Ljubezen z Italjanom in selitev v tujino
Puaaah, kolko predsodkov je pa tu proti Italjanom, bogi bogi Slovenci, Slovenke. (verjetno bi bilo podobno dosti predsodkov če bi bilo vprašanje za selitev v Ameriko k Američanu, ali k Avstrijcu v Avstrijo, še huje verjetno k Nemcu v Nemčijo, Rusu v Rusijo, Turku v Turčijo da pa o ex Jugoviču in selitvi v ex Jugo sploooooh ne pišem, ker pol bi se vnaprej že vsem smilila).
Pod takšnimi razmerami, me zanima, kako sploh tam kakšen zakon traja več kot leto ali dve. In zakaj v Sloveniji vsi zakoni ne trajajo, ker so Moški tak fajni in Ženske še bolj. Ah ja.
V vsem kar je pa negativnega, pa lahko kar posplošujemo, npr. balkanski tipi so tudi zelo navezani na mame, da o naših slovenskih niti ne pišemo (samo forum malo preletimo in je tega kot smetja), navezani na mame so tudi tipi drugih narodnosti, npr. američani, angleži itd., ne kapiram pač, to je normalno, eni se odlepijo, drugi ne – ni odvisno od naroda, ampak od človeka.
Je pa res, da je italjanska filozofija tista tipična zahodnjaška, ženska skrbi za mir v družini, moški pa ureja finančno stabilnost. Tam je žensko delo še zelo cenjeno, kar za ex komunistične države ne moremo rečt. Zato so pa na zahodu tudi matere ki so bile doma in skrbele za dom, zelo cenjene od moških, ne pa pri nas, kjer je ženska ki ne hodi na kšiht takoj lena in ničvredna ;). Pač druga filozofija, ker druga zgodovina in razvoj.
Ni pa res, da so VSI tam takšni in VSI pri nas takšni, ma od kod takšno posploševanje? Veliko jih je, sigurno, ampak vedno so izjeme ki potrjujejo pravilo in tako tudi v karakterjih, navadah ljudi!
Če bi bili slovenski moški tako fajn in italjanski tako za piš me v rit, bi Slovenska ženska, samostojna in napredna, ne imela toliko nesrečnih vez, ločitev in problemov, kajne?
“Sponzor” izbira partnerja in kraj bivanje je neke vrste loterija, lahko ti uspe bilokje z bilokom, lahko pa ti niti doma za svojim pragom ne, z nikomer ;). Poskusiti ni greh in pogledala sem si mestece ki si ga navedla, pa je zelooo lepo. Da vama uspe imaš enostavno enake možnosti kot s kakšnim Slovencem. Pri tebi je edin problem kariera, ne vem no, tu sem pa osebno še vedno skeptična, al ipak, poskusit ni greh. Če ljudje ne bi upali reskirat, bi še danes vsi čičali za domačo mizo pri mami. Vse je neko reskiranje, kako boš speljala pa je odvisno samo od tebe!
Pojdi in delaj to kar sama želiš, kar misliš da te bo osrečilo. Če ne greš, lahko ful zašiješ svoj lajf in nikoli ne boš pozabila in prebolela – lahko v SLO isto spoznaš enega vozeka, kaj veš…. če pa greš pa veš da si poskusila, da si naredila to ZASE in svojo srečo!
Upoštevaj nasvet “tujca” in poskusi biti z njim neko daljše obdobje. Parma je res čudovito mesto in tudi Italijani so lahko taki ali drugačni, kot Slovenci.
Glej, danes garancije ni nikjer za nikogar. Mlada si, samostojna, poskusi, vendar si ves čas dopusti rezervno varianto. Ne hiti s poroko in otroki. Če bo šlo testno obdobje po tvojem okusu mimo, pa se odloči. Živimo samo enkrat. Ne jemlji ostalih komentarjev negativno, korektno so te le opozorili na čisto drugačne poglede Italijanov na družino in drugačen način življenja in razmišljanja. Precej tega je zelo res, so še zelo pod vplivom cerkve in njenih izkrivjenih meril do žensk. Ker je tvoj partner za italijanske poglede južnjak, pa se vsaj z Lombardščino ne boš ukvarjala. Sama govorim aktivno italijansko in jih precej poznam, pa te lahko pomirim, da je odvisno od sreče ali usode – podobno kot pri nas. Moja sestrična je poročena s Kalabrijcem, nekaj časa so živeli v Trstu. Pred nekaj leti pa so se preselili k njegovim staršem v Kalabrijo.
