ločena od postelje
Pozdravljene forumovke in forumovci !
Imam en velk problem – ura je sred noči pa ne morem spat. Če me že ne zbudi 16 mesečnica, me zbudi pa mož. Stalno se prepirava okrog tega, da ni v redu da ta mala spi v najini postlji. Zadnje čase se je že tako razvadila da spi kar povprek postelje, tako da se vrtim z njo po postelji tudi jaz. Mož, ki pride pozno ponoči domov spi kar na kavču – pravi da v postlji 2×2 m res ni več prostora še zanj. Ta mala dobro ve da ima svojo postljo, ampak se hoče vrtet kar po najini postlji.če jo dam spat tam vrešči da se cela hiša trese.
A ima kdo kak nasvet kaj naj naredim da bo najbolj prav za vse.
Moj tri letnik, še vedno spi v najini zakonski postelji, sicer imava zraven še njegovo posteljico. Mož večinoma prespi v drugi sobi, prav včeraj se je pombozno vrnil v spalnico (le do kdaj bo zdržal?). Vendar se ne jaz ne mož ne sekirava. Najprej je sicer nekaj nergal, nato pa ko je bil malček kdaj bolan mu je celo odleglo, da ni spal zraven. Čeprav ima moj malček svojo sobo, niti pod razno noče spati v njen. In ga tudi ne slilimo. Bo že prišel čas, ko bo želel spati v svoji sobi. Mislim, da bo prišel še prekmalu. SEdaj pa uživava v najinih trenutkih, večerni, nočni in jutranji objemi in poljubčki nama obema pomenijo veliko. Če pa se le preveč razkomoti, ga preprosto premaknem. Tudi če se zbudi, le nekaj zanerga in zaspi nazaj.
Vso srečo!
Dragi moji,
potrebno se bo pogovoriti med seboj, pa ne z otrokom. Ampak vi sami med sabo. Naj vam pomagam.
Otrok bo vedno hotel spati z vami, če mu boste dovolili, pa to ni nič narobe, pa čeprav ima svojo posteljo. Otrok predvsem želi vašo bližino,d a se vas dotika in že spi bolj varno, vsaj tako si misli. Vi ravno tako sanjate, vendar znate sanje tudi sami preboleti, zato ne leltite takoj v otrokovo posteljo. Drug problem je, če vam zaradi tega primanjkuje spolnega življenja, potem je spet potreben pogovor, kdaj naj to uredimo.
Lahko naredite načrt, ko pride otrok v vašo posteljo, pojdite vi v njegovo, seveda če je dovolj velika. Če bo otrok prišel za vami, vedite, da si samo želi vaše bližine in ne vaše postelje.
Naj pa zaključim, ni lepšega občutka, da se otrok pri 4 letih, še vedno ponoči priklati v vašo posteljo in se stisne v objem in nato zaspi. Če boste iz tega potegnili pozitivno energijo, da se bo čez nekaj let to nehalo, takrat pa si boste verjetno želeli, da bi se otrok stisnil, pa se ne bo, ker bo mislil, češ kako je to nekaj neumnega. Boste veseli, da ste imeli obdobje, ki ste ga sprejeli, pa čeprav ste velikokrat slabo spali.
Da otrok rad pride v objem in v vašo posteljo, je samo znak zaupanja in ljubezni do vas. Vi pa si reecite, da ga lepo vzgajate in mu dajate ljubezen in otrok vam to pokažein vrne, ravno na tak način.
Primož
Naš sine že sicer zaspi (z mojo pomočjo) v svoji postelji, vendar se ponoči stalno pritihotapi k nama – kar naju ne moti. POpoldne hodi spat v svojo posteljico intam v miru spi uro ali več. V najini postelji je spal do 2.5 leta, imamo velikosti 160krat 200 (torej manjšo kot vi), pa se nikoli ni pustil “preseliti”. Ker je tudi naš nemiren spalček sva ga velikokrat ponoči reševala izpod kovtra, ga iz diagonale selila v normalen položaj. da možani brcal, sem rešila tako, da imamo eno stranico postelje ob steni in sine spi tam, ne na sredi. Mene njegovo premetavanje ne moti….
