Pozdravljeni!
Imam “problem” če se temu sploh lahko tako reče, pa naj kar začnem z opisovanjem.
V živo se spominjam, ko smo imeli v četrtem razredu osnovne šole športno tekmovanje. Tudi sama sem se ga udeležila, kot nekateri drugi sošolci. Stali smo na štadijonu in naenkrat se je moj pogled ustavil. Videla sem fanta, ki mi je bil strašno všeč in takoj mi je zaigralo srce. Kasneje sem ga videla le še enkrat na šolskem izletu in nato naslednjič ko sva postala sošolca v petem razredu. Bila sem strašno vesela obenem pa sem se počutila čudno, saj še nikoli prej nisem bila zaljubljena.
Tekom teh osnovnošolskih let, ko smo skupaj gulili šolske klopi, ni bil nikoli v mojem srcu nihče drug, kakor le on. Vem da smo bili takrat še otroci in da smo bili brezglavo zaljubljeni vsepovprek, ampak ko zdaj gledam na situacijo, jo vidim drugače. Bila sva si všeč, to sva si tudi priznala, ampak nikoli ni privedlo do tega, da bi bila skupaj. V tako mladih letih se mi nekako ni zdelo, da bi sploh morala imeti fanta. Prišlo je tudi do nekakšnih spletk, ki so povzročile, da nisva bila niti prijatelja. Odšli smo v srednjo šolo..nisva bila več sošolca ampak na isti šoli, kar pomeni da sva se le še včasih videla,a nikoli več se nisva pogovarjala. On je bil vedno bolj kakor ne sramežljiv, jaz pa nikoli nisem bila pripravljena storiti prvega koraka, ker sem mislila, da me sovraži. Tudi bila sem v letih največje zafrustriranosti in v času najnižje samozavesti. Nekega dne sem mu v stanju pijanosti in po filozofiji “živi se le enkrat”celo poslala sms, da mu moram povedat da ga imam rada in da ne morem nehati misliti nanj. Naslednji dan me je klical, ampak sem namesto da bi stala za svojo izjavo naredila tako, kakor da je bila to velika napaka. Najini poti sta se popolnoma ločili, on je imel punco, jas pa svojega prvega resnega fanta šele v 2. letniku faxa. Ne vem zakaj, ampak nikoli ni zares izginil iz mojega srca. Fanta, ki sem ga imela sem imela zelo rada ampak še vedno ko sem kdaj po naključju srečala njega, mi je postalo strašno vroče in adrenalin mi je našopalo “v nulo”. Kmalu se nisva videla skoraj nikoli več- oz. zelo redko in nekako sem ga uspela popolnoma izbrisati iz svojih misli. Le včasih sva se srečala na naključnih mestih, ko sem najmanj pričakovala.
Pojavilo pa se je nekaj, kar mi ni dalo mimr. V vseh 4 letih kar sem bila na faksu, se mi je kljub temu da ga videla le redkokdaj, vsaj enkrat tedensko pojavil v sanjah. Sprva se mi ni zdelo čudno, saj ljudje sanjamo o vsem mogočem, potem pa se mi vse skupaj zdelo nekako nenavadno. Dobro se zavendam da so sanje izvor podzavesti, ampak nikoli se mi še ni zgodilo česa podobnega. Verjamem da so vsake sanje, kakor tudi vsaka stvar pojavi z nekim namenom, ampak v tem ga pač nisem videla. Večinokrat sva se v sanjah pogovarjala, včasih pa celo poljubljala.
Ni mi bilo jasno kaj mi sanje hočejo povedati. To verjetno ne, da ga še nisem prebolela, ker je bila vse skupaj le najstniška zaljubljenost in nikoli nisva imela globjega odnosa. Je pa res da sem po vsaki tako presanjani noči hodila naokrog vsa zaljubljena. Sliši se skrajno butasto in tudi počutila sem se tako, saj sem bila še vedno zaljubljena v človeka, ki ga nisem videla leta in leta.
V vsem tem času sva se iz oči v oči srečala natanko enkrat, seveda po naključju. Že dolgo nazaj. Pred kratkim pa še enkrat. Čakala sem vlak, kar naenkrat pa se je iz nikoder pojavil on. počutila sem se kakor najstnica, ki nima nadzora nad svojimi čustvi. V trenutku mi je postalo tako vroče, kot bi me začelo oblivati in nisem vedela, ali naj pobegnem ali kaj. Izbrala sem možnost pretvarjanja da mi nič ni, da sem čisto skulirana. Tako sva imela krajši pogovor “kako je kaj s kom” in adijo. Ker sem po horoskopu devica imam večno težavo s svojo natančnostjo in večkrat se mi je dogodilo, da se nisem mogla odločiti za nekega fanta, ker mi enostavno nekaj ni bilo. Verjamem pa , da bi se vse to končalo, če bi on pokazal zame vsaj malo interesa. To pa sem skoraj prepričana da ga ne bo, ker je mislim da je med ženskom spolom dokaj zaželjen. Sama sem povprečna punca in se mi nekako zdi da ga nebi zanimala oz. da ima tip drugačne okvire.
Sama moram priznati, da sem bila v življenju zaljubljena samo dvakrat…tako za več kakor za en teden. Zaljubljena sem bila vanj in v bivšega fanta. Tako, da je kar bolelo.
Včasih se mi zdi, da me neka višja sila kar naprej opominja na njegov obstoj, čeprav sama niti nočem tega. Ali pa hočem…ta višja sila je tako ali tako v nas samih.

