ljubezen ali kaj drugega?
Pozdravljeni,
tri leta sem v odnosu s fantom, ki pa nima ravno bleščeče preteklosti. Je ločen in ima 2 otroka. To me sploh ne moti, zna biti uredu oče, čeprav je z otroki bolj malo. Živijo v isti hiši, bivša žena je ponovno poročena in ima še enega otroka, otroci so dodeljeni njej on pa se je od žalosti, ker ni moral sprejeti kaj se jim je zgodilo, zakopal v delo. Po ločitvi je imel tudi nekaj razmerij, vendar se niso obnesla. Velikokrat mi je rekel, da ga je strah. Strah ga je novega razmerja in ponovnega morebitnega neuspeha. Tudi najin odnos bolj ali manj temelji na telefonskih klicih in srečanju 1x tedensko. To me utesnjuje. Večkrat sem mu povedala, da se ne počutim ljubljene. Nazadnje se je to zgodilo na silvestra. Tudi sam mi je rekel, da se do svoje punce obnaša asocialno, kar se mi res zdi čudno. Za novoletno noč mi niti čestital ni, niti me ni stisnil k sebi ko je odbilo polnoč. Vsi so mu pošiljali sms, prijatelji so ga klicali in so si voščili, meni pa nič. Da bi prva naredila korak, ga namerno nisem, ker sem si rekla, da me zanima, če mi bo sam od sebe voščil, ker do sedaj sem vedno jaz to naredila. In seveda mi ni. Takoj po polnoči me je odpeljal proti domu, mi predlagal, da greva k meni on pa bi vrjetno čez dve urci odpeketal proti domu. Začela sem pogovor. Povedala sem mu o mojih občutenjih in bil je vidno prizadet. Prizadet zaradi tega ker se zaveda kaj počne in zaradi tega ker ne veva kaj storiti. On pravi da je to zato tako, ker me ima rad vendar vame ni zaljubljen. Ne čuti tistega stanja duha, ki je zelo prijetno, človeka dvigne na neko drugo raven, vendar mu ne dopušča razsodnega razmišljanja. On pa si tega neizmerno želi, po tem hrepeni in čaka, da se bo to zgodilo, samo vrjetno ne z mano ampak s katero drugo. No zavoljo najinega pogovora je pri meni prespal naslednji dan pa sva šla k njemu. Če mu ne bi povedala bi vrjetno kaj kmalu odšel domov.
Pravi, da me občuduje, da se lahko z mano pogovarja karkoli, ne glede na to da sem 16 let mlajša od njega in da ga ne otesnjujem, nisem tečna in kaj vem še vse….Mi morda smo piha na dušo, da je spolno potešen kadar mu zapaše al je v tem kaj resnice?
Da sva skupaj preživela več kot 48 ur se je zgodilo prvič letos ko sva odšla na morje. Drugače grem za kak dan k njemu ali pa se dobiva za par uric. Vedno imajo drugi prednost. Že res, da rabi družbo, prijatelje, da je rad z otroci, samo da so pa vedno vsi ostali na prvem mestu, jaz pa pridem na vrsto, kadar se mu pač zazdi se mi pa ne zdi fer. O tem sva se tudi pogovarjala in vedno reče v zagovor:” kaj pa naj naredim če me pač ne prime?”
Mal kontradiktorno se mi zdi vse skupaj. Po eni strani pravi kok sem fajn, da sem mu všeč, da ga spolno privlačim, po drugi strani pa vse izrečeno kontrira.
Mislim, da še vedno ni razčistil z ločitvijo, čeprav jasno pravi, da take žene ne bi imel nikoli več v življenju…..Imata korekten odnos, sicer uraden ampak funkcionira, čeprav ne živijo več kot družina. Kaj naj naredim? Naj vztrajam ali grem?
Za odgovore se vam zahvaljujem
Prek ko ti bo jasno, da zivis s clovekom, ki se pri svojih letih ne bo kaj dosti spreminjal, ki je clovek ustaljenih navad (zivi pri bivsi) in ki ne premore kaj dosti custev in topline in empatije, prej bo nocne more zate konec in bos sla. Zakaj pricakujes ljubezen od nekoga, za katerega je jasno, da ti je ne more dati, ker je pac v sebi nima? Jaz ne bi rekla, da se do punc obnasa asocialno; obnasa se neljubece in sebicno.
naredi si uslugo. Res je najbols, da takoj spokas in, ja gospe vse mate cisto prav, GRES.
Draga Žalost!
Ne poslušaj, kaj ti tvoj fant govori, ampak spremljaj, kaj on dela. Njegova dejanja (kot jih opisuješ) ne izražajo ljubezni do tebe.
On čaka čarobno princesko, v katero se bo zaljubil in bo vseh njegovih težav naenkrat konec. To je seveda pravljica in se ne bo nikoli zgodilo. Človek mora sam poskrbeti za svojo srečo. Dejstvo je, da je tvoj fant oseba, ki si ne zna dobro organizirati življenja in zato je slab partner za skupno življenje.
