ljubezen
Vse je eno in vse je med sabo povezano. Se strinjam z napisanim.
Mogoče bi samo še dodal, da ima človek to sposobnost spreminjati samega sebe. Zato se “kemija” spreminja na podlagi informacij iz zgornjih ravni, ki jim (hoče ali noče) mora slediti.
Tisto, kar je spodaj se prilagaja in spreminja tistemu zgoraj – tako zgoraj vpliva na spodaj.
Tisto, kar je zgoraj pa prilagaja taktiko, pri spreminjanju spodnjega glede na odzive od tam – tako spodaj vpliva na zgoraj.
“Zgoraj” in “spodaj” sta seveda abstraktna pojma.
Živjo he he, seveda lahko!
Se strinjam, da načeloma vsi vemo kaj je spoštovanje – vsak bi lahko napisal kakšen stavek o tem. Vendar, kot praviš je pomemben tudi drobni tisk.
Zato, da jaz shajam sam seboj (kar včasih ni lahko), sem se znotraj sebe poenotil tudi v drobnem tisku, kar pa seveda ne pomeni, da je to splošno priznana resnica – prepričan sem, da se mnogo ljudi ne bi strinjalo z menoj. Največ, kar ti lahko ponudim v odgovor je moje videnje spoštovanja:
Spoštovanje drugih (sprejemanje) nas uči
Da ne smemo od drugih zahtevati, da delajo v naše dobro predno poskrbijo sami zase.
Spoštovanje do nas samih nas uči
Da ne smemo delati drugim v dobro, predno ne poskrbimo sami zase. Če pa bi kdo drug, od nas to zahteval, mu moramo odločno z vsemi sredstvi to preprečiti.
Kaj to pomeni »poskrbeti sami zase«, v bistvu je to preživetje, ki ga različni ljudje različno razumejo in vsak ga ima pravico določiti sam zase. Nekateri pod preživetje štejejo hrano toploto in obleko, drugim kaj vem koliko denarja in uslug od soljudi ni dovolj za preživetje – vsi imajo vsak zase svoj prav in tudi nosijo posledice s tem v zvezi.
Spoštovati moramo vse ljudi in vsi ljudje morajo spoštovati nas. Takrat smo drug drugemu nič več in nič manj kot je rastlina drugi rastlini. Rastlina ni jezna na drugo rastlino, med njima ni napetosti, med njima ni zlorab je pa res, da si tudi med seboj ne pomagajo. Ena pozitivna nula, bi rekel.
>Torej praktično: se kadilci spoštujejo, se tisti, ki so odvisni od odnosov, hrane, dela, seksa, alkohola, predebeli, presuhi, tisti, ki varajo, lažejo, kradejo…spoštujejo?
Zaradi svojih odvisnosti ljudje ne kršijo pravil spoštovanja in se spoštujejo na svoj drugačen način. Ker so odvisni, so prepričani, da je njihovo preživetje ogroženo, če ne potešijo svoje odvisnosti. Imajo vso pravico, da odločajo sami zase kaj je zanje nujno in imajo dolžnost, da najprej poskrbijo sami zase.
Kljub temu se strinjam, da se ogromno ljudi ne spoštuje, ali ne spoštuje drugih.
Kdor krši spoštovanje do druge osebe, ta prav gotovo istočasno ne more ljubiti te osebe (pa naj gre za otroka, partnerja ali koga drugega).
Kdor krši spoštovanje do sebe, ta nima dovolj moči, da bi lahko ljubil kogarkoli ali karkoli.
Pozdravljen Tadej!
Glede na to, da odgovarjam tebi in ne Nejkicinejki, sem se umaknil iz glavne veje – pa saj boš našel odgovor.
> A da smo drug drugemu rastlina je vredu ali kako? Ne razumem čisto tega.
Da smo drug drugemu nič, je bistveno bolje, kot da se kregamo, žalimo, zavidamo, zahtevamo, prisiljujemo, pričakujemo in kar je še tega negativnega.
Ta nič je obvezna osnova na kateri se potem lahko izgradi dober razumski odnos in ljubezen.
Preseneča me idealiziranje ljubezni in razosebljanje človeka. Ljubezen je sestavljena iz negativnih in pozitivnih čustev. Neka duhovna altruistična ljubezen, ki je nihče nikdar ne bo dosegel, pa se mi zdi le opevanje nekega božanstva. Nerealna!
