Pa je doletelo še mene. Mož bi se rad po 14 letih veze in 2 otrocih rad ločil. To je bil zame totalen šok – ja, zadnje čase sva se več kregala, in ne spomnim se, kdaj sva bila nazadnje intimna. Rutina naju je požrla. Veliko aktivnosti poleg službe, in poleg otrok/šole. Mož je čakal da se bo kaj spremenilo (njegove besede), in ker se ni, zahteva ločitev. Čakal je in nič rekel, ni pristopil k meni, kaj mu ni všeč, kje vidi težave in kako lahko to rešiva. Brez pogovora, reševanja situacije, druge priložnosti. Tako se je sam hladnokrvno odločil. Torej za najin odnos in najino družino ne bi naredil nič več. Priznam, da sem bila slepa in nisem opazila, kaj se dogaja.

Sem jokala, rotila, da nama da še eno priložnost, da obdrživa to najino lepo družino in najin odnos, ki je bil res krasen, kot da sva ustvarjena drug za drugega, veliko sva se pogovarjala in zabavala, se razumela, bila vedno iskrena drug do drugega, zaupanje je bilo 100%.

Dokler ni prišlo do tega. Ni mi bilo jasno, zakaj je tako neomajen, zakaj noče poskusiti rešiti situacije. Potem pa se je počasi odkrilo, da je očitno zagledan v drugo. Vse za kar sem se spraševala zakaj tako, se je poklopilo. Noče niti poskusiti rešiti najinih težav, ker se je zatreskal ali mogoče že imata kaj s tisto punco. To mi ni sam povedal, jaz sem videla znake, ker se situacija vleče že skoraj en mesec. Počasi sem ga tipala z več vprašanji; on vse zanika in mi na ta vprašanja zelo grdo in nestrpno odgovarja, predvsem s čudnimi odgovori.

Ne razumem, zakaj bi zaradi pol leta nezadovoljstva zavrgel vso najino preteklost, otroke, družino…

Zelo boli, nisem si mislila, da je ločitev tako težka stvar. Nič ne spim, nič ne jem, psihično sem totalno na tleh.

Predvsem zaradi otrok se mi trga srce…  In tudi, razmišljam kako bom vse zmogla sama oz. kako se bom upirala osamljenosti. Sotrpini, kako ste preživeli? Težko je, ker sem jaz zapuščena, še vedno ga ljubim, on pa ima čustva za drugo.

Spoštovana,

saj ne vem katere besede zbrati, ker je dokončno slovo vedno težko. Povsem vas razumem, da si želite imeti razlog, razlago, da želite najti smisel v temu, kar se vam dogaja. Veliko lažje prenesemo stvari, če jih vsaj razumemo. Pa vendar smo včasih v takšni situaciji, ko nam drugi še niso pripravljeni ali zmožni dati boljše razlage kot je to, kar vam je povedal vaš mož. Ne vemo, kaj je tisto, kar je vašega moža dokončno spodbudilo k odločitvi, zagotovo pa vem, da je tudi ločitev samo eno obdobje v življenju. In vse, kar je obdobje, pomeni da mine! Prepričana sem, da slej ko prej nam življenje ponudi razlago in resnico, ampak ker ne vemo kdaj je to v dani situaciji, je do takrat najbolj pomembno, da se osredotočite nase! Poskrbite za družbo, ki vas bo razumela, za ljudi, ob katerih boste lahko jokala, žalovala. Jokate, ker vam je hudo, ne ker bi rada prepričala moža, naj ostane. Čeprav je težko, vaš jok ne bo spremenil odločitve moža ( če pa bo, se bo odločil vztrajati iz krivde ne iz ljubezni in tega tudi nočete!). Ob prijateljih se lahko jezite na njega in upravičeno ste besna! Lahko si najdete terapevta in ob njem preživljate to peklensko obdobje, samo ne več ob možu in ne hirat ob otrocih. Njih bo zelo hitro skrbelo za vas, čeprav je že sama ločitev dovolj velika preizkušnja za njih.

Še enkrat vam polagam na srce, da poskrbite za svojo dušo!! Karkoli potrebujete…savna, toplice, nohti, branje knjige, pogovor s prijatelji, karkoli, kar vam bo pomagalo, da se obdržite nad vodo! To je edino, kar je trenutno pomembno. Za vse ostalo je zdravilo čas in zaupajte mi, ko vam rečem, da se s časom pokažejo čisto vse stvari in resnice in takrat se zavemo ali je to, kar se nam trenutno dogaja, sploh res slabo 😉

Srečno,

Eva Erpič

PS: če potrebujete terapijo, se mi oglasite na mail [email protected]