V glavnem, moj mož se nikoli ni pustil izseliti, kar sem mu zelo hvaležna… sineta smo na njegovo posteljo navadili tako, da j sprva v njej spal le popoldne, potem pa tudi zvečer, jaz sem se ulegla k njemu, da je zaspal (kar počnem še danes), prebrala sva zgodbico in se pocrkljala, potem pa sva objeta zaprla oči.. včasih sem zaspala kar pri ta malem, da me je mož prišel potem budit, naj pridem k njemu…
Še zdaj pa kdaj prosi, če bi lahko spal kar pri nama – ko je bolan, je to logično – seveda mu dovoliva, ker vem, da se je tisti dan dogajalo kaj, kar ga je malo “streslo”, kar mora predelati in to pač raje preleda v varnem zavetju starševske postelje…
Seksala sva in še kdaj pa pač v dnevni sobi…
Mislim, da se morata z može pomeniti – pa ne zvečer ali ponoči, takrat ko postelje ne rabiš – recimo zjutraj, poslušaj ga in naj on posluša tebe…je že tako, da je treba v zakonu sprejemati kompromise…
T.
Naš sine že sicer zaspi (z mojo pomočjo) v svoji postelji, vendar se ponoči stalno pritihotapi k nama – kar naju ne moti. POpoldne hodi spat v svojo posteljico intam v miru spi uro ali več. V najini postelji je spal do 2.5 leta, imamo velikosti 160krat 200 (torej manjšo kot vi), pa se nikoli ni pustil “preseliti”. Ker je tudi naš nemiren spalček sva ga velikokrat ponoči reševala izpod kovtra, ga iz diagonale selila v normalen položaj. da možani brcal, sem rešila tako, da imamo eno stranico postelje ob steni in sine spi tam, ne na sredi. Mene njegovo premetavanje ne moti….
V glavnem, moj mož se nikoli ni pustil izseliti, kar sem mu zelo hvaležna… sineta smo na njegovo posteljo navadili tako, da j sprva v njej spal le popoldne, potem pa tudi zvečer, jaz sem se ulegla k njemu, da je zaspal (kar počnem še danes), prebrala sva zgodbico in se pocrkljala, potem pa sva objeta zaprla oči.. včasih sem zaspala kar pri ta malem, da me je mož prišel potem budit, naj pridem k njemu…
Še zdaj pa kdaj prosi, če bi lahko spal kar pri nama – ko je bolan, je to logično – seveda mu dovoliva, ker vem, da se je tisti dan dogajalo kaj, kar ga je malo “streslo”, kar mora predelati in to pač raje preleda v varnem zavetju starševske postelje…
Seksala sva in še kdaj pa pač v dnevni sobi…
Mislim, da se morata z može pomeniti – pa ne zvečer ali ponoči, takrat ko postelje ne rabiš – recimo zjutraj, poslušaj ga in naj on posluša tebe…je že tako, da je treba v zakonu sprejemati kompromise…
T.
Opazila sem, da je sedaj zelo trendy imeti otroka v zakonski postelji, ker je to zdravo za njegovo dušo in telo.Tako ,da če se katera javi, da ji to ni všeč jo zagovornice kar hitro potolažijo, da je to nujno in, da še samo slabe matere nimajo svojih otrok za obrambo pred možem. Vse te goreče cankarjeve matere malo preverite kje se dejansko nahajajo možje, ko bojda cel dan delajo, pa službene poti, ki so sedaj tako nujne in pogoste, pa seminarji, pa razni žuri s kolegi. Sicer pa ve seveda niste nobene vohunke in zaupate svojim možem, pa oni tako niso pomembni, malo že lahko potrpijo z razvajencem, ki ga vedno imenujete moj sonček. Po porodu očitno postanejo Slovenke samo matere, moški pa so nebodigatreba, ki prinaša domov zaslužek, malo poglejte po forumu vsaka druga tema je o tem “vara me”…
Tudi naša 8mesečnica je kot vrtavka (najrajši spi pravokotno na posteljo, vmes se vsaj 100x popravi) in je postelja kar naenkrat premajhna, jaz sem situacijo rešila tako, da sem posteljici snela dol eno stranico, mož je pričvrstil posteljico, da se ni razletela, sem jo čisto približala postelji, vmes zataknila rjuhe in v bistvu podaljšala posteljo, tamala je zadovoljna, ker v bistvu je še zmeraj pri meni. Ker sem bolj majhna jo kar v posteljici podojim in tamala veselo spi naprej, proti jutru pa se seveda pripuza v posteljo in se skupaj stisnemo, vendar ni panike, ker mož ob 7 uri vstaja, tako imavi celo posteljo zase – luksus.
