Pozdravljeni!

Prebiram pisma in vprašanja, pa ne zasledim nikogar s podobno situacijo. Čeprav vem, da verjetno nisem osameljeni primer. Sem 34-letna ločena mati z enim otrokom, materialno preskrbljena, odgovorna in “samozavestna”. Za sina sama skrbim že od njegovega drugega leta. Ves čas se borim za “vsakdanji kruh”, ob delu sem doštudirala, hodila v tečaje, s pomočjo kredita tudi kupila stanovanje, tako, da sva s sinom “na svojem”. Po ločitvi sem se zakopala v delo, ker drugače s sinom ne bi “preživela”, predvsem pa zaradi tega, da bi lahko pozabila… Prva leta sem okrog sebe zgradila leden oklep, ki ga je počasi odtajal tudi ločen kolega z enim otrokom. V bistvu sva se poznala že 10 let in si ne bi nikoli mislila, da bova kdaj skupaj. Skupaj smo preživljali vikende, proste urice, dopuste. Imeli smo se lepo, dokler ni prišel čas o odločitvi o skupnem življenju. Tam nisva prišla skupaj. Po treh letih in pol sva ugotovila, da zaradi precej različnih življenjskih pogledov, nisva za skupaj. Svet se mi je spet začel počasi “sesuvati”. Ko sedaj razmišljam, verjetno zato, ker si kot normalna ženska želim varnosti, topline, predvsem pa ljubezni zase, kot tudi za svojega otroka. Skušam biti realna in trdna, pa vseeno vem, da kljub vsej svoji ljubezni do sina, svojo žalost in melanholijo prenašam tudi nanj, ki je sedaj v najobčutljivejših odraščujočih letih.

Tudi to razmerje sem prebolela in tudi vem zakaj. Ker nisem ljubila niti bivšega moža, niti prejšnjega prijatelja. Če bi ju ljubila, bi za ohranitev razmerja bila pripravljena storiti več kot sem. Če bi ljubila moža, bi mu verjetno oprostila tudi “skoke čez plot”, če bi ljubila bivšega prijatelja, bi popustila in se mu prilagodila v marsičem. Tako, pa se mi verjetno ni zdelo vredno. Kar pa doživljam sedaj, pa je na eni strani prava nočna mora, na drugi strani pa “nebesa na zemlji”.

Poleti sem v naravi v svojem “tihem” kotičku ob branju knjige spoznala človeka, ki se mi je tako vsidral v srce, da več ne morem brez njega. Z njim pa tudi ne… Ta človek je namreč poročen in oče dveh (že skoraj odraslih) otrok. Kar mi je tudi takoj povedal. Ker sem se (vsaj do sedaj) imela za razumno, se z njim nisem hotela zapletati. V času od ločitve je bilo takih osvajanj poročenih moških kar nekaj, pa sem se jih uspešno rešila. Samo on ni skrival tega, da je poročen. Svojo družino ima rad, z ženo se še kar razumeta, le zaradi narave njenega dela je veliko sam. Od samega začetka je bil zelo pošten. Pa tudi tega ni skrival, da bi rad spal z mano. Zelo direkten. In zelo romantičen. Pa prav nič nasilen. Razum je pravil, naj se ne zapletam. A usoda je hotela drugače. Ujela sva se duhovno, čustveno, fizično… Klasika, knjige, narava, šport. Bilo je poletje, sin je bil na počitnicah, sama pa obupno potrebna ljubezni. On mi jo je dal. Sledilo je obdobje osvajanja, zaljubljenosti. Po dolgem času sem se počutila kot “pubertetnica”. Sedaj se le opravičujem. Prvič v življenju sem si rekla: “Punca, mogoče ti ta avantura ne bo škodila?” Počasi se je vtihotapil tudi v moje življenje. S sinom se čudovito razumeta (v pol leta veliko bolje, kot s prejšnjim), tiste ukradene urice, ki si jih utrgava, so kot v nebesih. Prvič v življenju občutim kaj je to LJUBEZEN. Zanj se ne bi bala niti umreti.

Na začetku je hotel le avanturo (razumsko tudi jaz). A če bi to bila le avantura, ne bi bila več skupaj. V tem času sem na silo vse skupaj že trikrat prekinila. Tudi njegova žena je vedela za naju že od vsega začetka Kako ne bi, saj ni niti skrival. Vsak prosti trenutek je bil z nama. Vse povsod. Na bazenu, na morju, na izletih… Tudi žena ga ne bi rada izgubila. Vse skupaj je prenašala, saj je mislila, da se bo drugače – hitreje končalo .Tako smo mislili vsi trije: njegova žena, jaz in tudi on. Sedaj pa ne zdrživa drug brez drugega. Žena mu je postavila pogoj, da z mano prekine, drugače se bo ločila. Sam se obupno bori družino obdržati skupaj, vendar me po vsaki prekinitvi spet poišče. Tudi sama sem mu že dala pogoj, da se odloči. Saj vem, da tako ne gre več naprej. Vsi trpimo: njegova žena, njegovi otroci, moj sin, jaz. Verjetno pa še najbolj on, ki bi rad obdržal obe. In tega ne razumem. Pravi, da me ljubi, da ne more brez mene. Ne more pa tudi brez družine. Poročen je 18 let, skrbi ga za ženo. Rad jo ima in jo noče prizadeti… V bistvu pa ni dal nobeni možnosti, da bi ga prebolela. Egoist? V bistvu pa je “na kocko” postavil svoje življenje, saj lahko pri 42-ih ostane brez obeh, ozeroma brez vseh. Čisto sam…

