Ljubezen ali bolezen?
Spoznala sva se pred letom in pol. Mislim, da sem bila prvič zares zaljubljena- z vsem kar spada zraven….Po nekaj mesecih me je začelo motiti njegovo obnašanje v družbi, ki je bilo prav odbijajoče nesamozavestno in štorasto.
Oba sva imela hladne in nasilne starše. Jaz sem vedno poslušala o svoji nesposobnosti in še miljon drugega, pa sem se vedno postavila zase, ne glede na to, da se potem ni dobro končalo.
Njega in očeta pa (!!!) je mama pretepala, oče je bil med drugim bolestno ljubosumen in paranoiden…. To pišem zato, ker se je najin odnos seveda sprevrgel v en sam vzorec. In sicer…Jaz sem bila popolnoma hladna do njega in vse kar je naredil, me je vrglo iz tira, on pa se je mene začel bati in se mi ni upal niti približati, kljub temu da si je to močno želel…Hvala bogu, se oba toliko zavedava vpliva družine, da sva z veliko truda, pogovorov in dobre volje razumela vse skupaj. A vseeno je izginila tista začetna navdušenost. Ko sva se spoznala, se mi je zdelo, da sem končno naletela na enga samostojnega, zadovoljnega in čutečega človeka. Kasneje sem videla, da ga pri 28 še vedno sponzorirajo starši, da mu mama pere obleke, da ga oče nadleguje po telefonu in mu ukazuje, najhuje od vsega pa me je zadela njegova introvertiranost in nezaznavanje okolice. Glede tega sva si popolnoma različna. Jaz se hitro znajdem in reagiram na ljudi, on je vedno v zadregi…(tako očitni, da to vsi opazijo). Zdaj po nekaj ločenih mesecih spet poiskušava… On pravi, da je nor name in nenehno misli na naju…Jaz ko sem sama redko pomislim nanj.
Fizično pa eden ob drugem popolnoma zablokirava. Edino objemava se lahko. Jaz si ga se želim poljubljati, ker me na nek način odbija. Zdaj se sprašujem, če vse skupaj sploh ima prihodnost. Neizmerna ga imam rada, si ga pa ne želim (redko pride do tega). Ne vem, ali je ta čustvena blokada posledica preteklosti, ali je to znak, da pač ta fant ni zame. Nekje globoko sva zelo povezana, v vsakdanjem življenju pa se niti malo ne ujemava. Edino kar nama je skupnega so knjige in narava, najini pogovori so uglavnem težki in zanimivi, analizirava vse mogoče, če pa dam kakšno opazko, čisto vsakdanjo (v zvezi s kakšno treutno situacijo) pa mu je treba trikrat povedati, da sploh šliši, kaj šele razume…Mene pa pri odnosih privlačijo ravno takšne malenkosti.
Prosim Vas za kakršenkoli nasvet ali idejo…
Lep dan Vsem skupaj, pa imejmo se radi!
Dobro je. da se zavedata, kako sta oba zaznamovana z nezdravimi vedenjskimi vzorci iz lastnih primarnih družin. Žal pa je zavedanje o tem premalo. Veliko napora in časa bosta še morala vložiti, da bosta te težave lahko presegla. Če se imata rada in želita ostati skupaj, bi bilo najboje, da tudi skupaj poiščeta strokovno pomoč. Svetujem vama ustrezno terapevtsko skupino, žal pa vama ne morem posredovati podatkov, kam bi se lahko vključila. Pozanimajta se sama v uradnih institucijah in pri društvih, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem, družinsko terapijo, partnerskimi odnosi ipd.
Alenka B