Z možem sva se sporazumno razšla, imava otroke, ki sva si jih dodelila po dnevih. Jaz ga imam še vedno zelo rada in zato se mi meša. Seveda sem privolila v ločitev, ker sem videla, da ne premore nič ljubezni do mene in to zelo zelo boli. Sedaj je v igri tudi druga ženska, ne hodita ampak mu je všeč in mi je to tudi povedal, da obstaja možnost, če bo on njej všeč, postala par. Jaz sem nezaposlena on mi pa mesečno daje plačo, ker je premožem, tako da meni ni potrebno delati. A ravno tu je problem. On ima sedaj veliko svojih podjetij, jaz pa nimam nobene službe in sem odvisna od njega. Nimam nobene službe in tudi nič ne znam delati, znam samo gospodinjiti in čuvati otroke. Kar naenkrat sem si zelo grda (čeprav veljam za zelo simpatično) v vsaki ženski vidim tekmico in si očitam, kako sem grda in nezanimiva za moške. Stara sem 35 let in se počutim kot 50-letnica. Zelo si želim ljubezni, rada bi, da me nekdo ima rad a ne verjamem več v čudeže. Prosim vas za vaše izkušnje, kako ste vi ločitev prenašali in kdaj bo tega pekla konec, ne zdržim več.

Tina

Pozdravljena,

glede na povedano menim, da potrebujete predvsem najti svojo lastno identiteto neodvisno od moža. Kdo ste vi, če niste mama, žena in seveda tudi hči. Kaj je tisto kar vas veseli, kaj žalosti? Če bi imela en teden, ko bi lahko počela vse kar vam srce poželi, ampak sama, kaj bi počela? Pot pred vami je vam gotovo neznana, saj se vam je porušilo nekaj kar je predstavljalo vas in vaše življenje. Vendar prav v takšnih trenutkih (za katere menim, da niso kazen, temveč priložnost) imamo možnost ponovno vzpostaviti stik s sabo. Želim vam, da zberete pogum in da se vprašate; Kdo sem jaz? in potem pojdite naprej po poti odkrivanja same sebe, saj ste gotovo zanimiva oseba (vi pravite simpatična), vendar ne mislim samo zanimiva drugim, predvsem mislim zanimiva samam sebi. Korake pa lahko naredite samo vi sama.

Tanja

Pozdravljena Tina!
Sama sem mogoče na malo “boljšem” kot ti, ker imam dva “odrasla” otroka. Zakaj odrasla v narekovajih: oba (fanta) sta čez 20 in sta odrasla, ko jima to ustreza. Ko pa ne, sem na vrsti jaz (mama servis). Ločena sem pol leta, bivši mož je odseljen skupaj 1 leto in me je pustil kar v precejšjih finančnih (pred dnevi sem vzela kredit za poplacilo minusov in zaostalih poloznic), psihičnih (bolezen v druzini) in drugih stiskah. Včasih se mi res tudi meša, ker imam občutek, da me je pustil. A ko začnem razmišljati o tem, si skušam zamisliti, kaj je bolje, da ga ni. Predvsem skušam najti pozitivno v tem, kar me je doletelo. Pravijo, da nobena izkušnja ni slaba, pa naj je dobra ali slaba. Včasih mi je grozno dolgčas, včasih pa zelo uživam. Imam priložnost zase in da se iz mame servisa spremenim v mamo odraslih otrok. Ker, kar je najslabše, je bilo ves čas do sedaj in tudi sedaj je težko, da se zavem, da moram živeti.
če mores. se oglasi po pomoč. Brezplačno ti nudi Društvo za nenasilno komunikacijo, kamor hodim tudi jaz in Ženska svetovalnica. In še jih je. Meni je pomagalo njihovo svetovanje v smislu tega, da sem začela razmišljati o sebi. Veliko sem pisala, ko sem bila živčna. In prebrala nekaj knjig.
Priporocam ti:
1. Debbie Ford: Razveza, začetek novega življenja (napisala jo je terapevtka, ki je sama šla skozi proces ločitve)
2. John Gray: Moški in ženske pred novim začetkom
3. Anne Dickson: Postavite se zase – Veščine odločnosti
Zadnjo knjigo sem si tudi kupila (vse pa dobiš v knjižnici), ker je to bila knjiga, ki sem jo iskala že dolgo, ker se iz nje učim, kako zahtevati svoje pravice in želje, pa vendar odprto, nenasilno, spoštljivo. Vsega tega se moram učiti še vedno v odnosu do otrok in drugih ljudi. Včasih se že bolj cenim. Vsekakor pa je ločitev ena vrsta žalosti in potrebuje svoj čas, da jo prebolimo. Misli nase, tudi jaz skusam čimbolj poskrbeti zase, zaradi otrok in predvsem zaradi sebe. Ker če bos ti OK, boš lahko v redu mama.
Kar se pa tiče bivšega moža, je najbolje, da imaš čimmanj stikov. Tudi jaz sem to ugotovila. In moških ne sovražim, niti njega ne, vendar ga imam tem raje, kolikor manj ga vidim, ker me je tako prizadel. Za naprej, ne mislim, da bi koga iskala. Vendar vrat ne puščam zaprtih.
Kar dolga sem bila, a verjetno sem sama potrebovala, da nekomu povem, kaj čutim. Lep pozdrav

Predvsem samozavest pridobi.Ni res,da nič drugega ne znaš.Da tako razmišljaš,so ti drugi vcepili v glavo,ker si jim bila vedno na razpolago ,za vse nevidne stvari in take,ki v očeh drugih niso vrednotene,DOKLER….
Pogum v glavo,samozavest,odločnost,svet še stoji.

