Odšel je prvič in drugič in se obakrat vrnil. Zdaj pa je odšel že tretjič. Prvič sem sem mu oprostila in mislila, da sem sama kriva. Drugič pa je v meni ostal dvom. Zavedala sem se, da nisem sama kriva in da ima on probleme v svoji glavi. Kljub temu sem ga sprejela, saj sva se videvala in obadva čutila močno privlačnost oz. da tako želiva.

Zdaj se je zgodilo že tretjič:
Po 1,5 letu skupnega življenja je kar odšel.
Ko sem šla zjutraj v službo, je rekel, da bo ostal doma, da ima za študirat. Z menoj je vstal, pojedla sva toast, nato sva se šla v posteljo stisnit za 10 min, tako kot vsako jutro. Potem se je on vrnil v posteljo. Ko sem umila zobe in rekla da grem, je rekel: tako pa ne ljubica. Vstal je, me objeljel , poljubil in rekel: zdaj pa lahko greš. Še enkrat sem ga objela in poljubila in potem odšla.

Ko sem se vrnila iz službe pa prazna soba in pismo:
Rekel je, da si želi biti sam, da je odnos prenaporen, da je potrebno preveč prilagajanj, da mora delati na sebi, da ima v glavi veliko problemov, tako on kot jaz. Da mora svoje probleme rešiti sam. Napisal je, da me ima rad, a me ne ljubi.

Jaz mislim, da zamenjuje pojem ljubiti in biti zaljubljen in da je imeti rad in ljubiti eno in isto.

mislim, da je sposoben samo pogojene ljubezni:
Pred tem dogodkom mi je velikokrat, ko sva se imela lepo rekel, d ame ima rad, bila sem ljubči srči, ljubica,…

Če pa sva se sporekla oz. skregala zaradi kake malenkosti (nikoli nič resnega – samo otročje malenkosti), je rekel, da me ne ljubi in da bo nekoč odšel. Nisem ga jemala resno, njegova dejanja in toplina so govorili drugače.

Pa je odšel. In to ravno dober teden pred mojim zadnjim izpitom (izredno študiram). Tako, da je tudi to propadlo.

Nič ne pišeš o tem, kakšen je pa sicer bil vajin odnos. V katerih stvareh sta se razhajala? Lahko prosim napišeš še koliko sta stara.

Lana,

karkoli boš storila, njega ni mogoče spremeniti. Morda mu boš naredila še največjo uslugo, če ga pustiš oditi in nikoli več ne vzameš nazaj. To je njegov način spopadanja s težavami. Edini, ki ga pozna. Edini, ki pri njem deluje. In če želiš svoj mir, si najdi človeka, ki te bo ljubil tako, da bo zmogel trpeti s tabo, ne brez tebe.

Moški znajo čudovito lagati. Ljubezen kujejo v zvezde, tako ljubijo, da rajši grejo … Me trape pa jim verjamemo. In ko nam rečejo “Ljubim te”, se čisto raznežimo in postanemo zaljubljene, čeprav še pol minute prej na to možnost sploh nismo pomislile.

Naj najprej povem, da je on super človek, da ga imam zelo rada in mu privoščim vse najboljše. Je dober po srcu in sploh ni slab, je samo pretirano občutljiv in iz tega izhajajo problemi.

Najin odnos je bil sicer lep, ujemala sva se v raznih stvareh, kot je šport, zanimale so naju iste stvari, dopolnjevala sva se. Oba sva čutila, da drug ob drugem rasteva. Rada sva se imela – zelo.

Jaz, če me nekaj moti to povem, dam ven iz sebe. On pa je bolj zadrževal v sebi. Bil je občutljiv, kot je tudi priznal. Sicer je bil on bolj molčeč in sem bolj jaz govorila. No včasih sem tudi kak krožnik bolj na trdo postavila v lijak ( s tem sprostila nervozo ali napetost), že naslednji trenutek pa sem bila v redu in bi ga lahko objela in poljubila. Ker je bil občutljiv je bil potem jezen in je hotel mir. Jaz ko se sporočem, želim potem to razčistiti in se nato objeti, stisniti, on pa je potem “surlast”, užaljen.

Začelo ga je motiti pomanjkanje časa. Ko sva prišla iz službe (16.00), sva naredila kosilo. No v glavnem sem jaz kuhala, on mi je pa večktat kaj pomagal (zrezati,…). Ko sva pojedla sva se malo ulega in že je bila ura 18.30. Potem pa že zečne zmanjkovati časa. Pa sprehod s psom, trening,… On ima za narediti še veliko izpitov, jaz samo še enega. Ker sva bila v enosobnem stanovanju je to problem. Jaz npr. bi šla zvečer rada v posteljo od 22.00 pa do 23.00 ure. Vstajam pa ob 06.00 ure. On bi pa zvečer rad delal za faks. Ker je bil računalnik v spalnici je bilo to malo težje izvedljivo.