In bocca al lupo !
Mhm… jaoo slovence do ograje mi pogled seze naprej pa videt nocem… in ce bi zavist gorela bi bila slovenija Las Vegas by night.
Ne me razumeti narobe. Niti eden ni napisal kaj, da bi punci pomagali, samo izkusnje drugih ste podelili, seveda so vam ti drugi povedali vse po pravici.. jasno da tak ko ma medalja samo eno plat in svet je ravna ploskva.
Ma kaj pa veste kak je on, kaka je razlika med povprecnim slovenckom, ki je odrascal tukaj. A oni ga ne serjejo okol, a zanje lastni starsi ne predstavljajo A in O, a nasi ljubi slovenci so pa vsi za sporhetom in nam dragim damam izpolnjujejo vse zelje, ki si jih zamislimo. Malo poglejte okoli, kolk zapuscenih, frustriranih, prestrasenih , pretepenih zensk je tudi pri nas na domacem pragu.
Kako morete verjeti le v kliseje, pol bi bli francozi najboljsi ljubimci… rrrrrrrrrrrrr ………… in nemci dosledni in organizacijski talenti. E pa niso. Sama sem dolgo zivela in studirala zunaj, jezik je bariera ampak se ga da osvojiti ce le nisi cisto tumast za jezike. Ljudje so .. kot povsod.. ma kaj mislite da bi blo kaj drugace ce gre povprecna deklica zivet iz prekmurja na gorensko??? A tam pa ni zmajev in prijaznih sosedov in susljanja za hrbtom.
Pa kaj ce se porocita in imata otroke in se pol izkaze da ne gre…saj ni podpisala smrtne obsodbe. Ljudje se tudi pri nas locujejo, in glej ga zlomka zivijo naprej. Govorite ko da se seli v bantujsko Afriko, teh par sto kilometrov pa ja ni nic vec danes.
Mhm in tistega ki bi dober zasluzek in sluzbo ki ga osrecuje in si je ustvaril dom, bi rada vidla da bo en slovenec rekel.. ne zaj pa jaz grem iz ljubezni… ja ja romantiki.. evo ni placa za romantiko. Dejstvo je da se je punca nasla z nekom in si zeli probati. Seveda majo vse veze vzpone in padce, naj proba za nekaj casa pa bo vidla. Moznosti je ogromno, neplacan dopust recimo, vzam eno leto neplacanega dopusta in ugotovi kaksno je zivljenje zate. Moznosti mas vec samo nikol nebos vedela ce bos doma ostala in se sprasevala kaj bi blo ce bi.
pa veliko srece
Ja, tko nekak.
he he, a se midva mogoče poznava? Vse drži razen tega, da je majhen…
Možna varjanta, ki je seveda možna tudi pri nas. Le da, si 300 km oddaljen v Sloveniji, je že bolj težko :))
Zate Ajda pa sploh ne mislim izgubljat besed, ker si praktično vse vzela, ampak res čisto vse izven konteksta!
Pa ne vem kaj vas je nekatere ta magistra tako zmotila. Kot da je to nekaj česar se moram sramovat! Da sem magistra sem omenila izključno zato, ker sem hotla podati podatek, da nisem neka ženska kot ste jo nekateri omenjali v postih in da vse kar lahko počnem v življenju je le čepeti doma in čistit.
Sem mnenja, da kljub vsemu, imaš v tujini še zmeraj več možnosti za službo, če si bolje izobražen kot pa ne.
Sej tudi pri nas je izredno zajebano dobiti dobro službo brez vez in poznanstev. Jaz sem jo namreč, brez vez in poznanstev.