Branka
Ah mamica, malce pretiravaš. Kljub temu, da so naši otroci dobrodošli v zakonski postelji, nisem noben primer cankarjevske žrtvujoče se matere, etc…Res je, da moj mož veliko dela ker ima svoje podjetje toda ves preostali čas se polno posveti otrokom (tudi ponoči). Poleg tega velikokrat tudi sama pomagam v njegovi delavnici. Ah in glede preverjanja – meni ni potrebno, mu RES zaupam. Zaupanje in razumevanje med partnerjema je osnovni te,elj dobre zveze. In zakaj naj bi bilo vedno materinstvo tisti krivec za škripajoče zakonske zveze? In otroci, ki spijo v zakonski postelji niso mali razvajenci, daj no. Ti imaš pač drugačno mnenje, pač drugače spite in drugačno mišljenje, to je tvoja pravica. Toda jaz tistih, ki imajo drugačno mnenje ne stigmatiziram, ponižujem in okarakteriziram. Lepo prosim!
Včasih ne razumem popolnoma naše današnje miselnosti – dojenčki bi kar povprek morali spati, jesti in kakati po točno določenih urnikih, vse kar je odstopanje pa je patološko – fizično in psihično? Vsak otrok je drugačen, vsaka mama in oče sta drugačna, vsaka družina je drugačna… torej če se MI prilagodimo otrokom, a potem pa kar oni že manipilirajo z nami? Se absolutno ne strinjam. Samo v našem zahodnem, materialističnem svetu je “predpisano”, da morajo otroci ponoči spati (po možnosti še v svojih sobah)?
Mari-jani:
Kako boste ravnala ob spanju svojega otroka je seveda samo vaša in partnerjeva osebna odločitev, toda polagam vam na srce: ne pustite otroka jokati in zaspati v solzah, saj tako že popolnoma majhen otrok izgubi zaupanje in varnost starševskega naročja. Na zunaj se to mogoče ne pokaže takoj, pri nekaterih nikoli, toda kako bi se vi počutili, ko bi se v v joku in hudi stiski želeli stisniti in pocartati v moževem naročju, on bi vas pa odrinil in rekel: ne smeš jokat, bodi že velika punca, tamle se uleži in spi v svoji postelji… in podobno. Malce pomislite, kaj bi takrat raje dobila od njega: uteho in tolažbo ali trde besede?
Otroci so si različni in način, ki je pri nekomu uspešen, je pri drugem lahko popolnoma zgrešen. Samo ti in tvoj mož sta lahko strokovnjaka za svojega otroka in poskusita sama presoditi, kaj vama in vaši družini najbolj ustreza in se pač prilagoditi svojemu otroku, tako da boste VSI zadovoljni. Seveda se morata z možem temeljito pogovoriti.
Moram priznati, da se strinjam z Mamico. Ce nimas pri sebi v postelji otroka do ne vem katerega leta nisi dobra mama. Moj sine spi v svoji postelji ze od vsega zacetka, ko je bila moznost – pri enem letu starosti je zacel spati tudi v svoji sobi.
Ritual zvecer je sledec: tusiranje, umivanje zob, sam v posteljo, poljubcek za lahko noc, nakar si sam ugasne luc in zaspi. Nikoli ne hodim z njim spat, in nima nikoli prizgane luci – ces da ga ne bo strah. Tako vsi dobro spimo. Ima pa vedno moznost da cez vikend pride k nama z mozem v posteljo na crkljanje – vendar zjutraj ko se zbudi in potem tudi ne spimo vec. In vedno se vsi cudijo kako to? A ne, bogi otrok!?!