Začelo ga je motiti, da stvari počneva v glavnem skupaj, ampak saj to je normalno, če si z nekom. Npr. oba tečeva in sva šla skupaj, oba sva trenirala enako stvar in sva šla skupaj. Normalno je, da sva kosilo jedla skupaj,… On je to skupno počenjanje stvari krivil za pomanjkanje časa.

Tudi jaz sem “izgubljala čas”. Kosila sem delala zaradi njega. To me ni motilo, to sem delala iz ljubezni do njega. Odkar sva narazen ne kuham več. On je bil suh in je rabil več hrane. Njegova mama je večkrat rekla: Kako je suh. In jaz sem začela skrbeti za to, kaj bova jedla za kosilo, kaj za zajtrk in še zvečer kaj.

Prenašam zelo težko – boli. Najhuje je med vikendi, ko si cel dan sam, med tednom se zamotiš ko greš v službo.

On je bil star 27 let, jaz par let več.

Glej, Lana, odšel je.

Če je bilo vajino razmerje še tako čudovito, je odšel. Ker te ljubi? Bodi no pametna! Če bi te ljubil, bi ostal že prvič. A je odšel. Ker te tako zelo ljubi? Saj veš, da še sam tega ne verjame. Ti pa tudi ne. Ker če bi verjela, ne bi potrebovala naših pojasnil o tem, kaj misli. Živiš v utvari, da ljubezen premaga vse težave. Ja, mogoče, če je eden pripravljen vse požreti in potrpeti. Pa mislim, da je pametneje ozreti se okrog in poiskati takega, ki bo imel res vse lastnosti, ki jih pripisuješ temu.

Lahko ga skušaš dobiti nazaj. V nekaj mesecih ti bi morda celo uspelo. A kaj boš, ko bo šel četrtič, vmes pa se bo morda še rodil otrok?

Držim pesti, da izbereš pravo pot. Četudi boli, je dolgoročno včasih bolje tako.
Trpeti z njim ali trpeti brez njega, to ni nobena alternativa. Če se imaš rada, boš začela misliti nase. To si si dolžna. Pojma nimaš, kako kratko je življenje, dokler ne mine.

Iz vseh tvojih treh opisov sklepam naslednje. Ti si bolj ekstravertirana oseba, tvoj partner pa bolj introvertirana in občutljiva oseba. Ker je občutljiv, ga lahko marsikaj (čeprav zate malenkostnega) prizadene. To svojo prizadetost potem razvije v zamero, zato je, kot sama praviš, marsikdaj ‘surlast’.

Poleg tega je tu (no, bila je) tudi meni znana prostorska stiska, vendar je ta problem rešljiv, če skupaj poskušata poiskati rešitev, tako, s katero bosta oba zadovoljna. Če je v večini primerov obveljala tvoja, in on ni mogel zvečer delati, kar mu očitno ustreza, je to razlog za še eno zamero več. Mogoče bi se dalo računalnik prestaviti kje v kuhinjo ali kje drugje (ena možnost je tudi nakup prenosnega računalnika, lahko tudi kakšnega rabljenega). Skratka rešitve so, le skupaj in z dobro voljo jih je treba poiskati. Ozri se nazaj in se vprašaj, koliko si mu pri teh stvareh šla naproti.

Tu je še ena razlika med moškimi in ženskami. Pravijo, da zdrav odnos mora ‘dihati’. To pomeni, da je dobro, če partnerja znata biti skupaj in znata biti tudi narazen, sama. Za ženske je značilno, da si želijo več bližine in več časa želijo preživeti skupaj s partnerjem. Moški pa potrebujejo malo več svobode, če so preveč skupaj, postanejo sčasoma napeti. Zato razumem, da je tvojega fanta začelo motiti dejstvo, da sta preveč skupaj. Ob vseh teh zamerah in napetostih, ki so se kopičile v njem, pa je lahko vseeno gojil do tebe tudi topla čustva, saj te ima rad, čeprav mu vsa tvoja dejanja niso bila prav všeč. To, da ti je izkazoval svojo naklonjenost te je zapeljalo, da nisi resno jemala njegovih namigov, da bo odšel.

Če se bo še enkrat vrnil in seveda, če se boš tudi ti odločila za še en poskus, ti svetujem, da se začneta pogovarjati in dogovarjati o skupnih zadevah in da si vzameta dovolj časa tudi vsak zase. Dogovarjanje zna včasih pri moških biti težavno, ker nekateri niso prav zgovorni in jim je odveč, a žal brez tega ne gre.

Druga možnost je, da ga preboliš, se od njega posloviš (to lahko tudi traja nekaj časa) in greš naprej novim življenjskim dogodivščinam naproti.

Vzemi si čas, dobro premisli in se odloči, kako naprej. Vedi pa, da si boš nabrala še veliko življenjskih izkušenj, ne glede na to, kakšna bo tvoja odločitev.

Še en tipkarski spodrsljaj, on je še vedno star 27 let, ti pa si napisala, da je bil.

Pa srečno!