Srečujem ljudi na forumu in v življenju. Preseneča me osnovna falacija v razmišljanju.

“Moram trpeti”

“Moram ga/jo spremeniti”

“Še malo pa bo drugače”

“Ne čutim več ognjemeta, ločitev.”

Kaj je z vami? A res ne razumete osnovnega principa da ljubezen ne boli? Kaj potem je to, če vas boli? Kaj potem dobivate? Kaj dajete? Potem ni najboljše in varno za vas. A sploh želite ljubezen ali zgolj zadetost in neke ognjemete? Živite v psihozi? Halucinaciji?

Tortica, labodi, iti okrog in paradirati kot neka kokoš. Obračati hrbet Bogu in se dajati na prestol. Zakaj vam potem propadajo zveze in vaši eksperimenti? Zakonske priprave so eno leto. Vi pa mislite da boste v 2 tednih nekaj naredili. Da veste kaj rabite in kaj hočete.

Bedni ljudje! Bedni v svoji naivnosti in zavedenosti od samega Satana.

Se zavedate da je to nevzdržno 50 let? Da je cilj seggsa otrok? Ne pa 5x splav in iskanje ideala? “Ni pravi čas”. “Še 2 leti tortic pa bom”. “Univerza potem pa služba”

Zakaj pa ni povprečna oseba dobra? A si sploh želite ljubezni ali zgolj neko trofejo. Sploh znate imeti odnos? Vztrajati v odnosu?

Nikoli življenje ne da kar si želimo pač pa kar v tistem trenutku potrebujemo. Dobili ste lekcijo, sedaj pa jok in stok.

Čas je da si gdo od vas prebere Ericha Fromma in spremeni mišljenje. In potem ko vam vaš Črni labod spet razbije srce me boste mogoče poslušali. Mogoče si kupim BMW ali audi Q8 z vašimi solzami in denarjem na terapiji. Slabo vam gre, pa vendar vztrajate v svojem napuhu.

“Vem kdo je.”

“Vem kakšen/kakšna je”

“Zaupal bom 100% na blef zaradi lepe fasade”

“Samo ona/on je pravi” jok jok jok

Delajte to romantiko dalje. Ampak potem jo delajte kot Prešeren, do konca. Do samostana in tam delajte svoj nekonzumiran ideal. Sami ste si krivi. Ste odrasla oseba.