Zaenkrat lahko kar tukaj.
Lep pozdrav

Zivjo.
Vem o cem govoris, razumem tvoj problem. Podobno se dogaja meni. Nekako sem prisla do zakljucka, da mi ljubezen ni usojena,privlacim moske, ki me niso vredni. Najbolj me boli, ce nekdo ne more oz.prej noce govoriti o svojih custvih, ljubimec�Jap, se en, ki rabi samo zabavo in je blazno vesel,ko se zenska zaljubi vanj on se pa heca in dviguje svoj ego. S teboj bi bilo fino govort, glede na podoben problem. Moj nasvet, nase glej, ti si na prvem mestu, ne prelivaj solz za nekoga, ki ne ceni tvojih custev. Ce bi naju imela ljubimca rada 100 zen ni ovira. Samo zabavata se, tako moj, kot tvoj in vesta, da bova obe z mehkimi koleni cim izustita svoje zelje. Enkrat je dost in meni je dost, da se nekdo igra, jaz pa bi dala vse zanj. Nihce ni tega vreden. Glavo pokonci in imej sebe rada, ljubimec ni vreden tega.Smesno je, da takle strahopetec ne ljubi niti zene, niti ljubice ampak svojo srednjo nogo in svoj ponosni ego, ker smo trape, zaupamo, se navezemo, zaljubimo…..v napacno osebo.���

Odgovarjaš v 10 let staro temo…

Imam podoben problem.:( Si pripravljena pustiti mail, da malo poklepetava.

Ta je pa dobra, kar za 14 dni naj odpotuje. Kje pa živiš? v pravljici?

Menim, da ti bo, avtorica, na koncu žal, če razdereš družino, ker družina se, in odnosi v njej, gradijo leta in leta. Zaupanje je nekaj kar je težko doseči, 1 x izgubiš in se nikdar ne vrne. Ljubimcev imaš pa lahko sto, pa to ne bo to. Še vedela ne boš kateri je kak, ker ni zgodovine. Pa ne nabijat, da si z ljubimcem lahko leta in leta. Spomniš se pa samo skrivanja in strahu pred razkritjem.
predlagam, da pa enkrat po dolgem času moža presenetiš tako, kot bi ljubimca, morda boš presenečena.

Jaz sem v podobni, pravzaprav hujši situaciji, že (pre)dolgo. Oba sva poročena, najina zveza ali kako bi temu sploh rekla, pa traja že zelo dolgo (ne upam napisati kako dolgo). Po tolikšnem času oba veva,da gre za več kot seks in tudi rosno mlada več nisva. Tudi, če bi jaz zapustila moža, verjetno on žene ne bi (skupna precej velika firma), pa tudi vprašati ga ne upam… skratka totalno sranje. Kar bi vam jaz svetovala je,da ali takoj končate avanturo, ker kasneje bo še slabše ali pa pustite moža, ki se ne bo spremenil. Vse drugo je samo agonija. Srečno.

Ali ste kdaj pomislili na to, da je situacija samo odsev dogajanja v vaši primarni družini?

Zakaj ne začnete poglobljeno delati na sebi? Vas je strah, kaj bi odkrili?

Vse je odsev naših primarnih družin. Kot otroci dobimo neki vedenjski vzorec, ki ga nesemo s seboj v življenje. Od nas je odvisno ali bomo še naprej peljali ta vzorec dalje ali ne. Od naše mentalne zrelosti.
Poglobljeno delo na sebi je težko, predvsem še ker je to delo na dolgi rok. Delati na sebi ne obrodi sadov sedaj in takoj.
Ni treba, da je strah da bi kaj odkrili kriv, da nekdo ne začne delati na sebi. Lahko se niti ne zaveda kdo, da ‘delo na sebi’ obstaja in ali ga sploh potrebuje. Najprej je treba razčistit pri sebi, si priznati, da potrebujemo delo na sebi.
Vse dobro.

ah, toliko se govori o tem delu na samem sebi

poznam ogromno ljudi, ki zatrjujejo kako so jim dolgoletne terapije spremenile življenje – jaz pa nobenega od njih ne vidim kaj bolj srečnega od prej, nasprotno

mi lahko povejo tisti, ki so po delu na samem sebi zbrali moč in se ločili – ste zdaj kaj bolj srečni ?

ste bili bolj srečni pred varanjem, med varanjem ali po ločitvi ?

Vam bom napisal iskreno. Včasih si želim, da ne bi vedel vsega kar vem tako glede sebe kot drugih. Na nek način je to breme, veliko lažje je živeti v nevednosti. Toda po drugi strani je tukaj tudi odgovornost najprej do sebe, da čustveno odrastem, je odgovornost do mojih otrok, da sem jim lahko dober oče, je odgovornost do partnerke, da sem sposoben dati in sprejeti ljubezen, je odgovornost do sodelavcev, je odgovornost do klientov, je odgovornost do narave, živali, okolja …

Delo na sebi ni nič drugega kot proces odraščanja. Žal ne vidim veliko odraslih ljudi okrog sebe. Samo v parlament poglejte, ki je projekcija zavesti državljanov, in vam bo vse jasno. Sreča pride, ko smo povezani s sabo (svojim telesom in čustvi kakršna so že), povezani s svojimi predniki, povezani z ljudmi s katerimi živimo (partner, otroci, prijatelji, sodelavci, klienti), povezani z naravo in povezani z nečim kar je večje od nas.

Ali občutim srečo? Vedno, ko mi uspe to, kar sem navedel. Ali vedno občutim srečo? Ne. Ali sem bolj ogovoren in odrasel? Da. Ali sem vedno odgovoren in odrasel? Ne, se pa trudim.