Ločitev da ali ne
Sem v izvenzakonski zvezi več kot 10 let. Zadnji dve leti imama s parnterjem hujše težave. Ker sama nisva znala reševat situacije, sva se
poslužila tudi terapije. Žal se tudi po terapiji nisva znala odločit, ali odnos nadaljujeva ali se razideva. Skupaj sva preživela veliko prijetnih
in neprijetnih trenutkov. Zaradi obojih nama je sedaj hudo. Odnos ni več tak kot bi si ga želela, ko pa debatirava o tem da se razideva, pa sva prestrašena in nama je težko zapustit drug drugega.V teh nihanjih se vrtiva že dobro leto.
Je to bolno, normalno? je to znak odvisnosti? Ali mogoče tega da stvar še ni dozorela?
Razmišljala sva o tem da bi se poskusno, začasno razšla, pa potem videla ali nama je to uredu ali ne. Vendar tudi to nama je nekako težko izpeljat…
Bi prosila mederatorje za mnenje,nasvet, bralce foruma pa ravno tako.Hvala vsem.
Veronika
S partnerjem sta se očitno znašla v enem od najneprijetnejših obdobij. Biti skupaj tako, da bi bila zadovoljna, ne znata biti več, narazen pa tudi ne moreta. V obupu in na mrtvi točki čakata, da se bo nekaj spremenilo in samo opazujeta, kaj bo prinesel čas. Vendar čas nič ne prinese, ampak samo odnaša. Tudi se ne bo nič spremenilo samo od sebe. Spremeniti bosta morala oba ali vsaj eden od vaju. Blizu si ne moreta zaradi strahu pred bližino, narazen si ne upata zaradi strahu pred osamljenostjo. Namesto, da bi vaju usmerjale želje in ljubezen, sta postala ujetnika strahu. Brezplodno se je ukvarjati ali je to bolno, normalno, odvisno,… Bolj pomembno je, da za vaju postaja neznosno in da zato enostavno nekaj morata spremeniti. Ta trenutek sem se spomnil ene modre misli, ki pravi: »Ko ste v močni stiski in brezupu in ne veste, kaj bi naredili, naredite kar koli, samo da se premaknete od tam.« Če je ta trenutek edina možnost, ki jo vidita, da si vzameta čas, si spočijeta drug od drugega in v miru razmislita – potem to naredita. Če tega ne zmoreta ali ne upata, potem se nehajta ukvarjati s tem in namesto debat okrog ločevanja začnita raje debate o tem, kaj kdo od vaju pogreša, česa si želi, česa ga je strah, kaj ga žalosti,… in predvsem, kaj bosta naredila, da prideta do tega, kar vama manjka. Če tudi tega ne zmoreta, potem očitno sama ne znata ne naprej in ne nazaj, kar pomeni, da potrebujeta pomoč. Lahko da prejšnji terapevt ni bil pravi za vaju, morda sploh ni bil pravi za tovrstne probleme. Lahko se samo nista ujela z njim, lahko pa takrat sploh nista bila pripravljena na to, da resnično nekaj spremenita. To slednje je kar precej verjetno, saj kot je razbrati iz vašega sporočila, še zdaj ne vesta v katero smer bi rada. Iz takega izhodišča tudi terapevt ne more delati čudežev.
Samo na vama je ali bosta šla (skupaj ali narazen) tja, kamor si želita, ali pa se bosta še naprej samo opotekala in bežala od enega strahu do drugega. Želim vama dovolj volje in poguma, da se bosta zmogla pravilno odločiti.
Ta prava Monica,
jaz pa bi imela eno vprašanje za vas.
Ko preberem vaše odgovore začutim, da govorite iz lastne izkušnje in da ste ena tistih močnih žensk, ki ste se odločili ne vztrajati za vsako ceno in se uničevati, ampak ste našli smisel tudi v samostojnosti.
Ne vem če imate otroke ali ne in če ste ponovno v zvezi….
zanima me namreč sledeče: čuti se, da ste našla vnovično smisel in ker predpostavljam, da ste sama, me zanima, kaj bi mi rekli:
Sem še mlada, a samska, nimam otrok. Tudi jaz sem že zelo zgodaj spoznala, da za vsako ceno, se pa ne bomo uničevali in odšla, pa potem bila malo previdna in je čas kar tekel. Še vedno seveda upam, da srečam pravega. A počasi mi upada volja za takšno samsko življenje, saj smo ljudje narejeni za skupaj….
