od “tega si pa nikoli ne bi dopustila” sem prišla do tega, da sem se po skoraj enem letu vztrajnega snubljenja vdala, odprla srce in ga povabila v svoje življenje. Mož, oče, v zgodnjih tridesetih, po njegovih besedah z ženo zelo nesrečen. Ločeni dopusti, ločena spalnica, nekompatibilni interesi. bila je daljša avantura,zanosila je in hotela otroka obdržati..pa se je sprijaznil.
z ženo ne more živeti, brez otroka ne more živeti. a vseeno si je v trenutku šibkosti zaželel biti srečen vsaj za trenutek. in tu nastopim jaz. vedela sem za njegovo zgodbo in se vztrajno upirala njegovim “krikom na pomoč”. pravil je, da je v meni našel tisto, kar njegovo bitje potrebuje, duševno, telesno. po skoraj enem letu je ženo zapustil in začel iskati stanovanje. Sedaj ni bilo več razloga, da se krčevito oprijemam ograde in sem se prepustila valu čustev, tako iskrenih in intenzivnih, do bolečin…rekel je, da je našel stanovanje za naju, sicer majčkeno, a za naju dosti. vse pogosteje sva se videvala, vse lepše nama je bilo, a vse bolj nesrečen je postajal in tih, pogrešal je otroka. ni bil ob njem, ko se je zjutraj zbudil, ni ga bilo ponoči, ko je klical atija. vsega sem bila kriva jaz- da sem mu razdrla družino in nekega dne-naj ga pustim pri miru in se vrnil domov….jaz pa ostanem odprtih ust in široko odprtih oči, ne vedoč, kaj se je pravzaprav zgodilo….

Leone, večina ljudi resnično ne ve kaj bi v življenju radi. Najhuje pa je, da ne sprejemjo tistega kar so dobili. NIkoli ni dovolj dobro in nikoli ne bomo popolnoma zadovoljni. Kdor misli drugače, bo vedno taval v temi, kajti živeti začnemo šele tedaj ko vse sprejmemo, pa ni važno ali je lo ali grdo.

Sprejmi in pojdi naprej z eno izkušnjo več.

Primož

Čao!

Ja pri poročenih je pač tako, da si včasih zaželijo, da se jim dogaja še kaj poleg njihovega družinskega, nezanimivega življenja. In jih odnese… prevzamejo jih čustva, taka pristna, topla-kot v pravljici…in potem izginejo, ne čustva, ampak oni-poročeni moški, ki se ustrašijo sami sebe, ker jih je strah, ker se ne znajo soočiti sami s seboj, s svojimi željami, hrepenenji…
Tudi meni se je to zgodilo-bilo je lepo, a kar na lepem je izginil in počutim se kot bi mi ukradel čustva in košček mojega srca, tudi jaz ne razumem ZAKAJ TAKO?? Ampak bo že držalo, da smo ženske iz drugega planeta-ni ravno dobra tolažba, ampak čas celi rane…

Drži se in uživaj življenje, ostali so ti spomini in izkušnja več za naprej…

Dejstvo je, da je družina zelo močna vez. Še posebaj otroci. Tega bi se morali zavedati vsi. Tako tisti, ki iščejo spremembo, kot tisti, ki se spuščajo v zvezo s poročenimi.

hvala vama za tople in iskrene odgovore.še vedno boli, pa ne zato, ker nama prihodnost skupaj ni usojena, temveč zato, ker sem bila po vsem tem na koncu tako malo vredna…pripravljena sem bila sprejeti in vzljubiti njegove otroke, narediti vse, da bodo čim več preživeli s svojim očetom….
ni slab človek in ne obsojam ga..in samo hvaležna sem mu, da je v trenutkih, ki sva jih preživela skupaj, naredil vse, da mi je bilo lepo…je pa res, da bolj ljubi udobje kot tveganje, stabilnost in monotonost pred tem, da bi pričel znova. Preveč je ustvaril, je rekel, da bi zdaj vse to zapustil..preveč bi moral spremeniti. Spoštujem pa eno zadevo-odločal se je med mano in otroci (mejčkeni so še, dojenčki), odločil se je za otroke, brez katerih ne more živeti..otroci potrebujejo očka…tega jim nikoli ne bi hotela vzeti…
nisem naivna, razmišljam zelo trezno..in navsezadnje mislim, da se je prav odločil…zato tudi manj boli…ker sva se razšla z razlogom…pa ne glede na to, kako grdo se je končalo…verjamem pa, naivno ali ne, da tudi njemu ni bilo vseeno…