Ali pac tudi ne – ker na ta racun ni nesoglasij med nama z mozem in otrok ni predmet debate, ni nobenega upiranja pri odhodu v posteljo, joka, kricanja…. ampak je res nas soncek!
p.s.
me pa osebno nic ne moti ce drugi otroci spijo pri svojih starsih, ce jim to seveda ustreza.
Ula, tudi jaz sem podobno razmišljala pred 6.leti, ker je naš taprvi lepo spal v svoji posteljici in celo svoji sobi (po 8. mesecu). Toda…
Niso vsi otroci enaki in tisto, kar je delovalo pri prvemu definitivno ni delovalo pri drugi, in ne pri tretjem…
Zato Tinkara lepo pravi, da je lahko biti general, če je vse tako, kot smo si zamislili starši. Če pa ni… je pa lahko hudo.
****
Za tafrišne na tem forumu pa kopiram članek o družinski postelji, ki ga je objavila Irena Dvojmoč Kotnik v eni od številk Mojega malčka in Zibelki:
Dr. W. Sears, ameriški pediater in oče osmih otrok, je zbral izkušnje več kot 5000 staršev v zvezi s spalnimi navadami v njihovih družinah. Prišel je do zaključka, da je za družino najbolj primerna takšna ureditev spanja, pri kateri se vsi družinski člani počutijo najbolje in najbolje spijo. To pomeni, da se morata najprej partnerja pogovoriti o svojih stališčih do spanja z otroki v isti postelji, nato pa je treba prisluhniti otroku.
DRUŽINSKA POSTELJA JE NAJBOLJ NARAVEN NAČIN SPANJA: Novorojenček se je, preden se je rodil, pravzaprav celih devet mesecev razvijal in tudi spal v kar najbolj neposrednem stiku z materjo, in bil od nje popolnoma odvisen. Navadil se je njenega ritma dihanja, bitja srca in drugih fizioloških ritmov ter njene toplote. Skupno spanje mu omogoča, da je tudi po rojstvu še vedno v znatno večji meri kot bi bil sicer, v stiku s temi, zanj zelo pomirjujočimi dejavniki. To je zelo pomembno za optimalen telesni in duševni razvoj, za katerega potrebuje otrok poleg ostalih dejavnikov tudi veliko telesnega dotikanja, česar je pri spanju poleg staršev na pretek.
MATERE SPIJO V DRUŽINSKI POSTELJI BOLJE: Vse matere poznajo občutek zaskrbljenosti, če novorojenčka ni ob njih. Skrbi jih, ali je z otrokom vse v redu. Raziskave so pokazale, da je zaskrbljenost tem večja z naraščanjem razdalje med njima.
Mati in otrok, ki spita v isti postelji, uskladita ritme spanja, tako da se uskladijo njuni spalni ciklusi. Faze sanjanja in globokega sna se uskladijo in pogosto se mati ponoči zbudi približno pol minute pred dojenčkom. Na ta način materin spanec ni toliko moten in se kljub morebitnim pogostim prekinitvam bolje spočije.
NOČNO DOJENJE JE V DRUŽINSKI POSTELJI MNOGO PREPROSTEJŠE: Materi ponoči ni treba vstati, iti do posteljice ali celo v drug prostor, dvigniti otroka, ga nesti v posteljo, ga podojiti in obratno, temveč lahko v polsnu podoji še napol spečega otroka. Na ta način je nočno dojenje preprostejše, saj se mati zjutraj pogosto sploh ne spomni, kolikokrat je ponoči dojila.
DRUŽINSKA POSTELJA KREPI POZITIVNO NARAVNANOST OTROK DO SPANJA: Otrok se veseli spanja in se ne boji teme, saj ve, da bo v bližini staršev, da se bo počutil prijetno in bo varen, ker lahko starša že ob najmanjšem znaku vznemirjenosti ali strahu malčka pomirita.