Česa naj se oprimem – čutim namreč, da bi imela motivacijo za naprej, če bi imela vsaj otroke…. da nekoga imaš.
Saj je morda malo smešno, da vam to pišem – morda si le želim, da mi napišete, da je prav, da sem sama in močna, dokler ne srečam pravega.
Prijazen pozdrav.
Lilija
Res je kot praviš ljudje smo narejeni za skupaj,še preden pa smo ali bomo skupaj smo narejeni ,da smo sami,kajti če nismo sami,kot nekateri ljudje,ki se držijo drug drugega kot klop riti in niti nevejo točno zakaj,čeprav je njihova veza živi užaš in iščejo tolažbo v besedi saj ni tako hudo,obstajajo še slabši,nemoremo spoznati sebe,le kako potem prepoznati in spoznati osebo za katero lahko rečemo ta je najboljši in najbolše lahko imam in si konec koncev tudi najboljše privoščim.
Od ne pravega-morda pa bo za katero pravi :)se lahko učim,vse svoje znanje uporabim najprej zase in nato za grditev veze s pravim,če se kdaj prikaže,ker vedi največji uspeh je biti sebi pravi,napake z nepravim so poduk in ne križ božji,križ nosimo vendar ga lahko tudi odložimo,si spočije,razmislimo-ga bomo sploh še nosili,če pa nam ni trebače je vse naša izbira,žal pa večina tega ne zna in ne želi,dokler znojni in krvavi ne obupajo,ker vse kar je nepravo vodi v konec -spej ko prej,pa si priznali ali ne in čemu potem zavreči leta,da bomo na koncu potrdili to kar že vemo?
Imam otroka,sem mati ampak sem tudi ženska,prav tako je moj otrok svoja osebnost,za zdaj je še majhen ,vendar iz majhnega zraste veliko in to veliko si nekoč ustvari svoje živlenje,neodvisno od mene in jaz neodvisno od njega.Če smo lahko neodvisni od lastnih otrok,le zakaj nemoremo biti od partnerja,ki niti ni prišel iz nas-smešno ne,spet ker se bojimo biti sami.Ni slabo biti sam,slabo je biti osamljen in veliko je osamljenih ki imajo nekoga.
Ja prav je da si sama in močna ,dokler ne srečaš pravega,ki ti ga iz srca privoščim,bolje kot biti v zvezi z nepravim in nemočna..
Vendar dokler ne pride ta pravi ,so tudi nepravi dobrodošli,če ne za drugega pa za ločevanje med pravim in nepravim.
Motivacija si lahko sama sebi,tisto kar si in kdor si ,brez sramu in obžalovanja ker tvoje živlenje ni podobno ostalim,kar pa ne pomeni da je zato kaj manj vredno ali lepo.
od kod vam ta informacija,jaz samo poročena nisem bila-uradno,ja trenutno pa samo ljubimkam in imam avanturistična razmerja in kaj je s tem narobe,vas morda to moti??glede na to da imajo vezani avanturistična in ljubimkajoča razmerja,zkaj ga jaz samska nebi imela,nikomur ne lažem in nikogar ne zavajam-lepo prosim.
Pozdravljeni!
Ob tejle debati, ki se je razvila na to temo, se mi zdi prav, da zaradi vseh vas, ki jo spremljate, napišem, da je ravno čakanje na “pravega” ena od glavnih (se že vnaprej oproščam prizadetim) zablod, zaradi katerih ljudje ostajajo sami, se prekmalu ločujejo ali pogosto skačejo iz ene veze v drugo. “Pravega” in “prave” preprosto ni. So samo taki, ki so nam privlačni, s katerimi se na dostikrat nerazumljiv način ujamemo, se drug drugega dotaknemo. Od tukaj naprej pa je na dveh, ki sta se tako našla, ali bosta vztrajala in zgradila odnos, ki bo obema dajal občutek, da je drugi pravi.
