Pred tednom sem koncala zvezo, sicer na daljavo…s fantom sva se spoznala pred dvemi leti na internetu, od takrat sva se videla dvakrat (prejsnje poletje se je zacelo resno, ko je bil on tu) in pred kratkim sem ga obiskala jaz, za 3 mesece! Problem je v tem, da je tako zelo ljubosumen, da mi ni dal dihati…ko sem bila tam, je postal jezen name ce me je kdo lepo pogledal, ce me je kdo ogovoril….jezen je postal name in mi zameril, ces da flirtam in da mu to ni vsec…problem je pa v tem, ker jaz sploh nisem tak tip in nisem flirtala, vedno sem dajala vso pozornost njemu (kar me je dusilo, saj sem oseba ki rada komunicira z drugimi, se posvetim tudi kaki prijateljici, etc)…ampak ce sem kdaj pozornost posvetila komu drugemu, je ze postal hladen in se ni pogovarjal vec z mano!

No, ampak ker sem bila zaljubljena, sem mu vse spregledala in sem si zatiskala oci pred tem….sedaj pa sva bila ze en mesec locena, in sva imela vezo le preko interneta…stvari so bile normalne, nic ljubosumnih izpadov…potem pa kar naenkrat poklice in me obtozi da se na nekem drugem programu pogovarjam pod drugim imenom z drugimi, njemu pa pravim da ne morem prit na net…..hummmm, res me je sokirala ta njegova izjava, saj nisem imela pojma o cem govori, saj sem imela druge obveznosti in res nisem mogla na net…on pa pravi da se pogovarjam z drugimi…bil je hladen, brez custev, kot: “dobil sem te!!!!”….morilo me je…in ven so zacele prihajati se druge stvari, ki so se dogajale ko sva bila skupaj, zaradi cesar sem mu napisala email da je med nama konec….takoj za tem sem se pocutila neskoncno dobro, svobodno…potem pa dobim njegov email kjer me je napadel z grdimi besedami, me zmerjal in govoril da mu ne pomenim nic! Vem da so bile te besede le odraz ljubosumja (ker se takrat popolnoma spremeni v hladno brezcutno osebo, samo dvomi in sumi vame!)…saj ko sva bila skupaj sem ctila njegovo ljubezen….res me je imel rad…ampak ko je pa prislo do takih izbruhov, pa kot da me ne pozna, kot da sem nekdo ki mu nic ne pomeni!

Sedaj se boje pocutim, a vseeno bi rabila kako tolazbo, da sem ravnala prav….seveda mi ni kar vseeno, rada ga imam…ali se tako vrsto ljubosumnosti da odpraviti….bi se lahko spremenil…ali je to res bolezen, kot pravijo? Veckrat je namrec postal ljubosumen zaradi brezveznih stvari…brez pravega razloga!!! Zakaj????

Hvala za odgovor ze v naprej…pa pa

Napisala si vse, od tega kako je bilo, kako sta se spoznala, kje je bil problem, zakaj si odpuščala, kaj se je nato zgodilo in seveda si napisala tudi rešitev, ki si jo na koncu izvedla. Zato potrebuješ samo še potrditev, če si ravnala prav.

Ja, ravnala si prav.

Bodi vesela, da imaš toliko energije, da se znaš odločiti in poslušati svoje srce. če boš še tako naprej živela, ne boš imela nobenih problmeov spoznati svojega partnerja. ne glede na napačne izbire fantov, ne izbiraš napačno, saj izbereš iz srca in to je tisto 100% prav, ko pa ugotoviš, da so stvari nepremostljive, greš po svoji poti naprej. In če ti ne morejo slediti, je tako najbolj prav. Vedno sledi svoji poti in nikar ne hodi za drugimi, ker druge poti ne poznamo in bi se na njej zelo težko znašli.

in še to ali se da ljubosumnost odpraviti. Seveda se da, in res je to, da je to neke vrste bolezni, ki se jo zdravi pri psihiatrih. nikar misliti, da je to kaj nenormalnega, vsi imamo delček ljubosumnosti v sebi, nekateri več nekateri malo manj. Le redki so, ki je nimajo. Se jo pa da kontorolirati in seveda sprejemati. In najlažje jo sprejmemo takrat, ko se naučimo iz lastnih izkušenj, da je ljubosumnost smao ovira pri življenju. zato mislim, da bi moral tudi tvoj fant potegniti kaj iz tega. Seveda pa je pokazal svojo užaljenost in kako težko sprejme to svojo pomanjkljivost. Samo od njega je odvisno ali se bo rešil te bolezni ali bo pri naslednji ženski enako. Ljubosumnost je dobra samo v zelo majhni in zmerni količini, taka kot si jo opisala ti, ni nikoli sprejemljiva in edina rešitev je ta, ki si jo naredila.

Tako, sedaj si potolažena in le veselo naprej v življenje po svoji poti. Pa naj bo že kakršnakoli hoče.

primož

Joj najlepsa hvala Primoz…res si me potolazil…vcasih razmisljam da sem mogoce stvari naredila prehitro…potem pa se zavem, da ze celo zivljenje samo odpuscam (kar tudi vedno bom), ampak da zato jaz nisem srecna….sedaj sem naredila nekaj, kar je v dobro MOJE srece…vcasih mislim: Kaj ce se spremeni….pa takoj pomislim, koliko moznosti je ze imel da bi se spremenil, pa se ni…konec je, pocutim se svobodno in sem vesela! Pridejo trenutki zalosti, osamljenosti, obcutka, da nimam nikogar ki misli name….potem pa se spomnim, da ni tako…da je toliko tistih, ki sem jih morala zapustiti, ker sem morala vso pozornost posvecati le njemu….sedaj je cas za prijateljstva, za nova in obnovitev starih!

Zelo sem optimisticna, imam nesteto planov, zelj…ki pa jih bom uresnicila, ker sem tak clovek…da ne vrzem puske v koruzo, ko se kaj ponesreci…pac najdem drugo pot do istega cilja!

Sla bom naprej, po Svoji poti….bila to kar sem in vem, da nekoc, nekje, BO na mojo pot stopil nekdo, s katerim bova sla v isto smer in bila oba srecna!!! Nekoc!

Hvala Primoz!!!
Ciao