Tole sončno nedeljo pospravljam in premišljujem. Najina zgodba se je začela še v srednji šoli. Bila sva plesni par, nato sva postala parček. Že takrat to ni bila tista divja ljubezen, zaljubljenost, bolj zelo tesno prijateljstvo. Minevala so leta, zanoslila sem, poročila sva se in živela skupaj. Bila sem srečna, zadovoljna do dne, ko mi je povedal, da ima drugo in naju zapušča. Bila sem šokirana. Po spletu dogodkov sem ga sprejela nazaj, odločila sva se še za drugega otroka. Ves čas sem se odpovedovala dejavnostim, ki so me veselile, da bi bila sprva midva skupaj, nato družina. Po naravi svojega dela sem veliko odsotna, kar ga zelo moti. Motila ga je tudi moja bolj zaobljena postava. Nimam občutka podpore za mojo osebno rast, potrebo po kateri pa vedno bolj občutim. Nekaj mesecev nazaj sem se zaljubila v drugega. Zdaj sem zmedena. Do moža ne čutim ljubezni, niti ne tiste globoke povezanosti ali privlačnosti. Saj tudi s tistim drugim ne bi ostala. Želim si samoizpolnitve. A ločitve me je strah. Kaj bo z otrokoma? Ne predstavljam si, da bi se jima odrekla. In še vsa možna vprašanja me mučijo. Kaj menite vi?

Če je tako, kot ste napisali je vztrajanje nesmiselno. Kaj vam bo le prineslo, bolje ne bo, počutili se boste vedno slabše. To kar počnete je popolno zanikanje same sebe. Dobra mama boste lahko šele takrat, ko boste v življenju poskrbeli tudi zase. Z možem sta otrokoma slab vzgled partnerstva. To ima za njiju lahko hujše posledice, kot ločitev. Da vas je strah, je popolnoma naravno, vse nas je strah velikih življenjskih sprememb. Žal pa imate le dve možnosti. Ali boste životarili tako, kot doslej, in postajali ob tem vedno bolj zagrenjeni in nesrečni, ali pa boste premagali strah in stopili na pot osebnostne rasti in s tem koristili sebi in otrokom. Odločitev je vaša.

Alenka B