Pozdravljeni! Oglašam se, ker ne vem odgovora na mojo izkušnjo. Imela sem 20 letih zglednega partnerstva – razumevanje, toleranca, skrb za otroka…res idila…mož se je nekj zadnjih let vse bolj zatekal v delo – ali pri hiši, v službi, popoldanski sp., čs si je vzel samo še za svoje športne aktivnosti. Dolgo časa sem mu na lep način prigovarjla, da pretirava z delom, da naj se spočije, da bo izgorel, pa me sploh ni poslušal. Nato mi je prekipelo – zelo jasno sem mu dala vedeti, da takšnega življenja ne mislim več imeti, da si mora vzeti čas tudi zame in otroka….kričal je na mene, da sem nora, da se mi je zmešalo, da ….po treh mesecih se je hladnokrvno odselil, češ da mu je “puknilo”, da me nima več rad. Vsi smo bili zgroženi, kajti najin zakon je veljal za najbolj zglednega daleč naokoli. Na vsa moja prigovarjanja da se dajva pogovorit, zadeve rešit, že zavoljo otrok, ki sta bila močno prizadeta – vsa leta smo živel v harmoniji, slogi, iz danes na jutri pa se ata odseli, poslušala sta tudi najino kričanje, se ni niti MALO oziral. Zaživel je z novo žensko ( s katero meje, kot sem zvedela) varal že prej. A je to kriza srednjih let ali je dobro skrival svoj pravi obraz? Res mi ni nič jasno. Naenkrt sva si tujca, na cesti ga ne morem niti pogledati, kaj šele pozdraviti, po vseh teh letih idile???!!!

Malo je že skrival, verjetno pa si tudi sama spregledala mnoge signale, ki jih je kazal že mnogo prej, da nekaj z vajinim odnosom ni ok. Mogoče si se preveč ozirala na to, kako vaju vidijo drugi in premalo na to, kako vaju vidiš in doživljaš ti sama. Kot, da si živela vajin odnos skozi oči drugih.

Draga tramontana1.

Želite razumeti zakaj? Žal tukaj težko karkoli 100% napišem, saj ne morem vedeti, kaj se je v preteklih letih vašemu partnerju “pletlo” v glavi in telesu.

Vsekakor vajin zadnji pogovor ni niti glavni niti stranski razlog za njegovo odločitev.

Pogosto je v glavi moškega kombinacija različnih dejavnikov: potreba po spremembi, naveličanost, družina, ki ga omejuje, razumevajoča in “seksualno na voljo” ljubica, osebni značaj, ipd.

Situacije ne morete spremeniti, prav tako ne morete spremeniti preteklosti. Lahko pa zopet najdete stik s sabo in zacelite rano, ki je nastala. Takšni boste svojim otrokom (in sebi) veliko bolj koristni. Bivšemu partnerju pa boste morali dovoliti, da živi svoje življenje. Prekinil je odnos z vami, še vedno pa je oče vajinih otrok.

Popolnoma razumem vaša čustva, vendar če boste dovolili, da vas odhod partnerja potegne v negativno čustveno spiralo, potem boste postali dolgoročno postali čustvena, izgorela in depresivna razvalina.

Svetujem vam, da si poiščite strokovno podporo. Ne zato. ker bi bilo z vami res kaj narobe, ampak zato, ker si zaslužite, da ponovno živite polno življenje.

Čez noč pa tole že ni bilo, saj si sama napisala:

mož se je nekj zadnjih let vse bolj zatekal v delo – ali pri hiši, v službi, popoldanski sp., čs si je vzel samo še za svoje športne aktivnosti. Dolgo časa sem mu na lep način prigovarjla, da pretirava z delom, da naj se spočije, da bo izgorel, pa me sploh ni poslušal.