razmišljaj trezno in se osredotoči na dejstva:
je neodločneš, egocentrik saj svoje interesi postavlja pred tvoje, ženine, otrokove, igra tragično žrtev in se dobro zaveda da v resnici trpijo vsi drugi bolj kot on, izgovarja se na otroka, če bi pri njem prevladival očetovski duh ne bi nikoli eno leto načrtno snubil tebe.
Je par res da ti taki moški dajejo občutek enkratnosti, izjemnosti… edino tebi je lahko zaupal, ni se ti mogel opreti………………..na koncu pa se počutiš izigrano, okradeno dostojanstva………….pa še nekaj, zrele ženske ne bi nikoli privolile v odnos ljubice, vzami to kot dobro izkušnjo, pojdi svojo pot dalje in ne pogrevaj preteklosti, pripravljena si na spremembe…

A ni to zanimivo, kako se vedno nekaj čudijo ljubice, ki nimajo otrok. Drage gospodične, ko boste imele svoje otroke boste videle, da je vez med otrokom in strašem po pravilu (seveda so možne tudi izjeme) najmočnejša vez in da je logično, da ti moški, ki se ločijo od otrok potem težko živijo. Vsem ženskam, ki nimajo otrok sporočam: drugače boste gledale na marsikatero stvar, ko boste imele svoje otroke.

Spoštovana,
najbrž niste prebrali mojega pisma do konca. navajam namreč, da zelo spoštujem njegovo odločitev, saj se je odločil za otroka. in nikoli ga ne bi želela prikrajšati za očetovstvo. presenetil me je samo njegov način, kako mi je povedal za svojo odločitev. sva odrasla, zrela človeka in vse bi se dalo urediti na bolj miren, kulturen način. lahko pa vam povem tudi sledeče, koliko je njegovega srca pri ženi in otroku-da mi zopet ne da miru in me hoče nazaj.te poti pa, verjemite, ni več.

Verjetno on pač niha med čustvi do vas in do otroka. Do žene jih najbrž nima več. Verjemite, da je on še v težji poziciji kot vi, zato ker mu katerkoli odločitev (torej ali za življenje doma z ženo ali pa z vami) nekaj njemu dragega odvzema. In to je blazno težka odločitev, kar marsikatera ženska, ki nima otroka ne razume. Seveda pa tukaj ne govorim samo o ženskah, ker so ponavadi moški, ki nimajo otrok in se zapletejo v zvezo z žensko, ki ima otroka, še slabši in še manj razumejo. Skratka pogled na svet, ko enkrat imaš otroka, je diametralno drugačen kot prej, ko ga še nimaš.

Zdravo!

Čestitam za pogumno odločitev, ki bo prinesla mir v tvoje življenje. Ena izkušnja več zate!

In na žalost ena zgodba več, kako omahljivi so moški in kako lahko jim je sedeti na dveh stolih, ženske pa to sprejemamo in jim to omogočamo in živimo od upanja, da se bo naš moški enkrat že odločil. Res bi morale biti bolj odločne in bolj poskrbeti za svojo srečo: prijazno in odločno povedati, pod kakšnimi pogoji stopamo v razmerje. In ga tudi pravi čas zapustiti, če ocenimo, da nam ne prinaša nič lepega.

Leo pozdrav!

Težko je sprejeti dejstvo, sploh po vsem kar si bila pripravljena in si že prestala, da je tak moški ranjena ptica, ki leti naokoli, zapušča zdaj eno zdaj drugo žensko, …toda le zato, ker ima on sam globoko globoko v sebi probleme, sprejeti in zaznati sebe kot celovitega moškega. Tega ti ne moreš razrešit s še tako dobrim in zlatim srcem, niti ga ne moreš v to prisilit z ultimatom. Enostavno ultimat lahko daš samo sama sebi; sem pripravljena še zdržat v zvezi, ki meni (premisli resno in odkrito do sebe) tako malo da? Kje sem jaz, že res da ga ljubim, toda, kaj jaz resnično zahtevam in dobivam? Ali to sploh znam, se počutim ob tem egoistično, to ni združljivo z mojim dojemanjem ljubezni? Namreč, skoraj gotovo se ti bo še oglasil in se še želel pocrkljati pri tebi. Grozno je spoznanje (vendar največja notranja svoboda kar jih je!!!), da je oditi iz take zveze zate zmaga. Sama sem imela podobno, še malo bolj komplicirano situacijo in jo še nisem prebolela popolnoma, vendar delam na tem. Verjamem ti, da ni slab človek, verjetno hoče biti dober do vseh, vendar sam v sebi ni trden…tak pač je, otroci so samo izgovor!!!! Izgovor da ničesar ne naredimo! Ljubila si ga, tega ti nihče ne more vzet, njegova ranjena psiha pa je popolnoma njegov problem in ti se moraš šele naučit, da ne boš sprejemala odgovornosti zanj, drugače se boš izgubila. Verjamem, da boš šla skozi to in OGROMNO spoznala o sebi, o tem, kaj in kako lahko pričakuješ v zvezi, kaj lahko zahtevaš… Čaka te delo na sebi… Verjemi, takrat bo prišla prava ljubezen… Kruto, pa tako resnično.

