LOčitev
Um patoloških psihopatov in sociopatov je res poškodovan do te mere, da praktično ne obstaja možnost reverzibilnosti (oz. je ta zelo zmanjšana). Vendar pa konkretnega primera, ne bi štel v tako ekstremno kategorijo, zato ste malo pretrdi s svojo interpretacijo. Govorim iz strokovnih izkušenj, zato tudi zagovarjam takšno stališče.
Zelo je pomembno, kakšno stališče imamo kot družba. Če je naš odziv psihopatski (in vaš je) potem samo pomagamo ustvarjati nove in nove slabe okoliščine, ki preprečujejo kakršno koli spremembo in družbeni napredek.[/quote]
Moj odziv ni niti najmanj psihopastski, gre preprosto za mnenje, koliko lahko vaš idealizem spremeni stanje v družbi in ume serijskih enih in drugih. Baje v konkretnem primeru nastopa ženska, ki je serijska manipulatorka. Zakaj primer ne sodi v primer serijskega ponavljanja vzorcev in zakaj razbitje ene družine ne zasluži trdega nastopa?
Vi ste to žensko pošiljali na električni stol in predelavo v salame. Ali ni to psihopatsko?
Prav je, da rečemo NE takšnim praksam. Lahko tudi na trd način. Ne strinjam pa se, da to naredimo brez poglobljenega in širšega razumevanja, ter popolnima brez empatije.
Vi ste to žensko pošiljali na električni stol in predelavo v salame. Ali ni to psihopatsko?
Prav je, da rečemo NE takšnim praksam. Lahko tudi na trd način. Ne strinjam pa se, da to naredimo brez poglobljenega in širšega razumevanja, ter popolnima brez empatije.[/quote]
V mojem pojasnilu baje izrecno piše, da to velja za serijske morilce, ne za serijske varalice; (Da ne bo pomote; tole reprogramiranje je mišljeno za serijske morilce in v praksi se tako tudi izvaja:
Um takih serijskih manipulatork, ki izkoriščajo čustva ljudi za druge namene, je povsem primerljiv z umom serijskih morilcev. Verjetnost, da bo taka oseba delal na sebi. je nič. Reprogramiraš jih le z doživljenjskim zaporom, električnim stolom ali s predelavo v salame.
Serijske manipulatorkene običajno ne počnejo nič takega, kar bi se pragnjalo po Kazenskem zakoniku, je pa nihov um primerljiv z umom onih drugih serijskih, saj obe vrsti primerkov oblikujejo tako hude travme v otroštvu, da so oboji primerki, prvi in drugi neservisabilni s kakršnokoli blaževo kaučterapijo, četudi bi jim padu cegu na glavo in da bi si terapij po pomoti celo zaželeli.) V praksi se to tudi izvaja, brez da bi kdo pravosodne sisteme in konkretne sodnike obdolžil, da ravnajo psihopatsko, če razsodijo smrtno obsodbo.
Vi ste to žensko pošiljali na električni stol in predelavo v salame. Ali ni to psihopatsko?
Prav je, da rečemo NE takšnim praksam. Lahko tudi na trd način. Ne strinjam pa se, da to naredimo brez poglobljenega in širšega razumevanja, ter popolnima brez empatije.[/quote]
S prvimi družba naredi, kot je opisano v prejšnjem zapisu, pred drugimi pa se zavarujejo posamezniki sami, kot piše tule (Ne govorim na pamet, govorim iz prakse, poleg tega sem bil nekdaj tudi sam naiven idealist, ki je sveto verjel v to, v kar verjamete vi. Verjel sem vse dotlej, dokler nisem prišel do spoznanja, da se človek lahko spremeni le sam in le, če to res hoče in če nekje najde tisto notranjo moč in vztrajnost, da to naredi tako korenito, kot je treba. Takih je zelo malo, komaj kakšen je kje, ki je spremenil kakšno svojo neprimerno manjšo slabost ali napako, ki se ponavlja kot vzorec. To je neskončno daleč od potrebne globalne spremembe uma serijske varalice ali temu primerljivega uma serijskih morilcev. Ti ne pridejo niti do prvega koraka, ki je odločenost spremeniti se, čeprav se oboji zavedajo, da ne delajo prav. Skupnost se proti zadnjim lahko zaščiti, proti prvim se pa morajo zaščiti posamezniki sami. Pomoči, kot si jo zamišljate vi, pa ni ne prvim, ne drugim, žal. ) Kot vidite, serijske varalice lahko zaradi mene mirno počnejo dalje svoje početje, brez da bi jih jaz pošiljal na električni stol, kot vi trdite, da sem počel. Proti njim naj se zavaruje vsak po svoje, piše. Samo sem primerjal ume enih in drugih in strinjate se, da so si po strukturi zelo podobni, le vrsta spornih dejanj kot posledica tega je različna. Ker so umi podobno deformirani, je mogoče sklepati, da ne enim, ne drugim ni pomoči.