Narava poskrbi za to, da so nam privlačni ravno tisti, ki jih najbolj potrebujemo za osebno rast. Če partnerja zapustimo oziroma zamenjamo preden smo do konca osvojili lekcijo, ki nam jo je z njim namenilo življenje, sebe prikrajšamo za dragoceno izkušnjo. Seveda so odnosi, ki jih je potrebno končati, ampak tudi če so taki,jih je treba končati pravi čas in na pravi način. Nič ni narobe, če se nekdo odloči za ljubimkanje in avanturizem, saj se tudi iz tega da marsikaj naučiti. Če se za avanturo zavestno odločita dva, ki nista vezana in res ne pričakujeta nič več od tega, vse skupaj verjetno res ne more biti sporno. Je pa precej prazno, saj nudi samo kratkotrajno zadovoljstvo in potešitev. Namesto da bi tak odnos življenju dal novo vsebino in smisel, samo omogoča lažje preživetje. Iz takega odnosa, ko se konča, odidemo praktično enaki, kot smo vanj vstopili. Samo praznina v nas je še za odtenek večja. In še močnejši je občutek, da noben ni “pravi”. Ampak tudi ta praznina ima svoj namen – morda nas na koncu pripelje do tega, da se nehamo spraševati, kaj je narobe z vsemi moškimi (ženskami), da nobeden ni pravi (prava). In s tem nastane prostor za vprašanje, kaj je narobe z nami, da nam noben ne ustreza.
Bom zaključil z eno mislijo od Pabla Coelha, ki ga sicer berem in jemljem z veliko rezervo: “Nič ni vnaprej prav ali narobe. V življenju imaš takšne in drugačne izkušnje, vse so smiselne za tvoj razvoj, a nekatere te popeljejo stran od tvoje poti.”
Ja gospod Izidor se strinjam v večini kar ste napisali,z enim se pa ne,tudi avanture ti dajo lahko nov vpogled,izkušnje ,znanje in ne ne prideš isti iz njih,iz nekaterih prideš boljši iz drugih slabši,odvisno od ljubimca in od samega sebe.Meni je trenutna avantura super,kako bo s tem v bodoče se ne obremenjujem,resna veza zame ni-trenutno ,ker imam druge načrte in želje,privlačnemu ,inteligentnemu ljubimcu,ki ve kaj in koliko lahko pričkuje od mene in jaz od njega se pa ne mislim in tudi nočem ne upret in ne odpovedat,samo zato ker nisva resen par.Ustreza mi,je pa moja odločitev ,prav tako nejgova da nisva pripravljena in si tudi ne želiva skupnega živlenja,igrava na odprte karte in mislim da s tem ni nič narobe,ker se ne zavajava,ne obljubljava in ne laževa samo zato da skupaj preživiva čudovite urice ali večere,kadar so otroci pri drugem staršu..
Tako imenovane “izkušnje” so odvisne od človeka, ne od njegovega trenutnega zakonskega statusa(poročen, koruznik, ločen, ipd ..). Veliko ljudi (in s tem mislim vsaj 20 do 30 procentov, če ne več) res skupaj živi že 40 let, ampak to še ne pomeni, da imajo tvoren odnos. Pač živijo skupaj, poročili so se, naredili otroke, bili srečni nekaj let ali morda kakšno desetletje, potem pa udarijo ven vsi patološki vedenjski vzorci in neurejene zadeve, ki so se do tedaj samo tlačile, ne reševale. Začnejo se prepiri, ki se nikoli ne rešijo in potem se: a) nekateri ločijo, b) drugi pa se sčasoma naučijo “tolerirati” drug drugega, kot je nekdo nekoč na tem forumu povedal. Bojna sekira je navidez zakopana, še vedno pa se prezirajo. Če se ne prepirajo, še ne pomeni, da imajo dejansko *tvoren* odnos. So samo še “znanci”, eni ljudje v skupnem gospodinjstvu, nič več. Sostanovalci, ne zakonci. Kot dva “cimra” v skupnem študentskem stanovanju ali sobi. Moji starši recimo, tipičen primer.
Imam enako izkušnjo. Skupaj nisva več mogla biti. Jaz njega nisem več prenesla. On je sprva živel s tem, ko pa je videl, da se to ne bo spremenilo, je na koncu postal kar sovražen do mene. In nama je bilo vseeno hudo. Po toliko letih je težko iti narazen. Pa vseeno menim, da je bilo to najbolje za oba.
Gospod Izidor,
jaz sploh nimam občutka, da noben ni pravi, pa kljub temu čakam na pravega. In res je nekoga začutiš – ampak začutiš marsikoga – enega tako, drugega drugače – in nekoga tako zelo, da z njim greš preko gora in dolin in se ne vprašaš, je pravi, ni pravi – veš – ne da je pravi – tako zelo ga čutiš, povezan si z njim, da ne greš iskati več dalje….