Mine! Vem, da se ti zdajle zdi, da ne, ampak mine. Najprej bi ti predlagala, da ga ne prosis in da ne lazis za njim. Postani hladna! Sprejmi, da se je tako odlocil. Ker tud ce bos razumela in ti bo povedal, vedi, da ti to pri tvoji bolecini ne bo pomagalo.  Pusti mu otroke, zrihtaj se in pojdi s prijateljicami nekam, kamorkoli. Tud ce jokat v hotel! Meni se je podrl svet, sem mislila, da bom kar umrla brez njega, ampak res, vsak dan je lazje in potem ti kar naenkrat ljudje recejo: ej a ves da si videt ful bolj srecna kot prej, a ves da kar zaris.

ej zdaj mu ne bos mogla dopovedati nic, ce je zaljubljen, potem zal, hormoni so, mozganov pa ni. Saj se bo med polizal, ampak verjemi mi, takrat bos ti drugje.

ja, bo tezko, ne bom lagala. Jaz sem jokala in jokala, da bi srce izjokala in nisem razumela. Bolelo me je kako je lahko to naredil, ampak to mine, ta obcutek izdajstva mine. Enostavno moras sedet s svojimi custvi in vedet, da vsaka stvar mine!

pomembno je, da mas za sabo zaledje… da mas prijateljice, ki te bojo poslusale, da ti ne bojo dale nasvetov, ampak bojo ob tebi in sam dale ramo, to je vse kar rabis!

se mi zdi sicer najboljse, da si hladna, da mu das vedet, da ti je ok, da mogoce mu le klikne, obupanih zensk noben ne mara, verjemi eni, ki je bila vcasih obupana. Enostavno si obrises solze in reces, zivljenje je prekratko in zacnes delat na sebi in na stvareh, ki te veselijo. Meni so se vcasih to zdele puhlice, ampak po locitvi razmisljam popolnoma drugace! In zaupam, da je vse tako kot mora biti z razlogom. Vedi pa, da zdajle je morda konec, lahko da ni za vedno. Samo prepusti se in bo vse OK!

O Nira, tako zelo mi je žal, da se ti je to zgodilo in da to preživljaš…

Oglašam se, ker sem dala isto skozi… Pred 2,5 leta sem izvedela, da ima moj mož po 13 letih zveze in 3 otrocih afero z vzgojiteljico najinih otrok…

Ko sem prebrala tvoj zapis sem ponovno vse podoživela, vso grozo, žalost, jezo, obup… Koliko sem prejokala, ej tega si nihče ne more predstavljati. In točno vem kaj doživljaš. Kot žensko te je razvrednotila oseba, ki si ji najbolj zaupala in ji dala najlepša leta svojega življenja, saj si bila prepričana, da je ‘tapravi’ in da se bosta v dobrem in slabem postarala skupaj. Odprla si mu najglobje kotičke svojega srca in misli, se odpovedala marsičemu v svojem življenju, da si se lahko posvetila skrbi zanj, za vajina otroka, gospodinjstvo, itd. In kar tako, brez opozorila, meni nič, tebi nič, je vse zdrobil v prah, zavrgel kot stare gate in si nabavil nove. No, s časom boš videla veliko opozorilnih znakov, ki jih je oddajal in si jih v slepem zaupanju spregledala.

Midva sva imela lep odnos, (vsaj po moje), nisva se prepirala, kot osebi zelo usklajena, najin odnos je bil vzor vsem prijateljem, kemija v postelji odlična… ampak njemu je nekaj manjkalo… kaj, ne vem še sedaj. Vprašanje, če bom kdaj dobila te odgovore. Po njegovo je ona takrat bila popolna in naenkrat ni več v najinem odnosu videl nič lepega, nič za kar bi se bilo vredno boriti.

Sedaj obžalujem le eno… da sem se borila zanj…

Takrat bi ga isti dan morala zabrisat na cesto, njo pa zlasat naslednje jutro, ko sem otroke peljala v vrtec. Namesto tega sem se borila za najin zakon, da mu dokažem, da je odnos, ki ga imava vreden borbe, da morava otrokom dati možnost, da odraščajo skupaj ob očetu in mami…. Zelo hitro sem dobila kup zdravstvenih težav, kar ga je močno prestrašilo. Ostal je, pa ne zaradi mene ampak zaradi sebe-češ, kaj bodo ljudje rekli, kaj mi je naredil. In ostajal je s figo v žepu.  Agonija se vlekla skoraj eno leto in vse kar se je naučil je, kako bolje lagati, prikrivati, kako bolje pripraviti teren za svoj odhod. Sama sem ves čas molčala, niti starši, niti otroci niso vedeli kaj se dogaja. Da ne omenjam kako nesramen je postal in kako me je na fin prikrit način dnevno uničeval z obtoževanji in očitki, kakšna bi morala biti in kako bi morala razmišljati in delovati in ne vem kaj še vse. Karkoli sem naredila, naenkrat ni bilo niti približno dovolj dobro ali vredno zanj, dokler nisem sama ugotovila, kako zelo se ponižujem.

