Poznam ta primer,kaj se ti dogaja.Ko vedno slisis,te ocitke,da lezi na tebi,da si ti kriva,da je ljubosumen,da ce bi ti bila drugacna,bi ti on tudi zaupal.Vse to je larifari,on sam je odgovoren za svoje pocutje,vse to izvira iz njega samega.Nisi ti kriva,ceprav on vse zvali na tebe.
To je cist normalen potek ljbosumnega cloveka,on ni kriv.Vedi pa nekaj,da ljubosumnost nima veze z ljubeznijo,kite zavira,ter ti greni zivljenje.
On ima ta problem,dokler on ne spozna,da je problem njemu,ter prevzame odgovornostza svoja dejanja,se ne bo nic spremenilo.
Nikoli ni drugi kriv za ljubososumnost drugega.Priporocam ti knjige o tem.Poglej zase,ter zivi svoje zivjenje,on ima ta problem.veloko uspeha zelim…

Prva stvar, ki jo morate vsi z pretirano ljubosumnim partnerjem razčistiti v glavi je tale: TO NI LJUBEZEN
On sicer govori, da vas ima rad, v resnici pa sploh ne ve, kaj to pomeni.
In tragično je, da očitno vi tudi ne. Imeti nekoga rad v prvi vrsti pomeni, da si želiš, da bi bil partner srečen s tabo. Želiš mu ugoditi, skrbiš za njega (njo), privoščiš mu vse najlepše v življenju, mu omogočaš rast, veselje, varnost in zaupanje.
Ljubosumnež pa tega ni sposoben. V odnosu ves čas zahteva samo to, da mu non-stop dokazujete “ljubezen” s tem, da se mu popolnoma podredite. In zadeva se stopnjuje. Tudi če se zaprete v stanovanje in hrano prejemate skozi okno, bo še vedno našel kaj, kar mora biti točno tako kot on hoče, ker drugače ga pa nimate radi. Ustreči se mu ne da nikoli, ker RABI konflikt.
Ljubosumnost je bolezen, odpraviti kar tako se je ne da, potrebno je resno zdravljenje, rezultati so negotovi.
Prav tako resno zdravljenje (ali vsaj pošteno poglobitev sam vase) po mojem mnenju potrebuje vsak, ki s takim človekom vstraja, oziroma mu dopušča vse maltretiranje in ustrahovanje.
Kakšen človek moraš biti, da si še na wc ne upaš brez dovoljenja?
Kako lahko sploh pomisliš, da moraš kot odrasel človek komurkoli razlagati in opravičevati vsakdanje stike z ljudmi?
Mogoče bi pomagalo, da iz distance pogledate na svoj položaj, kot bi gledali recimo življenje neke druge osebe – kaj bi si mislili o tej osebi, ki dopušča tako ravnanje s sabo?
Na žalost je edina rešitev odhod. Grožnje s samomorom so irelevantne, povsem bolezensko je odgovornost za svoje življenje prelagati na nekoga drugega – vsak o sebi odloča SAM. Ni pa zanemarljivo poskrbeti za lastno varnost, v skrajnih primerih tudi zamenjati službo – je vredno.

S tem pa je vse povedano, hvala sama sm se točno takega rešilaaaaa! Danes sm srečna in svobodna neobremenjena s tem! Ljubiš takrat, ko ga osrečuješ in on tebe….. ko imaš zaupanje v nekoga, pa lahko gradiš na trdnem odnosu.