Prvič v življenju ljubim. Prvič v življenju mi je nekdo pokazal, kaj je to ljubezen. Prvič v življenju se lahko z nekom pogovarjam o najbolj skritih občutjih, bereva iste knjige, ljubiva iste stvari. Želje mi bere iz oči. V bistvu živi svoje življenje na dveh koncih. Tudi tega ne razumem. Kje jemlje energijo? Midve pa le čakava in gledava kako se bo vse skupaj končalo. Vsaka pa ima svoje upanje.

Zakaj še vztraja z mano? Seksa doma ima dovolj. Avanture so v bistvu točno to. Vsaj dosedaj sem mislila tako. Po toliko letih zakona se verjetno res malo (ali pa močno) naveličajo drug drugega. Pa, četudi bi to bila samo “poživitev”, samo fizično, tudi ne bi trajalo toliko časa. Potem bi k prišel k meni samo zaradi fizične potešitve. Pa ni tako. Vsak prosti trenutek je pri naju. Gre v trgovino, postori vsa moška opravila, pride me počakat pred službo in me samo pospremi do avta, s sinom rešuje naloge… In svoje ljubezni ne skriva. Prime me za roko, poljubi, objame… Kjerkoli in kadarkoli.

Vsako jutro se trdno odločim, da bom prekinila. Ko sem nazadnje prekinila, me je vse bolelo, stiskalo in pahnilo v tak obup, da ne vem kako sem preživela. V službi sem popustila, naredim najnujnejše, ne morem ne brati, ne poslušati glasbe. Ker je takrat še huje. Žalostna sem, svojo žalost in nejevoljo pa nehote prenašam na sina. In to me tudi najbolj skrbi. Če ne bi imela otroka, bi se verjetno že zdavnaj zlomila. Tako kot takrat ob ločitvi. Samo, da me je takrat spremljala bolj jeza, kot kaj drugega. Na mojega “ljubimca” pa ne morem biti jezna. Tudi to sem že poskušala. Pa ne gre.

Lahko bi pisala še in še. Verjetno sem zadela bistvo. Prosim, da me skušate vsaj potolažiti. Na realnih tleh sem že. Ker dobro vem, kam vse skupaj pelje. Če pa je slučajno moj “krik na pomoč” prebral kakšen od bralcev (moških), naj mi prosim pove, kako je lahko kaj takšnega mogoče. Ali res moški res tako drugače živijo in občutijo svoje življenje kot ženske?

V naprej hvala za odgovore!

OBUPANA

Brezpogojna ljubezen? Cas je, da pristanete z oblakov! Na zacetku pisete, da niste ljubili moza in tistega locenca, ker bi se drugace zanju zrtvovali. Ni res! Bili ste samozavestna zenska, ki je slutila, da tam nekaj manjka, da ne bi slo! Najprej moramo biti sami s sabo zadovoljni, da se lahko resnicno dajemo. Najprej moramo ljubiti sebe, da lahko ljubimo druge! Tako, vidite, ljubezen do drugega le ni cisto brezpogojna. In kaj, ko nam ta drugi zacne malo nacenjati osebno svobodo, hoditi po pravicah in take reci? Res je, v imenu ljubezni se lahko neskoncno zrtvujemo – a na racun lastne srece in zagrenjenosti. Tako ste se zdaj zapletli v boleco zanko “pubertetniske” zaljubljenosti. Ocitno pa je, da vas tisti moski ne ljubi enako. Zena, ki je ocitno samozavestna zenska in ji ni vec do tega, da bi prenasala to gorje, mu je postavila ultimat – ali ona, ali locitev. Ravnala je pravilno in v skladu sama s seboj, z moznostjo za lastno sreco. Vi pa niste prav nic dolzni prenasati teh bolecin, niti v imenu ljubezni ne. Moski se bo moral odlociti. In nikar vam naj ne bo zal za vse – imeli ste se lepo, sami pravite, da ste obcutili sladkost. Imejte to v lepem spominu. Bojite se, da bi vas prizadelo, ce bi odsel, bojite se, da bi bili ranjeni. Pa saj vas je ze prizadelo in ze ste ranjeni, trpite! Naj se odloci. In ce se ne bo za vas – se bodo ljubezni, samo naucite se najprej ljubiti sebe. Preboleli ga boste, ali pa ga prisilili, da dozori. In ob sebi je se kako dobro imeti moskega, ki je zrel in sposoben odlocanja. In ljubi sebe tako, da ve, kaj hoce in s kom si zeli deliti sebe. Ta moski je res zenkrat egoist. Kljub dokaj srecnemu zivljenju je iskal avanturo izven zakona in to, kot ste opisali prav direktno in brez zadrzkov. Takrat ni mislil, da bo to prizadelo zeno? Sedaj pa je do nje neskoncno uvideven in bi za ceno ljubezni do vas (?) zelel ohraniti druzino. Precej kontradiktorno!

