ločitev
popolnoma isto je pri nama. In ja, mislim, da sem prišla do tiste točke, ko sem nehala jokat in se je moj jok spremenil v bes. Tudi moj mož bi imel lepo družino za izlete, kosila pri starših, prijateljih… Ženo, ki mu bo prala, likala,ga crkljala in seveda zvečer bila še vrhunska ljubica med rjuhami. Zraven pa bi želel imeti še ljubico, za žgečkljiva sporočila, vznemirjenje v trebuhu, metuljčke, za tisti vrhunski občutek pričakovanja, ko čakaš, kdaj in kje jo boš spet videl. Ne vem v katerem svetu on živi, ampak jaz tega nočem več.
Danes se bom pogovorila z otrokoma, jima pojasnila vso situacijo in enostavno povedala, da zakona žal ne morem rešiti. Otroka sta v najstniških letih, marsikaj sta videla in slišala zadnje leto, vem, da jima je veliko že jasno. In kljub poraznemu finančnemu stanju hočem, da se odseli. Takoj!
Tudi če sem do konca življenja sama, jaz v takem zakonu ne morem več živeti. Upam, da se vama razreši na lepši način in da bo mogoče tvoja žena ugotovila kaj ima doma.
drugače pa se pri meni to dogaja želeto in pol in žal, čas čisto nič ne pomaga. Samo še slabše je…
Drži se…
Pozdravljeni
Žal sem zamudil zadnjič Polnočno debato,tako da ne vem točno kaj so govorili.
Jaz se popolnoma strinjam da se ob ločitvi v prvi vrsti proba skupno starševstvo šele nato,če to ne funkcionira in se opazi da so otroci preveč zmedeni se usedemo in pogovorimo naprej.
Žal pa je v večini primerov tako kot je bilo v mojem v štartu rečeno z njene strani
Ločila se bom pa pika,otroci bodo pa itak meni dodeljeni!
Do te mere ko smo bili skupaj kot družina sem bil enakovreden,potem pa zgleda nič več,in to je tisto kar boli,saj boli prebolevanje partnerja ampak čas zaceli rane,glede otrok pa žal nisem takega mnenja.In žalostno je to da se morata oba strinjati z deljenim skrbništvom ker se itak ve da ponavadi je to bolj enostransko.Sodišče in Csd bi morala že v štartu določiti deljeno skrbništvo za osnovo in dobrobit otroka,tako sta tudi starša v enakovrednem položaju.
mamika42 hvala tudi tebi za nasmeh na obrazu ob branju
mezinčica tebi pa hvala ker si že od samega začetka z menoj s pozitivno energijo
vesela novica je pa ta da greva na mediacijo s sporazumom,namreč ta je takšen da sva dosegla DELJENO SKRBNIŠTVO in otroci se dobro počutijo pri obema.
Lepo je prebrat, da sta speljala razmeroma mirno in hitro, sploh pa, da sta otroka okej. Veliko jima je prihranjenega, ker sta se vidva sposobna pogovarjat.
Strinjam se s tabo, da bi moralo biti osnovno izhodišče skupno oziroma deljeno skrbništvo, ki pa se v podrobnostih potem določi glede na življenjske okoliščine posamezne družine.
Upam, da bo tvoja zgodba v spodbudo še komu. Marsikaj se da doseči, če ne planeš na prvo žogo in ne greš na nož.
