stara sem 13 let in sem noro zajubljena v sošolca.ta pa vame ni.to pa ne bi bil največji problem, če bi imela koga ,ki bi mu zaupala, ta pa bi mi znal svetovati, me tolažiti in vedriti.prijateljicam ne morem zaupati, ker bi me izdale, pa tudi razumejo me ne.starši pa vedno ko omenim ljubezen pri mojih letih, govorijo “ti še nimaš kaj biti zaljubljena”.nikogar nimam ki bi me razumel in to me ubija!!!!!!kaj naj storim?PROSIM SVETUJTE MI!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!LJUBIM GA! SMEŠNO SE SLIŠI, AJA Z NE VEM ŽIVETI BREZ NJEGA.PROOOOSIM POMAGAJTE MI, PROSIM.

:))

Kako lepo, da se tudi tako mladi lahko najdejo tukaj gor. Če nimaš nobenega za zaupati, boš lahko pa nam in vsej tejj druščini, ki se bo znašla tukaj.

Kako se odrasli težko zavedamo, da so otroci naše nejvečje veselje. Jaz si samo želim, da bi moje hčere prišle pri 13 k meni in mi povedale kako so zaljubljene v sošolca. To bi bile debate .)))) Ja kar smejte se in največkrat se zgodi, da svojim otrokom pa ne znaš svetovati.

Draga nesrečna, nikar ne bodi nesrečna, koliko je ljubezni je še pred tabo. če imaš čas, malo preberi koliko težžav imajo v ljubezni odrasli, pa boš videla, da si ti šele najmanj problematična. Ja tastari jih imajo še več. Moja mama pravi vedno: ” Majhni otroci, majni problemi, veliki otroci , veliki problemi”

Res si vse preberi in se samo nasmej, veš tudi tvoja starša sta lahko kje vmes, če ne na forumu, pa v kakšni zgodbi, ki se lahko poistoveti z njima. V tako rosnih letih, anj ti povem,d a pravijo,d a je punca veliko bolj razvita, čustveno in telesno kot fantje, se pravi ti resnično ljubiš tega fanta on pa tebe ne. Zakaj pa ne, je lahko ravno v tej čustvei razvitosti, njega sedaj še vedno mikajo tiste fantovsske stvari. Šport, motorji, disko, žurka, igrice……ma za punce pa še razmišlja ne dosti, saj možno, da mu je katera všeč,s amo ne da veliko na to. In to je lahko en razlog, zakaj te ne mara. In če si ti kaj bolj čustveno razvita je tudi možno,d a te prijateljice res ne bodo razumele, in bi hitro vse okoli povedale. vendar vzemi vse skupaj kot mladost in izkušnje, saj bo ljubezen še prehitro spet prišla in to v tistega, ki ga danes sploh ne opaziš.

vse kar ti alhko svetujem, če te ne mara, mu ne smeš zamerit, saj ste še mladi, vedno pa poslušaj svoje srce, pa nikar se ne sekiraj, če bodo izveli in te s tem zbadali. Kajti zavedaj se, da si ti na veliko večji stopnji kot oni in da bodo oni prišli na prav isto stanje, kot si ti sedaj, pa se ne bo nobenemu več zdelo smešno. In ravno ti jim boš lahko pomagala in potem bodo oni tebi zaupali in se pri tebi tolažili. Tako je to v življenju, kar je za ene slabo je lahko za druge dobro.

Kar mi je najbolj hudo, mi jepa za starše, ki te ne razumejo. Ampak ti poslušaj srce in jim samo z vzgledom dokaži, da je še kako resnično, da imajo otroci pri tovjih letih lahko resnično ljubezen. in če se boš sedaj naučila kako to ljubezen negovati, boš imela več kot bodo kdajkoli imeli tvoji strarši in prijatelji.

Le pogumno in brez posebne žalosti, to je del ljubezni.

primož

Draga nesrečna,
mislim, da ni moškega ali ženske, ki bi zrasel brez vsaj ene nesrečne ljubezni. Te razumem, da je najhujše pri vsem tem, da nimaš komu zaupat. Mogoče pa bi poskusila pisati vsaj dnevnik. Tako sem si jaz lajšala probleme. Pa še ime sem mu dala in sem imela občutek, kot da pišem prijatelju. Vsaj malo si mogoče lahko na ta način olajšaš dušo.

Draga nesrečna!