Bodite srecni, toda odlocni. Borite se za svojo sreco. Ce ste spoznali, kako ljubiti in kako biti srecna, ne dovolite, da vam to kdo unici. Vse to lahko podarite se komu drugemu. Temu moskemu pa dajte vedeti, da ste predragoceni, da bi z vami tako ravnal v neskoncnost.

Draga Lenka,

tvoja zgodba je po eni strani zanimiva , po drugi pa čista klasika.Verjemi mi, bila sem v zelo podobni situaciji in so mi stvari kristalno jasne.
Podobno kot ti , sem se tudi jaz prežrla , ampak na žalost je tako, da na moške ne moreš računat.Ti se moraš odločiti namesto njega.

Moj nasvet pa je:
1. po hitrem postopku prekini z njim. Da ti ne bo hudo, se zamoti s kakšnim hobijem, predvsem pa ne bodi sama s seboj, saj boš samo tuhtala, zakaj je tako in kaj bi naredila, da bi stvari spremenila. Tako se boš vrtela v začaranem krogu, se po nepotrebnem žrla in samo škodila sebi in posredno s svojim slabim počutjem tudi sinu.

2. moški so pač taki, da dokler lahko sedijo na dveh stolih , to počnejo in sami ne bodo tega spremenili.

3. lepo mu povej, da tokrat zares prekinjaš zvezo in da naj se odloči: žena ali ti.
Ne objokuj ga, saj je slabič, ker te pušča v takem stanju. Verjamem, da ti trenutki z njim veliko pomenijo, ampak poskusi razmisliti s trezno glavo. naj ti še tako zagotavlja, da te ima rad, da mu je lepo s tabo… Če ni sposoben sprejeti odločitve s katero bo , potem je slabič.

Sočustvujem s tabo, tudi jaz sem samo z otroci, marsikaj sem dala skozi: od zveze s poročenim moškim s katerim sem se ujela v prav vsem(tako kot ti s svojim),s katerim sem edinkrat doživela orgazem, ki mi je do nezavesti obljubljal, da se bo ločil, pa me potem presenetil, da je žena rosila.Pa do maminega sinčka,ki se je tik pred preselitvijo k njemu premislil, pa …

Skratka, ohrani pokončno držo in se ne pusti. Ne smeš biti obupana, saj ni edini na svetu. Če želiš, mi lahko pišeš na e-mail naslov [email protected], pa bova še kakšno rekli na to temo. Res bi ti rada pomagala, da se pobereš.

Lep pozdrav in drži se, Kaja

Spoštovana ga. Irena in ga. Kaja!

Hvala za odgovor. Vse kar sta napisali je verjetno čista resnica in vse to že dolgo vem. In sem trdno na tleh. Drugače ne bi preživela… Je pa hudo, in boli. In čakam na boljše čase. Prav zaradi tega, ker je vse skupaj anonimno, sem se tudi oglasila. Da pomagam sami sebi s tem, ko vidim, da je nekomu mar. Ampak potolažili me pa nista. Na koncu je človek vedno sam.

Lep pozdrav,

Lenka

Pozdravljena,

če ti je vse tako kristalno jasno, potem tudi tolažbe ne potrebuješ. Veš, da nisi sama, saj imaš krasnega sina,pa tudi kakšno prijateljico. Tudi jaz sem zelo težko prebrodila takšno krizo.Vendar misli nase in se zavedaj, da on ni edini na svetu in da boš slej ko prej spoznala koga drugega.Seveda bo čas zacelil vse rane in spoznala boš, da smo ti pokazale pravo pot. Škoda , da ni dal na tvojo zgodbo komentarja tudi tukajšnji psihiater. Mislim pa , da bi ti svetoval podobno.

Še enkrat ti želim, da spoznaš, da si ti najbolj pomembna in da moraš imeti rada najprej sebe.

Lep pozdrav , Kaja

Prav, dodajam malo tolazbe, ce ste jo pri prejsnjem odgovoru pogresali. V tolazbo naj vam bo:
– da bo bolecina minila
– da ste ravnali prav, takrat in zdaj, vsakic, kadar niste zatajevali sebe in svojih potreb
– da je za vami izkusnja, ob kateri ste veliko spoznali in vas je naredila mocnejso, hkrati pa tudi se bolj sposobno ljubiti
– da boste zaradi te izkusnje znova nasli sebe in boste samozavestna zenska, ponosna nase
– da bodo boljsi casi vsekakor prisli, zlasti, ce se ne boste dolgo utapljali v bolecini in se zapirali med stiri stene, ce boste nasli kaj, kar vas osrecuje in vam veliko pomeni
– da so tudi anonimni ljudje, ki vas ocitno razumejo in vas podpiramo!

Imejte zgornje tocke pred ocmi, kadar se vas bo polotila kaksna zalost. Cetudi se v njej pocutite vcasih kot majhna puncka, je res, da vam neznanci ne moremo nadomestiti materinega narocja. Toda res je tudi, da niste majhna puncka in da se ne daste kar tako. Kajne? Se mi je zdelo!

