Pozdravljeni!

Zaljubila sem se v sodelavca, čeprav sem vedela, da je poročen in ima štiri leta starega otroka. Zbližala sva se, ko je ugotovil, da ga njegova žena vara in ne ceni njegove ljubezni, predanosti družini in dobrote. Žena mu v obraz pove, da ga nima rada in da ga še prenaša v svoji hiši samo zaradi denarja, ko pa bo našla nekoga z več denarja, pa bo moral oditi.
Stara sva 35 let in najina zveza traja sedaj že dve leti in zdi se nama, da se vedno bolj ljubiva in da si pomeniva vedno več. Oba čutiva, da je to kar se dogaja z nama, mnogo več kot le zaljubljenost, saj to ni več samo želja po telesnem stiku ampak si oba želiva, da bi živela skupaj in si delila tudi vse drugo kar je življenje.
Še vedno sem vesela vsake minute, ki jo lahko preživim z njim, vendar mi po vsem tem času dvakrat na teden po eno uro »seksa« med delovnim časom in pogovori po telefonu, niso več dovolj in si želim preživeti več časa z njim. Ljubi mi večkrat pove, da ima slabo vest, ker ne more biti več časa z menoj, vendar se je odločil, da ne more stran od otroka, ker je le ta zelo navezan nanj in tudi on nebi mogel živeti stran od otroka.
Lansko leto je ženi zagrozil, da se bo ločil, če se ona ne bo bolj posvetila družini, pa je bila njena reakcija le to, da je vse sorodnike in znance zarotila proti njemu (kakšen prasec, da je, ker jo hoče pustiti samo z otrokom) in mu obljubila, da bodo več časa preživljali skupaj kot družina in da ne bo več sama hodila v »life« (1-2 X na teden gre, vsa urejena, zvečer sama ven). Že po enem mesecu je bilo vse po starem in edini zaključek, ki sem ga potegnila iz tega je, da mu ne bo nikoli dovolila oditi, ko bi on to želel (še manj pa z otrokom) ampak, bi mu bila pripravljena uničiti življenje, ker stvari ne bi bile po njeno, kot je navajena.
Tako se z dneva v dan bolj soočam z dejstvom, da midva ne bova nikoli skupaj, oziroma da ne morem čakati, da njegov otrok zraste in ga ne bo več tako zelo potreboval, da on nebi mogel živeti stran od njega. Želi si živeti z mano vendar mislim, da ne bo nikoli zbral poguma, da bi odšel od žene.
Včasih mislim, da se mi bo zmešalo. Ves prosti čas porabim za to, da sanjarim o življenju z njim in moje življenje brez njega ni nič vredno in vse kar počnem nima smisla. Ponoči se zbujam in jočem, ker ne vidim izhoda.
Edino kar mi preostane je, da poskušam »ubiti« to ljubezen v sebi, čeprav pa ne verjamem, da bom to lahko naredila, saj ga vidim vsak dan v službi in tudi sam pravi, da me bo imel vedno rad tudi, če danes prekineva.
Ali je to res vse, kar mi preostane pri vsej tej veliki ljubezni, ki jo čutim do človeka, ki mi daje mnogo več kot sem kdaj upala sanjati? Prosim Vas, da mi poveste, kaj mislite o moji zgodbi in mi svetujete kako naj si pomagam, da mi bo lažje. Zelo rada bi slišala mnenje nepristranske osebe, saj nimam nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala.

Najlepša hvala in lep pozdrav!

DANAJA

Spoštovana Danaja!

Ko sem čital tvojo zgodbo, sem hočeš nočeš podoživljal svojo izpred parih let.
Moram ti povedati, da vem, kako se počutita in ti in tvoj ljubček oziroma kakorkoli ga že imenuješ. Vem, da je hudo, če so vmes čustva, če ne gre le za goli seks. Dokler še stvar ni tako daleč, jo je lažje končati.
Seveda so pa ljudje različni in se različno odzivajo v takih situacijah in jih morda lažje prekinjajo.