Vse preveč pa je odnosov in vi kot terapevt upam, da to vidite, kjer so ljudje skupaj z nekom, ki so ga le bežno začutili ali pa še to ne – ker z nekom je pač treba bit – ja ni lahko bit sam, ob tem rasteš še kako – sama sem v tem času zrasla za 100 % okoli moje osi – danes sem druga oseba, kot sem bila v zadnjem odnosu – in ne bi zrasla na nekaterih ključnih točkah, če bi tam ostajala. In ob tem ko človek raste, se tudi marsikaj v njemu spremeni – tudi vsakdo ti več ne ustreza kot partner, ker če ne, bi razvoj in rast ne imela svojega pomena….
Upam da se strinjava – prosim vas za odgovor – sedaj se mi pa mudi in bom morala zaključiti, čeprav bi še lahko veliko zapisala.
Morda edino še to – pravi – to ni mišljen nekdo s katerim ne bo prepirov, da bo vse gladko teklo…. ne pravi je v bistvo prav ta s katerim se tako globoko čutita, da se lahko tudi spreta in prav zaradi tega kar je med nama imava znova voljo in željo, da najdeva pot drug do drugega. Je pa veliko parov takih – osebno jih poznam – ki se niso nikoli tako začutili in ko se z njimi pogovarjaš – želijo preko razvoja priti do odnosa, ki ga tam dejansko ni – v resici mora na začetku ta naravna iskrica vzpostaviti odnos, ki ga nato spontano vzdržuješ – to je čudež narave, a mnogi na ta čudež ne počakajo, ker bi za to morali biti bolj pogumni – malo bolj samostojni…. In ne verjamem v odnose, kjer te iskrice na začetku ni, pa se potem dva skozi odnos zbližata – iskrica mora preskočiti na začetku ali kasneje – dokler je ni, ne gre za partnerski odnos, ampak prijateljstvo.
Sasika
“od kod vam ta informacija,jaz samo poročena nisem bila-uradno,ja trenutno pa samo ljubimkam in imam avanturistična razmerja in kaj je s tem narobe,vas morda to moti??glede na to da imajo vezani avanturistična in ljubimkajoča razmerja,zkaj ga jaz samska nebi imela,nikomur ne lažem in nikogar ne zavajam-lepo prosim.”
Ne spoštovana gospa Ta prava Monica, to ni res kar pravite, ker vas zares natančno prebiram. Večkrat ste se javno pohvalili, da ste zanosili z poročenim moškim, očetom, in da ste ga več kot desetletje čakali, da se “vrne” k vam.
Moti pa me tudi vaše vzpodbujanje ljudi v avanture in brezmoralnost. Mislim, da niste najbolj primerni za svetovanje.Predvsem pa se vam vidi, da kar dobro poskrbite za svoje ugodje in da niti ne razmišljate o odrekanju, torej vam manjka “višji nivo zavesti”.S sebičnostjo in brezmoralnostjo pa se noben moder ne hvali.
Sasika
Bojim se, da je okrog tega, kar pišete, zelo težko najti nekaj konkretnega in bi hkrati veljalo kar vsepoprek. So ljudje, ki se zaradi bridkega otroštva sploh ne upajo zaljubiti, sploh ne vedo, kaj je to iskrica, ujemanje, bližina,… Če bi čakali na pravega, v takem smislu kot pišete vi, bi verjetno zaman čakali do konca življenja. Zanje je zato “pravi” ravno tak, kot so oni – enako obupan, nesamozavesten, prestrašen, negotov, nečustven,…. In ravno v tem je tista privlačnost, ki ju združi, čeprav se je v bistvu ne zavedata. Tako se najdeta skupaj dva, ki drugemu drugemu v začetku skoraj ne moreta dati kaj več, kot lajšanje osamljenosti. Je to narobe? Po moje ni, ker enostavno nimata druge možnosti. Kje pa se bosta drugače naučila, kaj je to bližina? Doma pred TV, iz knjig, na delavnicah?!