S takim komentarjem si gospodična ali pa gospa lenna ne zaslužiš imeti otroka, ker bi s tako nerazumevajočo mamo preveč trpel. Me ravno zanima kako bi komentirala, če bi bila ti tista z otrokom. Amapk saj je jasno, taki komentarji vedno prihajajo od ljudi brez otrok.

in otroci trpijo pri takih mamah kot je manca

Očitno tudi gospodična Tanja nima otroka in se ji niti ne sanja o čemu je bilo govora v prejšnjih postih. Na splošno je razvidno, da ljudje, ki nimajo otrok niti pod razno ne vedo, kaj jim govorijo ljudje, ki imajo otroke in kakšen je odnos med otrokom in starši. In tisti, ki nimajo otrok, je brez veze, da karkoli debatirajo o medčloveških odnosih, kjer je otrok zraven, ker enostavno ne razumejo stanja. Podobno kot za marsikatero drugo stvar, če nisi česa doživel na lastni koži, potem težko to komentiraš, ker je to mnenje brez izkušenj in kot tako nerelevantno.

Oprosti Manca, ne strinjam se s tabo. Že trditev, da si nekdo NE ZASLUŽI otrok, je NESPREJEMLJIVA! Kako lahko ti, ali kdorkoli odloča o tem ali daje o tem mnenje? Otrok si ne zaslužimo, otrok je dar, ki ga dobimo zastonj in prav zato smo pred največjo odgovornostjo; brezpogojno ljubeznijo!! Prav zaradi tega moramo biti, pa če smo starši ali ne, vsak dan boljši ljudje. Motijo me zelo pogosto izražene trditve v stilu; ja, ona pa ima otroke, pa tako z njimi ravna, jaz se pa matram in bi bila super mama, pa jih nimam, kako je to krivično, ipd… Otrok ne dobimo zato ker smo pridni, ker smo všečni,ker smo bogati, ker smo dobri,… z otroki naše življenje ne kupčuje….so vrednota sama po sebi. In še to. Če si ljubeč človek, boš to sprejemal in dajal v vseh odnosih, pa če si starš ali ne. Nikjer ne piše, da smo mi starši pa kar kvalificirani za ljubezen. Odnos staršev do otrok je večen…to pomeni tudi – urediti samega sebe, četudi je potrebna ločitev, in tako dat otroku zgled, da se vsak lahko s trudom osebnostno uredi. Drugo je zame pač sleplenje in beg pred problemi. Vsak pa seveda dela po svojih zmožnostih. Pozdrav!

Vse lepo in prav, imam otroka in vem kako je, leone pa kaže odnos kot da se ji niti ne sanja, kako je imeti otroka. O temu govorim. Njegova odločitev je težka, ni lahka.

Bla, bla, bla…najbolj neumni izgovori so izgovori zaradi otrok. Kot da je za otroka zdravo živeti z očetom, ki je doma “nesrečen”. Če ne bi imel otrok, se ravno tako ne bi mogel odločiti. Bi pač našel drug izgovor.

Problem je v tem, da še sam ne ve kaj hoče! In na katero stran naj se obrne.

Glede na to, ga. manca, da ne znate zrelo in mirno voditi pogovor, vas prosim, da se ne javljate več, ker samo netite ogenj. Očitno je, da niste pripravljeni pomagati, temveč samo iščete človeka v krizi, da ga potlačite do konca. sem hči ločenih staršev in vem, kako je biti v tem položaju. oba sta čudovita, nikogar ob njiju nisem nikoli pogrešala, saj sta bila vedno tam zame. in lepše sem živela kot marsikateri otrok v družini, kjer se starša ne prenašata in se žalita pred otrokom.