Pri meni se je vse skupaj začelo dokaj hitro po rojstvu otroka, ki ni bil načrtovan, lahko celo rečem, da je bil z moje strani vzrok, da sem sploh ostal z kasnejšo ženo, saj sva ravno takrat, ko je zvedela, da je noseča, bila narazen. Ker sem pred tem nekaj časa živel pri njih, sem seveda poznal razmere, v katerih bi odraščal tudi moj otrok in se s tem nikakor nisem mogel sprijazniti, zato sem šel nazaj, čeprav do bivše žene nisem čutil nobene prave ljubezni. Moram reči, da je najin odnos nato 7 let navzven morda zgledal soliden, tudi seksa ni manjkalo, le da je nažalost moja bivša žena psihični bolnik, vsake toliko časa je obiskovala psihiatra, jedla od Lexaurinov, Apaurinov, Prozacov ( za te sem vedel, ker sem jih včasih vrgel vstran, ko si jih je “zrihtala” sama ) in ko je prihajalo do prepirov, je izgubila kontrolo nad sabo in v tistih trenutkih sem jih večkrat “fasal”, vendar sem iz čistega miru to požiral in ne vračal udarcev. Vedel sem, da me je bila sposobna v tisti izgubi kontrole tudi ubiti, saj se potem verjetno ne bi več ničesar spominjala. Zato sem se zavestno izmikal takšnim situacijam.

Problem je bil v tem, da sem jaz čustven človek, ki je bil v taki vezi izgubljen in sem cel čas hrepenel po čustveni ljubezni, po ženski, ki bi jo imel rad, in tudi verjel ter se hkrati bal tega, ker sem vedel, kaj se bo zgodilo.

Trajalo je 7 let in potem sem res spoznal žensko, za katero sem čutil pravi fluid, prav tako tudi ona. Najprej sva se par mesecev skrivala, vendar sva se dobivala vsak dan ( meni tudi prej ni bil problem hoditi okrog sam, saj svoje bivše žene nisem spravil nikamor, razen morda na kakšne rojstne dneve in žure ). Nato je prišlo tako daleč, da je moja ljubica hotela prenehati, čeprav ni bila v to sigurna in takrat sem se kljub temu, da sem mislil, da ne bom mogel od otroka vstran, praktično v enem tednu odselil. Tudi sam sem bil na otroka nenormalno navezan, saj mi je pomenil v naši bivši družini praktično vse. Vendar se ta pekel, ki je čakal njega in mene ne more opisati. Tudi sin je čustven, občutljiv, bil je prav tako bolj navezan name, saj kot sem ti že rekel, svoje bivše nisem niti z otrokom spravil nikamor, vedno sva na izlete, morje, itd. hodila sama s sinom. Po drugi strani sem pa se takrat toliko spremenil, da so prepiri postajali pogostejši in razmišljati sem začel v tej smeri, da je po eni strani bolje, da grem, saj se je moja bivša žena prepirala vedno pred otrokom, tudi zbujala ga je sredi noči, če sem prišel kasneje domov, mu pravila češ glej ga očeta kurbirja, pijanca in kaj vem kaj vse sem še bil.
Najin odnos se ni dal več popraviti, vendar sem jo prosil naj prepire rešujeva sama, ne pred otrokom. Ni pomagalo!!
Zato sem šel. Sledilo je mučno obdobje, ki se ga nerad spominjam. Vsekakor vem, da obstajajo ločitve, kjer se partnerja razideta res sporazumno in da pazita , da ne mešata odnosa med sabo in otrokom, a moj otrok te sreče ni imel. Že tako stresno situacijo zanj je bivša žena spravila tako daleč, da sem večkrat prosil na centru naj se vendar nekaj ukrene in naredi nek sestanek, kjer bi se pomenili, kako naprej. Na tem sestanku sem seveda izpadel edini krivec jaz, češ zakaj se pa ne obrnem in grem domov ter s tem rešim situacijo ( moja je večkrat klicala policijo zaradi češ vdora v stanovanje, čeprav takrat še uradno nisva bila ločena; enkrat pa sem jo res prijel premočno za roke in vrat, vendar iz samoobrambe, saj je v izgubi kontrole nad sabo name priletela kot v filmu “Kliči M za umor” kar s škarjami )
Je tudi ambiciozna karieristka in je takrat, ko sva šla narazen šla študirat ob delu, za otroka pa sta skrbela njena starša, čeprav sem ji večkrat omenil, da je bolje, če zanj skrbim jaz, vendar tega seveda ni dopustila. Večkrat sem začutil, da bi otrok raje bil pri meni, vendar je pač tako, da pri teh letih on ni sposoben tega reči pred drugimi, ker je sedaj že toliko pameten, da sam opazi, da z njegovo mamo ni vse v redu, se je boji in se tudi sam izogiba situacij, ko bi pred njo moral zahtevati nekaj proti njeni volji.