Iskreno, ne vem če bom kdaj prebrodila vse to, kar se je zgodilo. Ne prevaro, ampak dejstvo, kako zelo me je ponižal, me razvrednotil, mi dal občutek, da sem nevredna, da nisem dovolj, da vse, kar sem vložila v najin odnos ni bilo dovolj. Ne da on ni verjel vame in me ni cenil, ljubil in spoštoval(če bi me, ne bi tega naredil)… ampak, da je s svojimi dejanji in besedami povzročil, da sama v sebi nisem več videla nobene vrednosti.

Sedaj sta skupaj s svojo-kot jo imenuje, ‘sorodno dušo’, uživata svoje ‘čudovito’ življenje, jaz pa še vedno, znova in znova, počasi pobiram koščke svojega srca.

Kaj ti naj rečem… po vsem tem času, terapijah, podpori družine in prijateljic boli manj… Trudim se uživati življenje, nastavila sem si nove cilje, počnem stvari v katerih uživam, potujem, spoznavam nove ljudi, pravzaprav, spoznavam sebe na novo…

Kakorkoli, prišla sem do točke, kjer vidim, da lahko brez težav živim brez moškega- čeprav še vedno verjamem v ljubezen, definitivno pa sem postala bolj močna in odločna, in se naučila, da nihče nikoli več ne bo nespoštljivo ravnal z menoj.

Obkroži se s prijateljicami, imej se rada, počni vse kar te veseli, da si zaposliš misli. Vem, ful je težko in še bo, predvsem ob praznikih, obletnicah, praznovanjih, ko bodo otroci pri njem in boš sama doma. Priporočam ti, da poskrbiš za skrbništvo, ekonomski vidik (brez slabe vesti vzemi vse kar lahko-ne zate, ampak za otroka-konec koncev je on tisti, ki je vse zjebal) in potem ga izbriši iz življenja-tako boš lažje šla naprej.

Vse dobro ti želim

če ti bo kaj lažje. mož ni nič čakal, ampak se je skurbal. Zaradi tega sta se več prepirala in nista imela časa zase, za seks s teboj pa mu ni bilo. Sedaj je ocenil, da mu bo z novo lažje, ti pa mu zadevo še olajšuješ s svojo prizadetostjo, jokom in željo popraviti zvezo. So ti prav svetovali, nehaj jokat, raje se razjezi in ga vrzi takoj ven, naj se pobere k svoji tanovi. Žalost in jok imej za takrat, ko boš sama doma. Obdaj se z ljudmi, ki te podpirajo in se počasi loti ločitve.

Hvala “Isto” za delitev tvoje izkušnje… Rada slišim mnenje drugih, ki so žal to že dali skozi…

Še vedno sem v fazi zanikanja, najbolj me boli to, da sem si sama kriva da bom izgubila res dobrega moškega, partnerja, za katerega sem mislila da sva nerazdružljiva, v dobrem in slabem.

Po še enem dolgem pogovoru pravi, da s to punco nima nič. Mu kar verjamem, ampak – si mislim, da nima nič zaenkrat. Bojim se da ga vleče k njej ker je nekaj novega, vznemirljivega, pač ne jaz. Ona je trenutno tukaj. Pravi, da se lahko z njo pogovarja o vsem. Kot da se z mano ni mogel??

Vem, moja glava je polna, kot da je notri vihar misli, kaj vse je bilo in kaj bi lahko bilo pa ne bo. Različni scenariji, predvsem imam v glavi, kako osamljena bom.

Sem čisto brez volje, nič me ne veseli, nič ne bi delala, samo nemirno blodila naokoli, brez postanka. Zanemarjam gospodinjska opravila, zanemarjam sebe, vseeno mi je za vse.

Nekako pa razumem, da se bom morala spet naučiti živeti sama. Pogrešala bom to da se lahko nekomu zaupam, npr kaj se je zgodilo v službi, kaj zanimivega, dobrega se mi je zgodilo.čez dan – s svojim zaupnikom, partnerjem, mojo podporo. Tega me je najbolj strah, osamljenosti. Preteklih spominov. Čutim, da se mi bo kar zmešalo v glavi 🙁

Tudi tebi hvala “pincessa” za tvojo pretresljivo izkušnjo. Res ne morem in nočem verjeti da se to sploh lahko zgodi, 3 otroke imata in meni nič tebi nič to zavrže. Hladnokrvno. Saj se zgodi da nam je kdo všeč, ampak se ustaviš preden zabredeš globlje, ne greš v tisto smer. Ker ko greš si predaleč. Kot da imajo res krizo srednjih let. Jaz mojega totalno najdem v tem opisu. Da ni več zadovoljen z življenjem, kot ga ima. Da goji zamero do partnerja; da misli, da je minila ljubezen do partnerja; si želi novih avantur. Kot je rekel, a zdaj bo pa 30 let tako. Da on bi rad bil spet srečen. Saj mogoče bo, z drugo, ampak tudi po nekaj letih ne bo več metuljčkov in bo samo še rutina.