Dve možnosti imaš – ali ga takoj pustiš ali pa začneš aktivno delati skupaj z njim na osebni rasti (svetovanja, delavnice, šola čustvene inteligence,…, medsebojni odkriti pogovori, komukacija). Prva pot je boleča, vendar bo hitro minilo. Druga pot je težja in daljša in še rezultat je negotov. Vendar naučila se boš pa veliko. Izbira je tvoja.
Lp in vse dobro !
Ob partnerju si najbolj želite čutiti sprejetost, spoštovanje in ljubezen vendar se za vsem tem velikokrat skriva strah, kaj če me zavrne.
Vaš partner je doživel vendar ni še preživel brodoloma s svojo bivšo ženo saj še vedno živi v isti hiši skupaj z njo, se srečuje dnevno, vi prihajate k njemu na dom in ona vas lahko vidi skozi okno. Koliko vas to vznemirja, že to , ko na zadno noč v letu ne prejmete dobrih želja iz njegove strani. Ta noč vam je prinesla jezo in razočaranje a najtežje je da pri tem moškem iščete izpolnitev svojih želja in potreb pa čeprav vam potrdi vašo privlačnost in pove da je na vas ponosen vendar od koga si pa res želite slišati da je na vas ponosen?
Občutek nesprejetosti je globlji in vsak zase iščeta zatočišče pred bolečino bližine. Z vašim partnerjem ste se srečali na podobnih ranah in občutek da vas partner ne sprejema je zato še veliko bolj boleč. Verjamem ko opisujete da je vašega partnerja strah zato začnita govoriti o tem, česa je vas strah, kaj vaju ločuje, zakaj ne morete pri njem čutiti varnosti, sprejetosti saj je to najbolj naravno za odnos. Življenju ki ga živite vi, v osamljenosti, ne smete dopustiti, da vas strah ohromi, da rešujete moškega. Odločiti se boste morali, vzeti si čas in poiskusiti. Umaknete se lahko še vedno a najprej utemeljita prijateljstvo, ki temelji na medsebojni bližini, ko si želita družbe drug drugega šele nato gradita intimni odnos.
Srečno!
Romana Žitko spec. ZDT
Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
Spoštovana Romana,
mislim, da nimam moči, da bi s svojo ljubeznijo lahko reševala tako specifičen konflikt v sočloveku. Ja vrjetno ga ima, ne samo on, tako kot ste navedli, vendar delovati tako močno pod vplivom prijateljev v t.i “zrelih”letih se mi pa res zdi čudno. Nazadnje, ko sem se z njim pogovarjala mi je rekel, da ga zafrkavajo v smislu posvojitve mene:) Ja šala kako pa……..vendar še zdaleč ne…vsako dejanje, ki ga povzročimo vpliva na sočloveka in v tem razmerju se to zelo močno pozna. Glede na to da v obdobju treh let nisem osebno spoznala niti enega njegovega prijatelja….slišala ogromno, spoznala nikoli.
Tudi njegove besede, da je “ponosen” name tako kot navajate vi se meni, ki se nahajam v tem odnosu ne zdijo resnične…….Zakaj? Ker so kontradiktorne z dejanji. Seveda vsak, ki ima vsaj malo razvite verbalne sposobnosti lahko prepričljivo govori kar se mu zdi….in če nisi dovolj pozoren lahko vsemu vrjameš….vendar pri njemu pa te besede žal niso usklajene z dejanji…..
Sva načela temo(ponovno) o najinem odnosu, vendar vse kar govori govori v preteklem času…..je bil zaljubljen vame, vendar ne tako kot bi on želel, sem mu bila zanimiva,…..In čedalje bolj dvomim v njegove besede….v končni fazi, kdo pa ne bi imel toliko mlajše ljubice samo takrat ko bi se mu zahotelo. In naj vam povem, če bi meni bila zadeva predstavljenja na način diskretnega partnerstva, ki temelji na seksulani ravni in nič več, bi se še sprijaznila. Tako pa mi je bila od samega začetka predstavljena, kot odnos ki temelji tudi na osebnostni ravni in čez čas morda še na kaki višji. Nekako se resnično počutim izigrano in čedalje bolj dvomim v zaupljiv partnerski odnos, čeprav izhajam iz družine, kjer so mi vse te kvalitete življenja predstavljene in jih imam čast doživeti.
In ne vem, če bi občutek, ki ga momentalno nosim v sebi in predelujem lahko opredelila kot strah. Prej kot prevaro. In ne poznam človeka, ki bi si s tem občutkom želel živeti. Ja v mene se je pritihotapilo nezaupanje, po vsem, kar sem doživela se mi to sploh ne zdi čudno. Vem, da se ljudje ubadajo s hujšimi težavami, vendar s tem izkustvom se bom pač naučila živeti……
Pozdravček