Koliko ljudi zares živi tako, kot pravite? Malo, pa vendar jih poznam, ki se ljubijo. Ljubezen se manifestira na mnogo načinov. Vsak bije svojo bitko iz otroštva ali življenja, pa vendar znajo nekateri to preseči, da ne prizadanejo soljudi, pa vendar ne v celoti. Človeka, ki ga ljubiš, ga v drugem trenutku tudi ne ljubiš. Včasih si jezen nanj, včasih se z njim ne strinjaš, včasih ne odobravaš, kar dela, včasih rečeš kakšno pikro… Pa vendar, ga ljubiš! Meni je všeč tuzemna ljubezen, z drobnimi pozornostmi, skupnim preživljanjem prostega časa, skupnimi smešnim uricami, spotštovanjem (kot je bilo opisano zgoraj)… Da uživaš njegovo družbo, ga ljubiš in mu želiš vse najlepše ter mu želiš sreče. Stremiš v podobno prihodnost in se vidiš čez 10 let z njim…
Da namesto njega delaš stvari? Ne, a male usluge štejejo. Zelo!
Nerealno se zdi pač tebi, ker ti je pač tuj tak pogled na stvari.
Zame osebno npr. ti gledaš na stvari preozko in od preblizu.
In če morda jaz pogosto pozabim, da ima gozd drevesa, ti zaradi posameznih dreves pač ne vidiš gozda.
Verjetno vse tole niti ne leti name in na moja pisanja (vsaj ne spomnim se, da bi o čem takem tu pisala), pa ‘odgovarjam’ vseeno:
… ko se ljubezen – za katero trdim, da je duhovna kategorija – dejansko realizira v materialnem, pa tudi na energijski, čustveni in mentalni sferi, se zares ‘kaže’ na vse mogoče načine. V večini primerov se njen izraz izkrivi in popači zaradi strahov, ki jih imamo, pa predsodkov, izkušenj, prepričanj, hotenj, ega in kar je še tega …
In sprašuješ se: koliko ljudi, da živi ČISTO ljubezen? Osebno ne poznam nobenega, verjamem pa, da se zna kje kakšen ali kakšna tudi najti (da bi živel čisto ljubezen pač rabiš biti brez strahov, pa očiščen privzgojene in pridobljene navlake – takšnih pa res ni veliko na tem svetu).
Ampak ne vidim pa nič spornega v tem (oz. tako pač je, pa če to hočemo ali ne), da živimo ljubezen takšno in v takšni obliki, kot smo jo v danem trenutku pač sposobni: eni bolj, drugi pa pač manj ‘čisto’.
Kakšna in kako ‘čista’ je, ve tako in tako vsak zase …
Ti si kvaliteto izraza svoje čisto lepo popisala.
Nekaj od tvojega konkretnega lahko zdaj jaz prepoznam kot svoje, lahko mi je kaj tudi bolj ali manj tuje, in lahko se mi zazdi celo, da še kaj manjka … ker tako pač je.
Ko se pričnemo pogovarjati o povsem konkretnem in osebnem, postanemo vsi po vrsti precej edinstveni, ne?
Saj celo vesolje obstaja zaradi ljubezni. Vse kar je je iz ljubezni.
Človek je v svoji pr(a)vi naravi čista ljubezen.
Čista ljubezen je kot sonce, ki sveti. Vmes lahko pridejo kakšni oblaki in je malo manj svetlo, ali pa dežuje in če je več oblakov postane bolj temno. Ampak sonce še vedno sveti enako močno. Samo oblaki kdaj svetlobo zastrejo.
Nekdo pa zaide v kakšno jamo in živi v temi in sčasoma pozabi, da sonce sploh obstaja. Treba bo ven iz jame. 🙂
Kdo pa ne želi ljubezni? Vsi jo želimo. Le da si jo vsak po svoje predstavlja, ker živi v svoji mali jami in misli, da tisto malo svetlobe, ki pride vanjo je edina ljubezen. Tisto, kar pozna tisto živi, ne ve pa, da je možno biti v še večji svetlobi, v še večji ljubezni in se počutiti še bolj izpolnjen.
Vsak živi po svojih zmožnostih. Ljubi kolikor pač zmore. Ampak življenje nas nikoli ne pusti pri miru. Vedno zahteva od nas še več in več. Pride čas za vsakega, ko ga trenutna zadovoljstva ne bodo več zadovoljevala. Hotel bo nekaj več, nekaj globljega.
vesolje obstaja zaradi ljubezni? Hm… Povej to Stephanu Hawkingu, da se fant ne bo matral z nadaljnimi razlagami.