Draga toletole100% drži – mnenje osebe, ki predlaga za neko pač nizkotno žensko električni stol ali predelavo v salame pri meni res ne šteje nič. Mislim, da si sama zelo zagrenjena oseba, ki sama potrebuje nekaj strokovne pomoči….sicer pa že tvoje geslo tole 100% drži pove marsikaj o tebi….in to žensko sem, če dobro pogledaš omenila v oklepaju, ker kot sem napisala, če ne bi bila ona, bi pa bila katera druga, je bil idealna “žrtev”….in to da se z nekom 20 let (kar je za prevaranta in blefiranje predolga doba, po mojem)razumeš, vse dogovoriš, živiš v sožitju, ne žališ, ne ponižuješ, se držiš dogovorov, vzgojiš res poštene, kulturne in dobre otroke – takšna veza res ni tako slaba, po mojem….
Sem povedala, da sem mu nekaj časa lepo prigovrjla, da preveč dela…poleg tega sem, kot sem napisala, bila močno preokupirana z drugimi dejavniki (služba, otroci, obnova hiše, gospodinjstvo, bolezen)…v trenutku, ko sem bila dovolj fizično in psihično pri močeh pa sem želela stvari v globino razčistiti….želela sem rešiti problem, on pa je raje šel….mislim, da ni zbežal od mene ampk od sebe, ampak sebi ni ušel….bi bilo dobro, da se nekoč sreča sam s sabo….naj še napišem, da nikakor nisem tip človeka, ki bi lahko živela v navidezni harmoniji….sem iz odnosa, ki je bil močno neugoden pred leti odšla – pa ne kar tako, sem res hotela rešiti zadeve ampak ni šlo (ta oseba je tipičen primer narcistične osebnosti – govorim o sorodniku in ne o partnerju). Kar se pa partnerske veze tiče – kje pa ni problemov? In močno spoštujem mnenje g. Topovca, ker so se mi stvari po njegovi interpretaciji poklopile in sem sedaj bolj mirna….še enkrat poudarjam da sem bila v dilemi da so bila vsa ta leta igra in blef, pa mislim, da le ni bilo zlagano ampak so se stvari v njegovi glavi čisto obrnile….a sem vzrok jaz? Ne, mislim da ne…..
Če znaš pisati, znaš verjetno tudi brati. Zatorej preberi, kaj sem res jaz napisal. To ni to, kar praviš ti. mi kaj podtikaš?
Če pa ti moje mneje kaj pomeni ali če ti ne, je meni popolnoma vseeno. Običajno so ženičke, ki se delajo prisrčne žrtve odnosa, same preganjalke ali agresorke, ni pa to seveda nujno.
Dejstvo je, da on ni bil žrtev, saj ga una ni prisilila, niti posilila. Sam in prostovoljno se je odločil, očitno za manjše zlo.
Potem pa preberi še tole;
Sem povedala, da sem mu nekaj časa lepo prigovrjla, da preveč dela…poleg tega sem, kot sem napisala, bila močno preokupirana z drugimi dejavniki (služba, otroci, obnova hiše, gospodinjstvo, bolezen)…v trenutku, ko sem bila dovolj fizično in psihično pri močeh pa sem želela stvari v globino razčistiti….želela sem rešiti problem, on pa je raje šel….mislim, da ni zbežal od mene ampk od sebe, ampak sebi ni ušel….bi bilo dobro, da se nekoč sreča sam s sabo….naj še napišem, da nikakor nisem tip človeka, ki bi lahko živela v navidezni harmoniji….sem iz odnosa, ki je bil močno neugoden pred leti odšla – pa ne kar tako, sem res hotela rešiti zadeve ampak ni šlo (ta oseba je tipičen primer narcistične osebnosti – govorim o sorodniku in ne o partnerju). Kar se pa partnerske veze tiče – kje pa ni problemov? In močno spoštujem mnenje g. Topovca, ker so se mi stvari po njegovi interpretaciji poklopile in sem sedaj bolj mirna….še enkrat poudarjam da sem bila v dilemi da so bila vsa ta leta igra in blef, pa mislim, da le ni bilo zlagano ampak so se stvari v njegovi glavi čisto obrnile….a sem vzrok jaz? Ne, mislim da ne…..[/quote]
To je res čudovito, da se ti stvari tako hitro poklopijo in si v trenutku bolj mirna :).