Spoštovana Čarovnica,
ne vem prav, ali želite od mene pohvalo ali grajo, mislim pa, da si zaslužite oboje.Pohvalo si zaslužite, ker ob vseh obremenitvah,ki ste jih prestajali, niste vrgli puške v koruzo. ampak ste jih doslej tudi uspešno reševali, pohvalo si zaslužite, ker ste končno prisluhnili tudi svojim željam in potrebam, grajo pa si zaslužite, ker ste s tem toliko časa odlašali. Zavedati se morate, da boste lahko sinu nudili več sreče in zadovoljstva le, če boste sami srečni, sreča pa, kot veste, ni nujno večna in jo lahko sestavlja več posameznih ali zaporednih trenutkov. Imate vse kar zanjo potrebujete: energijo, čustva in razum, tega pa ne obračajte proti sebi! Na kratko moram reči, da v psihiatričnem smislu niste bolni, še več, z veseljem ugotavljam, da ste si na večino svojih uprašanj med vrsticami že sami odgovorili. Več časa posvetitem svojim željam.

Oprosti, vendar celega pisma nisem prebrala. Ustavila sem se, ko si rekla, da če bi ljubila moža, potem bi mu oprostila varanje, če bi ljubila drugega ljubimca, bi se mu prilagodila….itd.
Ali verjameš, da ljubiti nekoga pomeni to, da zanj narediš nekaj, kar je proti tvoji volji, željam in naravi?
Lep pozdrav, sasa.čarovnica je pisal/pisala:
>
> Pozdravljeni!
>
> Prebiram pisma in vprašanja, pa ne zasledim nikogar s podobno
> situacijo. Čeprav vem, da verjetno nisem osameljeni primer.
> Sem 34-letna ločena mati z enim otrokom, materialno
> preskrbljena, odgovorna in “samozavestna”. Za sina sama
> skrbim že od njegovega drugega leta. Ves čas se borim za
> “vsakdanji kruh”, ob delu sem doštudirala, hodila v tečaje, s
> pomočjo kredita tudi kupila stanovanje, tako, da sva s sinom
> “na svojem”. Po ločitvi sem se zakopala v delo, ker drugače s
> sinom ne bi “preživela”, predvsem pa zaradi tega, da bi lahko
> pozabila… Prva leta sem okrog sebe zgradila leden oklep, ki
> ga je počasi odtajal tudi ločen kolega z enim otrokom. V
> bistvu sva se poznala že 10 let in si ne bi nikoli mislila,
> da bova kdaj skupaj. Skupaj smo preživljali vikende, proste
> urice, dopuste. Imeli smo se lepo, dokler ni prišel čas o
> odločitvi o skupnem življenju. Tam nisva prišla skupaj. Po
> treh letih in pol sva ugotovila, da zaradi precej različnih
> življenjskih pogledov, nisva za skupaj. Svet se mi je spet
> začel počasi “sesuvati”. Ko sedaj razmišljam, verjetno zato,
> ker si kot normalna ženska želim varnosti, topline, predvsem
> pa ljubezni zase, kot tudi za svojega otroka. Skušam biti
> realna in trdna, pa vseeno vem, da kljub vsej svoji ljubezni
> do sina, svojo žalost in melanholijo prenašam tudi nanj, ki
> je sedaj v najobčutljivejših odraščujočih letih.
>
> Tudi to razmerje sem prebolela in tudi vem zakaj. Ker nisem
> ljubila niti bivšega moža, niti prejšnjega prijatelja. Če bi
> ju ljubila, bi za ohranitev razmerja bila pripravljena
> storiti več kot sem. Če bi ljubila moža, bi mu verjetno
> oprostila tudi “skoke čez plot”, če bi ljubila bivšega
> prijatelja, bi popustila in se mu prilagodila v marsičem.
> Tako, pa se mi verjetno ni zdelo vredno. Kar pa doživljam
> sedaj, pa je na eni strani prava nočna mora, na drugi strani
> pa “nebesa na zemlji”.
>
> Poleti sem v naravi v svojem “tihem” kotičku ob branju knjige
> spoznala človeka, ki se mi je tako vsidral v srce, da več ne
> morem brez njega. Z njim pa tudi ne… Ta človek je namreč
> poročen in oče dveh (že skoraj odraslih) otrok. Kar mi je
> tudi takoj povedal. Ker sem se (vsaj do sedaj) imela za
> razumno, se z njim nisem hotela zapletati. V času od ločitve
> je bilo takih osvajanj poročenih moških kar nekaj, pa sem se
> jih uspešno rešila. Samo on ni skrival tega, da je poročen.
> Svojo družino ima rad, z ženo se še kar razumeta, le zaradi
> narave njenega dela je veliko sam. Od samega začetka je bil
> zelo pošten. Pa tudi tega ni skrival, da bi rad spal z mano.
> Zelo direkten. In zelo romantičen. Pa prav nič nasilen. Razum
> je pravil, naj se ne zapletam. A usoda je hotela drugače.