To je pa zelo hudo, da nimaš nikogar, ki bi se mu zaupala. Popolnoma se strinjam s tabo, da prijateljice niso najboljša rešitev. Najboljša rešitev je vedno MAMICA!!! (naj očetje ne bodo užaljeni) Samo starši te bodo vedno brezpogojno ljubili in ti vedno svetovali le tisto, za kar menijo da je dobro. Poskusi se jim približati po ovinkih, če so trenutno nekoliko preveč konservativni (zastareli nazori). Veš, z leti radi pozabljamo, kako je bilo v mladosti. Stopi malo do njih in jih v kakšnem neprisiljenem pogovoru malo povprašaj, kdaj so bili prvič zaljubljeni in kako je bilo, kdo je bil v njih zaljubljen, kakšna ljubezenska pisemca so si pošiljali… Bili so, tudi v tvojih letih… Samo spomin jim malo osveži in led med vami in ‘tabu’ tema se bo pričela tajati. Boš videla, od tu naprej bo lažje. Pogovor bo stekel. In dobila boš pravo zaupnico.

Držim pesti zate.

Živjo,

Jaz sem do prejšnjega petka mislila, da sem prebolela bivšega.
Nakar sem pa v petek šla na žurko, na kateri se je slučajno znašel tudi on.

Sva bla potem skupaj tam. Je pokazal več strasti kot kdajkoli prej v razmerju. Med nama so bila res prava čustva. Tudi njegova družba se je umaknila, ko so videli, da se med nama iskre krešejo.
Bilo je čudovito. Res. Nekaj nepojmljivega. Sva le plesala in se poljubljala.
Potem pa nobenega glasu od njega.
Kaj se dogaja? Bil je tako srečen z mano tisti večer. Resda sva nekaj spila, vendar sva včasih tudi kaj spila pa se ni nikoli tako obnašal.
Tudi v času razmerja sem od njega glede čustev dobila bore malo. To je bilo prvič, da mi je resnično pokazal svoja čustva. Aja. narazen sva 8 mesecev.
Odkar sva se razšla sem začela res živeti; postala sem bolj vesela, polna pozitivne energije (seveda ne takoj po koncu zveze, ampak potem).
To ga je zgleda začelo privlačiti.
Zgleda, da sem bila med razmerjem preveč ”zamorjena”.

Naj omenim še nekaj dejstev o njem oz. o naju, za katera mislim, da so pomembna.

V razmerju sem ga preveč utesnjevala. On je po naravi človek, ki potrebuje veliko osebne svobode. Več kot ostali ljudje. Tudi za ceno tega, da pusti punco na cedilu.
Mogoče se malo težko prilagaja.
On ima 35 let, jaz pa 27. To sem pozabila napisati.
Ima brata dvojčka, ki se mu precej podreja (v smislu, da kar brat reče, tisto mora bit in konec). Po mojem niti ne razmišlja, da bi se mu uprl.

Ima tudi mamo, ki je precej navezana nanj. Je ukazovalna in hoče, da on dela tako kot ona ukaže. Je namreč vdova; njen mož je bil alkoholik in je njo in otroke (torej njega in brata) veliko tepel. Tako se je navezala na otroke in se mi zdi, da jih nekako noče spustiti iz rok.
On živi zgoraj v stanovanju, ona pa spodaj, z njegovim bratom. S tem, da mu ona kuha, pere, skratka vse kar se tiče gospodinjskih opravil. To je skoraj tako kot da bi živel pri njej; gor gre samo spat.

Preden sva se midva razšla, sva z njegovo mamo imeli veliko nesporazumov.
Veliko se je vtikala v najino razmerje. To je mene jezilo in sem se enkrat skregala z njo.
Ob koncu razmerja sem se želela o vsem tem z njim pogovoriti (o koncu namreč) in me je ženska vrgla ven iz bajte. Je začela že skoraj fizično obračunavat z mano, ko mi je on rekel, da je boljše,če grem domov.
V glavnem. To sem že nekako prebolela.

Še nekaj.Po koncu razmerja sem ga ene dvakrat klicala in mu dala vedet, da ne morem brez njega (sem mu jokala po telefonu). Vem ,da je to nekaj najsabšega, kar lahko narediš, ker mu s tem daš vedet, da lahko počne kar hoče in se vrne kadar hoče, ker ga itak vedno čakaš odprtih rok.
Hotela sem se tudi dobiti z njim in razčistiti zadeve, ker jih nisva. Še sedaj ne. Vendar on tega ni hotel, ker menim, da ni bil sposoben. Zato se je temu na vse pretege izogibal. Tudi med razmerjem sem opazila, da se ni bil sposoben pogovarjat o ”tekoči problematiki”. Enostavno ni znal.

Kaj se pa sedaj dogaja? Vem,da on še vedno nekaj čuti do mene. To mi je jasno pokazal v petek.
Sedaj sm razdvojena med dvema ognjema. Naj mu pišem? S tem mu bom pokazala, da na nek način še vedno obvladuje moje življenje in mu bom vedno na razpolago.
Če mu ne pišem bo vedel, da imam svoj lajf.
Vem, da mi on ne bo pisal in bo raje tiho trpel ter skušal pozabiti.
To pa zato, ker sem mu vedno jaz pisala in ga klicala.Tako je bil navajen.

