ločitev
Zanima me, kaj si mislite o ločitvi zakoncev, še posebno, če imajo otroke.
Ali se vam zdi primerno, da se ne ločijo zaradi otrok, saj veste, da ne bi otroci trpeli. Po drugi strani pa mislim, da otroci bolj trpijo, ko gledajo svoje starše, ki stalno kričijo drug nad drugim ali pa nasprotno – se sploh ne pogovarjajo med seboj.
Sama imam tako izkušnjo. Starša sta se ločila pred 15 leti (imela sem 13 let) in je bilo zelo hudo.
To je odvisno od vsake družine posebej in članov v njej. Pri meni je bilo v zgodnjem otroštvu zelo težko. Skoraj vsak dan prepiri, včasih tudi fizično obračunavanje med staršema. Večkraat sem posegla vmes, predvsem v bran materi. Tudi grožnje z ločitvijo nisem preslišala. Prestala sem tudi krajšo odsotnost očeta, ker je odšel od nas)in to me je še posebej prizadelo. Če pa analiziram sedaj, po 20-ih letih, sem zelo srečna, da imam starša, ki sta še vedno skupaj, saj sva jaz in moj brat k njunemu ponovnemu prijateljstvu veliko prispevala, predvsem s prošnjami in pogovori, saj sta naju imela zelo rada. Grozno mi je bilo pomisliti, da bi se eden od njiju odselil za vedno, kajti poleg ljubezni in varnosti, bi s tem izgubila tudi vsakršno mnenje ali pomoč, katero bi mi jo nudila vsak po svojih močeh, saj sem jo tedaj večkrat potrebovala v različnih situacijah. Kar mi ni znala svetovati mama, mi je oče in obratno. Sedaj, ko sem tudi jaz poročena (16 let in to srečno), mi je najlepši trenutek, ko sem namenjena na obisk k staršema, katera me že na vratih nestrpno pričakujeta z odprtimi rokami, prav tako tudi ostale družinske člane. Hvala-bogu, da mi tisti težki dogodki v otrštvu niso poškodovali duše.
Jaz sem za locitev. Ko se custva ohladijo, se parnterja lahko sporazumeta o obiskih in otroci niso prikrajsani. Moja starsa se zal nista locila, kar imam za njuno osebno nazadovanje. Ves cas sta ujeta v cikel, ki ga imenujem “on” in “off”. Enkrat sta, potem spet nista. Pred leti, ko je mama omenila zeljo po locitvi, sem ji skusala stati ob strani. Ob solzah drugih clanov druzine pa si je premislila.
Jaz sem na stvar gledala racionalno – sta povsem drugacna znacajsko, ne znata se prepirati, veckrat so bili na sporedu prepriljivi dialogi, za katere sva z bratom ze naprej poznala iztocnice in so vodili le v konflikt. Ujeta v tipicno razmerje “zrtve” in “nasilneza” se danes nista uredila svojega razmerja, sploh se ne znata pogovarjati! Prepirata se za vsako najmanjso malenkost in pri njiju nikoli ne ves, kako se bo dan konal.
Takrat sem verjela, da bi jima uspelo loceno, da bi osebno dozorela. Danes pa dvomim, da bi locitev pomagala – morda je ze prepozno. Clovek mora znati presoditi, kdaj neko razmerje ne napreduje nikamor. Ce se konflikti vlecejo leta in leta, celo desetletja (in to vselej ene in iste reci), potem res ne moremo govoriti o kaki posebni sreci ali zadovoljstvu v zakonu. Res je, da je bila celotna drama, ki se je odvijala pred mojimi otroskimi ocmi, velika lekcija za moje zivljenje, toda ko sem sama dozorela, sem jima zelela, da se je osvobodita. Otrok si zeli predvsem srecnih starsev, ne pa “popolne” druzine. Prava norost starsev je, da ostajajo skupaj le zaradi otrok. Mislite, da otrok ne vidi, kaksno sovrastvo je med zakoncema? Res, strah ga je sprememb in locitev ga pretrese, a prepricana sem, da po tem manj trpi.
