pozdrav,naj povem še jaz za svoj problem,z možem sva poročena 16 let,imava dva otorka,eden je že večji,drugi pa malček.problemi so se začeli cc 2 leti nazaj,ko sem slučajno iskala neko št.v telefonu moža in naletela na mal čuden sms,saj niti ni bil tolk čuden.možu sem seveda takoj vrgla ta sms in kaj maš ti z to osebo.takrat je znorel in bil pretresen ,kako da mu jaz ne zaupam.vem,da,se takrat ni nič dogajalo s to osebo,a on je takrat ,kot da je izgubil eno predstavo o meni,ker mu ne zaupam.do tistega dne je bil prijazen,uvideven mož,skupaj sva kar lepo vozila.po tistem pogovoru pa se je začelo,ko je vse ok,je stanje normalno,ko pa mu rečem kaj kar mu ni povšeči ,pa znori.prepirava se,vendar ne več v mejah normale,obkladt sva se začela z groznimi žaljivkami.na začetku sem bila zelo prizadeta zarad tega,zdaj se branim tako,da mu izrečem še večje žaljivke kot on meni.ker enkrat na teden zahaja na rekreacijo,in se tud včasih zgodi,da pride kaj vmes glih tisti dan,me obtožuje;še to mi vzami;čes ,saj si mi že vse vzela.s starši se nisem razumela,on,ko je najhuje,mene obtožuje,da sem ;glih taka kot tastari;počutim se še bolj kriva,da imam take starše,vraga ,saj si jih nisem sama izbrala.otroci ob našem kreganju trpijo,tavečja,že pravi,kakšno življenje ničvredno je to,mala pa ne razume,sam ziher ji ni dobro.zdaj sem na razpotju,takega življenja si ne žečim več,želim si sam mal mira,žal bi mi bilo vreč leta zakona,sam tud tako ne gre.nisva več srečna z možem.mož pravi,da doma ni lepo,da ga na delu cenijo,da vsi pravijo,da je fajn človek.ja,pred drugimi je prijazen vedno,doma pa lahko pokaže tud svoj pravi obraz,saj če bi se midva normalno skregala,problem je,ker ,se iz normalnega čolveka spremeni dobesedno v pošast,udaru me še ni,ko mu je zadost,pa ma izjave,ki so mi dale misliti,čes en dan mi bo zadost,pa te bom enkarta za vselej,kar bi moral nardit že 20 let nazaj.zdaj razmišljam,da bi ker imava veliko hišo,živela vsak v svoji etaži,si razdelila stroške in skrb za otroke,ostalo pa vsak po svoje,kot se mu zdi.nevem kaj naj.sva se in pogovorila in si dejala ,da bova poskušala vse za najine otroke,sam ne gre,je en mesec ok,pol pa isto ob kregnju al pa še huje.

Nasilja definitivno ne odobravam, pri vama so se stvari grdo zapletle. Venomer se postavlja vprašanje ZAKAJ trpeti če tega ni treba, zakaj vztrajati. Zaradi otrok ? NE. Otroci od tega nimajo nič in če vama ne bo šlo, potem nikarte ne pomišljaj da vztrajaš le zaradi njih.
Ne zameri če pomislim da je morda vzrok tudi pri tebi, za kreg sta vedno potrebna dva. Analiziraj sebe, njega, situacijo. Naveži z njim fer stik in mu predlagaj odkrit pogovor brez obtoževanj drug drugega (vem da je ob takih situacijah to težko), morda si skupaj nenazadnje poiščeta strokovno pomoč.

Pozdravljeni!

Gospa, zelo težko in tesno je postalo v tem odnosu. Veliko se je zgodilo v 16-ih letih. Veliko nepredelanih in neizgovorjenih občutkov je ostalo med vama. Vrtita se v začaranem krogu nenehnih prepirov in žaljivk, ne prideta pa nikamor. Otroci vse to poslušajo in se učijo modela, kakšen bo njihov bodoči zakonski odnos.

Nenehni prepiri vama služijo, da se ne najdeta, ne začutita. Vajini prepiri so obramba pred bolečino, ki jo nosita v sebi. V resnici zelo hrepenita drug po drugem, vendar je to hrepenenje in želja po imej me rad toliko ranljiva, da se je lažje prepirati, saj je veliko bolj varno voziti po starih, nam znanih tirih, kot preseči stare modela in ustvariti nekaj novega, lepšega, intimnejšega, zrelejšega.

Veliko stiske sta prinesla v zakon iz svojih prvotnih družin. Nimata pa modela, kako to predelati. Čutenja, ki niso izgovorjena vedno ustvarjajo blokade na intimnem področju. Če bosta želela nadaljevati ta odnos, se bosta kot prvo morala prenehati napadati in kriviti. Nobeden od vaju ni ničesar kriv, sta pa ob teh prepirih oba zelo osamljena in zapuščena. Nobeden ni slišan v svoji stiski in v tem kar doživlja. Veliko bo potrebno potrpežljivosti, saj sta v sebi zelo ranjena in razbolela. Dogovorita se, da ko govori eden, mora drug poslušati, brez komentarjev in brez obsojanja. Govorita samo o sebi in o tem kaj doživljata. Ne ti si to kriv, si to naredil…
Govorita samo o tem, kaj vidva doživljata v sebi drug ob drugem. Kaj si prebujata. Nekako čutim, da vajin odnos še ima potencial za rast, samo v sebi se morata umiriti, si vzeti čas zase in se poslušati, brez obsojanja in kritiziranja.

Vse dobro vama želim v bodoče.