Občutek imam da se mi je sesul svet, res. In kot si napisala, rekla sem da se bom borila zanj, da najinemu odnosu dava drugo priložnost, da se poskusiva potruditi vsaj še pol leta pa da vidiva kam bo to peljalo. Ampak tako, da se res trudiva za najin odnos. Ker če nama ne uspe bi rada rekla otrokoma ko bosta starejša, da sva res poskusila.

Ampak ko vidim hlad v njegovih očeh… Izginila je iskrica, s katero me je gledal, ne morem razumeti, kako je to sploh mogoče?

Žal mi je da se je tvoja agonija vlekla eno leto, zdravstvene težave pa so verjetno prišle ptav zaradi tvojega čustvenega pretresa? In enako kot praviš, je pri meni. Čutim da mu gre na živce vse kar rečem ali naredim. No meni gre pa na živce, da moram “hoditi po prstih”, da ga ne razjezim.

Kako si lahko eno leto to zadrževala v sebi… Kako so to prenesli otroci? To je še ena stvar ki me najbolj skrbi, poleg osamljenosti.

Ja, tudi spomini me bodo uničili, vedno sem bila bolj nostalgične sorte,to kje smo bili in kaj smo delali skupaj kot družina, slike, to me bo res psihično uničilo. Zato se tudi bojim praznikov, dopustov, praznovanj…

Vem da bi morala na hitro tole končati. Ne gre, ker ga imam še vedno zelo rada. Vem da sem patetična in za zunanjega obiskovalca je rešitev čisto enostavna – sčevljaj ga. Ampak ne morem, mogoče sem res prešibka.

Po včerajšnjem pogovoru pravi, da nima nič z njo. Nekako mu verjamem. Vedno je povedal ko je šel z njo (ne bom konkretna kam, da me kdo ne prepozna), recimo temu skupni hobi.

Žal mi je da midva nisva imela skupnega hobija in bi se zaradi tega vsaj več družila, verjetno bi bilo potem drugače. Preveč je bilo vsega, otroci in obveznosti, živela sva drug mimo drugega. Žal mi je kot imam las na glavi, da nisem ničesar opazila, slepa sem bila za vse, živela sem iz dneva v dan.

Verjetno bo res najbolje za vse, da končam to agonijo. Vem da nikoli ni pravi trenutek, ampak ravno zdaj ko se bo začela šola, bo šok za otroka…

Men se je isto zgodilo. Porocen 14 let vse na izgled super al pa sem jaz slep.  Dal sem vse od sebe in imel popolno zaupanje v njo in njene besede. In potem bomba. Sicer razlog je drugacen … “Ne razmisljama podobno”. Toliko kot jo imam rad sem se tezko odlocil popakirat in oditi. Nebom jaz silil in prosil nobenega, da bi me cenil in imel rad. Sicer je ze par mesecev odkar sem sel. Kaj bom pri 41 letih ne vem… Vidim se iz danes na juter in to je to… Ni mi prijetno in sem ekstra osamljen. Ta teden mam krizo ker je bila obletnica pa sem zalosten in neproduktiven. Jbg tako je zivljenje moje…

Žal mi je da se je tudi tebi zgodilo, in zdaj ko vem kakšno bolečino prinaša ločitev, predvsem za tiste, ki smo zapuščeni, mi je hudo ko slišim take zgodbe. Nikoli v življenju si nisem mislila, da lahko ločitev tako boli. Pravijo da je podobno občutku, ko ti umre ljubljena oseba. Kot da pri naših partnerjih v glavi nekaj klikne in se totalno spremenijo. In ne pomaga noben pogovor… To je najhuje, ko je enosmerna komunikacija in res čisto nič ne moreš storiti kot da se sprijazniš s tem, drugega ti ne preostane. Mislim da tisti ki predlagajo ločitev imajo v veliki meri že neko novo ljubezen ali pa so samo zaljubljeni, zatreskani, in jim je zato lažje iti na svoje, ne da bi pogledali nazaj.

Imata otroke? Kako so oni prenesli to situacijo?

Glede let, mislim da niso pomembna, še vedno lahko najdeš partnerko, je pa res da je težje kot ko si mlad, ko hodiš naokoli in spoznaš veliko ljudi.

Najbolj me skrbi za otroka in za osamljenost, morala se bom naučiti živeti sama…