Ni skrival svojega pravega obraza, samo ti ga nisi videla. Drugi so videli, kako imaš pridnega moža, nista se kregala (saj očitno nista niti dovolj časa preživela skupaj, da bi se) in to je v večini okolij že kar dovolj, da zakon obvelja za idealen. In tebe je to očitno zazibalo v neko iluzijo, da sta vidva (samo vidva, brez otrok) še vedno ekipa, naveza, pravi par, ki se skupaj smeje, žgečka, poheca, se poljubi v javnosti in tako naprej.
To, da te boli, je normalno, verjetno tudi to, da ga ne moreš pogledat … poskusi pa malo pogledati tudi vase, kako se je lahko zgodilo, da je vse to šlo mimo tebe. Da par let praktično nisi imela več moža, pa ti je bilo čisto okej. Ga nisi pogrešala?
Stvari se bodo pomirile, zdaj je pa verjetno še prezgodaj. Poskusi pa čim manj obremenjevati otroka, bog ne daj, da bi ju skušala nastrojiti proti očetu.

Z zanimanjem prebrala vse odgovore. Naj povem, da res nisem opazila posebnih znakov, saj je za nama nekaj res napornih let – mali otroci, obnova hiše, zadnji dve leti moje zdravstvene težave, zaradi katerih res nisem mislila na nič drugega kot to, kako jih odpraviti, da bo moje življenje spet imelo smisel – spopadala sem se s hudimi bolečinami katerih vzroka zdravniki niso našli. Ves čas sva si stala ob strani v vseh situacijah, se spodbujala, ob mojih zdravstvenih težavah je bil zelo zaskrbljen, mi pomagal kolikor je mogel….kljub delu je vedno našel čas za družinske obveznosti, res pa da za prosti čas in druženje z nami bolj malo. …zdaj ko so vse težave kooončno rešene – poplačan kredit, malo večji otroci, obnovljena hiša, moje bolečine izzvenele in sem si rekla končno normalno življenje, je šel…živi z ljubico in gara še trikrat bolj kot prej….če bi zaradi mene bežal v delo bi se to z novo, za njega idealno osebo najbrž umiril in se ji posvetil? (samo naj omenim da je to ženska ki pada iz veze v vezo. Razdrla je že nekaj družin, ko ji je to uspelo in je moškega finančno uničila, je še vsakega tudi nagnala….vem, da ta podatek ni pomemben, ampak vseeno, če ne bi našel te, bi pa katero drugo). Strokovne pomoči ne rabim saj kljub vsemu zdaj že polno živim – se veselim službe, otrok, hodim na potovanja, ki sem jih vsa ta leta zanemarjala, sebe sem dala na prvo MESTO, KAJTI LE TAKO SEM LAHKO DOBRA MAMA SVOJIM OTROKOM.
Vseeno me bega – kako lahko čisto z lahkoto odideš od svoje družine in se niti MALO ne potrudiš ali vsaj poskušaš stvari zgladit -nimam te več rad in puknilo mi je in to je to. Po vseh letih res zglednega odnosa (kljub delu). To ni več ista oseba – skregan je tudi s polovico svojih sodelavcev, svoji mami (ki jo je do zdaj spoštoval in sta imela lep odnos) ni voščil niti za rojstni dan, niti za praznike, s svojo sestro pa se že nekaj časa ni več pogovarjal.

Nekatere ženske so v vlogi ljubic izredno spretne. Njihova podzavest in njihov biokemijski telesni laboratorij je ustvarjen da omreži, zasvojiti, pridobiti in moškega izkoristiti (finančno in čustveno). Po drugi strani so te ženske ustvarjene, da znajo dati moškemu ravno pravo pozornost (imajo naravno intuicijo, da zaznajo kaj točno moški potrebuje v nekem trenutku), občutek da je najpomembnejši na svetu, dober ljubimec z največjim penisom ipd. Ko podzavestna motivacija za zvezo preneha, poiščejo novo žrtev, partnerja pa spremenijo v “manj kot nič”. Tega ne delajo zanalašč, ampak je v ozadju močan podzavestni program, ki ga takšna ženska težko “reprogramira” brez resnega dela na sebi.