Upam da mi kdo zna svetovati oz. pojasniti če se v vsej te situaciji skriva kakšen globji pomen, ali je vse skupaj le brezvezno sanjarjenje o človeku, ki ga nikoli nisem mogla imeti.

lep pozdrav in se opravičujem da sem vse skupaj napisala na dolgo in na široko!

Po nekem načelu golega realizma bi rekel nekako v smislu da če bi se imelo kaj zgoditi, da bi si bila usojena, bi pač v zvezi že bila, tako pa žal sanje pomenijo neko večje hotenje. S tem ni nič narobe, nisi čudna, le spregledati boš morala nekoč – njega ni, tudi nobene garancije za kako ok zvezo z njim ne moreš imeti, lahko je izven sanj čisto drug človek, daleč od željenega. V pravljicah talajo bombončke, v lajfu pa Aspirin.

Mislim, da je že skrajni čas, da navežeš stike z njim, seveda če je še samski. Le s priznanjem čustev boš šla lažje skozi življenje, tudi če te on zavrne. Sicer boš, po mojem mnenju, vedno s seboj prenašala odvečno prtljago, v vse veze.

Mislim, da moraš priti stvarem do dna in kot ti pravi “čas je”, navezat stike in izvedet, kako je na stvari. Nevednost je neki najhujšega… Cel lajf si lahk očitaš, če tega ne storiš. Če pa vzpostaviš stik in izveš, da vse skupaj vseeno nič ni, lahko greš vsaj pomirjena dalje. Drugače te bo pa “metalo” cel lajf. Lahko tudi idealiziraš človeka… ne boš vedela, če ne poizkusiš.
Verjemi, vem, o čem pišem 🙂

Boga reva, že sto let se mučiš s temi sanjami, mislimi, skrivnim oboževanjem, verjetno je v podzavesti zarisana idealna podobna tega fanta, moškega, ki verjetno točno tolko km kot je minilo let (ene 100 😉 ) odstopa od realne slike.

Na tvojem mestu bi jaz, ampak res:
Ga poklicala in mu rekla, da bi bilo fajn, če se dobiva. Če bi bil za to, bi se dobila z njim in z njim čvekala. Ne bi mu verjetno (takoj) povedala kako je z menoj, rekla bi pač, da imam skomine na osnovno šolo itd, pa da se mi je zahotelo z nekom o tem menit.
Pol bi ga začela privijat, kako je danes, kako živi itd., povedala bi mu verjetno, da sem bila v osnovni šoli na skrivaj MALO zatrapana vanj, ha ha.
No saj pol vidiš, čutiš…
To srečanje bi organizirala ZASE, za svoj mir in svoj ego, da vidim in spoznam to idealizirano si podobo v resnici.

