Pozdravljeni,

Da najprej povem, najino razmerje je bilo od samega zacetka grozljivka, non stop sva hodila narazen in se vracala drug k drugemo.
Ko sva bila skupaj, sva se lahko zelo lepo razumela, ampak ko sva se skregala nisva zdrzala drug ob drugem in nisva znala začeti pogovora in razresiti stvari.
V najini vezi in tudi zakonu je bilo vedno, tako, da mi nikoli ni znal stati ob strani, tudi financno je bilo vedno vse strogo loceno, za pomoc sem zmeraj lahko prosila druge, nikoli njega.
Razšla sva se velikokrat in zopet nasla pot do en drugega, zmeraj je nasel nacin da me preprica da se vrnem k njemu.
Je totalni manipulator, clovek brez custev, ki vidi samo sebe, ampak vedno sem nasla pozitivne stvari v njem in se prepricevala da bo boljse, da tako kot on ne more brez mene, tako jaz ne morem brez njega.
Veliko je bilo psihicnega nasilja, manipuliranja.
Ampak še vedno ga ljubim in se ne znajdem brez njega.
Kljub vsemu kar se je v vezi dogajalo sva se porocila in zopet sla zivet vsak zase, ker skupaj enostavno nisva zmogla živet, vsakic, ko sem mu dala priloznost, se trudila in sva nekaj cas bivala skupaj, se je cez cas vse razblinilo in zopet sva se znasla vsak zase.
Toliko bolecine, toliko solz, nobene opore, čustveno in psihicno sem ubita, sploh se ne zmorem vec pomirit, ne znam vec brzdati custev in psihe.
Sva v locitvenem postopku in ker sva se zadnjic poskusala resiti zakon, sva se spet videvala, ampak ker je zopet prislo do spora zaradi druzbenih omrezij in dopisovanja z njegove strani z drugimi, sem se dokoncno odlocila da je konec, da tega vec ne zmorem in da moram iti svojo pot preden se popolnoma psihično in čustveno unicim.
Ampak presenecenje, ko se je vsa stvar malo umirila, sem ugotovila, da sem noseca.
Ne vem kako naprej, vse je se slabse, zeli si da otroka obdrzim, da se bo vse spremenilo, da bo vse boljse in da se res res lahko stvari spremenijo.
V meni pa se je zbudil tako mocan strah, da ga ne znam opisati, ne vem kako naj mu zaupam, kako naj popraviva vse stvari, kako naj fukcionirava skupaj in kako naj funkcioniramo kot druzina.
Nebi rada noseca ostala sama, ali da bi kasneje otrok trpel zaradi razhoda.
Otroka si tudi sama zelo zelim, ampak ne vem kako bom financno sama poskrbela za vse.
Sem v taki stiski, obupana, ne vem kako postopati, kaj storiti, kako naprej, obdrzati, ne obdrzati, popraviti odnos, iti dalje.
Prosim lepo za mnenje, ker sama vec ne vem kako naj grem cez to in vsak dan bolj tonem😢

Spoštovani,

razumem vaš strah in negotovost, ki sta glede na vse, kar ste napisali, gotovo upravičena.

Če vas prav razumem, razmišljate tudi o ponovnem skupnem življenju z možem, za katerega pravite, da je brez čustev, manipulator, nad vami je izvajal psihično nasilje … To je vsekakor zelo slaba podlaga za kakršenkoli odnos, še posebej, če bo v ta odnos vstopil še otrok.
Koliko se da to popraviti, spremeniti, je odvisno od tega, koliko je kdo pripravljen delati oziroma garati na sebi in razreševati, razmišljati, spreminjati svoje vzorce vedenja, način komunikacije …
Do sedaj sta že večkrat poskušala rešiti vajin odnos, pa ni uspelo. Bili ste že odločeni, da je ločitev edina rešitev tudi za ohranitev vašega psihičnega zdravja. Nosečnost vas je spodbudila k razmišljanju, da bi z očetom otroka postali družina.

Nosečnost in rojstvo otroka sta pomembna, vendar se vajin odnos žal zaradi tega čudežno ne bo rešil. Seveda lahko še poskušata in poiščeta strokovno pomoč. Z odločitvijo o skupnem življenju pa ni treba, da hitite.
Delajte predvsem na sebi. Če se boste odločili, da otroka obdržite, boste potrebovali svoje psihično in fizično zdravje. Priporočam vam, da se vključite v kakšno obliko psihoterapije ali drugega svetovanja, da podelite svojo stisko in se okrepite.

Ne glede na to, kako se vama bo izšlo, pa bosta, ko/če se otrok rodi, postala starša skupnemu otroku. S starševstvom pa so seveda povezane tako pravice kot tudi dolžnosti.

Srečno!

Suzana Gliha Škufca, univ.dipl.soc.del.