OTROCI, KI SPIJO V DRUŽINSKI POSTELJI, SO MIRNEJŠI: Majhen otrok še ne razume, da ponoči ni deležen tolikšne pozornosti kot podnevi, poleg tega še nima razvitega koncepta konstantnosti objekta. Ne razume, da so starši čisto blizu njega, takoj za vogalom v sosednji sobi, zato se lahko zelo prestraši, ko se ponoči zbudi v temi in je sam.
DRUŽINSKA POSTELJA ZMANJŠUJE MOŽNOST NENADNE NEPRIČAKOVANE SMRTI DOJENČKOV: V kulturah, kjer spijo otroci skupaj s starši na istem ležišču (npr. na Japonskem), poročajo o manj primerih “smrti v zibki”.
POZITIVNE IZKUŠNJE OČETOV Z DRUŽINSKO POSTELJO: Očetje se mnogokrat na ta način počutijo bliže svojim otrokom. Na nek način lahko tako nadomestijo tudi del časa, ki ga zaradi prezaposlenosti niso mogli z otroki preživeti čez dan.
DOLGOROČNI POZITIVNI VPLIVI DRUŽINSKE POSTELJE NA OTROKE: Starši, v nasprotju s prepričanjem nekaterih, poročajo, da so bili malčki, ki so spali skupaj s starši, v kasnejših letih zelo samostojni, čustveno stabilni in tudi disciplinsko dokaj neproblematični.
Glej, draga Karmen, sem napisala, da me ne moti ce otroci spijo v vasi postelj, kar se mene tice lako tudi se potem ko so polnoletni – ce vam to ustreza PRAV, samo mi pa ni vsec, ker si cuden ce otrok ne spi pri tebi, in poznam cel kup parov ki imajo zaradi tega tezave, ce ne z drugim, pa s tem kako otroka spraviti iz postelje, ampak se vedno – ce vam pase je meni O.K.
In vse kar si zgoraj napisala verjetno drzi, vendar mogoce ne pri vseh. Razen zadnje trditve – nismo se toliko stari, moram povedati da sama nisem imela z nobeno stvarjo tezav, otrok se ne boji teme – kar je po mojem prednost, z ocetom sta zelo navezana drug na drugega ( ne vem kako to skupno spanje pomaga tam, kjer se oce izseli v dnevno sobo), sine tocno ve kje smo, in tocno ve, da ce naju potrebuje naju lahko poklice in vedno prideva k njemu, nikoli mi ni bilo tezko vstati in dojiti svojega malcka, in absolutno bolje spim ce ga ni poleg.
Vem da ste vse super mame, ki imate otroke pri sebi in ki jih dojite do vsaj 3 leta starosti…
toda, ravno tako so super mame vse tiste, ki tega ne pocno – ker morda so tudi one prisluhnile otroku :o)
Lep dan se naprej.
Naš tudi lepo spi v svoji postelji in se mi tako zdi tudi prav. Veliko prijateljic imam, pri katerih spijo njihovi sinki, eden je star že šest let- mož pa v dnevni. Zame je to pretiravanje in za moje pojme tudi ni zdravo- ne za otroka in ne za zdrav partnerski odnos. To je moje mnenje, ga pa ne vsiljujem nikomur- da se ne bo katera počutila napadeno. Prav uživam, ko opazujem sinka kako uživa v svoji posteljici, se preteguje, poigra z medvedki na posteljnini, jaz pa se stisnem k možu in skupaj zaplujeva v sen. Moje mnenje…
Naj se še jaz oglasim – mi bi otroka s takim veseljem imeli v svoji postelji, po možnosti ob 20. uri zvečer, in imeli mir do jutra.