Trenutno pa moja starsa, “resena bremena otrok” ostajata skupaj (taka je moja teorija), ker sploh ne poznata drugacnega zivljenja ali drugacnega partnerstva. Morda res nista srecna, sta pa z vsem ocitno sprijaznjena, celo “navajena”. Jaz sem tista, ki mora se vedno poslusati njune obtozbe cez drugega. Res, vedno manj pa me zanimajo. Resitve sem predlagala ze zdavnaj.
Lara – mislim točno tako kot ti – otroci ne smejo biti razlog, da dva, ki nista za skupaj vztrajata skupaj. Seveda pa je prvo potrebno ugotoviti, ali se da še kaj popraviti oziroma ali obstaja še kakšno upanje za zakonca. Sicer pa mislim, da je do otrok pošteno, da se oba starša ne glede na njuno razmerje zavedata, da sta prvo starša otrokom.
Kot otrok sem seveda na prepire med starši (ki niso bili pogosti, vendar so tako kot v vsaki družini bili) gledala z veliko žalostjo in prizadetostjo, danes pa kot poročena ženska v partnerskem odnosu vem, da je tudi prepir potreben del odnosa, saj se tudi tako reši marsikateri problemček.
Mož ima ločene starše. Ločila sta se, ko je obiskoval faks. Med seboj sta obdržala korekten in prijateljski odnos kljub temu, da sta si oba poiskala nove partnerje. Na vseh roj. dnevih se srečujemo in skupaj praznujemo. In kako veseli so šele moji otroci, ko imajo kar 3 dedke in babice ki jih imajo radi. Zelo pomembno je, kako razumni so ljudje in kakšen je bil vzrok za ločitev – alkoholizem, mamila, nasilje… so seveda čisto drugačne težave kot nesoglasje.
Špela
Naj še dodam, da sta se moja dva, ko sta se ločila, potem tudi spet našla. In sicer po 13. letih. Zdaj, ko me kdo vpraša po starših rečem, da moja dva pa “hodita”.
Jaz sem še nekako sprejela njunu ponovno snidenje, moj brat, ki je štiri leta mlajši, pa se do danes ni sprijaznil s tem. Krivi oba, da sta mu uničila otroštvo (kar je tudi res, le da pri svojih 24. letih ne zna oz. noče oproščati).
Se pa spomnim, da sem nekaj let (sicer sem bila v puberteti) vztrajno govorila, da se ne bom nikoli poročila. To mišljenje sem spremenila šele nekaj let nazaj. Pri tem pa se potrebovala veliko volje, da sem sama pri sebi razčistila stare zamere.
Pri nas je tako, da se starša uradno nista ločila, sem pa ravno v najobčutljivejših pubertetniških letih poslušala grozljive prepire, za katere bi rekla, da so bili prepiri zaradi prepirov samih, brez utemeljenih razlogov in izključno zaradi neprenašanja eden drugega. A vendar sta danes, približno petnajst let kasneje, še vedno v isti hiši, kot dva tujca, ki se sicer ne prepirata več, a živita drug mimo drugega. Razlogov za njuno odločitev, da ostaneta skupaj, ne vem, mogoče ne znata narediti koraka naprej. Vidim pa, da mami še zdaj, ko smo vsi otroci odrasli, skuša očeta nekako očrniti pred nami in ga ima za edinega krivca za zakonske težave. Ne vem, kako se lahko tako pametna in na drugih področjih izredno zrela ženska kot je ona, na tem področju obnaša tako izredno “otročje” in samouničevalno. Za vse nas bi bilo bolje, sploh za njiju, da bi se ločila in ne vztrajala za vsako ceno. Otroci po mojem ločitev vseeno hitreje prebolijo kot dolgotrajno življenje v živčni vojni. Vsaka stvar v sebi skriva nekaj dobrega – upam, da sem se v vsej tej kalvariji naučila, kakšno razmerje ne sme biti.
Lahko povem iz svoje izkušnje. Otroci ne smejo biti razlog, da dva vztrajata skupaj, če ne gre. Kako sva naredila midva z ženo?