Pardon, sedaj se že oddaljujem od tega, kar sem ti želel v bistvu povedati, bolj opisujem svojo zgodbo.
Iz tvojega pisma namreč razumem to, da je žena tvojega ljubimca tudi tak tip, da ločitev zanj ne bi bila lahka, prav tako ne za otroka ( to tako nikoli ni ), vendar predlagam tvojemu ljubimcu, da razmisli in ugotovi, da je mogoče bolje prej oditi, ker odlašanje morda prinese le še več čustvenega razdora z njegovo ženo, ki ga tako ali tako nima rada. Morda se motim, a se mi na osnovi lastne izkušnje zdi, da je morda ločitev za otroka pri 4 letih lažja kot pri 7 ali 8 letih, ko že nekaj, po drugi strani pa nič ne razumejo. Če tudi on v resnici čuti do tebe enako kot govori, bo to storil.
Mislim tudi, da se bo tvojemu ljubimcu tudi če vidva prenehata to prej ali slej zopet ponovilo s kakšno drugo žensko.

Lep pozdrav!

Draga Danaja!

Sam sem bil do pred kratkim v koži tvojega poročenega ljubimca in si še nisem povsem opomogel od pretresov. Hudo je bilo za vse (in je še). Tudi midva sva se z ljubico krasno ujemala in imel sem namen oditi k njej. In sem šel. Sledil je pravi duševni brakedown z občutki krivde, napadi strahov, psihosomatske zdravstvene težave…, da skrajšam, ni šlo. Četudi se z ženo nisva in se še zdaj ne razumeva bogve kako dobro (klasika: odtujitev, življenje eden mimo drugega…) je vendar ostalo toliko skupnega in nerazčiščenega, da me je to morilo. Ko zapustiš družino se soočiš tudi z izgubo identitete, finančnimi problemi, srečevanjem otrok, predvsem pa z pri sebi nerazrešenim razmerjem z zakoncem/partnerjem, kar je bil/je moj osnovni problem. Ko sva z ljubico prekinila (raje bi si odsekal prst) je seveda tudi sledila depresija a ta je ob takih izgubah normalna in običajno mine v dveh do treh tednih. Svet se še ni podrl, se pa zdi drugačen-prazen seveda. No, nekako gre.
Iz svojih izkušenj bi rekel, da se je treba najprej ločiti (če v zakonu ne gre), razčistiti s preteklostjo (to kar traja) in šele tedaj je človek sposoben za vzpostavitev nove zveze.
Statistike so, žal, precej nenaklonjene izvenzakonskim ljubezenskim zvezam. Le cca. 10% moških zbere pogum za odhod. V treh letih 50% tako novonastalih zvez propade. Razlog je verjetno v tem, da se zakonec, ki zapusti zakon zaradi izvenzakonskega razmerja sooča z zgoraj omenjenimi občutki krivde in razdvojenostjo, kar preprečuje, da bi se v celoti posvetil novonastali zvezi.
Več o izvenzakonskih zgodbah si preberi na: http://www.gloryb.com/stories/

Nisem bil ravno vzpodbuden, a taka je realnost. Seveda se lahko upanje opre na tistih nekaj % zvez , ki prerastejo v trdno in trajno razmerje. V meni ni bilo dovolj moči.