Živjo!

Svetujem ti lahko samo to, da si poiščeš službo,tudi če delaš zastonj – nekaj kar te res osebno veseli. Svetle dneve življenja pa poišči pri svojih sončkih,ki jih imaš in te zelo potrebujejo.

Podpiram te.
Poisci si sluzbo (za denar, ne prostovoljstva), saj nikoli ne ves kaj se mu lahko zgodi (lahko se glede denarja premisli nekega dne, lahko se mu kaj zgodi, lahko za nova zenska nascuva proti,….to so sicer hudi scenariji) vendar ce bos samostojna, bo zivela zate in za otroka in se z njim, njegovo zensko ne bos vec ukvarjala, ne bo te skrbelo kaj in kako z njim in njegovim denarjem, kdaj….

Resno.
Osamosvoji se. Na zacetku bo malo hudo, ap vendar. Stojim ti ob strani.
Vem, da ga imas rada, vendar ZACNI GLEDATI NASE; ODPRI OCI.

Uredi se ko gres ven, si v najlepsih letih. Pokazi to. Prej ali slej te bo kdo ogovoril. Nikoli ne ves, kje te caka. Samo moras prilesti ven iz luknjice, se nasmehniti (kljub trenutni grenkobi) BOS VIDELA DA LAHKO.

STISKAM PESTI ZATE.

ZATE IN TVOJEGA OTROCICKA.

LP,

TINKA

Pozdravljena !

Tudi jaz doživljam podobno krizo. Star sem 33 let in z ženo sva se odločila da se sporazumno ločiva, čeprav jo imam jaz še vedno noro rad. Ampak, ko vidim kako trpi z mano, raje vidim da se ločiva in da si nekako vsak po svoje ustvariva na novo svoje življenje. V duši me pa tako boli, da ne znam opisat in se mi včasih zdi da me bo razneslo. Imam pa vsaj to srečo, da imava prekrasno 7 let staro hči, ki mi z dneva v dan vliva novo moč za življenje.
Strašansko se bojim novega začetka, ker sem trenutno še zelo zmeden in sploh ne vem, kje naj začnem. Podobno kot si ti Tina v družbi zelo priljubljena, sem tudi jaz, ker sem po naravi veseljak.
Upam in srčno si želim, da bom tudi jaz nekoč našel nekoga, ki bi me imel srčno rad, saj si tudi jaz zelo želim ljubezni.
Kdaj bo pa tega pekla konec, si pa ne znam predstavljati, saj si trenutno še ne znam predstavljam življenja brez moje bodoče bivše žene.

Tina, upam da bo tako zate in zame tega pekla čim prej konec in da bova nekoč zaživela novo srečno življenje z osebo, ki zna ljubezen tudi vračati !

Lep pozdrav, Grega

Ločitev

Zdravo!
Tudi sama sem ločena, nekje dve leti. Sporazumno sva se razšla in ni mi žal, čeprav je bol moški mojih sanj. Sanje so se spremenile v kruto reničnost, ki sva jo rešila na sodišču. Obema je tako bolje.
Veš, dandanes je umetnost vzdrževati dobre medsebojne odnose.
Nič zato, če si doma in skrbiš za otoke. To je lepo in cenjeno delo. Dobro je biti gospodinja, a ne pozabi nase! Privošči si kopanje, masažo ali savno, klepet s prijateljico in sčasoma bo lažje. Tvoja opravila pa so cenjena in spoštovana.
Vso srečo!

Tina, ko sem prebrala tvoje sporočilo, sem v njem videla sebe. Tudi midva z možem se ločujeva, češ, da me nima več rad. Ostala sem sama z 2,5 let staro hčerkico, ki mi pomaga, da se prebijam iz dneva v dan. Tudi jaz sem brezposelna, vendar sva se z možem zmenila pri sporazumni ločitvi le za preživnino otroka. Tudi pri naju je v igri druga ženska, za katero sumim, da je vzrok najine ločitve. Vendar mož trdi nasprotno. Boli me, ker ga imam še vedno rada in ker me je zapustil samo z otrokom, ki mu baje pomeni največ na svetu. Še bolj pa me boli, ker je ta druga ženska tudi ločenka in da ima dva otroka, katerima bo mož očitno dal družino, ki jo svoji lastni hčerki in meni ni mogel dati.