(saj za izgubit nimaš nič če tak gledaš, če se boš tudi v reali zatrapala vanj boš vsaj zatrapana v realno sliko, če pa ti ne bo več tako oh in sploh pa je tudi fajn ker se boš začela odvezovat).

Po mojem sanjamo ljudje takrat, ko nam v reali nekaj manjka.

Zamisli meni se je pred ful leti nazaj tudi zgodilo nekaj takšnega in še hujšega. Na lepem sem sanjala o sošolcu iz oš, ki mi takrat niti pod točko približno ni bil všeč, ha ha, on pa je hotel celo hodit z mano.
Nakar sem klicala k njemu domov (10 let po koncu oš), pa ga ni bilo doma ker je že živel v Lji, pol sem malo pozabla nanj, a ne čisto, nakar izvem da je ful dec ko so imeli obletnico. Na srečo sem imela v tistem obdobju že tako polno in obremenjeno življenje, da sem ga mogla “pustit odit”.
Danes mi za tega tipa dol visi in mi je kar žal da sem klicarla k njem domov, kakšna blamaža, bože. (saj če bi se kdaj na kakšni obletnici srečali, bi rekla da to nisem jaz klicala, da so bile kakšne sošolke, hihi).

Hvala vam za odgovore in nasvete. Glede na to, da sem mu enkrat že jasno in glasno izpovedala svoja čustva, sem se odločila da na zadevo pozabim. Če bi kaj bilo, bi že bilo…in če kdaj še bo, je tudi lahko. Glede na to, da on ve, kakšna je bila situacija ima tudi on to moč, da naveže stik z mano. Kar verjamem da bi ga, če bi bila tudi z njegove strani kakšna čustva. Jaz pa bom raje stopila iz svojih sanj in si v realnem svetu poiskala moškega.
Hvala vam!!!

res je da si mu čustva že priznala. ampak v najstniških letih je morda iskal kaj drugega kot takšno punco kot si ti in zato ni pokazal interesa zate. lahko pa da je bil noro zaljubljen vate a ga je bilo strah povedati oziroma strah da bi vidva postala par. zakaj mu ne bi še enkrat priznala. če bi kaj bilo bi že bilo. veš ljudje se včasih bojijo priznati ljubezen in zato čakajo in iščejo drugo pot. če sta si v petem razredu priznala čustva to še ne pomeni da se ti je zlagal in ne čuti ničesar več do tebe. morda pa v dekletih išče nekaj kar ti nimaš. oziroma nekaj kar misli da ti nimaš. priznaj mu čustva, povej mu kako trpiš zaradi njega in če se še spominja petega razreda. vprašaj ga kaj čuti. nič ni narobe če ga vprašaš. verjemi da ti nikoli ne bo žal če ga vprašaš in mu poveš. morda ti bo žal ko boš stara 80 let zakaj mu takrat nisem povedala.

To že da si mu 1 x omenila ampak je tudi res da te je klical, se pravi se je odzval, to pa že nekaj pomeni, čeprav si ga potem zasrala, ko si rekla da si naredila napako.

Mislim da moramo danes velikokrat ženske narediti prvi korak, ne rabiš začeti to temo lahko pa rečeš da ti je dolgačs, da se ti dogajajo čudne stvari in se jih “hočeš znebiti” oz. se hočeš z njem pogovoriti o tem če bi si mogoče vzel kanček časa…., že to nekaj pomeni, da se tokrat srečata.
Mislim, da imaš še čas, da ko ga naslednič srečaš…… se malo pogovorita in ti pričneš to temo, ki te muči. Moraš jo načeti vsaj zarad tega, da te potem ne bo nikoli več mučilo in boš lahko živela mirno življenje.

