Pozdravljeni vsi!

Obstaja sicer velika možnost, da bo žena to prebrala in se našla v tem, a vseeno me muči nekaj zadev, ki jih bom delil javno in prosil za mnenja.

Z ženo sva skupaj že skoraj 15 let, imava 3 otroke. Razmerje nama že skoraj celi čas “škripa”. Zakaj nisva prej popustila nimam pojma. Verjetno predvsem zato ker sva kmalu dobila prvega otroka in sva nekako želela prebroditi vse to v upanju, da bo bolje nekoč. Ta nekoč se do danes še ni našel, po 15 letih. Dobrih 6 let nazaj je prišlo tudi do večkratne prevare z njene strani, kar sem ji nekako odpustil. To nekako sem napisal zato, ker je enostavno stanje takšno, da sumim spet na prevare.

Jaz sem zaposlen, ona ne. Posledično tudi veliko več delam, da lahko poplačamo vse stroške za 5 člansko družino in hodimo 2x letno na dopuste, ker je pač na nek način to njena zahteva. Ker otroci ne smejo biti prikrajšani za nič kar imajo ostali vrstniki. Spet njeno mnenje. Posledično sem se (ja samo jaz) v preteklosti znašel velikokrat v hudih finančnih težavah, zdaj je stanje sicer stabilno saj imam rea dobro službo. Ko smo že pri službi je velikokrat spor to, da sem premalo plačan za to kar delam in koliko delam (čeprav je ona še vedno brez službe). Očitki vedno letijo name in z njimi neka zahteva, da naj v službi zahtevam dodatno povišico. Moja služva je super, plača je že brez dodatkov nadpovprečna, dobim pa velikokrat še zelo lepe nagrade (več kot nadpovprečna plača). Vse skupaj se mi zdi že nesmiselno. Sam se zelo trudim, da bi bilo vsem bolje, vodstvo to opazi, me nagradi, napredujem… ni da ni… a njej ni dovolj. Moja lepa kariera njej ni dovolj.

Ona je vecinoma doma, ali pa s kolegicami, z mamo v shoppingu in podobno.. otroci so itak vse dopoldneve v soli ali vrtcu tako, da ima pisan cajt.

Doma je katastrofa. Stanovanje je taksno kot ga se nikjer nikoli nisem videl.. v razsulu vedno, umazano, prašno, smrdljivo velikokrat… kosila velikokrat sploh ni, ker ima revica prevec drugega terenskega dela, itd… da ne nastevam..

Se dotaknem se spolnosti. Katastrofa.

Ko sem izvedel za prevaro me je kupila z obljubami z oh in sploh v spolnosti. Tocno je vedela s cim me kupiti.. pa nikoli ni blo nic iz tega. Kar naenkrat kao neki notranji hemeroidi in potem kronicni glavoboli, ki trajajo ze leta. Sex pri nama je na cca 40-50 dni… pa se to je tisto, vse brezveze. Kr neki bi reku temu. Sam da ga mal zacuti, pa je ok . 🙂

In kaj je izgovor.. to da je ona prevec obremenjena in da ne more (btw brezposelna je, js delam pa vcasih tudi po 16 ur dnevno). Preobremenjena je z vsem menda. Ker ma velikokrat sama otroke in to 5 ur dnevno. Od 15.00 ko jih prevzame v vrtcu, do 20.00 ko gredo spat. Jaz cudezno po 16 urah naporne in predvsem odgovorne sluzbe nimam teh tezav.

Zdaj smo v karanteni. Sin pozitiven in vsi 10 dni doma. Vsi smo ok. Jaz pač delam od doma, pa še to zelo okrnjeno – bolj nujne in tekoče stvari.

Po parih dneh mene pričaka sporočilo od nje, kjer imam dve možnosti na izbiro.

Prva je ločitev, druga pa partnerska terapija.

Kajpak sem ekonomist, spet karkoli izberem, bo MENE veliko stalo vsak mesec.

Kakšno je vaše mnenje?

Pozdravljen,

vedno mi je ‘smotano’, ko preberem… kot bi bral/a svojo zgodbo, pa vendar se očitno res pogosto dogaja.