Oj.. vidim da se vsi strinjate s tem, da je ljubosumje bolezen. Tudi sama sem bila precej ljubosumna na svojega fanta s katerim sva skupaj skoraj 7 let. Na začetku najine zveze nisem bila nikoli ljubosumna nanjga, kasneje pa se je to začelo in stopnjevalo. Pa ni bil problem v tem, če je kam šel sam brez mene, ampak tisto utrujanje ko je prišel domov. Moram priznati, da sem bila kar precej ljubosumna in sem se tega hvala bogu zavedala. Pogovori med nama so veliko pomagali, ker sem si sama sebi dopovedala da če me hoče prevarat ali karkoli, me lahko za vogalom hiše (malo karekiram).. ne utrujam mu za vsako stvar, kot se mu včasih, ker sem videla da to nikamor ne pelje. Začela sva se kregati in vse, kar pa je odnos vleklo na dno. Sama pri sebi sem si morala razčistiti v glavi kaj si želim v življenju in si nekako dobiti samozavest in samospoštovanje nazaj. Ni edini moški na svetu in če mi ni usojeno biti z njim, pač ne bom. V zvezo vlagam ogromno. Včasih če ga je kakšna klicala ali mu pisala sem skočila v zrak, zdaj pa se o tem mirno pogovoriva. Pogovori so največ, kar je lahko v pomoč v zvezi. Ni potrebe da mi vsak dan govori kako me ima rad, že majhne pozornosti mi to povedo. Če me na vsake toliko časa spet “zagrabi” ljubosumje, mu povem razlog zanj, in se o tem temeljito pogovoriva. Tisti, ki je ljubosumen, mora sam pri sebi razčistiti kaj in kako hoče. Če pa v takem primeru pomagamo s pogovori je pa še toliko lažje. Upam da bo še komu tako uspelo kot je meni.

Živjo,
meni se je to zgodilo, s fantom sem bila 3 leta.
Ker me je bilo strah prekiniti, ker je res delal scene, sem se več kot eno leto odločala za to.
Naj povem,da je bilo prvo leto ok, potem se je začelo stopnjevati. Bil je obseden z odnosom, se pravi, da ne gre za ljubezen, ampak za obsedenost.
Potem sem končno zbrala dovolj moči in ga pustila, ga prijavila…
Sem se ga rešila, vendar pazi, nikoli več ga ne smeš videti, ker če te vidi se mu film prevrti nazaj in se spet ponovi…
Govoril ti bo sladke besede, prosim ne nasedaj, enostavno ČISTO prekini stike, verjemi, edino tako gre.
Upam, da ti bo v pomoč

“Ljubosumje je kot začimba – v trenutku, ko je je preveč, je jed uničena.”

Grožnje s samomorom pa navadno čustveno izsiljevanje, na katerega padajo ženske z “mama-sindromom”.
In nikoli nisem razumela, zakaj bi nekdo vztrajal v zvezi, kjer ni zaupanja… V končni fazi naj bi bili z nekom zato, ker nas ta človek oz. življenje z njim osrečuje, ne pa zato, da nas maltretira.

Veliko zaupanja vase za vse, ki se odločate za osvoboditev iz okov ljubosumnežev oz. ljubosumnic.

Hvala vsem za vso pomoč.

REs nisem vedela, da je tako težko stopiti iz tega kroga. Mislim da nimava nič več od tega ker je skos samo kreg, ker nočem biti z njim ker mi človek še vedno ne zaupa (celo reče izpiši se iz msnja če nisem jaz gor). Nima smisla verjeti da bo kdaj kaj drugače, ker človek je kar je. On pač ne bo nikoli zaupal jaz pa ne bom nikoli tako podložna da me bo nekdo imel v oblasti.

Neglede na to kok se trudš pa dat vsaj tist mau, da pozabm na vse besede kar mi jih je reku, se skor zmerej vse vrti okol njega.

NIič, stran je treba ampak je težko. REs težko. Pogumna sem, ko pa rečem konec je, pa reče nehaj sej bom drgačen, pa mislim, saj bo res.

Pa seveda ni.

Verjetno sem kriva jaz in si ne zaslužim zaupanja. Ne vem zdaj mislim že tako. REs smešno kk se človek lahko v pol leta spremeni v cunjo s katero nekdo briše kot hoče.

metulj71 dovolj je bilo jokanja in stopicanja na mestu, zdaj je čas za ukrepanje, počasi a odločno samo v pravi smeri – reši se ga, ker izsiljevanje ni ljubezen.