Mi smo iz ljubezni? Menim da smo iz mesa in krvi, celic, molekul, atomov, elektronov… kje je tu ljubezen? Iz česa je že?
Imamo pa zavest, ki nuca duhovno hrano, imamo čustva, ki jih želimo negovati (včasih se celo vrniti v mamino vagino, ampak, to je že druga zgodba), s seboj imamo neverjetne bitke osvobjanja od samega sebe. In kako lepo je biti človek, kajne? Navkljub vsemu? Kako je lepo ljubiti sebe v vsej svoji neskončni sprejemljivosti? In kako lepi so sadovi njegove ustvarjalnostu, kaj vse se nekateri ne spravijo narediti… Od piramid, Misleca, čarobne gore, Panterja…. Kaj vse je človek v svoji ustvarjalnosti sposoben… neskončen je, lahko se dotakne prav vsakega dela tvoje duhovne biti.
Vse je povezano, kajne?
Najedali je precej mil izraz za zlorabe, kar si najbrž mislila. Jaz pravim, da pedofil nima rad svojega otroka, kljub temu da on čisto iskreno čuti svojo ljubezen. Jaz pravim, da če kdo uporablja vojaške prijeme pri vzgoji…vojaške v vojnem stanju, kjer je dovoljeno vse, da se preživi, tudi ubijanje,…ta nima rad svojega otroka, kljub temu da le-ta misli, da dela otroku v dobro in čuti iskreno ljubezen do njega. Tudi tisti, ki najedajo in ne znajo pokazati ljubezni, ne morejo imeti radi svojih otrok, ker jih ne poznajo, ker ne morejo vzpostaviti stika z njimi, ker si niso blizu, ker…drug drugemu ne izkazujejo ljubezni, ljubezni ni. Ker če bi bila ljubezen v srcu, bi se to na nek način moralo kazati. Mislim, da gre v tem zadnjem primeru, bolj za to, kar nas uči družba, da je dobro in prav ljubiti starše, otroke, da gre za sebičnost obojih, čeprav se je ne zavedajo: pri otrocih gre za več dejavnikov npr. iskanje potrditve, sprejetosti, nato gre za boj za preživetje..če ga starši ljubijo, bodo skrbeli zanj in bo preživel…nato je tu strah pred obstojem ljubezni pri starših, ker če obstaja mičkena šansa, da otroka starši vseeno ljubijo, kljub temu da tega ne pokažejo oz. pokažejo le negativna čustva, se bo otrok bal te starše zapustiti, jim kratiti ljubezen, ki bi si jo naj zaslužili…ni hujšega za človeka kot to, da izgubi otroka…torej starši, ki na noben način ne pokažejo, da imajo otroka radi, bi ga naj imeli mogoče vseeno radi, a tega naj ne bi znali pokazati..kdo si želi biti na mestu otroka, ki je prekinil stike, izjavil, da jih tudi on nima rad,…? To so zelo težke stvari, ki se dogajajo vsakemu izmed nas, nekaterim v blažjih, nekaterim v težjih oblikah, nikoli ne moremo biti prepričani v obstoj ali neobstoj čustev drugega…ne smemo podcenjevati moči čustev!
Vitomir! Hvala za tvoj odgovor. Tudi sama se strinjam s tem, kar si napisal. A zaplete se pri takšnih, kot so petra..in takšnih je večina, ki trdijo, da je ljubezen lahko skrita in pride na dan šele na smrtni postelji, kjer se otroci in starši pobotajo, si priznajo-izjavijo ljubezen. Isto velja za partnerje…če samo en ljubi, to ni ljubezen, je le sanjarjenje, enosmerna cesta…pri ljubezni
In ker večina ljudi ne ve, kaj je ljubezen, mislijo, da lahko ostane skrita oz. obstaja, tudi če se ne kaže.
In ti he he veš kaj je ljubezen?[/quote]
Vem, kaj ni ljubezen. Vem, kaj je ljubezen do otrok, psa…ko eden od njih zboli, sem čisto out, ko mi kateri izmed njih pride pred oči, da moje oči z veseljem pozdravijo, ne čutim odpora, z veseljem si jih vse ogledujem, stisnem k sebi…kaj je pa ljubezen med dvema partnerjema, pa žal ne vem, ker še nisem imela priložnosti živeti v kvalitetni partnerski zvezi. Eno sem imela, a ker izhajam iz odvisniške družine, sem po mami podedovala odvisnost od odnosov…to torej ni bila ljubezen.
saj v bistvu se strinjam, samo definirava stvari malo drugače …
ljubezen je lahko tudi vizija – če s tem misliš čisto idejo, ker jaz v bistvu trdim, da je ljubezen (torej ne zaljubljenost in podobni derivati) predvsem duhovna kategorija (torej kategorija, ki je nivo višje kot energija, je torej več kot materija, več kot samo čustvo in več kot samo misel – ker vse to so nižji nivoji človeka: http://osebnost.si/clanki/preglej.php?id=102 ), ki pa zares prežema, vpliva in motivira k izrazu vse te naštete nivoje, ki so pod njo.
