Pozdravljeni, pišem prvič, ker sem res v hudi zagati.

Kot prvo. Moja simpatija (sodelavec star 27 let), s katerim delava skupaj že nekaj let si je našel svojo ljubezen v najini skupni sodelavki (moje starosti 30 let). Ok na začetku malo šoka, ker mi je fant res všeč, sedaj po nekaj tednih pa z moje strani obup. Čedalje bolj se zavedam, da sem resno ljubosumna in ne morem verjet, da se mi to dogaja. Obema full privoščim, da sta se našla, ampak zakaj mene tako razžira? Do sedaj niti nisem nikoli niti premišljevala o tem, da bi z njim kaj imela, predvsem zato, ker se mi zdijo razmerja na delovnem mestu nekako “nevarna” igra. Sploh, če se zadeva ne izide. Po drugi strani pa nekako tudi nisem razmišljala o njemu kot partnerju. Bolj kot dobrem prijatelju.

Zdaj se že nekaj dni pripravljam na to, da dam odpoved in grem drugam. Preprosto ne morem ju videt skupaj, ker dobim panični napad. To se mi je zgodilo sedaj prvič v življenju. Sodelavka je res prijazna oseba ampak na njej vidim samo še napake, ki jih počne … ob njemu pa niti ne vem več kako naj se vedem. Pred tem sva si bila zelo blizu, ker je imel neke osebne težave in mi je zaupal. On se do mene obnaša kot prej … jaz pa ne morem.

A mislite, da naj počakam, da me to mine ali predlagate menjavo službe? Preprosto se ne morem odločit. Službo imam rada ampak, če me tole ne mine potem grem lahko samo še v LJ-Polje.

In ne nazadnje počutim se res slabo, ker si nekako želim, da jima ne uspe. A sem zato slab človek?

Hvala vsakomur za prijazen nasvet.

Zala

Spoštovana,

hvala za zaupanje in vem, da ste v res hudi zagati. Občutki zavisti, ljubosumja, maščevalnosti so zelo naravni in jih vsi kdaj občutimo, žal pa se večina o teh občutkih ne upa iskreno pogovarjati. In bolj kot zatiramo takšna čutenja, močnejša postajajo, hkrati pa se ponavadi še krivimo, ker to sploh občutimo. Zdi se nam, da smo zato slaba oseba, da je nekaj z nami narobe, da tega ne bi smeli občutiti, itd. V resnici pa nas večina občuti nekaj od tega, kadar nekaj ali nekoga izgubimo. Še več, občutki so del našega odraščanja. Prepričana sem, da bi s sodelavcem lahko bila prijatelja še naslednjih 10 let, pa ne bi občutila takšne “ljubezni” do njega, kot jo čutite sedaj. V situaciji, ki jo doživljate, se zdi kot da bi vas zamenjal. Vam je namenjal čas in pozornost, potem pa se zbližal s sodelavko. In tako ste izgubila brez borbe, še predno ste se imela možnost boriti. Odvzel vam je vse možnosti in vas pustil v nemoči. Seveda se razumsko zavedate, da je bolje, da nista skupaj, če ne čuti ničesar do vas, pa vendar se ženske vedno sprašujemo po pomenu. Kaj je torej njemu pomenil vajin odnos, vse to zbliževanje, kako da vas je lahko “prehitela” sodelavka in zakaj,…

V takšnih ranah velikokrat prepoznamo še neke stare, pridružene bolečine. Ne boli toliko ta izguba, kot vse okoliščine. To da niste imela možnosti za borbo, da ste izgubila pred “tekmo”, da ste ostala sama in brez prijatelja, ki bi mu lahko zaupala svoje občutke, občutek zamenjanosti in celo bolečina zapuščenosti. Uporabite situacijo za to, da začnete raziskovati globlje razloge za bolečino in česa se lahko osvobodite, zaradi tega. To vam bo pomagalo do večjega zadovoljstva in mogoče na koncu prepoznate njun odnos, kot blagoslov zase. Moj predlog torej ni, da čakate ali da menjate službo, ampak da spoznate, kateri del vas, se je s takšno bolečino odzval na izgubo. Ko to spoznamo, dobimo moč nazaj v svoje roke.

Srečno,

Eva Erpič, mag. zakonskih in družinskih študij
041410843
[email protected]