Ne želim zagovarjati moških, ki podležejo, ampak imel sem v svoji praksi nekaj takšnih primerov, in lahko rečem, da moški proti takšni ženski skoraj nima šans, še posebej, če je v njegovem obstoječem partnerstvu prisotna rutina, trenutek (čustvene ali seksualne) slabosti in značaj, ki se pusti ujeti na trnek “fatalne” ženske. V primeru vašega bivšega partnerja je bila verjetno prisotna tudi izgorelost (skrb za družino, za vas …). Da ne bomo diskriminatorni, podobni scenariji so tudi ob zamenjanih vlogah moški – ženska.

Kot sem že nakazal. Pogosto se v takšnih situacijah v ravno neugodnem trenutku poklopi več različnih situacij, dogodkov in stanj.

Koliko je v tem vaše odgovornosti? Nekaj zagotovo, večjo težo odgovornosti vseeno nosi vaš bivši partner (pošteno bi bilo, da bi se skušal pogovoriti, ko je bil na dnu). Sami ste napisali, da ste vsa ta leta usmerjali pozornost in energijo v druge projekte, imeli ste tudi težave z zdravjem. Vašo situacijo in okoliščine lahko razumem in moral bi jih tudi vaš partner. Rekel bi celo, da je to razumel, vendar pa je na koncu izgorel. Izgorelost spremeni delovanje možganov … tako da, verjamem da je vaš bivši partner sedaj bistveno drugačen (v bistvu je na poti do pravega zloma).

Vse kar sem napisal so samo (boljša ali slabša) predvidevanja. Kakšna je resnica ve samo vaš bivši partner.

Dobro je, da ste sedaj sebe dali na prvo mesto. Otroci bodo imeli posledice, ampak bodo te manjše, če bosta oba še vedno starša (to pomeni, da otroke vidita in slišita) in ne bosta manipulirala drug z drugim preko otrok.

Nekatere ženske so v vlogi ljubic izredno spretne. Njihova podzavest in njihov biokemijski telesni laboratorij je ustvarjen da omreži, zasvojiti, pridobiti in moškega izkoristiti (finančno in čustveno). Po drugi strani so te ženske ustvarjene, da znajo dati moškemu ravno pravo pozornost (imajo naravno intuicijo, da zaznajo kaj točno moški potrebuje v nekem trenutku), občutek da je najpomembnejši na svetu, dober ljubimec z največjim penisom ipd. Ko podzavestna motivacija za zvezo preneha, poiščejo novo žrtev, partnerja pa spremenijo v “manj kot nič”. Tega ne delajo zanalašč, ampak je v ozadju močan podzavestni program, ki ga takšna ženska težko “reprogramira” brez resnega dela na sebi.

Ne želim zagovarjati moških, ki podležejo, ampak imel sem v svoji praksi nekaj takšnih primerov, in lahko rečem, da moški proti takšni ženski skoraj nima šans, še posebej, če je v njegovem obstoječem partnerstvu prisotna rutina, trenutek (čustvene ali seksualne) slabosti in značaj, ki se pusti ujeti na trnek “fatalne” ženske. V primeru vašega bivšega partnerja je bila verjetno prisotna tudi izgorelost (skrb za družino, za vas …). Da ne bomo diskriminatorni, podobni scenariji so tudi ob zamenjanih vlogah moški – ženska.

Kot sem že nakazal. Pogosto se v takšnih situacijah v ravno neugodnem trenutku poklopi več različnih situacij, dogodkov in stanj.

Koliko je v tem vaše odgovornosti? Nekaj zagotovo, večjo težo odgovornosti vseeno nosi vaš bivši partner (pošteno bi bilo, da bi se skušal pogovoriti, ko je bil na dnu). Sami ste napisali, da ste vsa ta leta usmerjali pozornost in energijo v druge projekte, imeli ste tudi težave z zdravjem. Vašo situacijo in okoliščine lahko razumem in moral bi jih tudi vaš partner. Rekel bi celo, da je to razumel, vendar pa je na koncu izgorel. Izgorelost spremeni delovanje možganov … tako da, verjamem da je vaš bivši partner sedaj bistveno drugačen (v bistvu je na poti do pravega zloma).