Naj ti povem, da mi pri uvedbi družinske postelj ni šlo za to, da bi bilo to duševno zdravo za otroka – supevno zdravo je pač bilo, da ga nisem nikoli pustila jokati – kar pomeni, da sem prve 3 mesece ga imela v zibki ob sebi, in ga tolažila cele noči, ker pač ni hotel spati, ko pa je zibko prerasesel za psoteljico pa v naši spalnici ni prostora, je romal v svojo sobo. Ko sem na noč vstala udi po 17krat, ko od izčrpanosti nisem mogla več normalno funkcionirati (moje dete pač ni spalo ne podnevi – po 10 minut – ne ponoči), je mož predlagal, da gre k nama. Spali še vedno nismo, smo pa zato vsaj “na dohvat ruke” pomirili, brez vstajanja… in moja cankarjanskost je skočila skozi okno, saj se mi zdi huje, da mamice jokajo, kako ne znorejo več, si pa zadeve ne olajšajo, četudi tako, kot pač nekateri menite, da ni prav. Prav, po vaše. Mi smo tako lažje funkcionirali.
Mož je bil vedno v naši postelji, nikoli ni šel spat na kavč, kaj pa dela, ko ni doma… hja, glede na to, da poznam njegov poklic in ga tudi sama opravljam, natanko vem, kje je…
Nikoli pa nisem zatrdila, da je nekdo, ki otroka nima v družinski postelji, slab starš! To ni res in te izjave (pa naj bo v zvezi z dojenje, spanjem ali čem drugim)… Dolžnost vsakega starša je, da naredi življenje družine tako, kot ustreza NJEGOVI družini – če je to družinska postelja, prav, če je to odločitev, da ne bo mati dojila, prav! Nihče nima pravice soditi o mojem življenju, ker ga ne živi.
Zanimivo, a še pred kratkim sem sama dobila servirano, kako nemogoča mati sem, nevztrajna, premalo trdna, ker sem otroka razvadila z družinsko posteljo… Ja kaj pa naj bi počela – ponoči ga hodila mirit, čez dan pa se počutila kot da me je podrl tramvaj? Ja, dva dni, en teden – NE PA NEKAJ MESECEV!!! Drage moje, preden vi nekoga napadate, se vsaj poskušajte postaviti v njegocvo kožo… temu se reče EMPATIJA… kot vidim, je imate na pretek – dokler vam ustreza…
glede trendovskega pa – mislim, da moda s pravim načinom razmišljanja vsakega posameznika nima kaj veliko skupnega… družine bofo vedno živele tako kot njim ustreza, če tega ne počnejo, potem delajo slabo sebi in otrokom…
T.
Nikoli! Najin sine ve, da je pri nama bil vedno le na obisku – njegova postelja je v njegovi sobi in priznati moram, da nismo imeli nobenega problema s selitvijo v niegovo posteljico – ko je začel vsaj po nekaj ur na noč skupaj spati, sva začela posteljico počasi uvajati, bil ja za, zato nismo imeli in nimamo nikakršnih težav. Ker se je prej zbujal na pol ure, midva z možem po nekaj tednih nisva mogla več – tega vam ne bi privoščila.
Vesela sem, da vaši otroci spijo, priznajte pač tudi, da nekateri ne – in tako je bilo pri nas od 1. dne v porodnišnici… takrat je treba narediti tako, kot ustreza družini – moža pa nikoli ne bi poslala spat v dnevno sobo, ker ga imam rada zraven sebe…. ker njega ne moti, če je dete pri nama, je potem vse v redu. Če pa ga bi dete motilo, bi razmišljali o še kakšni alternativi…
Družinske postelje ne zagovarjam iz prepričanja, kako dobro je to za otroke, pač pa iz praktičnega stališča, da z manj kot 6 urami spanja jaz ne morem funkcionirati. Če katera lahko, prav… jaz ne bom cankarjanka, ki se bo žrtvovala in ne spala, zato ker ta ali ona brihtna glava pravi, da TO PA ŽE NI V REDU. Če je moderno, lepo, jaz gotovo nisem gledala na modo… še pri oblekah ne…
T.
Ula, seveda imaš prav. Vem, da tebe ne moti, da moji otroci spijo v moji postelji. Toda strinjaš se z “mamico”, ki posplošuje vsevprek, torej velja tudi za nas… ali se motim?