Zakaj to govorim, ker sem imela kar nekaj let starejšo sodelavko od mene ukoli 45 let jih je štela, seveda samsa. Zakaj? Vsak dan mi je govorila o nekem fantu ki ga je spoznala pred 25-timi leti, poznala sta se kakih 10 dni in mi je govorila kako zelo ga pogreša, da je še vedno zaljubljena vanj. Umes je imala neko zvezo 2 leti z nekim fantom, ki pa do njega ni nič čutila. No, in ker ženska ni mogla nehat s to temo, ni ga mogla prebolt, revca že tako stara in še vedno samska, sem ji predlagala da naredi nekaj da ji bo bolš, da ne bo živela v nekem svojem svetu. In je, šla je na Hrvaško, ga poiskala, seveda ni našla ravno njega je pa zato njegovo sestro, ki ji je povedala, da ima otroke, da je na visokem položaju in neko ženo, ki je nima ravno rad. Pustila mu je te. št. in vnemo čakala na klic. Seveda, da je ni poklical. luba duša 25 let….. no vsaj nekaj, spoznala je, da ga mora pozabit, da nima nikakršnega smisla več….
Malo se mi smili ampak tako je, če sama pravi, da taprav tipček pride vredu, ampak problem je da nje že ne bo iskal ampak mora sama poskrbet za to. Vem da ti nisi taka, ti znaš živet normalno ampak sem mogla vseeno omenit tole situacijo, da boste vedli kaj vse obstaja in ne, še zdaleč nisi edina in ne boš si naredila sramote če narediš ti en korak naprej.

Veliko uspehov

Draga Devica po horoskopu.

Ne poznam te, ampak te z lahkoto berem. Tudi sama sem Devica po horoskopu, predvidevam, da kar nekaj let starejša od tebe, ampak podobno ranjena.

Spoznala sem ga v 2. letniku srednje šole (pred 25 leti). Vanj sem se nesmrtno zaljubila, a naklonjenosti mi ni vračal. Nikoli. Šola se je končala, poti so se razšle, razočaranje je ostalo. Naneslo je, da sem se mlada poročila, a nanj nisem pozabila do danes. (On je samski, brez otrok.) Vedno je nekje v meni, del mene.
Pred kratkim sva se po dolgih letih srečala. Šla sva na dolgo pijačo. Prišel je s šopkom rož. Iz njegove strani sem začutila neko toplino, ki me je navdala z upanjem, da vse pa le še ni prepozno in da mogoče lahko poskusiva znova. Zanj sem pripravljena žrtvovati svoj zakon (otroka sta polnoletna). Zopet sem začutila mehurčke v trebuhu, shujšala sem in ponoči nisem mogla spati, ker sem imela v mislih in pred očmi le njega. Nisem zdržala in prosila sem ga za mail in mu poslala dolgo pismo, v katerem sem mu napisala vse moje spomine na šolska leta in iskreno priznala svoja čustva, katera so me prevevala, ko sva bila na pijači. Odgovora ni bilo. Še enkrat sva se srečala v krogu širše družbe, pozornosti mi je namenil ravno prav, da nisva bila nediskretna, povabil me je na plesišče, sramežljivo sva se spogledovala, smejala, plesala na pesem “Ljubezen iz šolskih dni”. Vem, da je mail prebral, opaziti je bilo, da si je določene stvari iz maila zapomnil in nanje z dejanji opozoril. Bila sem v devetih nebesih. O mailu niti besede nisva spregovorila, kar me bega.
Prejšnji teden sem ga klicala, iz razloga, da bi se rada z njim dobial na pijači, pa je bil za to. Pustila sem mu, da sam določi datum kdaj in kje…in sedaj nestrpno čakam. Rada bi mu dala še eno-zadnjo priložnost, da me spozna, kajti biološka ura nama glasno tiktaka.

Kaj menite vi? Sem totalno osmojena ali ne znam kontrolirati svojih čustev? Kako se jih pa da :))

Pegastro dekle, ne ne, super si naredila in si odprla ena vrata, ki jih še v sebi nisi zaprla in jih morda niti nikoli ne boš. Sanje in spomini so po navadi nekaj najlepšega – ali tudi najgršega, v obeh primerih pa je oboje nekaj najčudovitejšega kar ljudje imamo v sebi!