Vse kar sem napisal so samo (boljša ali slabša) predvidevanja. Kakšna je resnica ve samo vaš bivši partner.

Dobro je, da ste sedaj sebe dali na prvo mesto. Otroci bodo imeli posledice, ampak bodo te manjše, če bosta oba še vedno starša (to pomeni, da otroke vidita in slišita) in ne bosta manipulirala drug z drugim preko otrok.[/quote]

Um takih serijskih manipulatork, ki izkoriščajo čustva ljudi za druge namene, je povsem primerljiv z umom serijskih morilcev. Verjetnost, da bo taka oseba delal na sebi. je nič. Reprogramiraš jih le z doživljenjskim zaporom, električnim stolom ali s predelavo v salame.

Se zahvaljujem za odgovor….sem kar malo pomirjena. Z vsem, kar ste napisali se popolnoma strinjam in so se mi odprle oči. Najhuje mi je bilo , da sem dobila občutek, DA JE BIL MOJ ZAKON VSEH 2O LET ZLAGAN IN S TO MISLIJO BI RES TEŽKO ŽIVELA.Kar ste napisali mi je razjasnilo oči – problem je v njem že vrsto let vendar ga je raje kot s pogovorom kompenziral z delom in odmikom….Naj še napišem, da je on trenutno v nezavidljivem položaju – ona se že grozno pritožuje čez njega, on se menda zelo grdo in hudobno obnaša do nje…in kakor ste napisali je njegovo psihično stanje tik pred zlomom (ni več prepoznven po dejanjih in tudi videzu), vendar si tega ne prizna…pač še malo bolj gara….jaz močno iščem krivdo tudi v sebi (premlo pozornosti do njega), pa mislim, da itak nisem imela šans….drugače se do otrok zelo lepo obnaša, za moje finančno stanje je poskrbljeno – praktično mi je na svojo željo zapustil vse, kar sva v teh letih ustvarila

Aja pa še to – če ne bi našel te ženske, bi pa katero drugo, tako, da s z njo niti ne ukvarjam …problem je v njem…

Pa še odgovor na toletole100% – mislim, da se vsakemu vse vrne. Tudi ona je zdaj v nezavidljivem položaju – ima moškega, ki je psihično povsem sesut, skupaj sta kupila hišo in ga ne more niti nagnat, ker kdo ji bo delal in plačeval račune in kredit? Vem pa, da on že od nekdaj ni bil sposoben prenašati težkih in sitnih ljudi in ona to prav gotovo je in ona verjetno dobiva take bombe kot še v življenju ne. Jaz pravim , da sta en drugemu atomska bomba, ki je tik pred eksplozijo…

