Ne želim biti pikolovski, toda na nek način potrebujete ogledalo. Skozi vaše prispevke počasi prodira vaša bolečina in obrambni mehanizmi. Izpostavil sem dve izjavi, ki vsaj meni dasta vedeti, da ste razdvojeni (osebnostno razklani). To je sicer precej pogosta posledica takšne travme kot ste jo doživeli.

V takšnih okoliščinah je pomembno, da niste sami in da imate okrog sebe odrasle ljudi na katere se lahko oprete, se jim zaupate itn. Pomembno je tudi, da vsa destruktivna čustva, ki tičijo v vas (jeza, bes, nemoč …) na pravi način “izrazite in transformirate”. V kolikor bo to ostalo v vas, boste počasi in vztrajno začeli drseti v depresijo ali pa boste škodovali ljudem okrog vas.

Tudi ločitev prinese za sabo več faz: http://www.huffingtonpost.com/cathy-meyer/the-emotional-stages-of-d_b_779816.html

Moč socialne mreže je v tem obdobju izrednega pomena. Če te nimate, oz. ji ne zaupate dovolj, vam svetujem, da si poiščite strokovno pomoč. Forum vam lahko ponudi nekaj informacij, ne more pa vam pomagati pri procesu čustvene ločitve, ki jo sedaj doživljate.

Bodite dobro.[/quote]

Vzela na znanje in opazila svojo razdvojenost skozi pisanje. Vendar kljub temu, da ravno nisem v najboljšem stanju, se močno pobiram – pred nekaj meseci sem komaj opravljala delo v službi, domača opravila (hiša bila res zanemarjena). Sedaj z veseljem hodim v službo, hiša v mejah normale, izbruhi pa že res lep čas mirujejo….imam zmeraj več trenutkov, ko se dobro počutim v svoji koži, pred meseci pa bila v črni luknji – uspavala, kakšno pivo preveč….zdaj spim normalno brez vsakih “pripomočkov”….vem, da me čaka še dolga pot in če bom začutila, da rabim pomoč, jo bom zares poiskala….ampak glede na pozitivne spremembe se mi zdi, da bom najbrž kar sama prebrodila…vidim, da pisanje tudi pomaga in vaše mnenje je res strokovno in dobrodošlo….odpre oči….

Mogoče bo to res držalo, kajti njegova zaskrbljenost je bila res pristna. Toda, ko je on imel vsa ta leta težave v službi in sem poslušala vsakodnevno tarnanje sem bila tudi jaz njemu ves čas v oporo. Za to nisem potrebovala ljubimca, da bi me razumel …No, tik pred razpadom sem tudi glede službe dala jasno vedet, da če ne misli kaj ukrenit in samo jamrat, naj se s situacijo sprijazni in me neha vsakodnevno obremenjevat….jaz sem za svoje zdravstvene težave dolgo in vztrajno iskala rešitve in jo tudi našla (sama), on je pri svojih težavah 15 let samo jamral kakšna krivica se mu godi, storil ni pa čisto nič (čeprav je zelo sposoben in priden in bi si lahko poiskal drugo službo, niti enkrat ni poskusil, samo tarnal, da kje pa naj najdem drugo službo).

http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=168&t=11038495

Med.Over.Net

Kje sem?

Forum: Ločitev, nezvestoba in varanje
Ločitev… kako se soočiti z njo
Nova tema
Seznam tem

Zapuščena v novembru
11 Nov 2016 06:24

Pišem zato, ker se mi je nabralo toliko žalosti, jeze, razočaranja, da moram dati to ven iz sebe.
Evo, zgodilo se je tudi meni. Po 17. letih zakona je le-tega konec. Odšel je, odselil se je.
Največji absurd pri vsem tem je, da zakon v osnovi sploh ni bil slab…. Nisva se varala, nisva se kregala. Enostavno…. Postala sva si tujca. Po stanovanju sva hodila drug mimo drugega. Nisva več komunicirala. In oba je počasi ubijalo. Po temeljitem pogovoru je padla obojestranska odločitev: razhod.
Dragi moji, ko bi vi vedeli, kako HUDO mi je! Zadnje tedne sem analizirala sebe, propadlo zvezo, premlevala svoje reakcije…. In uvidela, koliko stvari sem (predvsem v zadnjih letih) zamočila! No, oba sva jih. Vendar se svojih napak sedaj zavedam, prej pa sem jih pometala pred preprogo.
Ni besed, ki bi opisale, kako grozno mi je žal…. Tako si želim, da bi mi ponudil še eno priložnost, da se izkažem! In sedaj vem, da bi se maximalno potrudila za obojestransko srečen zakon.