Saj boš videla kako se bo odvijalo, nihče od nas, pa niti ti, niti on tega ne moremo sedaj vedeti.

Ampak kjer vrata niso zaprta, je vedno upanje! Drži se in osebno ti držim pesti da boš doživela srečo z njim.

nov nick

HVALA za pozitivne misli. Prav vesela sem tvojega sporočila.
Sej vem, da se v bistvu igram z ognjem, na kocko postavljam svojo družino…po drugi strani je pa mogoče (še) pravi čas, da tisto pravo ljubezen podarim nekomu, ki ga ljubim več kot pol življenja.

Najlepša hvala za zadnji stavek :)) Tega si najbolj želim tudi sama. Upam, da tudi on.

Vrata so se zaprla. Upanja ni več. Čakala sem pre-dolgo. Na novo ponujeno priložnost se ni odzval. Razlog – prezaposlenost 🙁 kao?!

Kjer ni volje, tam tudi časa ni!!

Jaz pa voljo imam, ampak časa ZANJ pa NE VEČ.

O groza, te osnovnošolske ljubezni. Tudi jaz ima eno takšno. Je pa tako, da sva bila s tem fantom v oš nekaj časa fant in punca, potem pa so se najine poti razšle, celotno srednjo šolo in fax se nisva srečala. Da danes sva se videla le 3x na obletnicah in takrat sva ves večer skupaj, se pogovarjava, smejiva, pleševa. In ponavadi potem še pošlje kakšen sms… Dejstvo je, da sem jaz zelo srečno zaljubljena v svojega fanta, ustvarila sva si skupen dom in se res lepo razumeva. Ne razumem pa, da me vsako srečanje s fantom iz oš spravi s tira. Vem, da je popolnoma drugačen od mene, ampak vse njegove sladke besede o tem, da misli da sva si usojena in da naj pobegnem z njim… Jezi me, ker nikoli ne bom vedela kako bi bilo, če bi bilo… Ampak, za eno sladko avanturo seveda (hvala bogu!) nisem pripravljena zavreči svojega sedanjega življenja in vsega kar sva si s fantom ustvarila. Iz glave si ga pa prav tako ne morem izbrisati, vsaj en čas po srečanju ne (in zdaj je tisti čas :). V bistvu ne sprašujem za nek konkreten odgovor na to, kaj naj naredim. Mogoče je pomagalo že samo to, da sem zapisala svoje misli 🙂

Če bi kaj bilo, bi že bilo… tako ponavadi poteka obojestransko od moškega in ženske.
kakšna blamaža…kdo ne riskira ne profitira, edino ljudje ki tvegajo, lahko tudi kaj dobijo.
lej očitno je, da ga ne boš pozabila, ker če bi imela takšen namen bi že to storila.

Lahko si ena izmed tistih, ki varno čakajo na stranskem tiru da nekaj pride mimo njih (in tudi ko pride to galantno izpustijo) ali bolje rečeno direkt na njih(ko se nekdo na nas vrže, je vse lažje, zakaj bi mi delal prve korake? hahaha, daj od kdaj je pomembno kdo dela prve korake? kr neki.) Kok vez poznam, kjer so bili moški strahopetci in ne bi blo nič če se ženska skoraj ne bi vrgla na njih…danes nobeden noče riskirat očitno.

Lahko spadaš med 95% ljudi, kvazi realistov, ki so vedno fantazirali da bi živeli življenje kakšno bi želeli pa enostavno niso imeli jajc za to. Pol so zafrustrirani in talajo okoli zafrustrirane nasvete in nam vsiljujejo svojo realiteto. Hodijo v službo katere nemarajo, so z partnerji kerih več neljubijo, se odrekajo ker nimajo poguma. Sreča je na strani pogumnih!
Od ljudi, ki so se drznili sanjati je svet napredoval(poglej znanstvenike, znane govorce, mirovne posrednike) ampak z razliko da je vsak dal nekaj od sebe.