Kot prvič; če pogledaš realno in neprizadeto nazaj, nisi imela 20 let zglednega partnerstva, samo zdelo se ti je tako, kar pa ni isto, no ja, mogoče nekaj let je bilo vsaj odsev tega, če ti zadošča prepričanje, da je bilo tako 20 let, ja, potem so to bila izredno lepa leta, vredna spominov, če pa pomisliš trezno, je bila to le iluzija idile, pomeni, v resnici to ni obstajalo.
Kot drugič; tvoj mož je imel tega zglednega partnerstva dovolj že pred leti, zato se je zatekal tja, kjer mu je bilo bolje, kot v idili, morda te je že takrat tudi varal, kam to in kako to, si naštela sama.
Kot tretjič; po svetu hodi na milijone žensk, programiranih tako, kot ta primerek, ki lahko obrnejo moškega na način, kot se je dogodilo tvojemu, vendar, nikoli, nikoli ne obrnejo nekoga, ki je v zakonu res srečen, katerega idila je res idila, ki ljubi v pravem pomenu besede, kaj to pomeni, piše na vsakem vogalu mona, ki je v sebi moralno trden, kar vse potruje tisto pod prvič in pod drugič, torej, da že stoletje pri vama nekaj ni klapalo, le ti nisi tega vedela, kar pomeni minimalno, da se ne znaš pogovarjati z nekom, ki se noče pogovarjati ali pa ne znaš neprizadeto in trezno opazovati okolice.
Kot tretjič; nikoli ni krivda samo na eni strani, kakorkoli obrneš katerikoli primer o partnerstvu, ki se je skrhalo, sta vpletena dva, torej, ne posipaj se s pepelom, saj bo pokazal čas, kakšnega moškega si izbereš, kako gradiš odnos, kako rešuješ težave, ki jih neizogibno prinaša življenje, zato to, da 100% ne potrebuješ dela na sebi ali terapije zaenkrat še ni 100%, to boš lahko ugotovila za nazaj čez par desetletij, recimo leta 2045.
Kot četrtič; Glej, kaj se mu bo zgodilo, bivšemu, venddar, ne privošči mu, ker tisto ne bo lepo, namreč, zgodilo se mu bo to, kar se je zgodi vsem, ki se pustijo zmanipulirati in verjamejo serijskim manipulatorkam, ki se hranijo z osvojitvami noških, ki jih nato prežvečijo, prebavijo in nato izplunejo in ker je izbira neomejena, takoj najdejo novega, saj katera od takih žensk brez vsake empatije bi se šla reševanja tekočih problemov sproti ali za nazaj, ki se prej ali slej pojavijo v pravem partnerstvu, ki ga take ženske niti ne obvladajo, niti ne žeijo, saj jim je dovolj leto do dve lebdenja na ščegetalčku od metuljčkov, potem pa si poiščejo nove metuljčke od ščegetalčka in tako dalje serijsko ad infinitum, kar je enako drogiranju z nečim, kar ni prepovedano, je pa škodljivo.
Kot petič; ne vzemi ga nazaj, ko bo spet na prostem trgu, ker dvomim, da je tudi on sposoben tako globokega koraka, podobno, kot zaenkrat tega nisi sposobna ti, to je pogled vase do analne odprtine, nato neprizadeto vse svoje napake, pretekle slabe vzorce, slabosti izrezat iz sebe in položit na belo rjuho, pregledat pod drobnogledom, preanalizirat, jih popravit, vreči v kanto za odpadke tiste, ki so za tja in iz sebe naredit boljšega človeka, ker morda on razmišlja podobno, kot ti, da terapije on pa res ne rabi, niti dela na sebi, vsaj v tem in še v čem sta si bila vidva zelo podobna, zato sta tudi priletala frontalo skupaj, denar, sp, hiša, avto in še kaj, vse to je samo material iz atomov, brez duše, vsebine, so sredstva in zato manj pomembne zadeve v življenju, prave vrednote in izvor sreče so povsem nematerialne, spoštovanje, prava bližina, toplina, iskrenost, zaupanje, zvestoba, intimnost, prava ljubezen, ki greje in še kaj, to izgradi pri sebi v to se preoblikuj, če ne znaš sama, morda pa le potrebuješ kakšno terapijo, ane in natanko taki ljudje, kot boš nekoč ti, te bodo opazili, bolje, ti boš njih, saj podobno privlači podobno, do tedaj pa boš nedvomno ostala taka, kot si in si morda našla naslednjo kopijo same sebe v sedanji obliki, oziroma v prevodu, kopijo tvojega bivšega in se bo zgodba ponovila v kadru slabega viba filma tramontanadrugič, klik.
Kot šestič; Obveščam monske bralce, da s tem dopisom ne obtožujem nikogar, tudi ne sočustvujem z nikomer, ne jezim se na nikogar, ne solim pameti, samo opisujem gledajoč od daleč na sliko tega tramontanskega primera, nalepljenega na mon, če je to komu koristno, naj prebere, če ni, naj preskoči, škode itak ne bo nobene dodatne.
Kot zadnjič; Vendar, ne sekiraj se za nazaj in ne za naprej, in ne za sedaj, za nazaj itak ne moreš anrediti nič, sedaj prav tako itak nočeš nič narediti za sedaj in s tem prav tako za naprej, ker vse mine in čez sto let ne boš imela 100% nobenega problema več, nepremičnine, fasade, zlate palice ipd., vse, kar ti je sedaj in v preteklosti bilo pomembno, bodo morda pa še stale, če je to res edino in vse, kar te zanima, skrbi in tolaži v življenju zdaj in v naprej, do neskončnosti, amen.