Saj živiš hujše kot v zaporu skupaj z najhujšimi zločinci. Pomisli, če bi se to dogajalo tvoji najboljši prijateljici, kako enostavno bi ji bilo svetovati.

Poznaš en dober italijanski pregovor, ki ga gre v tvojem primeru še kako upoštevati: Meglio soli che mal`accompagnati (Raje sami kot v slabi oz.napačni družbi).
Srečno

Preberi za sabo predzadnji odstavek, potem pa zadnjega – tisto, kako ti
govori, da bo drugačen, ko hočeš stran in tisto, da ti misliš, da si ne
zaslužiš zaupanja: kot vidiš, oba VESTA , kdo je tisti, ki bi moral
biti drugačen, drugače te on s tem ne bi prepričeval, ko hočeš končati.

Res je težko oditi, ampak moraš, življenje je samo eno in ga ni vredno
zapravljati s takimi primerki.
Iz izkušnje: najbolje je končati tako, da POPOLNOMA ODREŽEŠ – nobenih
smsov, nobenih “sam še tole” pogovorov, nobenih srečanj, nič.
En čas fajn boli, potem en čas malo manj boli, potem je pa v redu.

Tip je na dobri poti, da si te totalno podredi, da te spremeni v marioneto, s katero pa nikoli ne bo povsem zadovoljen – pa ne želim reči, da to on HOČE, vsaj zavestno ne, je pa patološko ljubosumje stvar, ki izvira iz podzavesti. Kaj točno vpliva na človeka, da postane tak, je težko reči, če ga ne poznaš, ampak definitivno je tak človek grozno negotov sam vase.
Hočem reči, da ima ta tip en velik problem, ki pa ga ne bo rešil, dokler ne bo dojel, da izvira iz njega. In zelo verjetno je, da mu ne boš mogla pomagati, za rešitev tega miselnega vzorca bo potreboval strokovno pomoč, ogromno “mind-joba” in odkritosti do samega sebe.

Ti pa se reši, še preden boš ZARES verjela, da si vsega sama kriva, in pojdi. Naj ti nihče ne krade svobode.

Vbistvu sem presenečena kako dobro se znajo ljudje sprenevedati. Ko sem rekla da želim končati in da ne vidim izhoda je rekel da bo drugačen, da se bo potrudil,šel k psihiatru na pogovor, pa sem vrjela. Nisem nič naredila, nisem šla ven z njim ker mene to zelo moti da mi ne zaupa in nočem nič več narediti tako kot sem prej, ko sem hodila ven.
In potem me ob snidenju s kolegico, pusti on.

Človek me psihično popolnoma mponižuje, ko hočem nekaj povedat me zabije, ko povem resnico dobim nazaj zmerljivke,vem kaj boste rekli dojami ze da takemu človeku ne bo bolje in če je zdaj tako pomisli kaj še bo.

Ne morem več, jst se tresem ker te nekdo obravnava kot drek manj kot drek na cesti po katerem lahko hodi.

Jst sm upam da se bom pobrala iz tega, upam pa da čimprej oddidem iz službe kjer se srečujeva. Tokrat bom močna pa naj me še tako boli.

Hvala vsem k ste mi napisali karkoli. To človeku k išče pot ven, pa četud je drugim tako jasna, njemu ki mu ni, veliko pomaga beseda nekoga k je dal podobno skozi.

Hvala vam. Upam da se rešim šsihično tudi sama.

