko povem samo tole:

Najbolje bi bilo za vse, da bi na prvem mestu sploh izbrali primernega partnerja in kot drugo sploh ne delajte otrok, če se ne znate jit partnerstva.

Pa še tole sem pozabil…če bi bila pravica vsakega otroka, da ne bil rojen, potem bi se nedvomno za to določilo več kot tri četrt otrok na svetu, ker brez zamere, ampak jaz se nedvomno ne bi nikdar želel v tako bedno okolje roditi, kjer si prepuščen samemu sebi in še več povrhu.

Pravica otroka je tudi, da je rojen v srečno, ljubeče okolje, ker so vsi pogoji za njegov normalen razvoj, ne da se mora že s prvim dnem boriti za svoje življenje!

grozna izbira! !, dvomim, da so kakšni starši, ki naredijo otroka vedoč, da se bodo razšli, in z namenom, da ga na ta način prizadenejo. večina nas gre v zveze z namenom, upanjem in vero, da bo uspelo in trajalo, in da partner je primeren, in v takih okoliščinah se tudi odločamo za otroke. ker pa nič ni 100 %, po tvoji logiki nihče nikoli ne bi smel imeti otroka, ker VSAKA zveza lahko propade.

Definitivno se pozna obema hčerama.

Starejši sicer manj, vendar je bila tudi manj navezana na mamo. V bistvu je čisto OK, ravno vpisala magisterij, le mnogo preveč je sebična. Ja, za njo sem se vedno trudil in ji vse omogočil. Vse kar je morala narediti, je bila šola in tam me ni razočarala.

Tamala je pa en velik problem in to predvsem zaradi tega, ker ni bilo mame. kooooooolikokrat sem jo zvečer našel v postelji objokano. Ampak kaj, ko se mi je bivša maščevala preko otrok in nisem imel kaj narediti. pač ni hodila po hčeri.Posledično je postala upornica, šola ji je bila 10. briga in iz tega se je razvilo laganje, skrivanje, goljufanje itd. Sedaj končuje zadnji letnik srednje in samo upam, da ga konča.

Težko je biti sam za vse pri dveh otrocih, še posebej, če ti bivši/a nagaja. Priznam, marsikaj sem narobe naredil, dostikrat bi moral postaviti strožja pravila, pa sta se mi smilili. Kaj čem, vem da sem se v vsakem trenutku trudil po svojih najboljših močeh in še se, saj vem, da kakršni sta, sta moji in za marsikaj nista sami krivi.

Ko jih je zapustil oče, sta bila stara 2,5 let in 5,5. Kaj naj rečem….

Težko je biti enostarševska družina. Vendar če komunicirate, predvsem pa delate……….uspeh po daljšem času ne bo izostal. Na kratki rok pa vemo, da je življenje dostikrat krivično.
Vendar ko so otroci večji, sami pogruntajo, kdo jim pomaga, kdo ne. Na koga se lahko zanesejo, na koga računajo, na koga ne….Kdo je resnično tisti, ki jim stoji ob strani.

Tudi jaz sem kdaj v dilemi, da sem popustljiva. Iz enakih občutkov, ker sama vdeno tehtam, da sta otroka reve, ki se mi smilita. Zato odločitve niso in ne morejo biti vedno racionalne.

Vendar verjamem v delo in ”poštenost” in to, da se krivica nekoč izkaže, samo počakati moramo včasih.

Sama pa si večkrat ponovim misel, v katero res verjamem:

NOBENA STVAR NE NAREDI
ČLOVEKA SREČNEJŠEGA
KOT NJEGOVO
LASTNO PREPRIČANJE,
DA JE NAREDIL NAJBOLJŠE,
KAR JE MOGEL.
(Mihailo Pupin)

Zdravo
jaz pa sem otrok ločenih staršev in ravno 10 let sem imel ko sta se ločila. sPomnim se da sem jokal ampak pol mi je bilo pa bolše ker me je mami ven na sonček spustila za cele dneve in sem mel super otroštvo mi ni žal
Starega se od malig nog slabše spomnim ampak mlatu me je baje skos čeprav se ne spomnim, mi je pa dal za spomin skor 100 let star nožek žepni lp majkl

Pozdravljeni!
Zanima me ali kdo ve Ali ima 14 letni otrok pravico, da zahteva sodno ločitev svojih staršev?
Vem da je to malo čudno ampak nisem pa sigurna kako je s temi zakoni, zanima me ke rsem slišala pogovor enih štirinajestletnic o tem….
L.P

Nima.

Moji starsi se locujejo, stara sem 16 ve, da je to ok in da bo pol vse bolje, moj 6letni brat pa to s tezavo sprejema. Ve da ga imamo sevedno vsi radi zato je lazje-ko se locite ne pozabite na otroke saj ti ostanejo za vedno tvoji

Najbolj pomembno je, da ne obremenjujeta otrok z vajinim razmerjem. Nikoli se ne prepirajta vpričo otroka, ker otrok ima vaju kot starša in nikoli ne bo drugače, rad vaju ima oba, išče vez pri obeh in vedno jo bo.

Poiščita svetovanje (malce pogovora tudi, da se oba nekako umirita) in si priznajta da je sicer partnerstva konec ampak imata odgovornost do otrok in to pač morata oba nadaljevati.

Otroci se prilagodijo, včasih kaj vprašajo, je težko pojasniti ampak to bojo sčasoma že sami spoznali.

Veliko je tukaj čustev in težko je zvozit pravilno, čas malo pomaga, samo da ne obračunavata več med sabo na hrbtih otrok. Ko se umirita in sodelujeta, je pri otroku napredek viden, pa tudi kake krivde ne čutijo.

Resno, zaboga, če hočeta da bojo otroci imeli vsaj možnost normalnega življenja in odnosov, se sama menita in jih ne obračajta en proti drugemu.