Kaj naj? Še vedno ga zelo ljubim. Hočem ga nazaj. In to takega kot se je pokazal v petek. Še nikoli ni bilo tako. Tako lepo.

Hvala za nasvete.

Dejka1

Dejka,1

ko človek na novo nekoga išče normalno, da je čisto drugačen, pa četudi je to ista oseba kot izpred nekaj mesecev ali let. Zakaj? Ja drugače tudi plesa in poljubljanja ne bi bilo. NO ko vse to dobimo, je lahko spet vse po starem.

Iz tvojega pisma, pa je razvidno,d a se pomiluješ in za vse obsojaš sama sebe. Tukaj se takoj vidi, da se lahko s teboj igra brez problema in ravno to mu verjetno ni bilo več všeč. Ima in dobi tisto kar si zaželči. Seveda pa brez obveznosti, ki jih ti pričakuješ.

Ti kar bodi vesela in pojdi naprej po svoje in poišči drugo energijo, boš videla, da se bo ravno tako iskrilo.

primož

o kako rada se sama spominajm teh svojih prvih zaljubljenosti. Mislim da sem bila tudi sama star 13 let in kljub temu da sem imela veliko prijateljic se jim je bilo tezko zaupat, ker je v tistih letih to res bilo drugim smesno in so znali prav posteno zbadat. Tolazila sem se s tem, da sem pisala verze, pisala pesmi in sama v sebi premlevala custva, doler me kar naenkrat niso minila in je prisel mimo drug fant.in tako se je potem zacelo. Pri vseh.ce danes pogledam nazaj, se mi pa zdi vseeno bolj prav da custva priznas prijateljicam in one potem povejo njemu. Morda pa vseeno ni tako brezupno vse skupaj.jaz sem vedno vse skrivala.dosti na boljsem so bile tiste,ki so povedale drugim. Njim so se potem te ljubezni velikokrat uresnicile.Jaz sem samo sanjala.Je pa res da znajo biti to cisto globoka in prava custva. Tudi jokati je treba vcasih. Najbolj pa pomaga ce gremo ven med ljudi, med prijatelje, ce se veliko zabavamo. Potem enostavno ni casa za sanjarjenje.pa na solo ne pozabi. Morda pa se bodo stavri kmalu obrnile.Ko se bodo tvoja custva ohladila, se bo morda ogrel on. Tudi to se pogosto dogaja.Ampak kaj hocemo, zivljenje gre dalje in res je….ko si starejsi te zaljubljenosti in problemi v zvezi z njimi se bolj zrastejo in se bolj bolijo.

Pri 13 sem sem jaz imela prvega fanta, leto starejšega….sicer bi sedaj hčeri mogoče tudi namignila, da….ni tako resno, da bo še veliko tega, da bo še veliko fantov, da je premlada za poljube…ampak:)

če se sebe spomnim:) S tem, leto starejšim fantom sva se poljubljala tako, da so naju kar ustnice bolele:))))))
Trajalo je zame kar dolgo, držali smo se za rokce, se družili in bili na sploh zaljubljeni do ušes…ampak:) minilo je….moj prvi fant je bil ljubosumen!?!? ja:) resno….in sva”končala” -zeloooo resno:), potem nekaj simpatij, seveda, zaljubljena sem pa, odkar vem zase:)))))

No, ni minilo pol leta, ko sem spoznala fanta, malo starejšega….in tudi za tega so se moji starši samo nasmihali: koliko jih še bo, kako sta mlada…nikoli pa niso rekli, da ne smem:) to pa res. Zelo lepo sta sprejela te moje zaljubljenosti….
Ta veza, traja še danes…po skoraj 20 letih….

Tako da:) Zaljubljenost pri 13….lahko preraste tudi v neskončno ljubezen in jaz je nebi ravno “poniževala”:)

človek kar pozabi, kako je bilo v OŠ. gledal si dečka, ves zasanjan, njemu pa se pogosto še sanjalo ni, da obstajaš. pa tudi to ima svoj čar, v domišljiji je vse mogoče.

škoda da se z mamo ne moreta pogovorit, malo še poskusi bolj v smislu, da se mora s tabo menit, in da če tvojih (njej malih) problemov ne jemlje resno, ji boš težko zaupala.

v tolažbo pa sledeče: v mojem življenju je bilo veliiiikoo simaptij, poljub je prišel šele pri 18., resna veza šele pri 20. glede tega imaš še fore, he he.

glede fantov pa si zapomni, da si najprej ti, tvoje želje in da moraš imate sebe dovolj rada, potem pa druge!

lep pozdrav, pa upam, da čim prej najdeš koga, ki te bo imel rad tako zelo kot ti njega! samo takrat bo ljubezen tista prava