Sama sem rojena ljubljančanka, preseljena na periferijo (cene stanovanj so neskončno bolj ugodne). In zanimivo mi je, ko mi kakšna prijateljica, ki je seveda iz LJ, reče: “Ne vem, kako lahko tam živiš, nič nimaš blizu.” In da ne bo pomote – do prvega večjega kraja je slabih 10 km, v vasi pa imamo šolo in vrtec in trgovino, pošto, gostilno… Do LJ pridem v slabe pol ure. A je tako življenje (vsakodnevna vožnja v službo pol ure v eno smer, pa to, da ni kupa butikov, gledališča…) res tako nepredstavljivo za ljubljančan/ke?

Živjo

tudi sama sem rojena Ljubljančanka preseljenja na periferijo in to kar precej dalj od tebe. Do Lj. ima polno uro vožnje in se vsak dan vozim v službo.
Tudi mene sprašujejo podobna vprašanja, ampak se ne dam motiti. Moj mož je iz tistega kraja tako da imava tudi veliko prijateljev in poleg služb in malčka niti preveč časa za pohajkovanja okoli.
Res pa je da včasih tudi sama pogrešam Lj. predvsem zaradi sprehodov in možnosti rekreacije…. Ampak vse to odtehta prelepa narava in ogromna terasa doma……..
Te čisto razumem ampak tudi tiste k jim ne gre v glavo tvoje in moje dejanje….

Lp Miša

Pozdrav,

še ena “bivša” ljubljančanka preseljena na periferijo. Podobno kot Miša sem se tudi jaz poročila v drugi kraj. Tudi mene še vedno vsi sprašujejo kako sem to prenesla. Moram pa priznati, da je meni tukaj lepše – večji mir, ni tiste velemestne naglice,….. Pogrešam le trgovine. Zato se po nakupih odpravimo k staršem v Lj. in združimo prijetno s koristnim.
LP, Alenka

Ena nekdanja Murskosobočanka poročena z Ljubljančanom preseljena na periferijo – 25 km vsak dan in nazaj – k sreči po avtocesti. Vprašanja enaka, mi pa danes uživamo sonček in zelenje… nikoli nazaj v LJ. čeprav tam delava oba, dete pa hodi v vrtec..Včasih malo naporno, a vozim že na avtomatski pilot, čas vožnje porabiva za pogovor in planiranje dneva….

T.

Se ena nezadovoljna – toda iz drugega razloga,
iz periferije preseljena v Ljubljano. Stiskamo se v majhnem stanovanju, nobenega dvorišča, samo sprehajalnice, kjer skoraj ne moreš biti za moment sam. Vedno pride kdo, ki se ravno tako sprehaja.

Je pa bistveno boljše, ker si vsaj malo anonimen (na vasi mi je šlo to huuuuuuuudooooooooo na živce) in sosedi ne vohljajo za teboj.

Pri nas pa je bilo takole oz. je takole: sem rojena Ljubljančanka, pa smo se preselili na periferijo (15km iz Lj.). Meni je bilo izredno všeč, saj z avtom in vlakom v bližini res ni problema, vrt in mir pa mi veliko pomenita. No, mož, rojeni Ljubljančan iz centra se je priselil, pa mu je bila vsakodnevna vožnja in “odročnost” v veliko breme. celo do zakonske krize je prišlo. No, zdaj smo spet Ljubljančani iz strogega Centra, pa kar uživam, samo parkiranje je peklensko!

Nina