Je ta tvoja tema samo hipotetična vaja?
Če znaš pisati, znaš verjetno tudi brati. Zatorej preberi, kaj sem res jaz napisal. To ni to, kar praviš ti. mi kaj podtikaš?
Če pa ti moje mneje kaj pomeni ali če ti ne, je meni popolnoma vseeno. Običajno so ženičke, ki se delajo prisrčne žrtve odnosa, same preganjalke ali agresorke, ni pa to seveda nujno.
Dejstvo je, da on ni bil žrtev, saj ga una ni prisilila, niti posilila. Sam in prostovoljno se je odločil, očitno za manjše zlo.
Potem pa preberi še tole;
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=465&t=10969725%5B/quote%5D
Nič ne podtikam. Zakaj se tega bojiš??? Jaz agresorka? …..žrtev sem napisala v navednicah ….in če si dobro bral sem večkrat poudarila, da bi v vsakem primeru našel takšno žensko, glede na stanje v kakršnem je, po drugi strani pa si sam napisal, da bi bilo ženske , ki razdirajo zakone, treba ne vem več kaj že… se je odločil za manjše zlo, uf ta je pa močna…..si prihajaš v čudna nasprotja!!!
Če znaš pisati, znaš verjetno tudi brati. Zatorej preberi, kaj sem res jaz napisal. To ni to, kar praviš ti. mi kaj podtikaš?
Če pa ti moje mneje kaj pomeni ali če ti ne, je meni popolnoma vseeno. Običajno so ženičke, ki se delajo prisrčne žrtve odnosa, same preganjalke ali agresorke, ni pa to seveda nujno.
Dejstvo je, da on ni bil žrtev, saj ga una ni prisilila, niti posilila. Sam in prostovoljno se je odločil, očitno za manjše zlo.
Potem pa preberi še tole;
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=465&t=10969725%5B/quote%5D
Nič ne podtikam. Zakaj se tega bojiš??? Jaz agresorka? …..žrtev sem napisala v navednicah ….in če si dobro bral sem večkrat poudarila, da bi v vsakem primeru našel takšno žensko, glede na stanje v kakršnem je, po drugi strani pa si sam napisal, da bi bilo ženske , ki razdirajo zakone, treba ne vem več kaj že… se je odločil za manjše zlo, uf ta je pa močna…..si prihajaš v čudna nasprotja!!![/quote]
..pustiti, da počnejo, kar počnejo. To sem napisal. 🙂
Serijske manipulatorke običajno ne počnejo nič takega, kar bi se jih preganjalo po Kazenskem zakoniku…, sem zapisal (torej se jih pusti na svobodi, da počnejo, kar pač počnejo :), Skupnost se proti zadnjim [/b](serijskim morilcem) lahko zaščiti (pregon in kaznovanje po zakonu), proti prvim (serijskim manipulatorkam) se pa morajo zaščiti posamezniki sami.
Zakaj tak konec?
Zato, ker se ni žel spuščat v čustveno naporno razpravljanje z vami, ker ve, da bi “podlegel” in ne bi odšel. Zato je raje “odrezal” in sedaj živi “sanje”….
Vajin odnos ni bil zlagan, je pa bil edinstven. Tu se lahko zapletemo v razpravo o tem, a obstaja naš popoln partner, naša duša dvojčica…itd. Sam sem mnenja, da jih obstaja več.
Mnogo je oseb s katerimi bi lahko imeli lep odnos, če bi se zanj primerno potrudili, ga gradili in negovali. Za vse to pa rabimo ODLOČITEV, ki je on (in še mnogi drugi) ni premogel, ker preprosto ni (dovolj) zrela oseba. On je kot otrok v trgovini z igračami, ko mu ponudiš, da si lahko izbere eno, on pa ne ve katero bi in tudi, ko že izbere, obžaluje svoj izbor, jo vrne in vzame drugo, pa spet ni zadovoljen… in tako v nedogled.
Škoda časa se ukvarjat z njim, raje si priznajte, da je obdobje, ki ste ga preživeli z njim kot partnerica, končano. On se je odločil drugače in škoda je iskati zadovoljstvo (oz karkoli že) v njunih nesoglasjih. Za vas bo bolje, da si najdete drugega življenjskega sopotnika. Tudi zavoljo otrok. Težko je biti “dobra mama” če bo ostajal nek čustveni manjko nezapolnjen. Da bodo otroci imeli pogoje v katerih bodo lahko zrasli v odrasle osebe, rabijo mamo, ki ne bo zagrenjene in ki se ne bo čustveno obešala na njih v nasprotnem bodo, zelo verjetno) ponovil zgodbo svojih staršev, ki se zdi, da ni preveč osrečujoča (glede izbira partnerja).