Živjo

berem in berem vaše izkušnje, odgovore itd, pa me je zamikalo, da tud jaz nekaj dodam. Pred nekaj leti sem imela tudi jaz strašno ljubosumnega fanta, tako da ne bom naštevala kaj mi je vse delal, ker se lahko poistovetim z nekaterimi vašimi izkušnjami. Na konc koncev pa je on mene prevaral in to je bila pri meni pika na i, da sem ga lahko pustila, hvala bogu. Našla sem si drugega fanta, s katerim sem že dobra tri leta in verjamite jaz sem podedovala to bolezen ljubosumja, moram reč da mi je včasih tako zelo zelo hudo zaradi tega, ker to verjamite ni tako enostavno, res ni in tisti, ki pišete, da naj punca pusti fanta itd, vam povem samo eno: to ni rešitev, ni! Jaz sem še vedno mnenja: stvar je treba reševat znotraj odnosa in ne na okoli, konc koncev bosta še vedno onadva tista, ki bosta rekla zadnjo besedo, zato jima ne solit pameti. Vem kako je biti v ljubosumnem nevzdržnem razmerju in vem kako je to, če si ti ljubosumen. Jaz se skušam, ko me napade ljubosumje umirit z branjem knjige, jogo, sprehod s psom itd, včasih zelo pomaga in predvsem kot je že nekdo omenil s pogovorom med partnerjem.

Vsem želim, da bi se razumeli s svojimi ljubosumnimi partnerji, vem da vam ni lahko in tudi ljubosumnežem je vem še težje, postavite se kdaj v njihovo kožo.

lep pozdrav

Ja, vsi pisarite, kako naj se čimprej ljudje rešijo ljubosumnih partnerjev, da jim ni pomoči. Ampak to je najlažja rešitev, egoistična rešitev. Noben se ne postavi v kožo ljubosumneža. Sploh veste, kako je tudi na drugi strani težko živet? Se zavedate, da tudi ljubosumneži rabijo pomoč partnerja, da začnejo zaupat? Če je edina rešitev ta, da greš stran… kaj pa naj potem ta bogi revež, ki sam ne zna s tega dreka?

Velikokrat ste krivi ravno partnerji, da je človek ljubosumen in nikoli ne ozdravi. Ker se ne znate z njim mirno pogovorit, ker vedno jezno odreagirate, ko človek podvomi v zvestobo. Velikokrat bi pomagal že sam miren pogovor. Človek potem začne sčasoma zaupat, k ovidi, da je partner pripravljen se z njim odkrito pogovorit o tem, kaj čuti in razmišlja. To zelo pomaga, velikokrat je to edini način, da se ljubosumni partner k sebi spravi. Ampak veliko nestrpnežev se tega pač ne bo šlo. Briga vas, kako se počuti, važno da meni ne gnjavi… ne?

Se podpišem pod tole…super napisano!

Zelo rada bi vrjela, da je vse lepo, da si prijazen do partnerja, da mu pomagaš iz tega ljubosumja, ampak žal imam visoko mero tolerance, ampak ko mi nekdo vsakič ko grem kam, če samo omenim da bi šla kam, začne spuščati da s tem ni zadovoljen, da ………….. , medtem ko on hodi ven kadar želi, če mu kaj rečem pa me samo zabije ali ignorira, težko vrjamem da takemu lahko pomagaš.

Sem mu pomagala, velikokrat rekla portpi, potrpi pa morda uspe. NE skoraj gotova sem da ne. Ali pa vsaj pri tem človeku ki ga poznam jaz.

Rada pomagam, nekomu k ga ljubim še bolj. AMpak če ti nikoli ne zaupa, ti pač zmanjka volje.

Glej… posplošuješ. In to preveč.

Večina itak poskuša pojasnjevati, razlagati, zagotavljajo kako ni vzroka, itd – pa ne pomaga. V skrajnih primerih potem pade še kakšen udarec, itd.
Tako da veliko večino partnerjev krepko briga in želijo pomagat.

Vendar pa je odgovornost za početje VEDNO na ljubosumnežu. Govorim seveda o ljubosumnih izpadih in pretiravanju. In tu gre za osebni/osebnostni problem, ki ga ljubosumnež neupravičeno vali na partnerja in ponavadi se ga celo noče lotiti razreševati.
Namreč s terapijo in podobnimi načini, ki res pripeljejo do rezultatov.

Le kako naj bo kriv partner? Partner je le človek, in to svoj človek, ne pa ljubosumneževa last. Kriv je lahko le tisti, ki nekaj aktivno počne.
Če ima tu sploh kaj smisla govorit o “krivdi”.