Tale zgodba je pa skoraj takšna kot moja – le da na srečo ni otrok zraven. Po 13. letih – konec – ničesar več ne čutim do tebe – mi reče moj mož, ki ga imam neznansko rada! No, sama jih štejem pa 32, ampak verjamem, da bom našla vseeno še kakšnega novega sopotnika – vedno se nekdo najde – v to poskušam ostat trdno prepričana. Čeprav, me je pa res skoraj kap, ko mi je povedal, da ne čuti več nič do mene – gozno, res grozno boli, totalni šok, obup, občutek nemoči, žalost, jok; ampak se poskušam pobrat nazaj. Na zakonsko terapijo noče – za njega to ne pride v poštev, v glavnem nič noče več imeti z mano – hoče totalno spremembo življenja, ker se ne vidi več z mano, naenkrat se ne vidi več v najini hiši, naenkrat se hoče odselit v tujino in začeti popolnoma na novo – drugo življenje. Problem je pri nama še nedokončana hiša (3. gr. faza) – v katero sem dajala dušo in srce (ne rabim omenit, da se mi srce para ob dejstvu, da jo bova morala prodat in seveda ob dejstvu, da izgubim moža, za katerega bi dala tudi življenje) in nato delitev premoženja, katerega želi mož še zakomplicirat, češ, da je več sam vlagal v hišo (ima 2 x višjo plačo kot jaz in sama sem bila še študentka, ko sva parcelo kupila – torej jo je kupil on, začetni vložek v gradnjo je bil moj (najem manjšega kredita, ki sem ga sama odplačala), nato pa njegov vložek dokler nisem dobila službe 2 leti kasneje, poroko in poročno potovanje sva se dogovorila, da plačam jaz, on pa med tem plačuje za hišo (fizično pa sva delala vse skupaj – čisto sama), sama sem pričela vlagat finančno v hišo, ko sem plačala poroko; vseeno pa sem sem fizično skupaj z njim gradila hišo sama – 6 let!).
Eh, človek včasih ne more verjet kaj vse doživi. Ampak se moraš nekako pobrat in živeti dalje. Sama moram trenutno verjeti na vredu razplet (da bi dobila izplačano vsaj polovice hiše, brez da bi poskušal dokazovati kako je več vložil vanjo – saj tudi delo se mora štet zraven!), da imam finančno vsaj 2/3 toliko kot potrebujem za nakup manjšega stanovanja, da se lahko odselim od, zaenkrat še, moža.
Pozdrav,
mi je žal in ti res želim, da se ti vse najboljše odvije.
Laičen nasvet: 1. Možu povej, da se vse v izvenzakonski skupnosti in v zakonu deli na pol in pri tem vztrajaj. Ne popuščaj, stalno omenjaj svoje prispevke, in govori, da si se zaradi gradnje in dela pri hiši in načrtovane družine odrekla grajenju kariere, dodatnemu izobraževanju….Poudarjaj, da je on tisti, ki je prelomil obljubo. Bodi močna, spretna pri pogajanjih, ne govori preveč, vsako besedo prej premisli. Ne nasedaj na njegovo prijaznost, nnudi močan odpor. Reci, da se tožarjenje ne izplača, ker bosta oba potegnila kratko, stroški, čas, zastala prodaja.
2. Poišči res dobrega odvetnika, veliko sprašuj okoli, da preveriš. Malo jih je zaupanja vrednih.
3. V končni fazi čisto malo popusti, da čim prej uredita.
Srečno.
Pozdravček nazaj.
Hvala za spodbudne besede. Res se trudim ostati močna, čeprav pridejo dnevi, ko me sesuje. Zato sem se odločila, da se prijavim na terapijo, da nekako predelam tale čustva. Sploh zato, ker vem, da lahko zelo hitro padem v depresijo (predvsem ob takih čustvih) in da hitro začnem razmišljat o samomoru. Vem, mož ni vreden tega, samo ob navalu tako globokih čustev in žalosti, se v nekaterih trenutkih to zdi kot edina rešitev. Vse pozitivne stvari, katerih sem se veselila v življenju in zaradi katerih sem imela res voljo do življenja, so se mi naenkrat razblinile – spet sem na začetku in stremim proti nečemu – nečemu novemu, neznanemu in neznansko me je strah ob tem.
