Pozdravljeni. S fantom sva skupaj že 3 leta in pol. Začela sva tako, da je bil on veliko bolj zainteresiran, kot jaz. Je vredu fant, vem da me ima zelo rad, na meni ga ne moti nič vizualno, niti ko sem se zredila ni rekel ničesar. Vendar ima tudi slabo plat, zelo hitro postane zadirčen in nesramen, zdi se mi da me ne spoštuje zelo veliko. Na primer za primer, mu rečem naj si da masko na usta, ker se bojim, da bi ga ustavili policisti, mi reče nesramno in zadirčno naj bom tiho, zakaj samo težim… Ne mine dneva da se ne bi skregala zaradi malenkosti, včasih se bojim kaj rečti ker pričakujem nesramnost in zadirčnost, ker jo je pokazal vsakič. Včasih je šlo celo tako daleč, da me je zmerjal s prasico, kravo, kar se mi zdi, da se v razmerju ne bi smelo dogajati. Sploh pa je kdaj nesramen do mene tudi pred mojo mati kar mi ni prav. Prav tako se mi zdi da pri meni ni več neke ljubezni, niti me ne privlači več tako kot na začetku. Prav tako se mi zdi pomembno omeniti da v tem času ko sva skupaj, nisem doživela niti enega orgazma (on vedno) in mislim, da se tudi ne trudi preveč. Zdi se mi, da je to v zvezi kar pomembno, saj če tega ni ti vedno nekaj manjka. Moje vprašanje je, ali naj greva narazen ali mislite da je zveza vredna truda. Naj povem da se tako počutim že nekaj mesecev. Prav tako naj povem da nisem srečna, da se ne veselim več vsakič ko se vidiva.

Spoštovani Nevem kaj storiti,

po nekaj letih zveze in končani zaljubljenosti začenjate videti stvari bolj realno in doživljate nezadovoljstvo in razočaranje, morda že tudi jezo. Domnevam, da ste mlajši in da morda še ne živita skupaj, pač pa se sestajata, ko imata čas, lahko se tudi motim. Se mi pa to zdi pomemben podatek, saj je takrat, ko živita v svojem gospodinjstvu, takšnih trenutkov, ko sta še več skupaj in pridejo do izraza posebnosti vajinih osebnosti in načinov funkcioniranja in se lahko sporečeta, še veliko več. Sprašujete se kaj vam fant sploh daje in če je vse njegovo nespoštljivo obnašanje do vas vredno vaše ljubezni in truda. Razmišljate o končanju te zveze, saj ste vedno bolj nezadovoljni. Tudi na področju spolnosti ugotavljate, da vas partner ne upošteva, ne spoštuje, ne posluša in ne čuti in se ne potrudi dovolj za vas, kar vam seveda ne more biti v redu. In če mu vse to poveste? Kako se pogovarjata, kaj vam reče? Pomembno se mi zdi, da mu vi ne očitate ali ga ne kritizirate, da ne govorite v smeri direktiv (kaj naj on naredi ali česa naj ne naredi), pač pa, da poveste v 1.osebi ednine kaj vi čutite, kaj vi doživljate, kaj vas skrbi, kako vam je, kaj vi želite (npr. skrbi me, da te bodo ustavili policisti in si želim, da si nadeneš masko, ne morem pa te siliti v to in se ti sam odloči kaj boš naredil. Mi pa ni in ne bo prav, če se ne zmeniš za moje skrbi oz za posledice npr. denarna kazen, bolezen….).

Če vam odgovorim na vprašanje glede truda – kdo naj bi ga vložil? Če ste mislili vi vlagati trud in potrpljenje, da vse to njegovo besno in nespoštljivo obnašanje prenašate, je tega že sedaj preveč. Če bi se pa začel zares truditi on in delati na sebi in svoji jezi, izražanju le te in bolj spoštljivem vedenju, potem morda. Moram vam pa pošteno povedati, da tudi, če bo zelo zelo motiviran za delo na sebi ( skoraj nujno s pomočjo psihoterapije), se bodo takšni vzorci neprimernega izražanja jeze in besa še pojavljali, saj ima očitno takšne vzorce obnašanja iz svoje družine in mu je tako povsem normalno in se verjetno niti ne zaveda kaj vi doživljate in kako naj bi sploh bilo drugače. Zato je prav, da mu to poveste in se vedno bolj zavedate, da je prav, da samo sebe poslušate, spoštujete in vedno bolj odločno nasprotujete, ko vam kaj ni v redu. Če je med vama že sedaj precej konfliktov, bodo ti verjetno sčasoma še naraščali, bistveno pa je, kako jih rešujeta, kaj naredita s tem, kako po tem prideta skupaj, ali se oba sploh slišita in razumeta kaj si sporočata, ali se opraviči-ta, pogledata vase kaj morda delam na ne najboljši način, hkrati pa se skušata oba vživeti v čevlje drugega, torej kaj drugi doživlja in čuti ob meni…

Če čutite, da je partner do vas večkrat žaljiv in vas to prizadene in boli , in če mu to poveste in tega ne vzame resno, potem je za razmisliti s kakšnim partnerjem ste in koliko časa še želite biti v takšni zvezi. Je pa res tudi pomembno na kakšen način mu to poveste, ali mu vračate na isti način, torej, da se jezite nanj ali pa mu poveste, da ste jezni in prizadeti… V tem drugem primeru vam ne more več očitati, da težite….Ampak tudi takšnega načina komuniciranja se je potrebno učiti in ponavljati… Ne vem kako se boste odločili, to je na vas, vsekakor pa vam ni potrebno prenašati psihičnega nasilja, kar žaljenje, poniževanje in sramotenje je.

Vse dobro vam želim.