Aja še žnjtič; z njo se nonstop ukvarjaš, daj se raje s sabo, aloha.

Samo to ni več tvoj problem, to je zdaj njun problem.
Tvoj problem je preboleti vse skupaj in iti naprej.

Pa še zgoraj glede zatekanja v delo: to, da isto počne zdaj, ne pomeni, da se ni umikal pred teboj. Ne primerjaj odnosa z novo žensko z vajinim zakonom. Ti pobrskaj po sebi in preteklosti, tam boš našla marsikateri odgovor. Spet se bolj zanašaš na druge in na zunanje pojave kot na to, kaj ti doživljaš v sebi in kaj se dogaja tebi. Očitno tako funkcioniraš. Tega se odvadi.
Vem, da črpaš določeno zadovoljstvo iz tega, ker mu/jima ne gre dobro. Ampak dolgoročno si ti s tem ne moreš prida pomagat.

Žal mi je, da se je tako vse skupaj zavrtelo. Napisano mi da vedeti, da sta oba poštena in dobra človeka. Osebno verjamem, da je bila večina od vajinih 20 let pristnih.

Vsak je krvav pod kožo. Vsi delamo napake. Za partnerski odnos sta oba partnerja odgovorna enakovredno. Pri tem pa lahko nekdo bolje opravi s svojih delom odgovornosti, drugi slabše. Zdrsi se zgodijo … takšna je naša človeška usoda. V danih trenutkih pogosto sprejmemo (najboljše) odločitve, ki se dolgoročno pokažejo kot slabe. Moramo se naučiti živeti s tem, si odpustiti, sprejeti svojo nepopolnost, in živeti z najboljšim možnim dobrim namenom TUKAJ in SEDAJ. Vsekakor je vse lažje, če smo v dobri psihofizični kondiciji. Takrat naši možgani in telo delujejo optimalno. Samoobtoževanje zaradi preteklih odločitev ni konstruktivno. Včasih zmoremo sami naprej, včasih potrebujemo pomoč. Vedno pa se je zdravo obdati s konstruktivnimi ljudmi.

Seveda. Bil bi presenečen, če bi bilo drugače.

S tem se ne strinjam. Okolje teh oseb je v otroštvu obarvano z veliko tekmovalnosti, lahko tudi zlorab, prezira, sovraštva, zavrnitev … vsega, kar sedaj kot odrasle osebe širijo naprej. Pri tem (večina) ne doživljajo sadističnih užitkov, ampak so konstantno v stanju lastne manjvrednosti, samoprezira, stresa in strahu. Živijo z močno masko na obrazu.

Ravno tako si zaslužijo pomoč, podporo in ljubezen kot vsak drugi človek na tem planetu. Ali smo sposobni to kot družba in posamezniki dati, pa je drugo vprašanje?!

Žal mi je, da se je tako vse skupaj zavrtelo. Napisano mi da vedeti, da sta oba poštena in dobra človeka. Osebno verjamem, da je bila večina od vajinih 20 let pristnih.

Vsak je krvav pod kožo. Vsi delamo napake. Za partnerski odnos sta oba partnerja odgovorna enakovredno. Pri tem pa lahko nekdo bolje opravi s svojih delom odgovornosti, drugi slabše. Zdrsi se zgodijo … takšna je naša človeška usoda. V danih trenutkih pogosto sprejmemo (najboljše) odločitve, ki se dolgoročno pokažejo kot slabe. Moramo se naučiti živeti s tem, si odpustiti, sprejeti svojo nepopolnost, in živeti z najboljšim možnim dobrim namenom TUKAJ in SEDAJ. Vsekakor je vse lažje, če smo v dobri psihofizični kondiciji. Takrat naši možgani in telo delujejo optimalno. Samoobtoževanje zaradi preteklih odločitev ni konstruktivno. Včasih zmoremo sami naprej, včasih potrebujemo pomoč. Vedno pa se je zdravo obdati s konstruktivnimi ljudmi.

