Ljubezen na daljavo
glej tezave se ze pojavljajo ko imas svojega partnerja v neposredni blizini, in ga poznas ze vrsto let, kaj sele ce je nekdo doma nekje par sto km stran,ko niti ne ves kaj dela kaj se z njim godi, po telefonu ti lahko marsikaj natvezi…tko da kar se mene tice, je ljubezn na daljavo se vecja loterija ali tombola, se pravi vecja igra na sreco ali bo uspeh ali neuspeh.
jest glasujem proti taki ljubezni.
lp
Ojla!
Bolj se Roz`ca s tabo ne morem strinjati. Moj fant je tudi iz Nizozemske, skupaj sva malo vec kot pol leta. Najveckrat se “vidiva” preko msn messengerja in web kamere. Vidiva pa se ponavadi enkrat na dva meseca. Za enkrat vse super stima, samo malo pred in po odhodu zelo boli.
Zdi se mi, da v ljubezni na daljavo je najpomembnejse zaupanje. Tisti cas, ki ga prezivis skupaj, je kvalitetnejse porabljen in tudi skozi to lahko bolje spoznas ljubljenega cloveka. Ce pa je daljava prevec, se pa se vedno lahko preselis ali obratno. Svet postaja vse manjsi :).
LP vsem zaljubljenim osebam,
Mientje
Hm…
Jaz sem tudi furala zvezo na daljavo – in jo pravzaprav še, sedaj je razlika le v tem da sva tri mesece skupaj potem pa grem na kratko domov obiskat družino in prijatelje. 🙂
Ne strinjam se s tezo, da se odnos ne razvija kadar sta partnerja narazen. Pravzaprav sem kot veliko prednost odnosa ‘na daljavo’ odkrila v tem, da mora biti vedno prisotno veliko pogovarjanja – o zvezi, o čustvih, o željah, o sebi; težave in dvome je treba reševati takoj, ker če ne zveza lahko hitro propade.
Potrebno je veliko ljubezni in zaupanja, da se lahko zveza obdrži, če se partnerja vidita le vsak drugi mesec…dovolj ljubezni in zaupanja za vse tiste dni ki jih moraš preživeti sam, v čakanju datuma snidenja.
Glede zvestobe pa…partner, ki mu ne zaupaš, je lahko tudi tvoj sosed, pa ne bo nič iz tega. Nikogar ne moreš kontrolirati in nikoli ne moreš imeti dokazov, da te nekdo ne vara. Če zaupanje obstaja, se ne bom sekirala in ne bom pretirano ljubosumna tudi če so med nama tisoči kilometrov.
Jaz imam torej pozitivne izkušnje…tudi vam jih želim.
Pa lepe pozdrave s Portugalske 🙂
No…zaenkrat sva v tretjem letu zveze in nama gre prav fino.
In glede na to da že nekaj časa živiva skupaj, tudi nisva več ‘daleč od oči’…
Pa ne me prepričevat da je ‘toliko čakanja, solz, itd’ za prazen nič…mogoče je bilo prazen nič v tvojem primeru, v mojem primeru pa sem se do sedaj imela super in ne glede na to kako se bo zgodba končala, sem (sva) do sedaj preživela skupaj veliko nepozabnih trenutkov, ki jih nič ne more izbrisati.
Če pa v zvezo vstopiš z mislijo, da se to itak ne splača in ne obnese, se pa seveda tudi ne bo obneslo…pa ne glede na to ali je na daljavo ali ne. Če bi rad, da neka zveza obstane moraš verjeti v to, da bo, in delati za to, da obstane, danes in vsak dan sproti in se ne obremenjevati z mislijo in strahom, da bo lahko enkrat konec… Tako se ne da biti srečen.
In če nekaj počneš ker tako čutiš, potem tega ne moreš obžalovati, ker ti je prineslo veselje. In meni ga ta zveza prinaša – še vedno.
Tudi jaz imam zvezo “na daljavo” in kar lepo funkcionira. Se pa vidiva enkrat na mesec. Zato pa ta čas res dobro izkoristiva. Naslednje leto pride v Slovenijo, kjer bova tukaj živela, če ne bova odšla oba nekam v neko tretjo državo.
Res pa če si ne zaupata že na začetku potem je bolje da se ne spuščata v to. Poznam pa kar nekaj ljudi ki so imeli zveze na daljavo in so sedaj srečno poročeni. Tako da kdor pravi da to ne more uspeti, se krepko moti.