Smejka.
Nekaj te je zelo zmotilo. jaz sem pretiravala, ko sem govorila o gracioznosti…
Hotela sem le reči, da se težko kontroliraš, da nisi jezen na tisto žensko…
Glede sovraštva- ja, moraš biti jezen, moraš sovražiti, da spremeniš strukturo mišljenja in čutenja do te osebe. na koncu ti mora biti vseeno, kaj čutiš do te osebe.

Pozabljate najpomembnejso stvar! Da nas bo kdo imel rad se moramo najprej imeti radi sami. V naravi nas vseh je, da velikokrat spregledamo ljudi, ki so dobri do nas vlečejo pa nas vsi tisti, ki jim moramo po domače lesti v rit. In tukaj je napaka. Ste že slišali jaz tebi prst ti meni roko? Če si sami ne bomo postavili mej res mislite, da se bodo naši partnerji ustavili? In nas po vsem tem pohlevnem obnašanju še cenili? Ne! Šli bodo tja kjer jih bo nekdo fejst zbrcal, ko pa bodo za 5 minut rabili tolažbo bodo spet pri vas in od vas kaj hitro zopet odšli. In ve boste spet uboge. Namesto, da bi ga prvič brcnile nekam. Pri moških žal ni drugega kot dresura. Najprej je na vrsti njihova mama potem ste na vrsti ve. In to z obilo zvijač. Vse je dovoljeno razen samopomiljevanja.
Zato pa so najpomembnejše prijateljice in prijatelji. Da nas oni tolažijo. Vse preveč žensk pa opusti stara druženja misloč, da bodo njihovi moški vedno tam zanje.
Zanimivo, zadnjič sem bila v pretežno moški družbi, ko je nekdo izjavil da ceni konec dneva žensko po tem kako ga je čez dan obrnila, koliko njegovega denarja je zapravila in kako je zvečer seksala. Žalostno vendar v največ primerih resnično. Tisti, ki so skromni in se smilijo sami sebi, se odpovejo svojemu življenju in pedenajo doma moža iz leve v desno, žal že dolgo niso več cenjeni.

Hm…

ne znam ti svetovati, nimam te izkušnje…

Če ti pa pomaga, utrinek iz mojega življenja…

Po dolgih prepirih, oče se na koncu ni poročil z drugo ampak se je z njo razšel, se je moja mati ločila, ter tako postala samohranilka z dvema šolojočima otrokoma… oče nikoli ni nič prispeval v družinsko blagajno.. včasih je bilo težko, prav tako je ločitev zelo bolela…
Že kmalu pa sem ugotovila, da mi je le s tem korakom omogočila dostojno, človeka vredno življenje..
Prav tako mi nikoli ni preprečevala stikov z očetom, temveč me je (ne morem si predstavljati kako ji je uspelo), k njim spodbujala…tako mi je omogočila da imam še danes oba starša…

danes mi moja mati pomeni samostojno in čutečo žensko, ter mi je kot taka lahko le za vzor… (čeprav se kdaj jezim nanjo)…

Ločenci nismo nenormalna bitja -jaz sem ponosna na to,da sem speljala loćitev,ker ne spelje jo vsak!Za to je potrebni imet “jajca”.Ponavadi jih moški nimajo….5let sem se pripravljala na ločitev-saj bo…bla bla….bil je alkoholik.Pa ni bilo….bila se, psihično čisto na tleh…pa sem se odločila ,da pač hočem nočem moram narest konec.Ker on ga ne bo.Zdaj sem ze 7 let ločena-on pa se je šele lani šel zdravit,ker je končno priznal,da ima problem z alkoholom.Tudi jaz sem bila ob ločitvi nepričakovano brez sluzbe in verjemi Bumbarka,da vem kako ti je-kakšen strah te preveva-kako bom skrbela za otoka,kje bom našla sluzbo…Ampak sem prebrodla tudi to!In kot sem rekla prav ponosna sem nase,da sem bila to sposobna narest,ni bilo lahko ampak sem.Marsikdo tega ni sposoben narest-ločitve,raje stagnira v zakonu.Ni pomemben kredit,hiša,otroci…če se dva ne razumeta je treba narest konec.No zivljenje ločenke kot sama vidiš je pa na začetku tezko-zgubiš par prjateljev,veliko novih se je nabralo v 7 letih in spoznaš prave prjatle-to pa je tud najpomembnejše.Kar se pa otroka tiče-ja iziljevanje je vsak dan al iskoraj vsak dan na sporedu-če mi ne dovoliš to bom šla pa k očiju zivet…al pa ti si najslabša mamam,zmaj,hudobna….očijeva nova zena je pa super,sva frendice…to pač moram poslušat-včasih je hudo včasih pa mi gre skoz ušesa…sem bila pa njabilj vesela pred 2 letoma,ko mi je moja hči prvič rekla po ločitvi-mami zdaj pa vem zakja si zapustila očija(ker prej sem bila jaz tista,ki je bila vedno krivec ,ne on ker pije…) in jokala sem …..končno sem dočakala,da je lastna hči spoznala kak pijanec je -bil takrat še…
Torej ni mi zal,da sem ločena in nismo neumne ,ker se ne moremo pravi čas odločitpomembno je da smo se odločile-neumne bi bile,če bi se vztrajal v takem zakonu zato…glavo pokonci in drzi se!!!!