ločitev
pozdravljeni
mineva 3 mesece od ločitve z mojo partnerko ter mojim otrokom.odšla naj bi zaradi najinega odnosa ki je bil nemogoč tako je izjavila.jaz sem sicer želel ohraniti vezo ter da smo družina ampak ona kot kaže ni za to saj smo preko socialne že vse skoraj uredili za moje stike z otrokom.jaz si še zmeraj želim vezo ter seveda družino nazaj ona pa se mi zdi kot da ni trdno odločena kaj želi.mi poveste svoje izkušnje s takšno situacijo kako naj se poberem ker sem res čustveno in duševno na tleh dejansko ne vem kaj lahko še delam pač če bo tako se bom moral sprijaznit ampak kako se naj poberem da bom našel nek smisel za naprej v življenju ker se mi zdi kot da sem sam dejansko sem res v stanovanju je praznina ker jih ni pogrešam vse to družinsko življenje…
Pozdravljeni gospod,
težko je v takih situacijah. Zelo težko. Potreben je čas, da se človek pobere. Seveda boli. Pogreša se življenje kot je bilo, odpirajo se stare rane, …
Ko delam s pari, ki so tik pred ločitvijo, je velikokrat tako, kot da ta dva človeka, ki gresta narazen, sploh ne bi živela skupaj, ker sta njuni doživljanji skupnega življenja tako različni. Sicer ste napisali zelo malo, iz razbranih besed pa sem vseeno dobila občutek, da se z gospo nista v celoti pogovorila, zakaj se vajina veza končuje, zakaj si gospa ne želi biti več z vami. Če bi bila v vašem položaju, bi mi to pomagalo, da bi se lažje pobrala. Seveda pa nikogar ne moreš prisiliti, da ti pove vse. Še manj pa lahko koga prisiliš, da ostane s teboj, če si tega ne želi in tudi ne bi bilo smiselno, da bi bil nekdo ob tebi le zato, ker se tako spodobi, da mi ne bi trpeli, da bi otroci imeli oba starša, …
To je del življenja, kar doživljate. Ljudje prihajajo v naša življenja in odhajajo. Včasih nas zapustijo namenoma včasih nenamenoma. Včasih mi zapustimo druge.
Kaj nam ostane po odhodu? Proces žalovanja, vpogleda vase, izživetja bolečine, obupa, praznine in še marsičesa in nato počasi adaptiranje na novo nastajajoče življenje. Ko se ena vrata zaprejo se druga odprejo, vmes pa, žal boli.
Tako kot vedno, ko smo v kriznih situacija: pomagajo prijazne besede, spodbuda ljudi, ki nas imajo radi, preživetje časa v naravi, knjige, ki navdihujejo; če je težje tudi obisk svetovalca/terapevta/ljudi, ki so preživeli že podobno izkušnjo.