Draga Danaja, zelo lepo je slišati, da se ljubita dva, vendar pa se mi zdi, da je ta ljubezen prerasla v bolečino. In zakaj? zato, ker je njegova ljubezen in skrb za otroka večja od ljubezni do tebe in do njegove žene, kajti pripravljen je, da bo živel v teškem zakonu s partnerko, ki je očitno velik materjalist. On pa je pripravljen tudi to požreti, da le nebi izgubil otroka, čeravno mu je rekla, da ko bo našla drugega z več denarja, da bo šla. Ja kaj pa misli. Da jo bo takšen z veliko denarja pa sprejel z otrokom, ki ni njegov, ali kaj? Lepo te prosim, takšni si lahko privoščijo, katerokoli si hočejo. Pa tudi, če bi se to zgodilo,bi ta tvoj vseeno ostal brez otroka, vsaj tako, da nebi mogel več živeti z njim. Tako, da je v končni fazi dejstvo, da se on podreja njej in njenim zahtevam in izsiljevanju, samo zato, ker se boji za svojega otroka. Dober in skrben starš je, nič drugega. Očitno pa je, da je razdvojen. Jaz na tvojem mestu bi ga pustila, kajti še vedno mu je prva žena, in tako bo tudi ostalo po vsej verjetnosti. Res pa je, da vladajo med njima problemi, ki jih bosta morala sama rešiti. Ti si samo posrednik, ker si se čustveno vezala nanj, da lahko vse tegobe zaupa tebi in tako se ti zasmili in ga imaš še raje, kot češ, kakšen revček da je, ne poznaš pa zgodbe iz strani njegove žene, zato ti svetujem, da ga pustiš, pa vem da je hudo, vendar ti rabiš ustvariti svoje življenje s človekom, ki ne bo imel druge, ali pa žene, vendar samo tebe in da boš ti njegov svet, in on tebi. Takšno je moje videnje celotne stvari, ti pa naredi, kot se tebi zdi prav. Vso srečo ti želim.

Draga ljubica!
Tvoja zgodba je zgodba tudi nekaterih drugih-nas, ki smo nekoc bile ljubice popolnih moz, ki so zene tako zelo ljubili (dokler niso seveda spoznali nas) in tistih, ki ne zmorejo locitve zaradi otrok. Draga moja ljubica: ce te zares ljubi bi to ze izvedel-locitev namrec. Kaksno zivljenje pa ima sploh taksna kvazi druzina? Kaj mislis, da otrok ne cuti, da s starsi ni vse v redu? Seveda cuti in ve. Kaj ni potem za otroka bolje, da se starsa locita? Seveda je. Do sedaj bi ze lahko spoznal kako mocno te ljubi in ali je to dovolj, da razdre zakon. Na koncu koncev ne bi bil edini, ki bi to naredil. (vsak drugi zakon danes propade)
Da zelo trpis mi je jasno. Tudi jaz sem zelo trpela in mislila, da se mi bo zmesalo. Po letu in pol se je, ko je zena izvedela za naju odlocil za…. Ugani! Jasno za zeno in otroka. Ce se do sedaj (2 leti) ni izkristaliziral in odlocil….verjemi mi, da se tudi nikoli ne bo. Vsaj zate ne. Oprosti mi prosim te krute besede katere vem, da ne bi zelela slisati. Sem na tvoji strani, da ves. Postavi se zase. In ce se vedno ne bo “zmogel” bezi vstran. Verjemi mi. Ne unici si zivljenja. Se si dovolj mlada, da bos lahko uspela najti sebi primernega partnerja. Upam, da tokrat neporocenega.
In vsa bolecina, ki zna biti tako neznosta bo z meseci in leti izginila. In ugotovila bos, da spet lahko ljubis. Tako kot sem jaz.

Pa veliko srece.

Če bi mu bilo tako zelo hudo v zakonu, tudi zavoljo otroka ne bi vztrajal v njem.

