Najprej vas lepo pozdravljam. Upam, da bom dovolj jasna in upam seveda da bi mi odgovorili na moja vprašanja.

Stara sem 30 let imam za sabo 10 let zakona in 6 let starega otroka. Svojega moža in otroka imam najrajši na tem svetu v pravem pomenu besede pa vendar imam problem. Z možem se razumeva čeprav imava veliko različnih interesov. Problem pa je v tem, da je mož zelo ljubusumen. Da je postal ljubusumen sem sama kriva, ker se mi je pred leti zgodila ena dogodivščina, ki nisem niti malo ponosna na njo pa vendar se mi ne zdi taka tragedija. Prevarala sem moža in sicer dve leti po porodu. Mislim, da se je to zgodilo zaradi monotonije v zakonu, nisem se počutila ljubljeno, počutila sem se debelo pa vendar sem imela malo kil preveč samo njemu nisem bila všeč, in še bi lahko naštevala. Nekega dne sem začela delati na sebi . Ukvarjam se s športom in to vsak dan tako da sem zdaj shujšala sama sebi sem všeč izgledam lepo tudi drugim sem privlačna in sedaj je postal problem. Ko grem na treninge, ko grem na igrišče tečt in v fitnes in podobno vsakič mi govori in omenja preteklost. Jaz ga razumem boji se ognja, samo jaz mislim, da zakon brez zaupanja ne more obstat. Ko sem ga prevarala sem tudi sama povedala, smo bili tudi pri psihologinji za zakonske partnerje in tudi ona mu je povedala ali da oprosti in nikoli več ne omenja te stvari ali naj pusti zakon. on se je odločila za zakon pa vendar ne vem če se je odločil dovolj dobro, ker njega to zelo mori, zelo trpi in jaz ne morem preko sebe. Mene vleče ven od doma in še več zaradi tega mislim da mi umira zakon ravno zaradi ljubusume. In še nekaj vedno manj me tudi privlači, kar tudi on vidi. Meni je do seksa samo z njegovim vedenjem pokvari vse. Stalno govori, da ni normalno, da seksamo enkrat na mesec to poslušam skoraj vsak dan in ravno zaradi tega me je še manj volja. Vem, da sem kriva sama za vse to, ker prej sem imela zelo veliko svobode in mi ni bilo všeč, ker sem misenla , da ga ne zanimam, ker ni bil ljubusumen zdaj pa je obratno me duši. On misli, da vsi tečejo za mano, da kamor grem jaz je zabava, da vsi me imajo radi… Ko grem od doma ga kar panika takoj bi seksal vse bi mi dal, zgrabi ga jeza… Pa še nekaj že dve leti me pregovarja za drugega otroka. Jaz pa seveda na tak način ne morem imet otroka. On si želi imet ženo doma brez službe z otroki vedno skuhano in oprano. Jaz nisem prava za vse to. Prosim pomagajte mi dajte mi kakšen nasvet.
Hvala

Spoštovama Meri,
že večkrat sem napisal, da je ljubosumnost izraz pomanjkljivega samospoštovanja in je pogosto povsem neodvisna od partnerjeve (-kine) zvestobe.Sam poročni prstan ali enak naslov stalnega bivališča še ne zagotavlja pozornosti,predanosti,tudi ne trajno sproščujoče spolnosti, ampak si je treba vse to prislužiti s spoštljivim odnosom, ki ga je treba nenehno obnavljati in krepiti.Seveda velja to za oba.Če ljubosumnost prerase znosno mejo, je treba odnos prekiniti, ali pa začeti z zdravljenjem, vendar zdravniki vedno povdarjamo, da je bolje preprečevanje.Poskusite, nmogoče bo šlo!

Draga Meri,

tvoje pismo me je pritegnilo in odločila sem se, da ti napišem par vrstic in sicer zato, ker v tvojem možu vidim sebe. Rada bi ti poskušala razumeti njega, saj sem bila v njegovi situaciji še ne dolgo jaz.
Tudi meni je priznal, da me je prevaral takoj po tistem,ker ga je pekla vest, tudi vedela sem kdo je ona, nekoliko let je sicer starešja od mene in to se je zgodilo ravno takrat, ko sem imela polne roke dela z dojenčkom. Počutil se je zapuščenega in ranjenega. Ko mi je povedal za avanturo sem se tudi jaz spremenila v pošast, saj sem mu neprestalno očitala preteklost, na trenutek bi ga ubila, na trenutke pa sem mu hotela dati cel svet. Človeka to zelo spremeni. Sam sebe ne prepoznaš, a ne moreš iz svoje kože. Ko je odhajal od doma v službo ali na službeno potovanje sem zganjala ljubosumne scene, padali so očitki…saj veš.

Toda hotela sem ti povedati le to, da verjemi, da tvojega moža ta prevara boli in zato se tako obnaša. Boji se, da bi ga ponovno prizadela. Ker je ta bolečina tako močna, da ne veš kaj počneš.

Tudi mi smo bili pri zakonskem svetovalcu in isto je nam povedal, naj mu odpustim in mu tega ne omenjam ali naj takoj prekinem, sicer bom “ubila” zakon.

Zdaj je od tega preteklo dve leti, odpustila sem mu, vendar nikoli ne pozabila. Moje stanje se popravlja, začela sem mu počasi zaupati in mislim, da tega ne bi storil več že zaradi muk, ki sva jih prestala po njegovem priznanju. Pa še to, včasih se sprašujem, zakaj mi je sploh povedal, mogoče bi bilo bolje če bi mi zamolčal !!!?

Hotela sem ti nekako pomagati s svojo zgodbo, pa ne vem če sem ti, če ti bo lažje piši, papir prenese vse.

Zala

Najprej se ti zahvaljujem in morem povedat, da je točno tako kot si samo povedala. Tvoja izkušnja je verjetno prav podobna moji samo, da je zgodba obrnjena zato bi verjetno njemu to pomagalo, da bi spet zaupal in nehal z ljubusumo. Mislim, da bo čas prinesel svoje, čeprav je to že par let mimo.

Lep pozdrav pa lep dan naprej