Poročena sva bila 11 let. Imava tri otroke, 7,9,11 let. Oba sva otroštvo preživela ob enem staršu, to je materi. Žena je predlagala ločitev in strinjal sem se. Na dan uradne razveze na sodišču sva otroke popoldan peljala na razporočno torto, kjer sva jim razložila, da najina ločitev ne pomeni, da bodo za kaj prikrajšani. Povedala sva jim, da se imava rada, a živeti skupaj ne znava več. Razložila sva jim, da kadarkoli lahko gremo skupaj smučat, na počitnice, da bodo imeli redne stike z obema in da jih bova kot doslej imela rada.
Redno jih pridem čakat pred šolo, enkrat tedensko jih peljem na izlet, kadar smo skupaj pa strogo izločim “izhode” kot so, TV, računalnik, itd. Bivša žena ima zelo karierno službo in kadar je odsotna čez noč, prosi, da prespim v hiši pri otrocih. Takrat jim berem Harry Potterja, ter druge knjige, itd. Ta rešitev deluje, dokler ne bova spoznala vsak novega partnerja. Zavedava se, da se bo to zgodilo, a otroci bodo za naju vedno prvi. Pa srečno, Andi
Morda ni to, ampak še vedno veliko ljudi skrbi, kaj bodo sosedje in prijatelji rekli. Ker se enostavno nočejo izpostavljati ogovarjanju, ne samo zaradi otrok, ostajajo skupaj navzven. Navznoter pa postanejo in ostanejo otopeli.Tebi bi bolj odgovarjalo, da bi se ločila, vendar onadva verjetno ne čutita, da bi bilo to vseeno potrebno storiti. Vprašanje pa je, kako se zato počutijo v lastni “zlati” kletki.
Ž
Jaz sem glede tega mnenja, da nima smisla vztrajati, ne glede na odzive okolice, kajti to zelo hitro mine in ljudje začnejo glodati kako drugo kost. Za svoje otroke morata seveda oba poskrbeti po najboljših močeh, čeprav se na razne obljube ni preveč za zanašati. Sem pa povsem drugačnega mnenja od recimo Andija kar se tiče t.i. sporazumnih ločitev. Če se dva vzameta iz naklonjenosti, ljubezni itd, potem po moje sporazumna prekinitev ni možna. Vedno gre proč eden, drugi pa trpi. Če pa se stiki še vedno nekako nadaljujejo, to ne more biti dobro. Kajti partner, ki je odnos prekinil, se ne zaveda, da drugi v bistvu vztraja, ker mu ni vseeno in ne zaradi raznih drugih razlogov, ki jih razlaga in sebi in drugim. Torej, po moje je v takih situacijah treba razčistiti sam s sabo in če se odločimo za razhod, potem je treba začeti povsem na novo.
P
Strinjam se z vami, Gabriel!
Posoda, ki se je razbila, ne bo nikoli več taka, pa če jo zlimamo ali pa pustimo v kosih. Še vedno je pa bolje, da jo damo reciklirati, pa bo uporabna še za kaj ali koga drugega.
Nekako tako je tudi z zakonom.
Strinjam se tudi z zadnjim delom. Trpi (zaradi preobremenitve?) tisti, običajno je to mati, ki obdrži otroke, vednar ni osamljena.
Trpi tudi drugi, ki se vedno počuti “nekaj dolžnega”. Raztrgan med svojim novim in starim življenjem. Vedno obremenjen s časom (otroke iskat, peljat nazaj itd.), vedno z občutkom,da za otroke ne stori dovolj, ker so drugje, vedno se boji, da ga bodo sicer pozabili ali videli v drugačni luči, na nek nenavaden način, želi biti v prijateljskem odnosu z bivšo. To zadnje pa je zelo težko, saj s tem najbolj prizadene sebe, kar pa bo lahko občutil šele čez določen čas, ki bo potekel. Čeprav rada verjamem, da je bivši ženi tako njegovo občutenje zelo všeč, saj ima varstvo preskrbljeno. Vprašanje pa je, koliko taka službeno prezaposlena mati, lahko da svojim trem otrokom, če je prevč odsotna.
Strinjam se z vami, da je treba sprejeti novo stvarnost in živeti dalje. Jaz osebno sem skeptična, koliko časa lahko traja tako stanje dveh bivših zakoncev – prijateljev.