Življenje zna biti krivično, saj si tadva takega otroštva nista izbrala sama. Je pa neka čudna pravičnost v tem, da ima vsak par možnost, da z medsebojnim razumevanjem in sodelovanjem te krivice ustavi in si postopoma celi rane iz otroštva. Ista »čudna pravičnost« izgleda deluje tudi v tem, da za zadovoljstvo para ni tako zelo pomembno, kako intimen ali »kvaliteten« je njun odnos, ampak kako ta odnos glede intimnosti in kvalitete napreduje. Drugače povedano je lahko par, ki ima za zunanje opazovalce zelo intimen odnos, ob tem zelo zdolgočasen in nezadovoljen, ker odnos stagnira. Na drugi strani pa sta lahko dva, ki sta štartala skoraj »iz ničle«, zelo zadovoljna v odnosu, ker čutita, da se v njem razvijata in da iz odnosa dobivata vedno več.
Ko sem v prejšnjem odgovoru pisal o pravem, seveda nisem želel povedati, da je lahko kar vsak »pravi« oziroma da je vseeno s kom se odločite iti v zvezo. Med partnerjema mora na začetku biti neka privlačnost (iskrica, ujemanje, povezanost,…). Koliko in kakšna mora biti, pa ni pravila. Upam, da sem zgoraj to dovolj razumljivo pojasnil. Vse skupaj pa je še bolj zapleteno, ker se običajno tiste resnične privlačnosti (povezanosti), zaradi katere dva ostaneta skupaj, sploh ne zavedamo. Kar nas v fazi zaljubljenosti tako očara na partnerju, ima običajno bolj malo s to globoko privlačnostjo, saj ta ni nekaj hotenega in zavestnega, ampak ima pri njej odločilno vlogo podzavest.
Z vami se povsem strinjam, da lahko rastemo tako v odnosu, kot tudi izven njega. Prav tako se strinjam, da so odnosi, iz katerih je treba oditi. Moram pa zraven dodati, da je veliko področij osebne rasti, na katerih ne moremo rasti izven intimnega in zavezujočega odnosa. Nič nas bolj učinkovito ne sili v obsežno in hitro osebno rast, kot to storijo partner in otroci. Zelo pa se strinjam z vašim stavkom, da »iskrica mora preskočiti na začetku ali kasneje«. Je pa po mojem mnenju ta vaš stavek zelo v konfliktu s tem, kar ste o »pravem« napisali na začetku sporočila. Ja, prav lahko se zgodi, da bo paru, ki sem ga opisal na začetku, enkrat kasneje, ko bosta bolj pogumna, močna in samozavestna, preskočila ta iskrica. Ker jo bosta dosegla skupaj, z vzajemnim trudom in spoštovanjem, je veliko verjetnosti, da se bo razvila v prijeten ogenj, ki ju bo grel v pozno starost. In to kljub temu (ali pa morda ravno zaradi tega?), da na začetku nista bila niti približno blizu tega, kar vi opisujete kot »pravega«.
Upam, da sem vam uspel vsaj približno odgovoriti.
Ja, Stella Black, ta Pravi Moniki se pač že po stilu pisanja in mišljenja vidi, da jo je nekdo, ki ga je ona ljubila, zelo močno prizadel ali ponižal. Dobila je odpor do resne zveze, to je pač tipično za ljudi, ki se hvalijo s plehkimi, hitrimi zvezami. Ampak očitno gre za obrambo in , saj veste, napad je najboljša obramba.
Ta prava Monica
Ena od nalog, ki jo imamo moderatorji, je, da skrbimo, da so odgovori na tem forumu spoštljivi do ostalih. Vaše sporočilo, ki ga pogrešate, je to spodnjo mejo sprejemljivosti žal prekoračilo, saj je bilo žaljivo in posmehljivo do Stelle Black in do “njej podobno mislečih”. To je edini razlog, zakaj ni bilo objavljeno. Nič nimam proti temu, da imate svoje dostikrat zelo drugačno mnenje, kot tudi nimam čisto nič proti, da ga tako močno, včasih celo ostro zagovarjate. Nič od tega ni sporno, dokler to počnete na spoštljiv način do ostalih obiskovalcev tega foruma.