Drage ženske! Kaj res ne vidite, da si moški izbere ljubico takrat, ko se doma začnejo problemi. In lažje si je moškemu najti ljubico, kot pa reševati zakonske težave, kajti te terjajo od obeh veliko napora in pa časa, da se vse reši in osveži, ranjene pa ste vedno ve, ker si dovolite, da ste vpletene. Moški so izredni manipulatorji, še posebno tisti, ki se fino okoristijo naivne ženske in pritisnejo na njena čustva. Ja kaj mu je pa hudega. Ljubico ima za osvežilni sex in za pogovore brez obveznosti, joče ji lahko na rami, če želi in še to zastonj, ženo ima pa zato, da skrbi za dom, družino in da mu vse opere in zlika. Kaj je lepšega, kot to. To so zame slabiči, ker vedno rabijo nekoga, da bo reševal probleme namesto njega. Ego je tisti, ki moškim preprečuje, da bi priznali svojo napako in nezvestobo, krive smo pa žene, zato, da je šel z drugo v posteljo. Žena naj bi kuhala, pospravljala, skrbela za otroka, hodila v službo in bila še idealna ljubica v postelji, a nemalokrat pride do tega, da ne more, ker je preveč izčrpana. Moški pa hodijo v službico, se sestajajo s prijatelji imajo svoje hobije, in ker jim rata dolgčas si najdejo pa ljubico, ki jih ne bo obremenjevala z vsakdanjimi obveznostmi in skrbmi, kot to počne žena, a ne?Tako pač je. Pravi moški stoji ženi ob strani v dobrem in slabem in tudi skupaj z njo rešuje probleme, ne pa da ob prvem problemu in nesoglasju teče drugi v objem.

Se popolnoma strinjam.

Sovražim takšne ženske, ki se mešajo v družinsko življenje, kot ljubice. Kaj so res tako patetične, da so nesposobne najti moškega, ki je prost? Namreč sem poročena in vem, da bi zavila vrat tisti, ki bi mi speljala moža. Pa ne zato, ker sem agresevna, ampak zato, ker bi vsaka ženska lahko imela malo ozaveščene zavore v glavi, kar se tega tiče, ne pa da naivno sledi svojim čistvom. Mene bi pekla vest, če bi vedela, da sem razdrla zakon drugi, kajti lahko se nekoč zgodi to tudi meni in bog ne daj, da bi jaz bila povod za kaj takega. Jaz si nebi oprostila nikoli, res nikoli. Kajti človek je najbolj ranljiv in dovzeten za takšne podvige takrat, ko stvari niso takšne kot bi morale biti, samo takrat. In če takrat naredi takšen korak, je samo odraz njegove šibkosti in prav ničesar drugega. Namesto da bi reševal svoje probleme doma z ženo, se hodi tolažit k drugi ženski. Katastrofa. Tako je uničiv dve muhe na en mah. Svoj zakon in tebe, draga moja, ker si mu to dopustila. In tebe. Zakaj si se sploh zapletala z njim, če si vedela da je poročen. Si morda potiho upala, da ga boš en dan imela? Se kdaj vprašaš, kaj bi ti storila, če bi druga tebi to naredila?Jaz bi se na tvojem mestu. Očitno še nisi bila poročena, ker ne veš kako izgleda zakon in kakšen pomen ima. Če bi vedela, potem gotovo ne bi tega naredila, še posebno pa ne zavestno. Zavestno si se odločila za to igro in sedaj prosim, bodi toliko fer in še zavestno prenesi poraz, ne da sedaj jokaš in govoriš proti njegovi ženi. Če bi bila tako slaba tudi poročen nebi bil z njo in imel otroka, verjemi, da ne.

Ana, oster odgovor, ni kaj.

Strinjam se s tabo, ko praviš, da se take stvari dogajajo v trenutkih, ko stvari niso takšne kot morajo biti, se pa ne strinjam s tabo, da se za tak korak odločajo slabiči.