> Ujela sva se duhovno, čustveno, fizično… Klasika, knjige,
> narava, šport. Bilo je poletje, sin je bil na počitnicah,
> sama pa obupno potrebna ljubezni. On mi jo je dal. Sledilo je
> obdobje osvajanja, zaljubljenosti. Po dolgem času sem se
> počutila kot “pubertetnica”. Sedaj se le opravičujem. Prvič v
> življenju sem si rekla: “Punca, mogoče ti ta avantura ne bo
> škodila?” Počasi se je vtihotapil tudi v moje življenje. S
> sinom se čudovito razumeta (v pol leta veliko bolje, kot s
> prejšnjim), tiste ukradene urice, ki si jih utrgava, so kot v
> nebesih. Prvič v življenju občutim kaj je to LJUBEZEN. Zanj
> se ne bi bala niti umreti.
>
> Na začetku je hotel le avanturo (razumsko tudi jaz). A če bi
> to bila le avantura, ne bi bila več skupaj. V tem času sem na
> silo vse skupaj že trikrat prekinila. Tudi njegova žena je
> vedela za naju že od vsega začetka Kako ne bi, saj ni niti
> skrival. Vsak prosti trenutek je bil z nama. Vse povsod. Na
> bazenu, na morju, na izletih… Tudi žena ga ne bi rada
> izgubila. Vse skupaj je prenašala, saj je mislila, da se bo
> drugače – hitreje končalo .Tako smo mislili vsi trije:
> njegova žena, jaz in tudi on. Sedaj pa ne zdrživa drug brez
> drugega. Žena mu je postavila pogoj, da z mano prekine,
> drugače se bo ločila. Sam se obupno bori družino obdržati
> skupaj, vendar me po vsaki prekinitvi spet poišče. Tudi sama
> sem mu že dala pogoj, da se odloči. Saj vem, da tako ne gre
> več naprej. Vsi trpimo: njegova žena, njegovi otroci, moj
> sin, jaz. Verjetno pa še najbolj on, ki bi rad obdržal obe.
> In tega ne razumem. Pravi, da me ljubi, da ne more brez mene.
> Ne more pa tudi brez družine. Poročen je 18 let, skrbi ga za
> ženo. Rad jo ima in jo noče prizadeti… V bistvu pa ni dal
> nobeni možnosti, da bi ga prebolela. Egoist? V bistvu pa je
> “na kocko” postavil svoje življenje, saj lahko pri 42-ih
> ostane brez obeh, ozeroma brez vseh. Čisto sam…
>
> Prvič v življenju ljubim. Prvič v življenju mi je nekdo
> pokazal, kaj je to ljubezen. Prvič v življenju se lahko z
> nekom pogovarjam o najbolj skritih občutjih, bereva iste
> knjige, ljubiva iste stvari. Želje mi bere iz oči. V bistvu
> živi svoje življenje na dveh koncih. Tudi tega ne razumem.
> Kje jemlje energijo? Midve pa le čakava in gledava kako se bo
> vse skupaj končalo. Vsaka pa ima svoje upanje.
>
> Zakaj še vztraja z mano? Seksa doma ima dovolj. Avanture so v
> bistvu točno to. Vsaj dosedaj sem mislila tako. Po toliko
> letih zakona se verjetno res malo (ali pa močno) naveličajo
> drug drugega. Pa, četudi bi to bila samo “poživitev”, samo
> fizično, tudi ne bi trajalo toliko časa. Potem bi k prišel k
> meni samo zaradi fizične potešitve. Pa ni tako. Vsak prosti
> trenutek je pri naju. Gre v trgovino, postori vsa moška
> opravila, pride me počakat pred službo in me samo pospremi do
> avta, s sinom rešuje naloge… In svoje ljubezni ne skriva.
> Prime me za roko, poljubi, objame… Kjerkoli in kadarkoli.
>
> Vsako jutro se trdno odločim, da bom prekinila. Ko sem
> nazadnje prekinila, me je vse bolelo, stiskalo in pahnilo v
> tak obup, da ne vem kako sem preživela. V službi sem
> popustila, naredim najnujnejše, ne morem ne brati, ne
> poslušati glasbe. Ker je takrat še huje. Žalostna sem, svojo
> žalost in nejevoljo pa nehote prenašam na sina. In to me tudi
> najbolj skrbi. Če ne bi imela otroka, bi se verjetno že
> zdavnaj zlomila. Tako kot takrat ob ločitvi. Samo, da me je
> takrat spremljala bolj jeza, kot kaj drugega. Na mojega
> “ljubimca” pa ne morem biti jezna. Tudi to sem že poskušala.
> Pa ne gre.
>
> Lahko bi pisala še in še. Verjetno sem zadela bistvo. Prosim,
> da me skušate vsaj potolažiti. Na realnih tleh sem že. Ker
> dobro vem, kam vse skupaj pelje. Če pa je slučajno moj “krik
> na pomoč” prebral kakšen od bralcev (moških), naj mi prosim
> pove, kako je lahko kaj takšnega mogoče. Ali res moški res
> tako drugače živijo in občutijo svoje življenje kot ženske?
>
> V naprej hvala za odgovore!
>
> OBUPANA

Živjo čarovnica.