Možu sem že povedala, da se vse deli na pol (se ne strinja s tem), samo mislim, da lahko pravno tudi dokazuje, da je več vlagal on v hišo, ter da je več prispeval k skupnemu premoženju, ker je imel tudi 2x višjo plačo kot jaz. Meni se sicer to ne zdi pravično, saj sva praktično vlagala v skupno življenje vsak približno enak odstotek svoje plače in delala sva enako – tako za hišo (gradnja v lastni režiji – samo midva, 1 leto je pomagal še njegov oče in 2 leti moj oče), kot za gospodinjstvo (opravila sva si delila na pol, čeprav sem v zadnjem času jaz več delala na tem – mojemu se sploh ni ljubilo), vsak je plačeval drug del financ – jaz za prehrano, moj za račune,… Kar se tiče odpovedovanju grajenja kariere – to ravno ne, saj še ob službi vedno študiram – na podiplomcu. Je pa res bil moj tisti, ki je prelomil obljubo – in on si želi spremembe, ne jaz, on želi končati vezo, ne jaz. Ampak, še vedno sem jaz tista, ki potegnem ta kratko. Jaz si moram iskati neko stanovanje in glede na to, da želi moj, da se hiša najprej proda in si potem nekako deliva denar, lahko čakam še kar nekaj let na tale denar – vmes pa sem nekje podnajemnik. Meni je verjetno tudi dosti huje kot njemu – čustveno, glede na to, da pravi, da ne čuti več nič do mene, mene pa bo sesulo od teh čustev, njemu je postalo vseeno za hišo, meni pa pomeni toliko – čustveno gledano mislim, ne materialno.
Glede tožarjenja – ja, verjamem, da se ne izplača.
Glede pravne pomoči – že iščem okoli in se poskušam pozanimat čim več o tem, saj vem, da, ko enkrat pride tako daleč, da zna postati res grdo, ne glede na to, kako prijazen je bil človek prej.
In, ja, želim, da se bi to tudi res čim prej uredilo, da poskusim tole agonijo čim bolj skrajšati, in da se lahko čim prej spet postavim na noge. Čeprav vem, da bo zelo težko in pojma nimam kako bom stvari izpeljala, kje bom sploh živela,… – ampak, moram verjet, da bom zmogla. In verjet moram, da je bil moj mož mogoče res pravi za teh 13 let, da pa bo za mojih nadaljnjih 50 pač pravi nekdo drug. 🙂
Hvala, še enkrat za spodbudne besede in nasvete. 🙂
pozdravljena Kate
Ne obupaj saj se bo vse uredilo ,samo čas potrebuješ,verjemi mi da se boš uspela postaviti na noge samo s pametjo delaj in ne hiti.Vem da ti je hudo tudi meni je bilo ampak sedaj ko gledam za nazaj si mislim je pač moralo biti tako in nič drugače.
Odprl se ti bo čisto nov svet,res da greš takorekoč od začetka ampak vedi da nisi sama na tej poti,z mislimi sem ob tebi in še marsikdo drug tukaj gor.
Pozdravljen, šokirani.
Najlepša hvala za spodbudne besede, ker jih res potrebujem – pride dan ali pa del dneva, ko me samo sesuje in samo jočem, ne morem dojet kaj se mi dogaja – kot da sem v nočni mori iz katere se ne morem in ne morem zbuditi. Zato sem res hvaležna za spodbudo. Včeraj sem šla že tudi na prvi razgovor k terapevtki in sem se dogovorila za terapijo, saj mislim, da je toliko stvari za predelati in da sama ne zmorem čez to. Mislim pa, da bi mi zelo pomagalo, če bi se lahko še s kom (kakšnim drugim ločencem/ločenko ali pač še v postopku ločevanja) pogovorila tudi osebno – na kakšni kavi. Če je kdo iz MB ga res lepo povabim, če mi piše, pa se dobimo na kakšni kavi – bi bilo fino, če bi se nas kdaj več zbralo skupaj, pa da kakšno rečemo – večji krog prijateljev, sploh takšnih, ki te razumejo kaj prestajaš, vedno prav pride. 🙂
Upam, da se ti že počasi pobiraš, da se počutiš iz dneva v dan malo bolje in da si počasi že lahko sprejel to kruto dejstvo, ki je res zelo težko. Tudi jaz sem z mislimi ob tebi in drugih, ki se prebijajo skozi ločitev. Vaše zgodbe so mi res vlile upanje, mi dale pogm, sploh pa občutek, da v tem nisem sama. Hvala vam. 🙂
Rada bi vam povedala za čudovito knjigo, ki sem jo našla in ki mi res zelo pomaga pri tej preizkušnji. Če ni narobe, bi jo izpostavila z naslovom (Razveza – začetek novega življenja, od Debbie Ford). Začela sem jo brati in res, toliko kot pa mi ta knjiga daje, mi ni dala še nobena. Ob pravem času mi je prišla v roke in mi že zdaj zelo pomaga pa sem šele na začetku branja – spremeni ti pogled na vso situacijo in ti pokaže kako lahko hude in težke stvari postanejo lažje in mogoče. Meni je zelo všeč in mislim, da jo je vredno prebrati – sploh, ko si v takšni situaciji, kot je ta v kateri sem se znašla sama. Zato tudi posredujem naprej njen naslov – naj še komu drugemu pomaga, ne le meni.