Pasivci in realisti so samo neke zagrenjene duše, ki so odavno pozabili na del srca ki je večno mladosten, otroški, naiven in vesel. So sprijaznjeni z realiteto, ker je to lažje kot tvegati, da bi sanje uresničil! Zakaj? Nočejo trpeti…zato so zaviti v svoj balonček varnosti in čakajo, da jim je vse servirano. Lažje to, kot se pa dejansko podruditi za nekaj.
vsaka ljubezen, vsak uspeh (od finančnega do učnega) je povezan s padci, ti bojo vedno samo ni mus da se enkrat ne pride do cilja! Samo trdni in pogumni ljubijo, ljubezen ni za strahopetce.

Ko sem nekaj želela in mi je nekdo rekel da tega nemorem dobiti, sem z vsem naporom pokazala drugim da to lahko dobim. Zakaj so danes vsi neuspešni? Ker se že v startu eliminirajo sami z negativnostjo, da jim ne bo uspelo.
Življenje je zato, da delamo napake in se iz njih učimo. Nihče zavraga ni popoln!
Jaz sem realistična in pričakujem čudež, verjamem vanjga. Doletel me bo, ko vložim energijo vanjga. (Usoda je banalna stvar, kot da ne bi imel službe in bi čakal usodo da ti jo prinese, tok je to logično…) Če ne uspe prvič, bo uspelo stotič. Na smrtni postelji si nebom očitala, da nisem dala vsega od sebe za vse v tem življenju, ki je samo eno

Kaj maš za izgubit? Nič. Mogoče je z drugo, mogoče te noče, mogoče pa čuti isto. Riskiraj, če ne bo isto pa lahko odrineš naprej z svojim življenjem in se zalepiš na novega 😉

“kr nekdo”… prav zahvalit se ti moram! Tole pravzaprav ni povezano s temo, vendar sem danes prav rabil tole prebrat.
Hvala!

Zdaj pa v boj!

Kr nekdo – pa kje si te reci pobrala, vec neumnosti v enem spisu pa se nikoli nisem citala!

Ja seveda, ti spadas med tistih 5% ki niso pasivci in le ti imajo sreco, drugi so vsi zafrustrirani, nezadovoljni itd., sreca jim je tujka… Ma saj ni za komentirat, ker je vsak stavek posebaj hecen in nerealen, vsaj po mojih poznavanjih.
Najlepsi so taksni stavki: zakaj so danes vsi nesrecni? in naslednji je se boljsi: Sreca je na strani pogumnih! Ojej…

Glede topica je moje mnenje taksno: Ti nimas tezav ker si po horoskopu devica, ampak ker si kot si, horoskop je navadna tumbarija. Sanjas pac in sanje so dovoljene, drugega pomena pa ne vidim nikjer. Pac kdaj koga sanjas – ampak da bos kdaj z njim ali ti je nekaj usojeno pa definitivno NE drzi.

Pozdravljeni,

v osnovni šoli sem se že v  prvem razredu zaljubila v sošolca. Vsak dan sem ga videla med poukom, v šolskem kombiju. V sedmem razredu osnovne šole sva si izpovedala ljubezen kar med šolsko malico. Nerodno mi je bilo ko sva šla skupaj na birmo. Jaz sem potem morala še enkrat v sedmi razred. Nihče ne ve kako mi je bilo neprijetno ko sem hodila med ljudmi ko sem ponujala pecivo na njegovi valeti. Takrat sem se prav zadrževala da se nisem pred vsemi zjokala. Ko sem bila v osmem razredu pa ga nisem več videla. Ko sem hodila v srednjo šolo sem ga videla le občasno.

Pred nekaj tedni sem mu po telefonu sporočila da sem še vedno zaljubljena vanj, on pa mi je odgovoril da ima že dolgo let punco. Jaz sem bila čisto na tleh. Počutila sem se kot da bi mi zaril nož v srce, strl mi je srce.

Zdaj ga poskušam pozabiti, ampak mi ne uspe. Občutek imam da sem poskusila že vse. Vse me spominja nanj.

Zanima me ali ima kdo kakšno rešitev kako naj ga pozabim? Ne vem kaj naj naredim. Občutek imam da se mi bo zmešalo.

Lep pozdrav