Jaz sem pa moški. (srednja leta 40.. poročen, otroci, itd….)
Kaj naj ti rečem ??
Ne mislim direktno odgovarjati, saj si že vse sama povedala…
Podala si vprašanje in med vrsticami tudi odgovor..
Veš kako je s tem – lahko ti kaj povemo (bodi z njim, ali pa tudi ne)
ampak nazadnje se boš morala sama odločiti in tudi sama potegniti vse
poteze (kakor si jih tudi do sedaj). Kakor je ena pred mano odgovorila
moški pač sedimo na več stolih (dokler pač gre)..
Nič enkrat boš morala sebe in svojega prijatelja (ljubimca) postaviti pred dejstvo
saj ti drugega pač ne ostane – za vsakega pride dan ko je potrebno pogledati
v ogledalo in se odločiti kaj boš naredil v življenju. Na žalost potem
pride neko temačnejše obdobje v katerem pač storiš kar je potrebno, da se
“prebiješ” v sončnejše čase (ampak tako pač je)..
Verjamem da imaš kaj prijateljic ali prijateljev ki ti bodo pomagali
premagati tudi to “krizo” ko se boš odločila za ali proti..

Še vedno pa ostajamo tukaj na tej tabli (neznani prijatelji) na katere se seveda
kadarkoli lahko obrneš in ti bomo poizkusili – kaj pa vem kaj
z nasveti, z podporo ali kakor pač lahko….

Pa še nekaj: dlje časa ko odlašaš hujše je….

Oglasi se še kaj…

Zaspanko

Pozdravljena.
Vem, da ti moje pismo ne bo všeč.
Podobno se je zgodilo tudi meni – ženska razočarana v zakonu ali ne !?!, mi je vzela moža, očeta dveh majhnih otrok. Zato ne morem drugače, kot da te obsojam. Poznam agonijo, ki jo je preživljala žena tvojega “prijatelja”. Tudi ti si jo, če praviš da te je mož varal in zato te še toliko manj razumem.
Jaz moža res ljubim in skupaj poskušava rešiti zakon, pa ne samo zaradi otrok. Otroci so tisti, ki me v trenutkih obupa rešijo pred usodnim pobegom iz življenja.

Vsem, ki imate odnose z nekom, ki je tako ali drugače povezan z drugo osebo pa tole: ni samo strel iz pištole ali zamah z nožem tisto kar nekomu vzame življenje, tudi odtujitev ljubezni je to.

Pozdravljena

Popolnoma te razumem, še več, čutim te, kaj se dogaja v tvojem srcu, ko se razum in srce ne moreta uskladiti. Ne vem, zakaj ti večina piše, da so moški oz. je tvoj moški slabič, (koliko nas še je?) Če si ob njem doživela pravo ljubezen, tako kot je do sedaj nisi poznala, je vredno boriti se zanjo, pa ne z zvijačami, predvidevam da ti jo on kljub svoji družini, iskreno vrača. Verjetno je možno da ima tebe in ženo rad vsako na svoj način, tukaj ni merice s katero bi merila katero ima raje. Je pa res, da si je izboril možnost dvojne ljubezni pri tebi in ženi, ker mu obe to dopuščata. zato ti svetujem, da se z njim resno in iskreno pogovoriš, mu poveš da te to zelo obremenjuje, da bi bila zelo srečna če bi lahko bila z njim vse dneve, a tvoje srce ne prenese več tega kar se dogaja sedaj.Daj mu čas (in sebi) nekaj časa se ne videvajta, v tem času pišita dnevnik, v katerem se pogovarjaš z njim oz. on s tabo. Veliko lažje boš svoja čustva zlila na papir in sama ugotovila, kaj lahko storiš, kaj ti res pomeni ta moški.
Verjetno si že uganila, da sem tudi jaz ena od takih srečno zaljubljenih. Dolga leta je trajalo, le da sva bila oba poročena. Zelo težko sem prekinila z njim, še vedno sem ga imela rada in on mene… po več letih sva se spet našla, v času ko se nisva videvala sva ugotovila koliko si res pomeniva, se ponovno zaljubila z največjo silovitostjo. Zdaj veva, želiva živeti skupaj. Ni lahko rešiti vse zadeve okoli ločitve, a uspelo nama bo…

Želim, da uspe tudi tebi

Bom zelo kratek..
V bistvu se je že odločil… zate… Vendar to nezavedno… Ljubi tebe, a svojo ženo ima še rad… Naj se loči in finančno poskrbi za prejšnjo družino..

Pozdravljena……
hej punca,on ni edini moški na svetu!!!!!!!
lep pozdrav
Alex

Pozdravljena…..
Hej punca zbudi se,on ni edini MOŠKI na svetu!!!!!