Lepo vas pozdravljam
aha spet dvojna merila,kot vem v temi ločitev ali ne nisem bila jaz in moje živlenje s poročenim moškim,moja nosečnost in moj otrok,še manj moje trenutne avanture,pa vseeno objavite poste,kjer me žalijo-lahko tako rečem,vidite kako je lahko reči,da je vsaka beseda že žalitev,če mi komentar nekoga ni všeč,no jaz drugače stellin post ne jemlem kot žalitev,to jemljem kot: ok monica je tu,malo si privoščimo nemoralno grešnico-z moje strani nobenih zamer,me pa zanima kako vi presojate,kaj je žaljivo in kaj ne.Je morda manj žaljivo,da me nekdo označi za nemoralno osebo ,na niskem nivoju zavesti,ki spodbuja ljudi k nečistovanju in nemorali-lepo vas prosim. ALI da jaz napišem osebi nazaj v enakem merilu kar mislim jaz o njenem nivoju zavesti,.Ko že ali kadar morate razsojati kdo je žaljiv in kdo ne ,bodite vsaj enakopravni-se pravi za vse enako,če pa se nekako lažje poistovetite s stellinim razmišljanjem kot z mojim ni narobe,vsak ima pač svoje mnenje o zadevah,ki jih vidi na svoj način,narobe pa je da ste nepristranski,kar se za strokovno usposobljenega človeka,sploh na področju psihologije ne spodobi.Velikokrat sem neletela na forumih prav na tak način diskriminiranja.Nikar pa ne pričakujte ,da se nebom odzvala na post ,ki je namenjen izključno meni,samo zato ker bo nekdo užaljen,lahko me brišete pa vseeno mislim,da nisem jaz oseba ki zmerja z nespodobnimi izrazi,meni so napisali že vse od k..,do p…pa noben ni nič brisal in prav je tako,ker jaz preber vse kar je namenjeno meni in brez vseh zamer.Smo kot otroci v trgovini s čokolado in vi ste tam prav zato,da se čokolada enakomerno porazdeli.mISLIM DA NISEM BILA ŽALJIVA,PREDVSEM ŽIVLJENSKA V TEM POSTU,ZATO PROSIM,DA GA OBJAVITE.
z lepimi pozdravi tudi vam.
jaz mi tudi nekaj dodala glede partnerstva,res samo moje osebno mnenje: tisti tapravi moški te zada ko strela z jasnega, pa naj bo to pri 20ih 30ih ali kadarkoli, če te ne zadane ni ta pravi. mora biti to moški ki ga občuduješ in ki ga spoštuješ in ki ti svet obrne na glavo od prve minute ko ga vidiš. jaz tako funkcioniram, s srcem, ne z glavo.in potem pride nadaljevanje zgodbe: oba dasta srce na pladenj in gresta na vse ali nič, ker če gre že na začetku za ljubimkanje in skrivna površna partnerstva in avanture, zame to ni to, površne avanture so zame le slab način napihovanja majhnega ega v najbolj obupanem ciklu življenja. in potem sledi nadaljevanje zgodbe, ko dasta oba srce na pladenj in se kasneje začne vsakdanje življenje,služba, otroci, kupi nezlikanih cunj in gore umazane posode,takrat pride na vrsto prilagajanje z obeh strani s prepiri in pogovori, in tu se znajdemo na začetku, vključno z mano in mojim dragim, ki nama ravno tista strela z jasnega, ki naju je na začetku zadela v srce vedno znova pripelje do pogovora, do pobotanja in do globlje povezanosti..zato, draga čakajoča na tapravega odpri srce, pa ne le za moške, ampak za vse ljudi, ne vzemi primernega z istimi interesi, s primerno izobrazbo ali statusom, ne izbiraj, ker bolj ko boš izbirala bolj boš imela občutek, da to nikamor ne pelje, ta pravega bo kar odneslo v tvoje naročje, le roke odpri v objem in te bo amorjeva zadela puščica takrat boš vedela in se ne boš nič spraševala.lep pozdrav vsem.
Hvala vam Ta prava Monica,
meni so vaše besede pomagale, vlile so mi novega elana v žile in vse teče bolje – pa naj rečejo drugi kar želijo o vas – morda ste včasih res direktna in se tudi jaz ne strinjam z vsem kar napišete, a se tako ali tako dostikrat tudi z napisanim strokovnjakov ne strinjam. Verjamem da ste zelo vredu ženska in še kar napišite kakšne odgovore – ljudje zraven tega, da jim strokovnjaki in drugi običajno dajejo potuho in pravijo saj bo, potrebujejo tudi resnico, da kaj spremenijo.
Osebno sem takšna, da se nerada pretvarjam in zato sem vas verjetno nagovorila, ker sem čutila, da ste bila dovolj pogumna in ste še za resnico. oh kako je to osvobajajoče.
Lep pozdrav vsem
Lilija