Zakaj tak konec?
Zato, ker se ni žel spuščat v čustveno naporno razpravljanje z vami, ker ve, da bi “podlegel” in ne bi odšel. Zato je raje “odrezal” in sedaj živi “sanje”….
Vajin odnos ni bil zlagan, je pa bil edinstven. Tu se lahko zapletemo v razpravo o tem, a obstaja naš popoln partner, naša duša dvojčica…itd. Sam sem mnenja, da jih obstaja več.
Mnogo je oseb s katerimi bi lahko imeli lep odnos, če bi se zanj primerno potrudili, ga gradili in negovali. Za vse to pa rabimo ODLOČITEV, ki je on (in še mnogi drugi) ni premogel, ker preprosto ni (dovolj) zrela oseba. On je kot otrok v trgovini z igračami, ko mu ponudiš, da si lahko izbere eno, on pa ne ve katero bi in tudi, ko že izbere, obžaluje svoj izbor, jo vrne in vzame drugo, pa spet ni zadovoljen… in tako v nedogled.
Škoda časa se ukvarjat z njim, raje si priznajte, da je obdobje, ki ste ga preživeli z njim kot partnerica, končano. On se je odločil drugače in škoda je iskati zadovoljstvo (oz karkoli že) v njunih nesoglasjih. Za vas bo bolje, da si najdete drugega življenjskega sopotnika. Tudi zavoljo otrok. Težko je biti “dobra mama” če bo ostajal nek čustveni manjko nezapolnjen. Da bodo otroci imeli pogoje v katerih bodo lahko zrasli v odrasle osebe, rabijo mamo, ki ne bo zagrenjene in ki se ne bo čustveno obešala na njih v nasprotnem bodo, zelo verjetno) ponovil zgodbo svojih staršev, ki se zdi, da ni preveč osrečujoča (glede izbira partnerja).[/quote]
Zelo dobro napisano, mislim, da sem marsikaj kar tu berem že vedela, ampak nisem mogla dojeti, kako lahko to stori od – IDEALNI. Očitni sem spregledala marsikaj….kar se otrok tiče – se ne obešam na njih, žal bi rekla da ravno obratno – sem v takem stresu, da jim nisem ravno v veliko čustveno oporo, občasno sem grdo izbruhnila, sedaj se umirjam….kar se novega partnerja tiče – se bojim, da se zapletem v isto zadevo in da bom privlekla na sebe isto energijo
Ne želim biti pikolovski, toda na nek način potrebujete ogledalo. Skozi vaše prispevke počasi prodira vaša bolečina in obrambni mehanizmi. Izpostavil sem dve izjavi, ki vsaj meni dasta vedeti, da ste razdvojeni (osebnostno razklani). To je sicer precej pogosta posledica takšne travme kot ste jo doživeli.
V takšnih okoliščinah je pomembno, da niste sami in da imate okrog sebe odrasle ljudi na katere se lahko oprete, se jim zaupate itn. Pomembno je tudi, da vsa destruktivna čustva, ki tičijo v vas (jeza, bes, nemoč …) na pravi način “izrazite in transformirate”. V kolikor bo to ostalo v vas, boste počasi in vztrajno začeli drseti v depresijo ali pa boste škodovali ljudem okrog vas.
Tudi ločitev prinese za sabo več faz: http://www.huffingtonpost.com/cathy-meyer/the-emotional-stages-of-d_b_779816.html
Moč socialne mreže je v tem obdobju izrednega pomena. Če te nimate, oz. ji ne zaupate dovolj, vam svetujem, da si poiščite strokovno pomoč. Forum vam lahko ponudi nekaj informacij, ne more pa vam pomagati pri procesu čustvene ločitve, ki jo sedaj doživljate.
Bodite dobro.
Vidva sta zaključila ko si med boleznijo pozabila nanj. To je tipični primer današnje družbe. Praviš da ti je stal ob strani. Samo kdo je pa njega vprašal kako se počuti ko je vse na njem? kako se počuti ko te stalno vozi k zdravnikom? najbrž mu ni bilo lahko. Pa ni bilo nobenega ki bi ga malce prijel za roko, pomiril itd. In tukaj ljubica ni imela veliko za narediti pa ga je imela. V takih situacijah so moški najbolj ranljivi. Vem ko je moja žena zbolela, vsak dan sva se pogovarjala o tem. Vedela je da rabim podporo, kljub temu da jo je ona rabila še več. Seveda jo je dobila, ampak nikoli ni pozabila name. Dovolj če te primer za roke, če te vpraša kako se držiš itd. Pa je vse lažje.