Pred leti sem bila v isti situaciji. Še danes mi je žal, da sem se ozirala na druge in poslušala njihove “dobročutne”komentarje. Sama veš najboljše kaj je prav in kaj ne. G Metelko je gospa z velikim G, realna in normalna. Ker je preteklo že kar nekaj časa od tvojega oglašanja, upam , da si se pravilno odločila in da si zadovoljna. Verjemi mi, to je tisto za kar se splača živet. Pozdravček !

Ja preteklo je ze veliko casa. Zanima vas kaj se je zgodilo…nic,ker nisem dovolj mocna oseba,da bi sledila svoji zeljam,svojemu zivljenju. Podlegla sem vsem pritiskom okolice in sedaj zivim tko kot pac. Sem brez custev, ne cutim nicesar,prav malo mi je mar kaj se dogaja okoli mene. Ce sem ga prebolela…tega najbrz nikoli ne bom cist, se vedno je v meni. Ceprav o tem ne smem naglas razmisljat,ker sem pol delezna nenehnega obsojanja.
Vem pa da sem sama kriva za vse,ker sem imela vse moznosti da zivim tako kot sama hocem,samo mi je zmanjkal tisti kancek poguma…

Draga obupana29!

Vse je stvar odločitve in nikoli ni prepozno, da se odločite za srečo, za ljubezen, za to da boste sledili svojemu srcu… Ko se znajdemo na križiščih svojega življenja, smo le mi tisti, ki lahko storimo odločilni korak v določeno smer. Saj mislim, da se tega zavedate, a na žalost premalo zaupate vase. Verjamem pa, da želite, da bi bilo drugače, da bi bili raje imuni na “pametovanja” drugih… Priporočam vam knjigo “Blagor ženskam” od Alenke Rebula, mislim da bi v njej našli veliko sebe. Pa ne gre le za to, da bi si drznili stopiti v zvezo s starejšim moškim, navkljub neodobravanju drugih, ampak, za to, da ostanete zvesti sami sebi v vseh življenjskih okoliščinah.

Drugače pa, me veseli, da ste se po dolgem času ponovno oglasili in vam želim, da bi “tvegali” ravnati, kot vam veli notranji glas in ne, kot vam velijo drugi. Pa veselo Valentinovo!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

vsi ki so tle rekli naj ga preboli nimajo pomajma!!!o ljubezni!

Ja, se popolnoma strinjam s teboj. Ker nekateri, no ne nekateri ampak vecina je polna nekih predsodkov in ne vem cesa vse in pac dolocenih stvari ne morejo razumet,kar je pac posledica tega da gledajo na ozko ne pa na siroko…
Vecina zensk ki tukaj pise nasprotno, je to ker so starejse in sem v njihovih oceh ena mlada lovaca ki jim hoce speljat moskega,ja zal tak je. Noben pa se ne skusa postavit v mojo kozo, moja custva, v to kar sva oba prezivljala,skozi kaksna ponizanja vse sem morala ampak vam povem, postala sem mocna in kozo sem dobila trdo, imuna sem na vse opazke in zalitve,ker mi je malo mar za te zafrustrirane ljudi,ki ne vedo kaj je zivljenje…Ja prav citate pobrala sem se in vsi tisti,ki ste tukaj pisali vse slabo in nasprotno,vam povem mocnejsa sem kot kadarkoli,dovolj je bilo solz,neprespanih noci in vsega hudega…MOJE JE ZIVLJENJE in prav vseeno mi je kaksna so vasa mnenja glede tega, povem samo lahko da je to resnica da lahko ljubis starejsega moskega, ljubis njega in ne njegove denarnice,tako kot pac vsi nekam v prazno obsojate vsakogar,ki ima starejsega….
Pa se lep dan naprej

hej ,vesela sem da si opazila kaj sem ti napisala,ne vem zakaj bi človek nekoga prebolel za vsako ceno ,če imaš pri njemu vse nastežaj odprto.
čeprav vem da se je zdaj v tolikem času že marsikaj pri tebi spremenilo.to sem napisala iz podobnih izkušenj.te pozdravljam!

ljubiš in rad imaš osebo, partnerja ne leta, razliko let….in kot je že bilo zapisano, ne oziraj se na druge kaj bodo rekli, ne oziraj se na kaj bo čez toliko in toliko let, živi kot da je danes zadnjič
Srečno ti želim in upam, da si že našla svoj mir v bližini dragega!

Draga moja obupana devetindvajsetletnica!

Poslušaj svoje srce. Ne oziraj se na prijatelje, ki ti podpirajo, ne oziraj se na domače, ki ti prepovedujejo.

Edina prava pot je, ki ti jo kaže srce. Pa ne samo v ljubezni, tudi na vseh ostalih področjih. Če se oziraš na druge, boš vedno našla izgovore za svojo nesrečo. In na stara leta boš obžalovala, da nisi naredila, kar si si želela. To zagotovo ni zdravo in celo življenje boš lahko očitala svoji mami in bratu, da sta ti onemogočila srečo.

