Ljubljanske gimnazije
Spodaj je bilo nekaj že napisanega o gimnazijah, kar je tudi mene vzpodbudilo k temu, da vas prosim za nasvet.
Hčerko bomo naslednje šolsko leto vpisali v eno od ljubljanskih gimnazij. Trenutno koleba med Poljanami in Bežigradom, mene pa zanimajo vaše izkušnje.
Kako ste kot starši zadovoljni s šolo, na katero hodi vaš otrok? Kaj se vam zdi vredu, kaj so slabosti …?
Pa še to: kako ste bili zadovoljni z informativnim dnem, kaj je tedaj pametno vprašati …? Ali res vsi obljubljajo več, kot pa potem lahko izpolnijo …?
Že vnaprej hvala za vaša mnenja …
Jaz sem nedavno zaključila srednješolsko izobrazbo – tako, da vam lahko dam nasvet iz prve roke. Gimnazije so precej težak študij in ne sprenevedajte se, ko mislite, da bodo vaši pridni šolarji tudi pridni dijaki in potem še pridni študentje. Realnost je pač taka, da jih precej malo redno doštudira in veliko (v mojem primeru vedno več prijateljev, znancev, sošolcev) jih je primorano že prej pričeti z delom in tako doštudirati. In zdaj gimnazije – ja to je relativno najbolj splošen študij, ki ti da veliko in nič. Kajti po končani (težki) gimnaziji si gimnazijski maturant. In če si bil ekstra priden, boš naprej študiral na tej in oni fakulteti (ekonomija, FDV, filozofski faks, morda elektrotehnika…). In, če dobro poznate svojega otroka in če ima on že določene cilje v življenju (jaz sem jih v osmem razredu že približno imela – nekateri jih nimajo) boste lahko skupaj ugotovili, kaj otroka v življenju zanima. Pa tudi šole, kot so srednja ekonomska ali srednja elektrotehnična ali oblikovna – niso lahke v primerjavi z gimnazijami. Študij zajema vso splošno izobrazbo plus še vse strokovne predmete. In če naprimer končaš srednjo ekonomsko šolo, morda ne boš imel poplnih ocen in točk za reden vpis v prvi letnik ekonomskega faksa, boš pa imel nedvomno boljšo podlago, kot če bi prišel iz gimnazije. To vam govorim iz prve roke. In veliko gimnazijcev zamenja smer študija na fakultetah, ker preprosto o strokovnih stvareh (npr. ekonomija, elektrotehnika) ne vedo prav dosti in potem se naknadno odločajo za študije, kot npr. sociologija, matematika, fizika… Saj ne, da je kaj narobe s takim študijem – to je pač stvar odločitve.
In glejte, da ne bo odločitev o srednji šoli, vaša in ne otrokova. Poslušajte njegove želje in ambicije. Morda in samo morda, pa si on želi biti frizer ali pa avtomehanik, kjub temu, da je v osnovni šoli odličnjak.
Jaz sem se že v osnovni šoli odločila za srednjo ekonomsko šolo in bila sem odlična osnovnošolka. Vpisala sem se na Srednjo EŠ na Roški cesti in ni mi žal. Kajti takoj po srednji šoli se mi je ponudila izjemna priložnost, da sem lahko združila delo s študijem in kot ekonomski tehnik danes končujem tudi študij ekonomije na Ekomski fakuleti v LJ. Tudi razred v srednji šoli je bil formiran tako, da smo bili v njem pretežno vsi, ki smo bili že v osnovni šoli odličnjaki. In – izbira je vaša – oprostite – OTROKOVA!
Maja
Sicer sem iz MB in ne poznam LJ gimnazij ampak na zadnje vprašanje vseeno lahko odgovorim: JA! Vedno obljubljajo vsaj 3x več kot resnici naredijo za dijake. S tem hočejo usmerit pozornost na sebe, da se jih čimveč vpiše na njihovo šolo, samo v tem je fora, za ugled jim gre. Na koncu pa vedno ostane pri neizpolnjenih obljubah in razočaranju. Mislim da je to glavna slabost šolskega sistema, ne samo gimnazij. Informativni dnevi so pa po mojem mnjenu zelo slabo izpeljani, saj razen predmetnika in tistega neuporabnega govora ravnatelja ne dobiš nobene informacije na podlagi katere bi lahko rekel “Ja to je prava šola, sem grem.” Po mojem mnenju je to loterija, kolikor pa vem je najbolj priznana Bežigrajska gim.