Če se preseliš v Anglijo (Oxford) študirat pri 18 in takoj po študiju greš delat magisterij 800km stran od doma (Parma)…se to meni zdi, da si samostojen. In ne vem kaj je tako nemogočega, da si pri vsem tem še vedno navezan na starše…saj jaz tudi, če se preselim 500 km stran od svoje mame, to še ne pomeni, da je ne bom poklicala in da ob vsaki priliki, ki bo mogoča ne bom obiskala.
ah no, punca je želela konkretne primere in jih dobila. in to niso predsodki do italijanov, to je pač njihov konzervativni način življenja. moški je tata mata. in to kar je napisal andrej34 je vse res. ne samo to, da otrok ostane pri očetu (če ga seveda ta hoče). ponavadi je tašča tista, ki ga hoče in se oče zato bori za očeta. po poroki z italijanom ženska ohrani svoj priimek, otrok ima avtomatsko očetovega. torej se mama in otroci ne pišejo enako. moja sestrica, je ob poroki hotela možev priimek, jim je bilo zelo čudno, vendar se je prepisala. ko pa je dobila možnost za državljanstvo, je morala možev priimek spremeniti nazaj v slovenskega oz. svojega dekliškega, da je dobila državljanstvo. pa saj ne moreš verjeti!!! a???!!!
in avtorica posta … vem, vem, da ti seje rožce in vse naredi, ko si na obisku. ko pa bo on cel dan v službi, ti pa doma in mogoče dvakrat ali trikrat na teden na enournem tečaju italijanščine, bo zagotovo še vedno tako; ko bo prišel ob šestih ali sedmih zvečer domov, ti bo skuhal večerjo, po večerji ti bo skuhal kosilo za naslednji dan, zlikal ti bo obleko, da boš šla lahko na tečaj italijanščine, medtem ti bo zmasiral noge, potem bo posesal in zložil perilo v omare … no ja, medtem bi se znala zbuditi iz sanj.
jaz pa ti vsekakor želim, da bi se pravilno odločila, kajti le ti boš morala živeti s svojo odločitvijo in svojim življenjem. želim ti vse lepo in ti le pravim, da si želela izkušnje oz. resnične primere iz življenja z italijanom … in jih dobila. žal ne gre za nobene predsodke. zdaj pa je na tebi ali verjameš ali ne. in še to ti lahko napišem, nemci, avstrijci, švicarji in ostali Z evropejci, so daleč od italijanov in njihove tradicionalne delitve vlog. pa če si to priznaš ali ne.
Brez zamere, ampak natančno to je želela slišati, vprašala je namreč: “Ali se je morda že kdo preselil v Italijo ali pozna nekoga, ki se je…in kako se počuti. ” Koliko ji bo to v pomoč, ve zgolj ona. Sklepati, da si je nekdo vse skupaj izmislil zgolj zato, da bi njej zagrenil življenje, je pa vse prej kot stvarno.
Je pa zanimivo nekaj drugega: vsi, ki ste kritizirali tiste, ki so opisali ne najbolj prijetene izkušnje, ste imeli priložnost to demantirati s kakšno pozitivno izkušnjo. No, nihče tega ni storil… Tako da imamo dvoboj negativne izkušnje vs. potencialno pogojno hipotetično pozitivno filozofiranje.
In če je resnica tudi tukaj nekje vmes, je zaključek, kot ga vidim jaz, sledeči: morda se iz te italijanske romance celo izvleče kaj resnega, definitivno pa ne bodo na vekomaj cvetele rožice, tako kot sedaj. Če kaj, se znajo Italijani iti diplomacijo in to na vseh področjih! In vedno na koncu oni potegnejo daljši konec, ne kdo drug.
To si si izmislil. Ne samo to, da oče avtomatično ne dobi otrok, dolžan je otrokom, ko ostanejo pri partnerki omogočiti življenjski slog, ki so ga imeli prej. Če so živeli v hiši, je dolžan otroke in ženo pustiti v tej hiši. Zato se oni množično po ločitvah vračajo k mamam, ne boš verjel, brez otrok.[/quote]
Sem kar čutil, da me bo ena “popljuvala” zaradi tega. Pisal sem zelo na kratko, ker govorimo o “združitvi” in ne o “ločitvi”. Bom čisto kratek, ker je to izven konteksta.