Vedno znova poudarjam naslednje: da niso dobre matere le tiste ki dojijo (do tretjega leta) in ki spijo skupaj z otroci itd… ampak tiste matere, ki naredijo tako, da je dobro za CELO družino.
Če se mati in oče ne sporazumeta, kako bosta vzgajala, spala, jedla in vse preostalo s svojim otrokom,… potem je to slabo edino le za otroka in seveda za zakon. Če se mož distancira, ali če je mati preveč posestniška in ima edina prav, potem je to tisto, kar ni zdravo za celo družino. Vedno se je možno pametno pogovoriti in najti skupno kompromisno rešitev.
Konkreten primer: če eden od staršev ni zadovoljen s spanjem v skupni postelji, potem se lahko k taveliki postelji prisloni otroška posteljica zraven in spusti ograjica… ali pa kakor so naredili pri moji prijateljici: na tla so dali tri ali štiri jogije od stene do stene in so vsi spali (včasih vsi na enem jogiju)… Vedno je torej možno najti rešitev, le potruditi se je treba.
Za tiste, ki povprek obsojate (ne zate Ula), pa:
mamica vas je je prosila za pomoč, ker je želela slišati vaše možnosti in rešitve konkretne situacije. Ni vas prosila za obsojanje kaj je prav in kaj ne. Torej ji napišite konkretne nasvete, kako je to špilalo pri vas, brez joka!
In Ula, vidiš, k sreči imam v redu moža, ki ga spanje v skupni postelji ne moti, prav nasprotno uživa, kadar se stiskamo z našimo polhi (Povhlja ima TM). Naša rešitev je bila torej takšna, drugje je lahko drugačna. Kakorkoli gledano pa vedno poudarjam, da se starševstvo ne konča z odhodom v posteljo!
Ula in ostale.
Nikjer ni nobena trdila, da so mamice, ki nimajo otroke zvečer pri sebi slabe mamice. Obstajata le dve varianti:1. spanje skupaj, 2. spanje narazen. Vsaka mamica se odloči za svojo varianto, katera najbilj ustreza njeni družini. Nobene variante ni za obsojat. Večinoma verjamem, da smo načeloma vsi dobri starši ali vsaj poskušamo biti. Strinjam s s karmen m., da je potreben dogovor z partnerjem. Midva z partnerjem sva taka človeka, da ko spiva, spiva. In takrat, ko spim me nič ne moti, če partnerja ni zraven. Moti me pa če ni otroka (pa nisem cankarjeva mati). Možu se posvečam v drugih trenutkih, ko ne spim. Objemava in stiskava se takrat ko sva budna in to lahko počneva kjerkoli, ni nujno, da v zakonski postelji. Včasih pa je prav v temu čar. In samo zato, ker partner ne spi vedno zraven, še ne pomeni, da me vara. Ta logika je neumna. SE pravi, da če bi jaz odšla za dalj časa v bolnico, bi me on sigurno varal, ker ne spiva v isti postelji. To je noro!
Pa brez zamere! Vse smo dobre mamice!
Samo toliko. Mnenje je bilo od Mamice (z velikim M).
Ko se že oglašam, pa naj napišem še kako spimo pri nas.
Pri nas velikokrat spimo tudi vsi štirje v postelji, predvsem med vikendi, pride tudi hčerka, ki je stara pet let in pol v našo “ta veliko” posteljo, pa se malo pocrkljamo (včasih je to še ponoči, pa nič hudega, se pač malo stisnemo). Sin (19 mesecev), pa zvečer, ko mu rečeš gremo spat, kar zavije v spalnico in spleza na “ta veliko” posteljo.
Pa kaj. Tako pač spimo pri nas. Moža to nič ne moti, da bi bil zaradi tega kaj prikrajšan se mi pa tudi ne zdi. Se mi zdi, da se mu še dopade, ko se sin ponoči v spanju stiska k njemu.
Nikoli sploh nismo iz našega nočnega spanja delali problemov, kljub nasvetom nekaterih sorodnikov, da je bolje tako in tako. Spimo pač tako kot nam ustreza in tako je tudi prav.