Dosti sreče!
LP, miki
Jaz sicer še nimam otrok, sem pa pred nekaj leti končala bežigrajsko gimnazijo, tako da imam nekaj informacij iz prve roke. Moram reči, da sem bila z gimnazijo izredno zadovoljna. Nikakor ni grozno težka, kot strašijo nekateri, je pa res da se je treba učiti. Leni dijaki nimajo na Bežigradu kaj delati. Profesorji so bili korektni, večjih težav mislim da ni imel nihče. Na informativnem dnevu mislim da niso dajali praznih obljub.
Na fakulteti smo se “Bežigrajčani” precej ločili od ostalih po znanju. Mislim da smo na naši fakulteti vsi, razen ene Bežigrajčanke (ki je zabluzila že v prvem letniku), vse izpite in diplomo opravili v roku in brez večjih problemov. Podobne rezultate (kot skupina) so imeli še študenti iz kranjske gimnazije (mislim da so tudi oni skoraj vsi diplomirali v roku). Seveda so bili tudi študenti, ki so prišli iz drugih šol, uspešni, vendar pa se je zdelo, da ti dve gimnaziji izstopata. Je pa res, da sem še tista generacija, ko so odličnjaki hodili na Bežigrad, na Poljanah so pristali tisti, ki so bili v OŠ prav dobri.
Tako da se mi zdi, da daje Bežigrad dobro osnovo za nadaljni študij in bi vam to gimnazijo res priporočila. Glede Poljan težko kaj rečem. Ljudje, ki so hodili tja tudi to šolo zelo pohvalijo.
Če vas zanima še kaj v zvezi z bežigrajsko gimnazijo vam bom z veseljem pomagala.
Draga morska deklica!
Kako lahko posplošuješ, da so na Poljane šli pa tisti, ki so bili prav dobri v OŠ? Mene osebno bežigrajska g. ni zanimala iz enega preprostega vzroka – včasih je bila to naravoslovna šola, Poljane pa so bile družboslovna šola in sem se zato odločila za slednjo. V našem razredu nismo imeli niti enega dijaka, ki bi bil v OŠ prav dober.
Pa ni rečeno, da tisti, ki je bil v OŠ prav dober ne bi naredil bežigrajske ali katere druge gimnazije! Sploh pa veliko mojih pridnih in super pridnih sošolk (navkljub odličnim ocenam) v glavi ni imelo prav veliko več kot to, kar so se naučile na pamet v šoli.
Hmmmm …
Gim. Bežigrad -> poudarek na naravoslovju, v glavnem program ‘gimnazija’ poleg pa mednarodna matura in mednarodna šola.
Gim. Poljane -> poudarek na družboslovju, izobraževanje po programih ‘klasična gimnazija’ [lat, grš] in ‘gimnazija’
[8 tujih jezikov v različnih kombinacijah]
http://www.gimnazija-poljane.com
http://www.gimnazijapoljane.com
[gor so tudi seznami dijakov, morda koga poznate, pa ga lahko s prve roke vprašate …]
Draga Tjaša!
Jaz sem srednjo šolo končala že pred kar nekaj leti in v moji generaciji je bilo resnično tako, da so na takratno SNŠ (danes gimnazija Bežigrad) odšli pretežno odličnjaki (tudi kakšen s prav dobrim uspehom je bil vmes), na Poljane pa pretežno prav dobri (izkušnje iz moje OŠ, pa tudi pri mnogih prijateljih je bilo enako). Vem da danes ni več tako in da lahko na obe gimnaziji pridejo predvsem odličnjaki.
Nisem hotela podcenjevati nobene gimnazije, prav tako ne ljudi, ki so bili v OŠ prav dobri, napisala sem samo svoje mnenje glede Gimnazije Bežigrad.
