Kakšna ironija. Vedno sem govorila, da ne obstaja takšen, ki bi me spravil na kolena, da bi zaradi njega potočila eno samo solzo. Po uspešno prebrojeni ločitvi, ko sem končno začutila mir v sebi in se je v srcu pojavilo ogromno ljubezni, katero je kričalo po dajanju, se je zgodilo. Um je lahko samo nemočno opazoval kako srce nori in kako se rojeva neznosna bolečina spoznanja, da on nikoli ne bo fizično prisoten, tako kot si jaz želim. Vem, da sem v umu zelo močna. Preživela sem vse mogoče od spolne zlorabe v otroštvu in zakonu, fizičnega in psihičnega nasilja, največje izdaje svojih najbližjih, finančnega zloma, bolezni,… Vse sem preživela in se vedno znova uspešno dvignila iz prahu. Lahko bi trdila, da sem od vseh teh lekcij ozdravljena. Razčistila sem s sabo, oprostila sebi in drugim in jih sprejela s hvaležnostjo, da so pripomogli k mojemu učenju – duhovni rasti, čeprav na kruti način in se od večine poslovila.
Ozdravljena od vseh lekcij? Srčna še vedno ostaja uganka. Sanjalo se mi ni, da obstaja takšna vrsta ljubezni. Najprej sem mislila, da sem se zaljubila zaradi hvaležnosti, potem sem mislila, da je on v meni prebudil ljubezen zaradi svojega pristopa (empatije, spoštovanja, odobravanja, občudovanja, občutka varnosti in zaupanja), potem sem mislila, da se je on zaljubil v mene in sem samo reagirala na njegova čusta. No na koncu sem spoznala, da ni bilo krivo nič od tega, ampak samo moja potreba po srčnem dajanju nekomu, ki si to zasluži zaradi tega kar je in kar daje. Tolažila sem se, da je pač zaljubljenost, ki bo minila. Pa ni, prerasla je v globoko čutečo in spoštljivo ljubezen. Nasmeh se mi prikrade na obraz, ko pomislim nanj. Pošljem mu svetlobo hvaležnosti, miru, ljubezni, zdravja, moči, modrosti, vsega dobrega. V mislih ga objamem in poljubim na lice, ga pogledam v oči, rečem hvala, se obrnem in odidem tako lahkotna, pomirjena z nasmehom na obrazu.
Ojoj, kakšne prizore v imenu ljubezni je bil sposoben moj um realizirat v domišljiji. Dahnila bi mu da, rekla prvič v življenju:« Ljubim te in ljubila te bom do zadnjega diha. Nič ne bo moje ljubezni do tebe nikoli spremenilo.« Z majhno hiško ob gozdu, mimo katere teče potok, vstran od vseh ljudi, samo midva z roko v roki obdana z naravo uživava v zemeljskem raju. Sprehod po peščeni plaži, povaljala bi se v toplem pesku, mu ga brisala iz obraza in ga poljubljala do onemoglosti.
Boj uma in srca. Srce si želi samo njegove bližine, učenja,da bi mu lahko dajala neskončno ljubezen brez kakršnih koli pričakovanj.Um ga zavrača v strahu, da bi ga prizadela. Vem, da bi ga, sem ga že nehote in bolelo je tišoč krat bolj kot neizpolnjena ljubezen. Ko čutiš tako globoko ljubezen, si ne želiš nič drugega kot pa samo to, da bi bil srečen. Želiš si, da bi bil srečen tudi ti, pa prekleto boli spoznanje, da ne bi bil, ker bi te njegova bolečina pahnila v potoke solz. Bolečina, ki bi mu jo nehote povzročil s svojim nebrzdanim umom, bi vedno znova povzročala kaos in se vračala kot bumerang še z večjo silovitostjo.
V tem trenutku se mi celo zdi, da sta srce in um sklenila premirje: srce lahko ljubi na daljavo brez bolečine, um si dovoli občasno hrepenenje po bližini, strasti-fizični prisotnosti. Nekje globoko v sebi pa vem, da srce joče in bo jokalo do zadnjega diha.