Je že res, kaj pravijo: sam se odločiš ali boš v življenju srečen ali nesrečen. Sreča je stvar zavestne odločitve. Jaz sem bila večinoma nesrečna. Zakaj? Še sama ne vem! Preveč razvajena, preveč polno rit vsega….. Nisem mu znala, ne hotela pokazati hvaležnosti.

Pozna moje občutke. Odprla sem mu srce, mu vse povedala. Je rekel da razume, ker še zmeraj goji čustva do mene, vendar enostavno ne upa ponovno tvegati, ker je bil razhod čustveno preveč boleč tudi zanj.
Meni, da si pustiva svobodo in poiščeva vsak svojo srečo.
Dopušča možnost, da bova morda (nekoč?!) vseeno ugotovila, da ne zmoreva drug brez drugega in bova poizkusila ponovno. Vendar z drugačnimi temelji in predvsem z maximalnim trudom za medsebojno srečo….

Neopisljivi občutki…. Taka praznina, da »trga« in kriči. Vikendi so najbolj ubijalski. Med tednom se zaposlim s službo in opravki. Vikendi pa… se jih bojim, priznam. Zavedam se, da ne morem »viseti« na prijateljicah. One imajo svoje družine, svoja življenja.

Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Tudi jaz se trudim iz situacije potegniti oz. se naučiti kar največ. Predvsem me je spodbudilo, da se trudim delati na sebi.

Trenutno je tako, da z bivšim ohranjava stike. Se slišiva in za kako uro na teden vidiva na kavi. Brez vezne debate, »small chat« in usklajevanja, kar se tiče skupne imovine.
Meni ta ura/tedensko toliko pomeni…. Prijateljica me prepričuje, da moram narediti »rez« in prekiniti stike. Najbrž bi res morala, ker –bodimo realni!- živim za tisto uro, ko ga vidim. Najbrž še vedno upam, da se bo premislil?!?! Vendar trenutno ne vem, če zmorem drugače ravnati.

Se opravičujem, ker je pismo zmedeno. Pomagalo bi mi, če bi kak uporabnik napisal, kako se je soočal v teh prvih tednih po razhodu s svojimi občutki. Kaj vas je “dvignilo” in bodrilo? Mi je popolnoma jasno, da se moram zanašati le in predvsem nase in sama predelati vso bolečino. Nihče drug ti ne more pri tem pomagati. Pa vendarle….
Hvala, ker ste me brali!

http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=168&t=11038495

Med.Over.Net

Kje sem?

Forum: Ločitev, nezvestoba in varanje
Ločitev… kako se soočiti z njo
Nova tema
Seznam tem

Zapuščena v novembru
11 Nov 2016 06:24

Pišem zato, ker se mi je nabralo toliko žalosti, jeze, razočaranja, da moram dati to ven iz sebe.
Evo, zgodilo se je tudi meni. Po 17. letih zakona je le-tega konec. Odšel je, odselil se je.
Največji absurd pri vsem tem je, da zakon v osnovi sploh ni bil slab…. Nisva se varala, nisva se kregala. Enostavno…. Postala sva si tujca. Po stanovanju sva hodila drug mimo drugega. Nisva več komunicirala. In oba je počasi ubijalo. Po temeljitem pogovoru je padla obojestranska odločitev: razhod.
Dragi moji, ko bi vi vedeli, kako HUDO mi je! Zadnje tedne sem analizirala sebe, propadlo zvezo, premlevala svoje reakcije…. In uvidela, koliko stvari sem (predvsem v zadnjih letih) zamočila! No, oba sva jih. Vendar se svojih napak sedaj zavedam, prej pa sem jih pometala pred preprogo.
Ni besed, ki bi opisale, kako grozno mi je žal…. Tako si želim, da bi mi ponudil še eno priložnost, da se izkažem! In sedaj vem, da bi se maximalno potrudila za obojestransko srečen zakon.

Je že res, kaj pravijo: sam se odločiš ali boš v življenju srečen ali nesrečen. Sreča je stvar zavestne odločitve. Jaz sem bila večinoma nesrečna. Zakaj? Še sama ne vem! Preveč razvajena, preveč polno rit vsega….. Nisem mu znala, ne hotela pokazati hvaležnosti.

Pozna moje občutke. Odprla sem mu srce, mu vse povedala. Je rekel da razume, ker še zmeraj goji čustva do mene, vendar enostavno ne upa ponovno tvegati, ker je bil razhod čustveno preveč boleč tudi zanj.
Meni, da si pustiva svobodo in poiščeva vsak svojo srečo.
Dopušča možnost, da bova morda (nekoč?!) vseeno ugotovila, da ne zmoreva drug brez drugega in bova poizkusila ponovno. Vendar z drugačnimi temelji in predvsem z maximalnim trudom za medsebojno srečo….

Neopisljivi občutki…. Taka praznina, da »trga« in kriči. Vikendi so najbolj ubijalski. Med tednom se zaposlim s službo in opravki. Vikendi pa… se jih bojim, priznam. Zavedam se, da ne morem »viseti« na prijateljicah. One imajo svoje družine, svoja življenja.

Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Tudi jaz se trudim iz situacije potegniti oz. se naučiti kar največ. Predvsem me je spodbudilo, da se trudim delati na sebi.

Trenutno je tako, da z bivšim ohranjava stike. Se slišiva in za kako uro na teden vidiva na kavi. Brez vezne debate, »small chat« in usklajevanja, kar se tiče skupne imovine.
Meni ta ura/tedensko toliko pomeni…. Prijateljica me prepričuje, da moram narediti »rez« in prekiniti stike. Najbrž bi res morala, ker –bodimo realni!- živim za tisto uro, ko ga vidim. Najbrž še vedno upam, da se bo premislil?!?! Vendar trenutno ne vem, če zmorem drugače ravnati.

Se opravičujem, ker je pismo zmedeno. Pomagalo bi mi, če bi kak uporabnik napisal, kako se je soočal v teh prvih tednih po razhodu s svojimi občutki. Kaj vas je “dvignilo” in bodrilo? Mi je popolnoma jasno, da se moram zanašati le in predvsem nase in sama predelati vso bolečino. Nihče drug ti ne more pri tem pomagati. Pa vendarle….
Hvala, ker ste me brali![/quote]

Draga zapuščena. Pri meni situacija sicer malo drugačna, mogoče še bolj boleča, ker je prišlo do zmerjanja, kričanja in to po tolikih letih harmonije…..na začetku sem bila dobesedno v črni luknji – komaj sem se držala pri življenju….ko mi je bilo najbolj hudo – celo telo mi je dobesedno drhtelo, solze so lile – mi je hladnokrvno govoril da kaj mi pa je , pač ne bo več živel z mano, ker me nima več rad in naj se že enkrat sprijaznim!!!!
Verjemi, da se pobereš, ne iz danes na jutri….na začetku misliš, da ne bo šlo, da je konec tvojega življenja, ampak sčasoma posije komaj kak žarek, kasneje je teh žarkov zmeraj več, seveda so vmes krize (rojstni dnevi, trenutno slabo vreme, bližajoči se prazniki…..). Pri tebi je situacija takšna, da se bosta mogoče le vrnila eden k drugemu in naj te ta misel drži pokonci, če se to ne zgodi boš pa čez čas ugotovila, da se da lepo živet tudi brez njega….pri meni tako, da na trenutke travmiram so pa obdobja, ko mi ljudje množično govorijo, kaj se je zgodilo z mano, da tako žarim in sijem (priznam, temu pripomogla neka poletna avantura, ki mi sicer ni pomenila nič ampak mi je dala neko samozavest, upanje, tolažbo….bila kar malo evforična)…sedaj padam iz neke žalosti v nek notranji mir, kjer ugotavljam, da se imam samo sebe rada in za ta občutek ne potrebujem nikogar in to je to res dober občutek – mir spokojnost…..sem v obdobju neke razcepljenosti (kot je napisal g. Topovšek)….

Aja naj napišem še to – po treh res grozljivih mesecih sem se vzela v roke in si rekla, da tako res ne gre več. Začela sem hoditi v naravo, se močno utrudila s hojo (sem šla kot da bi bila na raketni pogon) in spanje in počutje se je čudežno popravilo….veliko mi pomaga tudi glasba – od žalostnih balad za solze do divjega tehno ritma, ki me spravi v dobro voljo in ples….privoščila sem si tudi dva potovanja v tujino, česar si v vseh teh letih nisem privoščila….in ta občutek da vse zmorem sama, tudi moška opravila, je nepopislijiv – mi da občutek, da sem sposobna vsega na tem svetu, samozavest kar šprica iz mene, ko vidim, kaj vse zmorem…

Odlična strategija! Res super.

Kratkoročno je to odličen odnos do življenja.
Pazite samo eno. Če si boste nadeli masko “nobenega ne potrebujem”, “jaz zmorem vse sama”, “samo jaz vem kaj je najbolje” potem boste dolgoročno naredili oklep okrog svojega srca. Ne postati “ledena kraljica”. Srce naj ostane odprto – tudi za morebitno novo zvezo (ne takoj, ko bo čas). Naučite se zopet zaupati v odnose. Skušajte biti v družbi, početi stvari z drugimi ljudmi …

Zakaj sami? Na nek način je uvidevno, da s tem ne obremenjujete preveč svojih prijateljic, vendar pa vseeno narobe. Ni dobro, da ste sami s tem.

Ljudje v času takšnih travmatičnih odločitev, kot je ločitev, sprejmemo zelo pogubne podzavestne odločitve npr. “nikoli več ne bo prizadel noben moški/ženska” ali pa “v naslednji zvezi bom naredila vse” ali pa “nobenega ne potrebujem” itn. Zaradi travmatične narave ločitve se takšen “program” zapiše globoko v podzavest in lahko začne v veliki meri vplivati na sedanjost in prihodnost.