Ja, saj sem se jaz tudi takrat vpisovala v srednjo, ko so to bile še nar. in druž. šole, ravno to ti pravim; sama sem se odločila za poljansko ravno zato, ker je bila družb. in so me bolj zanimali jeziki kot naravoslovni predmeti, pa nisem bila prav dobra v OŠ ampak 8 let odlična. Ampak ko narediš SŠ in faks potem itak nikogar ne zanima, a si bil odličen v OŠ in SŠ in kakšen si bil na faksu, šteje samo tisto znanje, ki ga imaš in ga znaš koristno uporabiti v praksi, ne v teoriji.:)
LP Tjaša
Ne vem zakaj je toliko govora ravno o teh dveh gimnazijah – jaz sem malce mlajša generacija in se nisem (kljub odličnem uspehu v OŠ) odločila za nobeno gimnazijo. In danes bi storila še enkrat isto. Saj veste – kaj ti pomaga znanje vsega sveta (veliko je nepotrebnih stvari) če ga ne znaš izkoristiti ali če ne veš kaj v življenju pravzaprav sploh hočeš. Moj svak je bil v OŠ odličnjak in potem tudi en najboljših dijakov na Bežigradu (to zelo rad pove) – potem je tudi brez problema končal faks in potem še enega. Zdaj pa je star 35 let in ima tri otroke in sploh se mu ne sanja kaj bi v življenju počel. Njegova (ne tako bistroumna) ženka dela za celo družino – medtem ko možek (poln samega sebe) še razmišlja kaj ga sploh v življenju zanima. Zadnja njegova izjava na to temo je bila – “pa kva bi se jst s tem ukvarjal, a sem zato tolk časa študiral, da bom delal….”. Skratka vsako delo mu je nekaj kar je pod njegovim nivojem – dejansko pa o osnovnih stvareh (kot je npr. življenje, preprost nakup v trgovini) nima pojma.
NE me narobe razumet – nimam nič proti tej ali oni izobrazbi. Ampak ne se sprenevedat, da je življenskega pomena (včasih celo bolj za starše kot za otroka) da se otroka vpiše na Bežigrad ali na Poljane. Bolj pomembno je, da ugotovite, kaj ga v življenju vodi in kaj si želi postati. Pri tem ga podpirajte in dajte mu zagotovilo, kar koli se boš odločil postati – te bova (starša) podprla.
Maja
Strinjam se s tabo, da za uspeh v življenju niti slučajno nista nujni omenjeni gimnaziji. Je pa tudi res, da je brihtnemu otroku na Bežigradu ali Poljanah pogosto lažje kot na drugih šolah. Naj ti povem svojo zgodbo: vseh osem let osnovne šole sem bila odlična in kot na vse druge odličnjake v razredu so tudi name gledali kot na “piflarja” (pa sem se učila manj kot mnogi manj uspešni sošolci), nikoli me niso sprejeli medse. Odličnjaki smo se družili med sabo, ostali so nas upoštevali samo, če je bilo treba prepisat domačo nalogo ali plonkat med kontrolko. Niso nas vabili na zabave, niso prihajali na naše. Biti odličen je pri nas pomenilo biti slabši od ostalih. Velikokrat sem se zaradi svojega učnega uspeha počutila slabo, na srečo pa me to ni nikoli toliko prizadelo, da bi si zavestno poslabšala uspeh (tudi za take primere vem). Take izkušnje je imelo tudi mnogo mojih poznejših sošolk in sošolcev na Bežigradu.
Potem pa sem prišla v srednjo šolo. Prvič sem bila med ljudmi, ki so petico pri kontrolki oziroma odličen uspeh imeli za kvaliteto in ne za slabost. Prvič sem se počutila sprejeto in z mnogimi sošolci in sošolkami smo še danes najboljši prijatelji. Vem pa da se na nekaterih gimnazijah in strokovnih srednjih šolah še danes dogaja enako, kot se je dogajalo v moji srednji šoli. Boljše dijake ostali zmerjajo, ne upoštevajo, zgodi se tudi, da jih popolnoma izključijo iz razreda.
To je eden od razlogov, zakaj se mi zdi je za odličnjaka iz Ljubljane boljša izbira Bežigrajska ali Poljanska gimnazija, kot pa katera druga. Poleg tega pa je tudi res, da ti dve šoli dajeta dijakom več znanja in s tem boljšo podlago za fakulteto in življenje. Pa ne zato, ker bi imeli toliko boljše učitelje, ampak ker ti učitelji delajo z dijaki, ki jim snovi ni treba po petkrat razlagati, v razredu nimajo slabših, ki bi se jim morali bolj posvetiti in jim žrtvovati velik del ure.