Iskreno hvala za podporo. 🙂
Pozdravljeni.
Enaka zgodba se je pripetila meni.
Avgusta bo leto dni odkar je odšel iz stanovanja, od 2 otrok se je poslovil, 3 je bil v lupinci star 8 mesecev njega še pogledal ni.V bistvu sem mu jaz že od rojstva tretjega otroka tečnarila kaj se z njim dogaja. NIč veliko dela v službi in veliko privat zadev. Skrbela sama za vse večino časa, šola, vrtec, dojenček,opravila… on je odšel ob 6 uri prišel ob 17. Vmes službena potovanja, seminarji glede financ on glavni. Skupaj vsega 18 let, vse super,V službi so morali zaposliti na št.moških v skupino še eno žensko (2009mi jo je predstavil, hodila na službene piknike,ki jih je organiziral.Kadar sem ga povprašala po njej, je sama kdo bi pa bil z njo (prvič napišem služba MNZ- oba) on ji je šef.Skratka po rojstvu sem ga stiskala v kot, da mi naj da ločitev ker ne morem živeti več kot samohranilka. Se me je izogibal,nosil telefon s seboj, zvečer sms prihajali, nov videz,….Kaj se dogaja. NIČ služba, druge stvari je imel izgovor.
Sledil pogovor, mu je kariera stopila v glavo, položaj, ter očitki meni glede kuhanja,pospravljanja samo slabo vest mi je dajal. Spraševala je druga vmes, vedno zanikal. Šele po odhodu mi je po telefonu priznal da ima prijateljico. Njegovi domači,njegova sestra so vedeli. Čeprav sem jim tudi jaz povedala da sumim, da ima njihov sin drugo, pa so mi enako govorili, ima kariero,skrbi…Zelo je bolelo spoznanje, da so se vsi delali norca.Odnesel je vse iz stanovanja(živeli pri mojih starših ločeno)
Odšli na morje po 2 tednih vseeno skupaj,se pogovoriva. Tam sem mu vzela telefon ko je bil v vodi( prvič v teh letih,da sem brskala) in končni udarec- NJEGOVA SODELAVKA, ki je mlajša od mene, brez otrok..V roku slabe ure sem ga spakirala oz. se je sam in odšel iz morja.Ta punčara me je še božala tik preden sem rodila.BOLEČINA;BOLEČINa pri meni in starejših dveh.
Vložila za ločitev in mu tudi rekla naj ne zavlačuje. Po preteku in čakanju sem ga še vprašala ali je kakšna možnost, da se najdeva nazaj– NE je bil odgovor. Marca sva se ločila, čeprav mi je dal po obravnavi slabo vest. BOLEČE pa zopet,ko sem prebrala kaj vse je napisal(same LAŽI) pa so me opozarjali naj bom pripravljena na vse. Pa saj sva bila tako dolgo skupaj, potem pa na žalost ugotoviš da te osebe dejansko ne poznaš.