Sam imam za sabo izkušnjo, ki sem jo opisal v prejšnjem odgovoru, vendar se nimam niti najmanj za slabiča,še več, ljudje, ki me poznajo in poznajo mojo bivšo ženo so pričakovali, da si ne upam oditi in se sprašujejo, kako sem sploh bil tako dolgo z njo. To je dolga zgodba, definitivno pa je vzrok otrok. Je pa bivša reagirala podobno tvojemu tretjemu stavku, naj ti ta stavek ne bo ponos. Ljubica ni kriva. Če imaš moža, ki te ima res rad, se ti to ne more zgoditi. Sam imam s to svojo novo življenjsko sopotnico že povsem novo življenje, lahko ti rečem, da recimo nje tudi v trenutkih, ko pride do nesoglasja, prepira ali česa podobnega ne bi mogel prevarati ( sicer se zarečenega kruha največ poje, ampak ,… ). Sem pa moški, ki mu z prejšnjo ženo to ne bi bil problem, pa tudi v mlajših letih sem imel vedno rad žensko družbo in kar precej razburkano življenje. Res je tudi, da poznam kar precej sebi podobnih moških in vem, da z leti začneš drugače gledati na te zadeve in če imaš doma odnose urejene, ni potrebe po ljubici.

Aja, za zadnji stavek, moj prvi otrok ni bil načrtovan, sedaj pa je edino , za kar sem res hvaležen bivši ženi.
Mislim, da se ne motim, če rečem, da za ločitev nikoli ni kriva tista stran, ki ni v zakonu, vedno razdere zakon tisti, ki iz zakona izstopa, saj to naredi prostovoljno, nihče ga k temu ne prisili. Tudi mene, če mi do tega ne bi bilo, ne bi moglo iz zakona potegniti 100 ljubic in jaz sem bil tisti, ki je iskal. Vsekakor pa zakoni, kjer obstaja le še eno samo varanje nimajo smisla in bolje, da gredo narazen, razen, če pač par ni tako dogovorjen, da bosta skupaj živela in pa še vsak po svoje. Tudi to obstaja.

Torej, če ti mož pobegne, krivi njega ( ali pa mogoče sebe, ne pa ljubice ). Enako velja seveda za zamenjan vrstni red spolov.

Pozdravljena!
Poročena sem drugič. Prvi zakon se je razdrl na mojo željo zaradi njegovih ljubic. Razšla sva se zelo civilizirano, brez scen. Tudi sedanji zakon bo “počil”, če bom kdaj izvedela za kakšno ljubico. Zakaj? Zaradi zaupanja. Prvi zakon sem poskušala krpati potem, ko je obljubil, da se bo poboljšal.Saj se je res., ampak nekaj v meni je počilo.Ni šlo, in nikoli ne bo.
Kaj ti sploh hočem povedati? To, da so v tem tvojem peklu tri žrtve- njegova žena, njegov otrok (največja žrtva) in ti. Ti trpiš sedaj, ona bo takrat,ko bo zvedela (in zvedela bo, slej ko prej, verjemi). Ženske, zakaj to pustite moškim?? Ne obsojam te, čeprav sem poročena žena in sem pretrpela veliko. Obsojam njega. Če bi bil pošten do svoje žene (in do tebe), bi se že zdavnaj odločil za eno ali pa mogoče celo za nobeno. Za norca vaju ima obe.
Ženske, koliko časa se jim boste še pustile? Mojemu sedanjemu možu sem jasno povedala: če se zaljubiš v drugo (kar se dogaja, tako je pač življenje), edino kar te prosim, je, – povej mi. Šla bova narazen in čeprav bo težko, bom vsaj vedela.
da me je spoštoval kot človeka. Vsaka stvar se slejkoprej izve, Slovenija je majhna. Morda boste rekle, da to ni tako enostavno. O, pa je. Sami si kompliciramo življenje.
Pozdrav

To drži, ker sem jest tudi tak, samo ljubice nimam, ker me nobena ne mara. Zdej, ko se bodo ženske lahko umetno oplojevale, bom imel pa še manj šans. Pa še javnih hiš nimamo. A nisem revček?? HAHAHA

Zdaj pa zares.