Seveda. Bil bi presenečen, če bi bilo drugače.

S tem se ne strinjam. Okolje teh oseb je v otroštvu obarvano z veliko tekmovalnosti, lahko tudi zlorab, prezira, sovraštva, zavrnitev … vsega, kar sedaj kot odrasle osebe širijo naprej. Pri tem (večina) ne doživljajo sadističnih užitkov, ampak so konstantno v stanju lastne manjvrednosti, samoprezira, stresa in strahu. Živijo z močno masko na obrazu.

Ravno tako si zaslužijo pomoč, podporo in ljubezen kot vsak drugi človek na tem planetu. Ali smo sposobni to kot družba in posamezniki dati, pa je drugo vprašanje?![/quote]

Strinjam se, da si zaslužijo pomoč, terapijo.

Kako lahko vi ali kdorkoli drug izvaja pomoč ali terapijo na silo nad nekom, ki te pomoči noče, ki ni pripravljen sodelovati, ker je trdno prepričan, da ni z njim nič narobe, pač pa z vami, ki pomoč nudite in z vsemi ostalimi, pri čemer jih tudi udarci usode, težave v življenju, nobena stvar ne spravi do tega, da bi se zazrli vase in naredili korak, ki ga namesto njih ne more narediti nihče in pri čemer nadaljujejo s svojim rušilnim početjem, dokler se le da?

Zato, takim tega nismo sposobni dati, ne kot družba, ne kot posamezniki, ker tega – nočejo.

V realnosti zakona (in popolne moralne kreposti), ki ga opisujete ne boste našli … lahko se o teh idealih pogovarjamo, lahko jih imamo kot referenco za lastno življenje in odnose, vendar pa … to je iluzija.

Realnost partnerskih odnosov je bolj stvar oscilacije med pozitivnim in negativnim. Potrebno je ogromno čuječnosti, želje in pogosto tudi samopremagovanja, da lahko par krmari med čermi odnosa. To pa ne pomeni, da v odnosu ni naklonjenosti in ljubezni (seveda pa je poleg tega še kaj drugega, manj idiličnega).

Verjamem v moč skupnosti (jaz kot en terapevt res ne morem veliko narediti). Moč skupnosti je vedno močnejša od podzavesti posameznika. Skupnost gradimo posamezniki. In nekje je potrebno začeti.

Se pa lahko strinjam, da izziv ni enostaven.

Žal mi je, da se je tako vse skupaj zavrtelo. Napisano mi da vedeti, da sta oba poštena in dobra človeka. Osebno verjamem, da je bila večina od vajinih 20 let pristnih.

Vsak je krvav pod kožo. Vsi delamo napake. Za partnerski odnos sta oba partnerja odgovorna enakovredno. Pri tem pa lahko nekdo bolje opravi s svojih delom odgovornosti, drugi slabše. Zdrsi se zgodijo … takšna je naša človeška usoda. V danih trenutkih pogosto sprejmemo (najboljše) odločitve, ki se dolgoročno pokažejo kot slabe. Moramo se naučiti živeti s tem, si odpustiti, sprejeti svojo nepopolnost, in živeti z najboljšim možnim dobrim namenom TUKAJ in SEDAJ. Vsekakor je vse lažje, če smo v dobri psihofizični kondiciji. Takrat naši možgani in telo delujejo optimalno. Samoobtoževanje zaradi preteklih odločitev ni konstruktivno. Včasih zmoremo sami naprej, včasih potrebujemo pomoč. Vedno pa se je zdravo obdati s konstruktivnimi ljudmi.

Seveda. Bil bi presenečen, če bi bilo drugače.