6.marca 1987 je Italija pod pritiskom EU sprejela novo zakonodajo z tega področja, ki pa je še vedno zelo “patriahalna”.
Japkica je zgoraj napisala, da še vedno obstaja možnost ločene lastnine v zakonu. To drži!
To pomeni, da imata že v zakonu vse deljeno. Hišo je kupil mož in je njegova (čeprav sta bila poročena) itd.
Nekaj iz “cukrčkov” iz zakonodaje:
“Dogovor zakoncev ni razlog za razvezo zakonske zveze (zato v Italiji dejansko ne obstaja sporazumna razveza zakonske zveze); sodišče mora pred odobritvijo razveze zakonske zveze vedno ugotoviti dejstva, na katerih temelji zahtevek.”
“Potem ko stranka vloži zahtevek, sodišče, kadar okoliščine to zahtevajo, določi, kdo je odgovoren za prenehanje življenjske skupnosti (s tem je zakon o spremembi iz leta 1975 nadomestil prejšnjo določitev krivde, opustil načelo „kazni“, ki temelji na krivdi, in uvedel načelo „rešitve“ položaja, v katerem je skupno življenje nevzdržno ali bi škodilo mladoletnim otrokom).”
Kako misliš da bo odločil Italijanski sodnik v tožbi: “slavi” proti Italijanskemu državljanu (???) … ki bo imel kup “verodostojnih” prič, z svojo mamo in njenim prijateljicami na čelu … ki so “rusinjo” videle …
In iz tega sledi preživnina:
“Obveznost plačevanja preživnine: Sodišče dodeli zakoncu, ki ni odgovoren za prenehanje življenjske skupnosti, na njegovo zahtevo pravico do preživnine, ki jo zagotovi drugi zakonec, če nima dovolj lastnih sredstev.”
In dodelitev otrok:
V zakonu je lepo zapisano, da sodišče vedno upošteva in gleda na dobrobit otrok … od preživnine do celo življenja v družinski hiši … V praksi to pomeni protežiranje očeta.
V primeru pa, da gre za “rusinjo”, ki je “kriva” razpada zakonske zveze ali možnost, da bodo otroci odpeljani iz države, pa sploh ni dileme, kdo bo dobil otroke in preživnino.
Obstaja tudi več precedenčnih sodb kasacijskega sodišča, ki so v prid očetom.
Toliko na kratko, malo ven iz konteksta, ker sem bil “popljuvan” … morda komu koristi.
ja, na žalost je nekako tako. v tej presvetli in čudoviti italiji…. dokler je ne spoznaš, kaj je za zaveso na odru.
ko se ženska v italiji poroči, praviloma obdrži svoj priimek. moja sestra je pač želela prevzeti moževega in je na začudenje vseh, dobila odobreno s strani njihovega lokalne oblasti (ne vem, kako se imenuje). ko pa je dobila dokumente, da lahko prevzame italijansko državljanstvo, se je morala odpovedati moževemu priimku in nazaj prevzeti svoj dekliški priimek. tako imata zdaj vsak svoj priimek, na račun it državljanstva. torej v primeru, da bi imela otroke, se otroci pač pišejo po očetu. mama otrok ima tako čisto drug priimek. pa razumi konzervativno državo??!! vse je napeljano tako, da je gazda gazda.
a sem zadela kako živo rano, a?
lej, saj meni je pravzaprav vseeno, kako se boš odločila. nekateri smo te poskušali le opozoriti na tudi kake druge aspekte življenja, ki so celo v kulturi, ki jo poznaš lahko precej težavnega značaja. kako jih boš vzela, sprejela in premlela, pa je popolnoma tvoja stvar.
kot je tvoja stvar tudi odločitev o selitvi, ki jo boš sprejela. konec koncev boš odgovornost zanjo sama prevzela in z njo živela – pa naj bo v dobrem ali slabem.
nihče pa ti ne želi slabega, resnično ne.
zato: veliko sreče in ljubezni!