Dober odgovor in povsem drži!!
Ne vem zakaj sem se moral ravno ob tvojem resnem pisanju malo pošaliti.
Danaja ga serje 100km/h. Sploh se ne zaveda, da je njen položaj popolnoma brezvezen. Verjame osebi v katero je zaljubljena, on pa ji morda samo naklada o slabostih svoje žene. En tak občutek sem dobil iz opisa stanja. Čimprej naj se ga znebi, dokler jih ima šele 35, ker bo sicer zafurala svoja lepa leta, potem bodo pa drugi krivi. anita je pisal/pisala:

Zelo se strinjam s teboj, Jan. Ženske/žene po liniji najbolj enostavne razlage, ki jim prihrani globji premislek, krivdo zvalijo na ljubice oz. tretjo osebo. Vendar te “tretje” niso nič “krive”. Sploh je kriv/ne kriv nekam neprimerno izrazoslovje. Moški, ki je zrel in zadovoljen v zakonu se (pustimo izjeme) ne bo zapletal. Pri sebi vidim, da se za ljubico, še dosti preden pride do konkretnega razmerja, naredi prostor v glavi.
O zakonih pa menim, da so po svoje najhujši tisti, pri katerih je situacija še ravno znosna (predobri za ločitev) a povsem nezadovoljujoča. Tako stanje lahko traja leta in desetletja.

Če se tvoj zdajšnji mož zaljubi v drugo (kar je čisto naravno in spontano) ni prav, da ti to pove, ampak naj se pravočasno začne brzdat, tako da ne bo nobenih posledic za družino, ki je največja vrednota. V urejeni družini ima življenje smisel, sicer je trpljenje in propad. Isto velja tudi zate in zame.

Jan, poslušaj me, ne govorimo o tem, kaj imam jaz in kaj imaš ti, ampak, če bi dobro prebral osnovno pismo, bi videl, da je po mnenju spraševala Danaja in ne jaz, tako, da bi lahko odgovarjal njej, ne meni. Daneja je tista, ki je šla zavestno v zvezo z poročenim moškim, če bi imela kaj soli v glavi tega pač ne bi naredila. In nikar prosim ne zagovarjaj svojih dejanj, kar se tiče ločitve in kdo je kriv za razpad zveze, vedno je lažje pobrati šila in kopita, kot pa rešiti probleme. In sedaj si ti junak, tvoja bivša žena pa nič vredna, ker ti pač prijatelji govorijo, kako si lahko bil tako dolgo z njo. Verjetno jo tudi prej tvoji prijatelji niso marali, sedaj pa s tabo vred navijajo, kako si naredil prav, ker si se ločil, ali ne? Ali si padel pod vpliv okolja, namesto da bi šel na posvet z bivšo ženo vred, k strokovnjakom, ali kaj? Jaz sem načeloma proti, da zakon raspade. Sem otrok ločenih staršev in sem na račun tega trpela največ jaz sama, ne moja mama, ne oče, ki mu to sploh reči ne morem,ker se je oženil z drugo, imel otroka, name pa pozabil. Pa lep dan ti želim.

Ana,

zgleda, da se ne razumeva povsem. Tudi jaz sem v bistvu odgovoril Danaji, če malo bolje prečitaš moj prvi odgovor. Govorim o tem, da se bo njen ljubimec moral odločiti, kaj sploh hoče. Jaz pač iz izkušnje, ki je morda vsaj približno podobna njegovi vem, da je to težko, saj očitno tudi njemu otrok pomeni dosti, ravno tako kot meni. Danaja se bo pač morala tudi sama odločiti ali bo še čakala in čakala, ali pa ne. Želel sem tudi povedati, da če otroka v zakonu ni, je tega lažje prekiniti in enostavno oditi.

Ne strinjam se s tabo v tem, da ti trdiš, da je kriva ljubica. Kot lahko razbereš in mislim, da če je v zakonu ljubezen ( pa konec koncev ne gre niti za zakon, dovolj je življenje v dvoje ) in da ta ni tisti svoboden tip ( lahko vsak po svoje ) in če moškemu ni, ne bo varal, pa če mu ženska dela ne vem kaj. Torej ni ona kriva. Jaz sem pri svoji ljubici bil precej vztrajen in trmast, ker sem jo hotel imet, torej sem bil jaz kriv, ne ona.