Dobra socialna mreža pomaga nositi težo takšne travme, posledice so zato manjše.

Zelo dobro bi bilo tudi, da bi si poiskali strokovno podporo. Šli ste iz ene skrajnosti hladnosti in distance v drugi skrajnost “živim za uro, ko ga vidim”.

Pomemben korak pri ločitvi je, da zopet najdete sebe in okrepite samopodobo. Tudi če res obstaja možnost za vzpostavitev zveze, ta ne bo dobra, če je ne boste gradili in mesta: “vem kdo sem in vem kdo nisem”.

Preberite: http://www.huffingtonpost.com/cathy-meyer/the-emotional-stages-of-d_b_779816.html

Ni bilo rano tako mišljeno, bolj kot to, da imate zgolj z njimi odnose, se vaš svet vrti bolj ali manj okoli njih…itd . Vse to dela otroke “nesposobne”, ker se zanašajo na mamo, ko pa toliko odrastejo, da si najdejo svoje partnerje pa to mama, razume kod grožnjo odnosu, ki ga ima z otroki in postane “zlobna tašča”… 😉

Še tole za Pumo.
Kakšen je to moški, ki v času bolezni žene toži po pomanjkanju pozornosti?
Copatar?

Pozdravljena, Tramontana1!
Šele danes sem videla, da je uporabnik kopiral moj post tudi sem….

Torej v teh dnevih sem se tudi sama vzela v roke in se razumsko odločila, da ŽIVLJENJE gre naprej. Ko pridejo slabe minute ali ure se opomnim, zakaj sva šla na razen. Imela sva svoje razloge. In objokovati nekaj, kar je obema prinašalo na nek način trpljenje, je popolnoma nesmiselno. Da, zgodovina mi bo v spomin in opomin, v bodoče! Če se slučajno kdaj pojavi nekdo, ki bi mi bil blizu, ne bi želela narediti istih napak.
Seveda se vsak dan n-krat spomnim nanj. Tisoč stvari je, ki me nanj asociirajo v vsakdanjem življenju. Vendar sem prepričana, da bo sčasoma teh momentov manj.

S prijatelji je pa tako: imam 2 res dobri prijateljici, ki mi stojita ob strani. Vendar pa nikdar nisem bila človek, ki bi se na nekoga obesila kot pijavka in črpala energijo. Sej je super pojamrati. Vendar pa imata ti dve osebi svoje družine in dovolj dela ter tudi svojih problemov.
Zato poizkušam čim manj težiti in se v kritičnih minutah/ urah sama zamotim, razmišljam. Zelo mi pomaga pisanje nekakšnega dnevnika. Torej trenutnih občutkov….

Skratka verjamem v to, da čas omili bolečino in z voljo ter energijo gremo novim “zmagam” naproti.
PS: Tudi meni fizična aktivnost zeloooo pomaga in praktično vsak dan naredim nekaj zase na tem področju.
Srečno, se še javim!

;; tramontana1 napisal:
Naj še napišem, da je on trenutno v nezavidljivem položaju – ona se že grozno pritožuje čez njega, on se menda zelo grdo in hudobno obnaša do nje…

Seveda. Bil bi presenečen, če bi bilo drugače. ;;

Bostjan_Topovsek zakaj mislite da bi bili presenečeni če bi bilo drugače?
vedno sem mislila da če moški oddide k drugi ženski – ker s trenutno ni zadovoljen- da je potem tam sproščen in srečen

Skozi temo sem si ustvaril določeno mnenje o značaju vseh akterjev. Tisto kar manjka zapolni intuicija in psihoanalitična teorija. Skupaj z izkušnjami lahko relativno hitro predvidim kakšni so vzroki za nastalo situacijo in kakšne bodo posledice. To seveda ni 100% in takšne uvide naj terapevt ne bi komuniciral s klienti, saj je lahko resnica tudi diametralno nasprotna. Vendar pa se nekatere zadeve hitro potrdijo.

Moški (ali ženska) je lahko objektivno 90% zadovoljen s partnerko (partnerjem) pa lahko še vedno odide. Ponavadi zato, ker začne tistih 10% v subjektivnem smislu postajati 90%. Pogosti so primeri, ko potem v drugi vezi subjektivnih 90% kmalu postane objektivnih 10% in se pojavi spoznanje, da je ostalih 90% čisto zgrešenih. To je še posebej pogost primer v primerih ko je zraven še stres in izgorelost.

Življenje je potovanje. Veliko lažje bomo potovali, če stvari v partnerskem odnosu ne bomo pometali pod preprogo in če bomo pravočasno poiskali pomoč.