Ne razumem, kaj tu ni prav. Že Andrej34 govori o nekih “cukrčkih” v italijanski zakonodaji, češ da ni sporazumnih ločitev. Seveda jih ni! Niso drugod tako bebabsti kot pri nas, da bi sprejemali takšne neumnosti, kot je sporazumna ločitev.
Japkica, da bi “praviloma” ženska obdržala svoj priimek mi je zelo čudno. Težko verjamem. Verjamem pa da so ji dali državljanstvo. Ne tako kot pri nas, poznam primer ko ženska po 12 letih po poroli s Slovencem še nima slovenskega državljanstva…
Tako da Japkica, Italija je za nas normalna država, kjer se da vse uredit.
Ne razumem, kaj tu ni prav. Že Andrej34 govori o nekih “cukrčkih” v italijanski zakonodaji, češ da ni sporazumnih ločitev. Seveda jih ni! Niso drugod tako bebabsti kot pri nas, da bi sprejemali takšne neumnosti, kot je sporazumna ločitev.
Japkica, da bi “praviloma” ženska obdržala svoj priimek mi je zelo čudno. Težko verjamem. Verjamem pa da so ji dali državljanstvo. Ne tako kot pri nas, poznam primer ko ženska po 12 letih po poroli s Slovencem še nima slovenskega državljanstva…
Tako da Japkica, Italija je za nas normalna država, kjer se da vse uredit.[/quote]
saj mi ne rabiš verjet. jaz govorim iz izkušenj moje sestre. na podlagi česa pa ti praviš, da to ni res? daj povej in me razsvetli. ker tole tvoje namigovanje, da lažem nima nobene osnove.
verjamem pa, da se ti dobro sliši, da je moški lahko absoluten gazda, če ženički (ki je povrhu še prišlek) kaj ne paše.
Uh! Ne mislim da lažeš, ampak da ta primer tvoje sestre ni splošen pojav.
Ne vem zakaj najedaš: kaj je takega kar tvoji sestri ne paše in je njen mož “gazda”? Kaj se takega meni dobro sliši?
In na podlagi česa sklepam da ni splošni pojav: ker je splošno znano da je Italija katoliška država, in zato dvomim da gojijo to levičarsko kulturo obdržati dekliški priimek.
tadej, tudi sama tega nisem vedela. niti v sanjah si nisem kaj takega mislila, če sem čisto iskrena. očitno pa na svetu ni vse tako, kot mi mislimo, da je splošno znano in zato nam logično.
bolj konkretnega odgovora ti ne znam dat. lahko, da uradniki na tem nivoju in na tem distriktu furajo politiko na svoje roke, lahko pa, da je to splošna praksa. ne vem.
Poznam slovenko, ki se je poročila z italijanom, 9 let starejšim, iz okolice Trsta (ni imel mamice za skrb in je imel čistilko za red v svojem stanovanju, tko da ji je blo s taščo prizanešeno). Tudi ona magistra, vendar se ni želela seliti v Trst. Obdržala sta vsak svoje stanovanje, on v Trstu ona v Ljubljani, prav tako svoji odlični službi. Ker sta veliko poslovno sodelovala s sosednjimi državami sta živela malo tukaj malo tamkaj…je blo fajn, vendar je to bila ipak veza na daljavo. Za otroka z njim se “na srečo” ni odločila (in je zato sedaj pri 40+ brez otrok), ker ni želela “sama hodit z vozičkom naokrog kot ena samohranilka”. Romanca se je po par letih končala, on je dobil ljubico, čehinjo, 18 let staro (dedec 45+!!!)…Ona ima sedaj intimno vezo z mladostno ljubeznijo, ki pa si ne želi otrok z njo (ker je v zakonu vmes preveč trpel in ima slabe izkušnje z otroci, svojimi, bivšo in še s priženjenimi…) Italijan tudi ni več s čehinjo, ampak ima 29letno slovenko….(mu očitno pašejo slovanske ženske :))
Verjamem, da je odločitev težka, pa če je tip italijan, američan ali pa šved.,..gre za vsaj minimalne kulturne razlike, ki jih je v zakonu težko premostiti. Razmišljaj. Morda ti v branje za lažje odločanje priporočam knjigo Barbare DeAngelis: Si ti pravi zame?