Predlagam ti, da zbereš moč in se trdno odločiš, kakšno pot boš ubrala. In da se trdno odločiš, da boš to storila v miru. Mater in brata poglej v oči, mirno jim povej svojo odločitev, povej jima, da ju imaš neizmerno raba, a si na točki, ko moraš poslušati sebe. Da ostajaš z njima še naprej v prijateljskih in ljubečih odnosih in naj se odločita zase, ali bosta tudi onadva ohranila ljubečo vez in te sprejela z vsemi dobirmi in tudi slabimi lastnostmi.

Ljubiti tudi tiste, ki nas ne sprejemajo kot smo, je stvar odločitve, veš. In ta odločitev zelo osvobaja.
Bodi močna!

Želim ti vso srečo.

hej,hej
upam,da si še zaljubljena
ali pa že spet zaljubljena,
ali pa čakaš mene
Kaj od tega drži ?!?

Pozdravljeni, res je že stara tema, pa morda še vseeno kaj dodam. Vem, kako je ko te starši takole prisilno držijo v šahu. Težko se je izviti iz njihovega prijema, ki ga hkrati gradijo z ostalimi člani družine. Jaz se že celo moje odraslo življenje osamosvajam. Pritiski so res hudi, ali bolje rečeno bili in so me odtrgali od cele družine. Pri nas je bila situacija, da so se tako ‘zmulali’ ko sva s partnerjem zbrala dovolj denarja in si kupila svojo hišo. Všeč jim je bilo ko sva bila finančno šibka in odvisna od njih. Grožnje in ustrahovanje še posebej s strani brata, da bom mamo spravila v grob, kaj vse mi bo naredil, kako je hiša ki smo jo kupila zanič, sosedje slabi ljudje…marsikaj sem doživljala. Še posebej je bilo težko, ker so se moji starši še naprej družili s partnerjivimi starši naju dva, še posebej mene, pa kritizirali. Tako da sem partnerjeve starše prosila da se vsaj začasno ne družijo, kar so deloma upoštevali. Gre za globok družinski vzorec grešnega kozla oz. neuspešnega člana družine na katerega se vsi spravljajo. Že v zgodnjih dvajsetih sem se odselila in sem sedaj v delu in skupnosti kar uspešna in spoštovana, za moje starše pa še vedno neumna, nimam izkušenj in ne sprejemam pravih odločitev, za brata sem primitivno človeško bitje itd.In edino prav bi delala, če bi za vse spraševala njih, poslušala njihove nasvete… Samo zato, ker sprejemam odločitve v zvezi s svojim življenjem, ki njim ne odgovarjajo, sem baje problematična, nespoštljiva…. Do njih sem od pubertete dalje vedno spoštljiva, nikoli jim nič grdega ne rečem – oni pa so mene večkrat žalili, jim pa postavljam meje, kolikor se lahko vpletajo v moje življenje. Ja sprejela sem, da bo ta moj boj zase verjetno trajal vse življenje (vsaj njihovo) in da v bom v njihovih očeh ostala nekdo ki bi ga želeli kontrolirati a ga ne morejo in je zato pri njih huda zamera. Precej dolgo sem v mladosti igrala vlogo, ki so mi jo dodelili in za katero so izsiljevali ampak potem sem enkrat nehala. Pomagala mi je podpora prijateljske skupine in ene od nevladnih organizacij, ki se ukvarja s preprečevanjem nasilja. Je pa zelo težko ker si odceplljen od enega vira podpore, ki ga marsikomu zagotavlja družina. Oz. je tam kjer je vez s primarno družino ena zelo velika bolečina. Iz tega razloga se tudi zelo dolgo nisem mogla odločiti za to da bi imela otroke, ker sem se bala vseh pritiskov, ki bodo nastali. Ker bi bil to prvi njihov vnuk. Vem, da bi bili pripravljeni iti celo tako daleč da bi me proglasili za slabo mamo in me izsiljevali, obračali moje otroke proti meni, če jih nebi vzgajala kot bi oni želeli, jih vozila na obisk kolikokrat bi oni želeli… Sedaj čutim, da sem zbrala dovolj moči tudi za ta korak. Da bom zmogla vzpostaviti in vzdržati mejo. Tako da pri avorici zgodbe iz te teme ne gre toliko za samo dejanje – v koga se je zaljubila – morda bolj za situacijo s starši in njeno vlogo v družini. Kar nekaj družin je, kjer se poskuša hčerke držati v tej vlogi in se starši npr. povežejo z sinom in potem vsi pritiskajo nanjo. In ni enostavno kar oditi, ker si že vzgojen v tem. Za tovrstna dejanja rabi človek neznanske moči, za vsak korak. Tako, da avtorici prispevka in vsem, ki so se znašli v primežu manipulacij in izsiljevanj s strani primarne družine, želim da zberete moč in se postavite zase ne glede na situacijo glede katere prejemate neodobravanje. Predvsem pa da si najdete nekje močno oporo ali v terapiji ali v kakšni podporni skupini, ker to je včasih celoživljenjski proces.