Jonson jo je primerjal s svetlobo (kar je odlična prispodoba in jo je zato z razlogom uporabljal že Platon), lahko pa bi jo primerjali tudi z vodo, npr. morjem, ki se zdi prav tako vseprisotno – po tej prispodobi si tudi ni težko predstavljati, da ker imamo svobodno voljo, pač nekateri plavajo tudi proti toku, se prilagodijo življenju v globinah, skačejo iz nje in nekateri, čeprav smo vsi po vrsti iz morja izšli, niti ne živijo več v njej.
Hočem povedati, da se strinjam s tabo, da se ljubezen zaradi izkrivljenosti njenega izraza včasih zdi neprisotna, dodajam pa, da včasih resnične ljubezni sploh ni tam, kjer se v vidnem izrazu morda zdi, da je.
Videz tu kaj lahko vara! In na to je tudi opozorila he he (če se ne motim, seveda).
Če ljubezen je ali je ni lahko predvsem samo slutimo, intuitivno vemo … in ja, seveda se izraža na nižjih nivojih npr. fizično, energijsko ali čustveno – kar ljudje lažje opazimo in opazujemo, ampak v resnici so pa ti izrazi pogosto bolj pokazatelj simptomov, končni izraz in včasih ne pokažejo jasno količine ljubezni, ki jo skozi sebe spuščamo v svet in k ljudem. Hočem povedati, da ni nujno, da ljubezen kot tako prav zlahka prepoznamo.
Ker ja, tako kot sama praviš: lahko je tudi tako spačena, da se nam zdi, da je sploh ni (tvoj primer starši otroci), čeprav jo je morda zelo veliko … in lahko se nam zdi, da jo je strašno veliko, pa je v resnici ni niti za ščepec (naučena uglajenost, hlinjena prijaznost … psihopati in sociopati so npr. strašno šarmantni ljudje, za ljubezen pa so neprodušno zaprti, pa pedofili morajo tudi že po defoltu pridobiti nadvse mehak zunanji izraz).
Jaz sem samo na telesnem nivoju iz mesa in krvi, celic, molekul, atomov …
To je samo eden od nivojev tega kar sem. Celo najnižji.
Kje po tvoje domujejo čustva? V možganih, v srcu, v trebuhu … se jih da izrezati?
Pa zavest, zavedanje, vest, ljubezen, energija, volja …
Sem namreč tudi energijsko telo, imam tudi čustva in čustveno telo, imam tudi mental (kar zame ni enako možganom). Vse to so nivoji nad telesnim, pa hkrati prežemajo to telesno. In če ti te nivoje še nekako uspem nakazati, ti žal s prstom ne morem dokazati, da obstaja tudi višji nivo – nivo nad materijo in psiho – in to je duhovni nivo. Tam so ljubezen in intuicija, pa inteligenca (tista, ki je več kot samo IQ) in volja.
No, tako to vidim jaz (nekaj podobnega verjetno tudi Jonson), se pa seveda ne rabimo strinjati …
Polovica tvojega zapisa zgoraj petri2 je neko nekritično besedičenje. Kako lahko sodiš o ljubezni drugih ljudi?
V tem ima petra2 zelo prav ko pravi da s presenečenjem ugotovimo da je ljubezen bila celo tam kjer ni bilo vodeti tako, kjer je bilo samo najedanje… Petra2 morda preveč slavi človeka, ali samo sebe celo, toda ti veš koliko kdo koga ljubi! In to celo ali ima kdo rad svoje otroke?! Lahko rečem samo da je Petra2 ena ponižna punca v primerjavi s teboj.
To je bilo namenjeno @he he, ne-dam-se.
Ti zame VEŠ, kaj je ljubezen.