Kako je na drugi strani?

Nisem znala biti vesela. Vedno sem iskala negativno, saj sem se v tem nekako ujela. Imela sem -ne bom rekla težko otroštvo, ker je že izrabljeno- ampak sem imela pomankanje ljubezni, še posebaj z očetove strani.. Bilo je tudi zaničevanje s strani starih staršev. Kot otrok sem bila tudi tepena, večkrat zaradi predolgega jezika, le kje sem ga staknila?
V osnovni šoli so si me precej privoščili z raznimi žaljivkami, na račun naše družinske kmetije. Kot otrok ne razumeš, da se nimaš česa sramovati. Vse do faksa me je bilo sram omeniti, da imamo kmetijo. Od takrat naprej sem to povedala s ponosom. Rada imam stroje in traktorje, živali in vsa čudovita žitna polja.. V tem ni nič slabega..
Vendar se je v meni vse spremenilo. V določenem trenutku sem začutila, da si želim sorodno dušo in znajdla sem se pred vrati počasnega samouničenja.
Doživela sem precej padcev. Doživela sem veliko podobnih zgodbic, ki jih nekateri opisujejo. Od omejevanja žuriranja, kavic, do klofute in davljenja.. Vse to je zame že debela plast prahu, na vseh mojih spominih, ki bolijo kot pravkar na naovo nastale rane..
Vmes sem želela premagati to svojo neutolažljivo žalost, ki me je razjedala dan na dan.. Nekateri bi temu rekli depresija, jaz tega še vedno ne želim priznati.. Zakaj? Ker vsak članek, ki ga preberem pravi, depresija je bolezen, ki se jo ozdravi le z zdravili. In probala sem terapije, eno leto zdravil. Povem lahko le to, da sem globoko razočarana. Vendar to ni stvar, ki jo želim danes deliti z vami..
Od mojega otroštva do danes, sem se iz veselega otročička spremenila v punco, ki je popolnoma razočarana sama nad sabo in nad svojo šibkostjo.

Lepo pozdravljeni, stara sem 26 let in sem LJUBOSUMNA..

Ko sem se pogovarjala s stokovnjakom – psiholog/psihiater, sem probala oboje, sem povedala kaj me poleg vseh drugih stvari mori.. To da sem pretirano ljubosumna. In odgovor je bil, da nimam nobene bolezni oz. da to sploh ni problem, če se tega zavedam in da je to že več kot pol poti.. Ja.. hm.. noben pa mi ni povedal, kako in kaj naprej..

Imam fanta, ki je čudovit. Oba imava zgodovino, katero ne vpletava v najin odnos, ker pravi, da je bolje tako in sedaj se strinjam z njim.

Živiva skupaj. In mislim, da sem začela uničevati najin odnos. Prebrala sm forum in se zavedam v kakšnem položaju sem. A prav enako sem razočarana nad tem kar sm prebrala, kot na drugem forumu, ko so govorili o depresiji in tabletih. Le da tukaj pravite ljubosumje-pomeni konec veze.

To me grozno žalosti. to potem pomeni, da bi morali vsi ljubosumni ostati sami. Da nas je treba strpati u en taborišče ali kako.

Rekla bom, da do ljubosumja pride zaradi različnih vzrokov in da nismo usi enako ljubosumni in nismo vsi slepi za to. Nekateri bi si želeli biti manj ljubosumni in bi radi živeli normalno.