Ko sva pa pri strokovnjakih, sem ti napisal, da sem po par policijskih intervencijah bil na centru za socialno delo, pa že prej sem kontaktiral z njimi, ker sem pač hotel otroka zase, ampak nažalost so glede tega ženske zaščitene kot kočevski medved, saj samo, če otrok izrazi željo, da je pri očetu, se to lahko zgodi. Potem mi pa prosim razloži, kako naj 7 letni otrok, ki ve , da je njegova mama agresivna in se je boji ( še sedaj, ko je star 11 let ) to pove pred drugimi ljudmi. Naj ti povem recimo, da moja bivša žena skoraj nikoli ni kuhala in skoraj nikoli nič jedla, ker je obsedena s svojo postavo, zaradi česar je tudi obiskovala psihiatra( k sreči je moja mama delala v šoli in nam je nosila kosila), jedli smo skupaj bolj malo in še to bolj jaz z otrokom kot ona. Seveda je postajal otrok vse bolj neješč, saj ni bil navajen na redno prehranjevanje in sva se z ženo zaradi tega precej kregala, ko pa sem to povedal na centru tamkajšnji strokovni psihologinji, mi je le ta dejala, češ, kje pa piše, da mora otrok toliko jesti, kaj pa če bo potem debel in da ima morda moja žena prav!!! Vedno izpade moški kot tisti, ki ne more skrbet za otroka in avtomatsko pripada materi ne glede na to kakšna mati je.

To, da si trpela kot otrok ločenih staršev, je hudo. Očitno je pač tvoj oče slab oče, ker pozabiti na otroka je mislim da ena izmed najslabših človekovih lastnosti. Tudi sam namreč svojega biološkega očeta ne poznam, imam pa očeta, ki je podpisal očetovstvo pri mojih treh letih in skrbel zame kot za svojega in zato ga zelo, zelo cenim, medtem ko svojemu biološkemu zamerim to, da me pri mojih 37 letih niti enkrat ni poiskal , čeprav ve zame.

Dostikrat pa je bolje za otroka, če gre nek zakon narazen, saj je lahko s tem otrok rešen marsikaterega mučnega prizora.

Sedaj se pa res že oddaljujemo od Danajinega vprašanja, ampak tema je pa zanimiva. Lep pozdrav in oglasi se še kaj, ha,ha!!

Jan, oprosti, sedaj te pa razumem, prej pa nisem. Ja, očitno so v življenju stvari dostikrat bolj zapletene, kot se nam zdi, posebej takrat kadar drugi odločajo med tem, kaj je prav in naj bi bilo prav in med tem, kaj pravi zakon. Ja, očitno je že tako, da bi rabil kar veliko časa, da bi dokazal da je tvoja žena (bivša) nesrbna mati, kajti celo tistim materam, ki so ras brezskrbne in brez službe, nekje socialna služba pomaga finančno, ker se zakon kljub temu nagiba na stran mater in trdi, da otrok sodi k materi, ker je verjetno že zaradi tega bolj navezan na mater, kot na očeta, ker ga je nosila 9 mesecev v trebuhu kot kenguru svojega mladiča. Tako pač je, le v izrednih primerih lahko dosežejo, da otroka vzamejo materi in to je takrat, ko je posredi alkohol in mamila, pa še to ga dajo v rejniško družino, vsaj začasa materinega zdravljenja odvisnosti. Je pa res, da je ravno otrok največja žrtev, ker načeloma ima oba starša rad, neglede na to kakšna sta in je prej razdvojen čustveno, kot pa ne. In, verjemi mi, ni ga strah reči, da bi živel pri tebi, samo boji se, da bi prizadel svojo mamo. On pa tega noče.Noče prizadeti ne tebe, ne nje. Zato se potrudi, da ne bo tako razdvojen in naj preživi s teboj kvalitetni čas, kar pa sem prepričana, da ga že. Lepo se imej, in veliko sreče ti želi Ana.

Hvala Ana za razumevanje !!

Se še kaj oglasim!