Partnerska ljubezen je samo ena od možnosti sicer tisočih obrazov ljubezni … včasih se mi zdi, da jo vsi po vrsti predvsem precenjujemo …
Ne vem, zakaj bi bila ljubezen med moškim in žensko kaj več vredna od ljubezni do živali, kot ljubezen do otroka, staršev, soljudi, prijateljev …
V tvojem življenju že je ogromno ljubezni, pa imaš zaradi precenjevanja enega samega obraza (slabe izkušnje v partnerski ljubezni) občutek, da je v tvojem življenju ni nič. Se zdaj sprašujem, kdo je kriv, da se tako – po krivici – počutiš: družba, pop kultura …?
Jaz sem samo na telesnem nivoju iz mesa in krvi, celic, molekul, atomov …
To je samo eden od nivojev tega kar sem. Celo najnižji.
Kje po tvoje domujejo čustva? V možganih, v srcu, v trebuhu … se jih da izrezati?
Pa zavest, zavedanje, vest, ljubezen, energija, volja …
Sem namreč tudi energijsko telo, imam tudi čustva in čustveno telo, imam tudi mental (kar zame ni enako možganom). Vse to so nivoji nad telesnim, pa hkrati prežemajo to telesno. In če ti te nivoje še nekako uspem nakazati, ti žal s prstom ne morem dokazati, da obstaja tudi višji nivo – nivo nad materijo in psiho – in to je duhovni nivo. Tam so ljubezen in intuicija, pa inteligenca (tista, ki je več kot samo IQ) in volja.
No, tako to vidim jaz (nekaj podobnega verjetno tudi Jonson), se pa seveda ne rabimo strinjati …[/quote]
Res je, da vsak od nas drugače pojmuje psiho, dušo, višji nivo,…. To so le “modeli”, s katerimi človek označuje in razlaga svoje notranje okolje. In nikakor ne omalovažujem tega, kako se ga opisuje oz. na kakšen način. Eni tako, drugi drugače. Fizično pa ni ločeno.
Ne razumem koncepta energijski nivo, razumem pa koncept dobrega počutja, slabega počutja. Nalezljivo navdušenje, nenalezljivo navdušenje, navdihujoči človek, nenavdihujoč človek, volja za delo, slab sem, nemotiviran sem… Upam, da se razumemo. Predvsem ne razumem energijskega koncepta v tem smilsu, ko zahtevam razlago in ugotovim, da pravzaprav uporabljajo ljudje znastvene termine, kateri imajo točno definicijo za to, da opišejo svoje dobro počutje ali slabo počutje, kot že rečeno. In zakaj mi je to tako važno? Da uskladimo terminologijo in tako prodremo do tistih stvari, o katerih se zares pogovarjamo. Težko dojamem,da je ljubezen svetloba. To so termini, za katere imam občutek, da nalašač zavijejo čustvo ljubezni v neko pozitivno mistiko (zaradi duhovne večvrednosti?). No, v poetičnem smislu termin razumem, v opisnem oz. določilnem pa ne. In New agerska terminologija si preveč izposoja termine pri znanosti, opisuje pa čisto “stvarne” občutke (kako ti nastanejo je druga zgodba – toliko o stvarnosti, a morda vseeno niso za vnemar pri tej tematiki, ker si prej že omenila, kje se nahajajo in naštela nekaj telesnih predelov, kjer naj bi po mojem se nahajali… No, kakorkoli).
Za Tadeja…
Imam rada ljudi in občudujem človeka in njegova dela oz. dosežke. Žal so včasih lahko tudi grozoviti, kar seveda ne odobravam. Imam se rada. Včasih sem slaba, a kljub temu v svojem bistvu vedno vem, da sem ok. Kar si zaznal, je ljubezen in občudovanje celotne človeške rase. Rada imam ljudi.
he he
Pedofili… njihova dejanja so obupna in obsojanja vredna. Žal pa je resnica ta, da so bili pedofili ponavadi tudi sami žrtve pedofilov v svojem otroštvu.
In starši… naredili so najbolje,kar so znali. Z muko svojih otroških bitk, samopodobe, samoljubezni… Njihova odgovornost je, da so se pripravljeni spreminjat in iz sebe narediti dobrega človeka (dobro je imeti neko vizijo in vrednoto dobrega v tem primeru). Ali jim to rata oz. v kolikšni meri pa jim to rata, je odvisno. Zopet, ne odobravam njihvih dejanj (take kot jih opisuješ), poznam tudi nekaj krutih zgodb, ki niso vredne človeka… Najhuje je ko vidiš, da so ti ljudje tudi sami neznansko trpeli in so bili sami žrtve v preteklosti. Ko to dojameš, svojim staršem oprostiš. Takrat dobiš vpogled in moč, da svoje življenje spremeniš.