Za vse tiste, ki ne veste kakšen je občutek, ko je človek ljubosumen, naj povem, da zelo, zelo boli. Boli te srce, stiska te v pljučih. Vsaka solza peče in vsakič, ko si ljubosumen se zavedaš, da si povečal razpoko v vajinem razmerju in le vprašanje časa je še, kdaj bo prišel tisti dan.. Ni lepo in nič, prav nič nimamo od tega. Ko me prime to “prekletstvo” se probam zadržat, vendar mi ne uspe.. Zato grem pod tuš in se zjokam. Še vedno me boli, bolj in bolj. Najraje bi sama sebi primazala sto klofut, da bi se zresnila, a potem bom šele zmešana.. Na koncu grem nazaj pred očitajoče oči in grozno mi je žal, da imam tako nerealne in zblojene misli ter občutke. Poslušam vse kar mi ima povedati in nikoli ne vpije, nikoli ne žali, samo smrtno resno mi pove, kakšno življenje si želi. In zjokam se na njegovi rami, ker ne vem, kako naj sploh karkoli spremenim in bolj ko karkoli berem, bolj sem žalostna..

Sem ena izmed tistih, ki smo LJUBOSUMNI in ne vem kako težek primer sem, vem samo to, da se vsega zavedam in da vedno bolj sovražim sama sebe, ker imam prvič, res prvič u življenju človeka, ki ga popolnoma ljubim in se z njim pogovorim prav vse..

Če vidimo v težkem otroštvu opravičilo za naše nasilniško vedenje, potem nimamo razloga, da kaj spremenimo na sebi. Tak status quo nam potem nekako ustreza: “Bil sem zlorabljen in zato lahko zlorabljam oz. me vsaj ne obsojajte.”. Nobeno nasilje ni opravičljivo, ker kot odrasli smo popolnoma odgovorni za svoja dejanja. In ljubosumje je hudo psihično nasilje nad partnerjem, ki se mu pogosto kaj kmalu priduži še tudi fizično.

Če začnemo bolehati za kakšno boleznijo, obiščemo zdravnika. Podobno bi morali narediti tudi ti, ki imajo vsaj kanček samouvida v to, kako napačno je njihovo ravnanje.

Kjer ni zaupnja, tam ni prostora za ljubezen, ker jo izpodriva ljubosumje. Ljubosumje subjekt (človeka) spreminja v objekt (predmet), kateremu se pridruži nenehni strah pred izgubo tega objekta.

hej.
meni se je pa ob prebiranju tele teme porajalo eno vprašanje.
a je mogoče tu tudi kdo, ki je premagal ljubosumje tako, da je šel po pomoč h kakšnemu terapevtu in ali ter kako mu je pomagalo?
drugače pa..jst bi tud najbrž poskusla najprej govort s partnerjem (ker verjamem, da se s pogovorom da vse rešt :p), samo če pa gre njegovo vedenje čez vse meje pa tud mora človek najprej sebe imet rad, pa zase poskrbet, ker…če ne boš sam kdo pa misliš da bo? nekateri so očitno dost močni v sebi, da lahko tudi partnerju pomagajo, nekateri pa niso in za take je bolje da odidejo.

Pozdravljeni

Tudi jaz spadam v skupino ljubosumnih.Vendar,pri nama se je začelo tako.Naprej,prvič,ko sem začela dvomiti vanj je bilo tako,da je moj reku,”grem domov,sem utrujen” .Ok se vidma jutri.Slučajno so imeli v lokalu odprto okno,jaz stojim pred semaforjem in glej koga vidim za šankom.Moj veselo pije, res v družbi prijateljev, ampak vseen.Če se mu je pilo,bi mi pa tud lahka reku. Naslrdnjič pravi,da je v službi,pa ga srečam na cesti,ko pelje neko damo v avtu.Pravi,da njegovo mamo.Ker je takrat še nisem poznala,nisem mogla trditi,da ni res.Do takrat nisem bila ljubosumna.Ampak prav vsakič je imel take argumente,da sem enostavno verjela vse kar mi je reku.Globoko v meni pa so take vrste laži pustile posledice.Od takrat haprej mu nekak ne morem več zaupat.Sploh pa, ker mi vedno odgovori,kadar načnem to temo,da me ne briga kje hodi in kaj počne.Pa se sprašujem kaj hudiča pa pol delava skup,če me ne briga kje hodi pa kaj počne.Evo,pogled še s tretje strani.Kako lahko postaneš ljubosumen,pa če tudi prej nikoli nisi bil.

Pa lep pozdrav