S tem se ne strinjam. Okolje teh oseb je v otroštvu obarvano z veliko tekmovalnosti, lahko tudi zlorab, prezira, sovraštva, zavrnitev … vsega, kar sedaj kot odrasle osebe širijo naprej. Pri tem (večina) ne doživljajo sadističnih užitkov, ampak so konstantno v stanju lastne manjvrednosti, samoprezira, stresa in strahu. Živijo z močno masko na obrazu.

Ravno tako si zaslužijo pomoč, podporo in ljubezen kot vsak drugi človek na tem planetu. Ali smo sposobni to kot družba in posamezniki dati, pa je drugo vprašanje?![/quote]

Da ne bo pomote; tole reprogramiranje je mišljeno za serijske morilce in v praksi se tako tudi izvaja:

Um takih serijskih manipulatork, ki izkoriščajo čustva ljudi za druge namene, je povsem primerljiv z umom serijskih morilcev. Verjetnost, da bo taka oseba delal na sebi. je nič. Reprogramiraš jih le z doživljenjskim zaporom, električnim stolom ali s predelavo v salame.

Serijske manipulatorkene običajno ne počnejo nič takega, kar bi se pragnjalo po Kazenskem zakoniku, je pa nihov um primerljiv z umom onih drugih serijskih, saj obe vrsti primerkov oblikujejo tako hude travme v otroštvu, da so oboji primerki, prvi in drugi neservisabilni s kakršnokoli blaževo kaučterapijo, četudi bi jim padu cegu na glavo in da bi si terapij po pomoti celo zaželeli.

Verjamem v moč skupnosti (jaz kot en terapevt res ne morem veliko narediti). Moč skupnosti je vedno močnejša od podzavesti posameznika. Skupnost gradimo posamezniki. In nekje je potrebno začeti.

Se pa lahko strinjam, da izziv ni enostaven.[/quote]

Ne govorim na pamet, govorim iz prakse, poleg tega sem bil nekdaj tudi sam naiven idealist, ki je sveto verjel v to, v kar verjamete vi. Verjel sem vse dotlej, dokler nisem prišel do spoznanja, da se človek lahko spremeni le sam in le, če to res hoče in če nekje najde tisto notranjo moč in vztrajnost, da to naredi tako korenito, kot je treba. Takih je zelo malo, komaj kakšen je kje, ki je spremenil kakšno svojo neprimerno manjšo slabost ali napako, ki se ponavlja kot vzorec. To je neskončno daleč od potrebne globalne spremembe uma serijske varalice ali temu primerljivega uma serijskih morilcev. Ti ne pridejo niti do prvega koraka, ki je odločenost spremeniti se, čeprav se oboji zavedajo, da ne delajo prav. Skupnost se proti zadnjim lahko zaščiti, proti prvim se pa morajo zaščiti posamezniki sami. Pomoči, kot si jo zamišljate vi, pa ni ne prvim, ne drugim, žal.

Um patoloških psihopatov in sociopatov je res poškodovan do te mere, da praktično ne obstaja možnost reverzibilnosti (oz. je ta zelo zmanjšana). Vendar pa konkretnega primera, ne bi štel v tako ekstremno kategorijo, zato ste malo pretrdi s svojo interpretacijo. Govorim iz strokovnih izkušenj, zato tudi zagovarjam takšno stališče.

Zelo je pomembno, kakšno stališče imamo kot družba. Če je naš odziv psihopatski (in vaš je) potem samo pomagamo ustvarjati nove in nove slabe okoliščine, ki preprečujejo kakršno koli spremembo in družbeni napredek.

Vsak dan znova se zavedam tega kar ste napisali, da je človek lahko samo sam tisti, ki se lahko spremeni. Pa vendar, z lastno čustveno zrelostjo (tudi starostjo) spoznavam, kako pomembna je skupnost v kateri živimo. Vidim, da ljudje se spremenijo. Se spremenijo, če imajo primerno podporo in primeren odziv skupnosti.