Skrbnica sem jaz, stiki 1xtedensko za dve uri in 14 dni od petka do nedelje popoldan.Najmlajši tedensko enako, vikend pa samo za 3 uri.Ko bo dovolj velik je dejal bo dal novo vlogo za stike z njim.Preživnina določena.
Z njegovimi nimam nič stikov, z njim tudi ne,večinoma samo sms.Pomembni so mu otroci,najbolj pa kariera in njegov prosti čas (Še drugih funkcij ima dovolj) to je povedal tudi na sodišču, da dodaten zaslužek dobi v času svojega prostega časa, tukaj se je šlo za določitev preživnine.
On in njegovi želijo,da komuniciramo kot smo poprej( jaz še nisem prišla do te točke, tudi zaradi otrok ne morem)ker še vedno boli.
Čas dela svoje, novi ljudje tudi.
Kot mati s tremi otroki pa sami veste nimam prostega časa( služba, tečaji otrok,pregledi) Pomagajo mi res moji domači, to mi je tudi rekel ko je odšel saj ti bodo pomagali doma.
Otroka sta se navadila na to smeno, čeprav pravita dom je pri nas.Sta slabe volje,ko običajno javi v torek, da ima v sredo neke obveznosti,ga ne zanima kaj imam jaz planirano za 2 uri in moja starša.
Otrok ni zapustil, je samo mene to je njegovo stališče in mnenje. Moje pa je da je zapustil vse, predvsem pa njih(3 fantje)ki potrebujejo in ga bodo kot očeta.Jaz jim ga ne morem dati.
V tem času sem spoznala veliko, podobnih zgodb.
LP
ŠOKIRANI, glej tudi jaz sem se počutila kot ti, svet oz, tla izgubiš v stotinki. Jaz in ti, kot sem prebrala imava svoje sončke rada. Je pa res, da otroci niso naša lastnina to si je tudi težko priznati.
spremljam tvojo zgodbo pa me zanima kako je z vama, so stiki že določeni, sta kaj rešila na sodišču, se je žena že pomirila in je bolj prijazna ali še vztraja pri svojem…ali si že izvedel če je imela kakšnega..jaz se tudi ločujem pa me zanimajo znamenja,kako si vedel, da te vara oz.kako se je začela obnašati, povej mi malo znamenja, da bom vedel ker se moja tudi ful čudno vede in je zelo nesramna do mene. hvala.
lep pozdrav
Pozdravljeni
Pri nama je bilo tako da se je gospa umirila in sva na mediaciji vse uspešno rešila,stiki so določeni in sicer tako da sva se končno sporazumela glede deljenega starševstva in sem ful vesel da je tako saj zadeva normalno funkcionira,glede najinega odnosa se pogovarjava in dogovarjava glede otrok .Novega itak da ima že ves čas saj po mojem je to povod za ločitev.
Jaz sem ok saj imam svoja sončka,življenje gre pa itak dalje.
Jaz bi se rad obregnil ob izjave, da ženske moškim vedno poveste kaj vas moti, moški pa ne poslušamo. To je res ampak kot vedno samo ena plat zgodbe. Tudi sam imam podobno izkušnjo, me je dolgo opozarjala in “nisem poslušal”. Dejstvo pa je, da sem dal 100% od sebe, marsikaj spremenil ampak vedno so bile nove zahteve. Čez čas se utrudiš ko “baba samo gnjavi”. Ugotoviš da gnjavi itak vedno za vse, vedno več jo moti in na koncu nisi za nič več dober. Na koncu sem ugotovil, da je situacija nerešljiva, nisva za skupaj.
Ženska ki samo gnjavi ni dobra ženska. Pri tej bivši sem imel občutek, da ona mi pove kaj vse jo moti, jaz pa moram to vse rešiti sam. Ni me podpirala, pomagala, usmerjala. Ko je mene kaj motilo na njej sem ji pri rešitvi pomagal in jo podpiral. Nisem samo povedal kaj vse me moti. Ona ni bila za parnersko življenje. Pa nič ne rečem, ona je super ženska, ampak ne zame, ni za ženo in ni za materinstvo, ona je lahko samo punca.