lep pozdrav
Alex

Hm, hm, ja popolnoma te razumem in stvar sploh ni tako preprosta kot izgleda. Sama imam na las podobno izkušnjo, le da sva z mojim izbrancem nekako stvari priterala do točke, ko se ne videvava več – ampak čustva so pa ostala in to sedaj traja že kar več kot leto. Bolečine sicer ni več, je pa “ujetost” v to ljubezen, ki je tudi sama ne znam razrešiti in se morda odpreti za kakšen drug odnos. Vsekakor se mi zdi, da stvari ni dobro reševati na silo. Če bi se tvoj izvoljenec lahko odločil, bi se, pa se ne more. To pomeni, da se boš verjetno morala odločiti ti ali pa morda njegova žena. Kaj bi raje? Če ne narediš nič, je to tudi odločitev – za status quo. Kako se ti zdi to? Vsekakor pa počakaj, da pride odločitev od znotraj, ne delaj stvari zgolj razumsko, ker to ponavadi ne pomaga. Medtem ko čakaš, da stvar dozori, se osredotoči nase in na svoje življenje izven te zveze. (Sorry, verjetno boš pomislila, da je to lahko reči – res je, lahko reči in zelo težko storiti, ko si v tej godlji). Sicer bi tudi sama rekla, kot ti je odgovoril eden od moških, da so moški drugačni – verjetno res lahko živijo v dveh ali več odnosih, ne vem. Morda gre za strah pred popolno predajo, morda pa so nasploh le drugačni? Kdo bi vedel. Vsekakor, ko berem tvoje pismo, bi rekla, da vse skupaj kar dobro voziš – le ne pozabi nase, sledi tistemu, kar čutiš, da je zate bolje. Ali bi bila zadovoljna, če bi ga žena vrgla čez prag in bi prišel k tebi? Vedi, da bo čas naredil svoje. Postavljanje pogojev (kot npr. odloči se, sicer …) deluje le, če potem res tudi stojiš za njimi, sicer to nima posebnega smisla. Ne vem, če sem ti s temle kaj pomagala, vsekakor pa je to gotovo situacija, ki je prekleto težavna za vse tri. Morda si pregereš knjigo Duše dvojčice – Thomas Moore – on, se mi zdi malo na širše razmišlja o pomenu partnerstev, pa tudi nekaj piše prav o takih temah in je nekoliko drugače kot črno belo reševanje takih problemov, ki se tako verjetno res ne dajo rešiti. Lep pozdrav

Draga!

Zgodilo se je nekaj, kar si potrebovala in kar je on potreboval. Našla sta se in zdaj je problem, kako naprej. To je tisto. Naveličala si se čakanja in nestrpno pričakuješ, da boš tudi končno z njim. Problem je seveda on. On mora še dati svoje privoljenje. Tu se seveda zatakne. Kar tako ni lahko zapustiti ženo, s katero sta si delila leta, skrbi, premoženje, pomoč, in vse, kar spada zraven. Tu so spomini, tu so odgovornost do družine. Nima smisla razlagati. Tudi jaz sem ena od tistih, ki so doživele to izkušnjo. Kar naenkrat se je zgodilo in minil je čas, ko sem postajala vse bolj nezadovoljna, da je treba skrivati, želela sem si ustvariti družino z njim. Vendar pa tudi brez njegove privolitve nisem mogla.Morda boš našla uteho v odgovoru, ki ga je dala Čarovnica II. Meni je njen odgovor v uteho, da je končno zbrala pogum in se ponovno povezala s svojo ljubeznijo, čeprav mora skozi neprijetne stvari. Tudi jaz ne vem, kaj bi. Čudovito sva se razumela v vseh stvareh, mlada sem še, vendar sem tudi dala precej let skozi, pa nisem nič dosegla v tem razmerju. Najin največji problem je bil, da ni hotel sprejeti odgovornosti, jokal je zaradi otrok, da ga bodo sovražili, da ga bodo prijatelji sovražili itd…Ta misel je ga zelo preganjala. Še danes me zelo boli, ko se spomnim nanj, ker sva se iskreno ljubila in sva bila odličen tim. Še danes ga imam zelo rada in ga pogrešam. Ne vem, kaj naj naredim, ali naj počakam nekaj časa, da tudi on odpre oči in zbere pogum… Ne vem, res nimam odgovora in sem v teh stvareh nemočna, vsaj nekaj pa lahko rečeš, imela si moža, imela si ljubimca,, imela si ljubezen in imaš otroka. vse si dosegla in doživela. Morda ti je to tudi lahko nekako v uteho. Meni ni nič ostalo, nič nimam, ne otrok ne moža…

Lep pozdrav

ne postavljaj mu pogojev ti ali njegova zena. Ubistvu si ga ti zapeljala na kriva pota….on se je samo pustil voditi. Zakaj je potem on baraba ce je bil dober s tabo?

Najbolj trpi on, ki sta ga zmesali dve zenski….tko da se ne smili sama sebi.

Ce si sposobna ljubiti, kar pa ocitno si, bos ze nasla takega, ki je se samski ali locen….porocene moske pa pusti primeru…enako velja za vse zenske!!!!!

Ce ti je dal vedeti da je porocen, ti je takoj povedal koliko je ura…hkrati pa je s tem vso odgovornost prinesel na tebe…saj se vedno lahko izgovori da si vedela.

torej….moj nasvet….roke stran !!! Bodi manj sebicna in daj vecim moskim sanso…mogoce bos lazje nasla pravega….ogomno moskih je ki so dobri po srcu in so samski tako kot ti….Najbolj pomaga ce se ne smilis sama sebi in se prepustis casu.

Bravo nn!Popolnoma se strinjam z vami. Želela bi vas nekaj vprašati, ali mi lahko pustite vaš elektronski naslov.

Monika
[email protected]

Ne zameri prosim, če ti elektronskega naslova ne dam.
Trenutno sem v fazi prebolevanja in močno se trudim ( trudiva oba ) da bi življenje ponovno spravila v red – ne na stare tire ampak ustvarila nekaj novega, da bi se tisto več ne ponovilo.
Ne potrebujem pomilovanja pač pa nekaj spodbudnih besed, pa kakšen nasvet. Verjemi, dobro poznam svojo okolico in vem, da bi naju zlobni jeziki obrali do kosti, zato anonimnost. To pa še ne pomeni, da si ne želim pogovora s teboj. Poskusi z vprašanjem tukaj!