Kakorkoli, tudi mi smo ravno oddelali karanteno, otroci so šli danes spet v šolo, ja, trije so;

In če bi bili še skupaj, bi se tudi približevala 15 obletnica od najinega začetka. In tudi pri nama je škripalo kot praviš, skoraj od samega začetka. Celo večkrat sva šla narazen v obdobju pred otroki, živela sem že z drugim na drugem koncu sveta, pa me je z najlepšimi besedami dobil nazaj. Ker sem si ali sva si želela, da bi šlo, čeprav je bilo že takrat toliko rdečih zastavic; Tudi terapevt je rekel, pa bodita pač skupaj, če tudi narazen ne znata it…

Pa sva bila. Za razliko od vaše situacije sva bila oba zares ‘pridna’, v vseh pogledih. Skupaj delala doma, si gradila skupen dom, bila nekaj časa oba tudi brez službe, pa imela potem oba precej dobri… In ker je tudi meni že rahlo ‘tiktakalo’, sva se odločila tudi za prvega otroka, pa potem drugega in tretjega… Vmes pa, vedno bolj sva se zgubljala v tem, kdo sva oziroma kaj sploh počneva drug z drugim, ko sva si tako različna. Že v tretji nosečnosti sva bila tik pred tem, da gremo narazen in verjetno, če bi takrat videla možnost, kako preživeti, bi tudi šli. Potem se neko krajše obdobje nisva ukvarjala s tem, ob dojenčku in zraven manj kot 2 in 3 letniku preprosto ni bilo časa. Vsakdanja rutina in to je bilo to. Že takrat je bilo jasno, da naju praktično ni več. Ampak želela sem si, da bi se spet našla, da bi družina obstala, zato sem tudi jaz poiskala terapevta. Skupaj, za oba. Bila sva 12x, nekako zaključila, rezultat pa je bil, da sva bila na koncu še bolj razstavljena. Po tem sva imela še par posameznih svetovanj pri drugih, ampak nismo prišli nikamor.

Bilo je noro hudo, že namesto dobro jutro je bil kreg. Mene pa je najbolj bolelo to, da vse to gledajo otroci in so vsak dan posebej izpostavljeni temu. Zaradi norih razmer v hiši in vsega kar se je dogajalo (živeli smo skupaj z njegovimi starši), sem doživela tudi panični napad, končala na psihiatrični urgenci in bila že popolnoma zlomljena. Obiskovala sem dnevno bolnišnico, tam pa smo 2,5 leti nazaj prišli do tega, da verjetno ni druge možnosti kot da se vsaj za nekaj časa ‘odstranim’ iz hiše. Vseeno sem si neskončno želela, da mi ne bi bilo treba it in verjetno bi ostala, če bi samo enkrat rekel: razumem, da ti je težko, zdrži še malo (šlo je prav konkretno za takratno situacijo povezano z njegovimi starši), pa tega ni rekel.

Otrokom sva razložila, da grem (se odselim) za par mesecev (sklenila sem najem za pol leta), ker to potrebujem zaradi službe;

In takrat sva doživela nekaj ‘medenih’ tednov, bila sva (in vsi skupaj) v redu kot verjetno nikoli prej, minila je vsa napetost, imeli smo trenutke ko smo res uživali skupaj, tudi samo drug z drugim, večkrat je prišel tudi ‘prespat’… Ampak je hitro minilo… ni se mu dalo več, vedno manjkrat sva se videla, slišala, po parih mesecih je tako dokončno minilo vse. In ravno te dni bo 2 leti, kar sva/smo tudi uradno narazen in jaz se v hišo nisem nikoli več ‘za stalno’ vrnila.

Kaj naj ti rečem, to je samo moja zgodba… Bi pa z izkušnjami kot jih imam sedaj verjetno zaključila že prej, še pred otroki… Verjamem celo, da obstajajo taki, ki se znajo zložit nazaj skupaj tudi ko je praktično vse že ‘pod vodo’, je pa potrebno ogroooomno dela, pred tem pa resnično, iskreno in močno željo da bo uspelo na obeh straneh. Brez tega je verjetno le vprašanje časa, kdaj gre čez rob.

Nekateri pravijo, da ostajajo skupaj zaradi otrok (pa ekonomija ima gotovo precej zraven), meni pa se je zdelo, da moramo it narazen prav zaradi njih.

Srečno ti želim!