Upam, da se še slišiva.Pozdravljena!

Pozdravljena,

Prebral sem vaše pismo in me je tako pritegnilo, da sem se odločil, da bom tudi sam prvič sodeloval v forumu. Povedal bom svoje “moško” mnenje, kar še zdaleč ne pomeni, da večina moških razmišlja podobno. Vaše pismo je posebaj simpatično, ker vidim, da ste spoznali kaj je to prava ljubezen, očitno se to pri prvih dveh partnerjih niste naučili, saj sicer verjetno ne bi bili z njima. Prave ljubezni vas ni naučil vaš sedanji parter, to je v vas in on jo je le izvabil iz vas s svojo lubeznijo in osebnostjo nasploh. Že to je največji dobiček, ki ga lahko potegnete iz tega razmerja “VESTE KAKŠNA JE PRAVA LJUBEZEN” in ste sledili glasu svojega srca in ne realnosti. Morda boste kdaj živeli s tem moškim morda ne, vsekakor pa veste kaj iskati in kaj si zaslužite. Pot do tega bo morda trnova in pekoča, a povejte mi, ali ni vredno biti pogumen in slediti glasu srca. Nikakor vas ne obsojam, ker ste vdrli v tuj zakon, niti vašega moškega, saj sta za ljubezen potrebna vedno dva in sploh ne dvomim v vajino ljubezen.

Vsekakor mislim, da je vaš moški zaljubljen le v vas, saj ko je človek zaljubljen oziroma srečen z nekom ne vidi drugega razen ljubljenega, vas pa je “zagledal” v vašem mirnem kotičku. Vendar je skrbel za svojo ženo mnoga leta, ji pomagal v težkih trenutkih in v teh letih se mu je razvil zelo močan čut odgovornosti, morda si celo misli, da ona ne more brez njega (morda res) in si nalaga čut odgovornosti zanjo in ne bi prenesel misli, da bi njo pahnil v nesrečo. Morda se bi moral naučiti imeti sebe rad in ne živeti za druge, zato pa je že potreben velik pogum.
Je pa tu še druga ljubezen. Vsi lahko imamo več ljubezni in strasti in vprašanje je katera je močnejša. To je lahko ljubezen do partnerja, ljubezen do svojega poklica, ljubezen do domovine in zelo močna ljubezen, to je ljubezen do svojih otrok. Morda je to največja ljubezen, ki jo človek lahko občuti (ne vem, ker sam še nimam otrok) vendar mislim, da ste v primerjavi s to ljubeznijo povsem nemočni. Njegovi otroci, to je njegova kri, njegov ponos, njegov obstoj vrste. Tudi do njih čuti močan čut odgovornosti, verjetno bolj kot do žene in bi verjetno težko prenesel misel, da mora živeti brez njih in mu je odvzeto skrbstvo nad njimi. Ali bi vi pustili svojega otroka vašemu bivšemu in šli živeti z drugim? Morda bi bilo lažje, če bi otroci živeli samostojno in bi si sami ustvarjali eksistenco. Morda bi takrat začel misliti “za svoje otroke sem poskrbel sedaj pa lahko še zase”.

Vsekakor je tudi sam v velikem precepu, ob vas doživi “sedma nebesa” ob vas morda začuti bližino, ki je ob ženi nikoli ni in si misli, to je tista ljubezen ob kateri sem resnično srečen, ob kateri se mi čas zaustavi. Po drugi strani ga pa žre, kaj dela svoji družini, svojim otrokom in ženi nisem sposoben ustvariti srečne družine, ne bi se čudil če bi se počutil kot slabič. Vsekakor je dozorel čas, da se odločite vi in on kaj si želita in kaj bosta naredila. Če se on ne bo odločil, kaj bi rad in bo kolebal bo morda tudi vas držal v šahu (očitno se ni sposoben). Vsekakor probajte biti pogumni in dovolj močni in se odločite le za eno izmed dveh variant: ali bo z vami ali pa adijo. Če boste kolebali, ne boste imeli odprtega srca za naslednjo pravo ljubezen in takšen odnos zahteva verjetno tudi zelo velike psihične napore. Naučili ste se ljubiti, veste kaj je to prava ljubezen, vem da je to zelo boleče slišati, vendar verjetno se skriva še kje drugje.

Je pa še ena zanka, ki se tu skriva. Tisto, kar je prepovedano je zmeraj najslajše. Morda se pri tem izgubi čut za vsakodnevno realnost in pusti človeka plavati v morju fantazij, saj so mo le te dostopne in morda imajo ravno zato takšne “prepovedane” romance svojo draž. Tudi avto se v izložbi lepše sveti, kakor čez eno leto na domačen dvorišču. Vi ste še zmeraj v izložbi in nedosegljivi.

To je bilo moje moško stališče, morda se boste strinjali morda ne, vendar to je moje mnenje.

Bodite pošteni in pogumni do svojega srca. Pošteni, da vas bo pot vodila do prave ljubezni, pogumni pa, da si ji boste upali slediti.

lep pozdrav in veliko sreče Simon