Literatura o MOM

Zase vem, da imam MOM, ima vse znake in globoko v sebi sem vesela, da sem vsaj ugotovila kaj je tisto, kar me v življenju vleče navzdol oziroma mi ne pusti napredovati in me drži v okovih otroške duše.
Vem, da bi bilo dobro čim prej na terapijo, ker pa sem trenutno brezposelna in si tega ne morem privoščiti si zelo želim vsaj prebrati kaj o MOM, predvsem v smeri kaj in kako delati na sebi, da se začnem izkopavati ven iz tega.
Verjetno je v slovenščini tega bolj malo, zato prosim moderatorko in ostale za naslov kakšne literature, članka,… v angleščini.

Hej, čukica, za začetek pojdi v knjižnico in poišči knjigo “Mejna osebnostna motnja za telebane”, ki je izšla pred kratkim. Tudi na tem forumu je obvestilo o tem. Jaz imam to knjigo doma in se mi zdi fantastična… v njej boš našla vse informacije, ki jih potrebuješ.

Knjige “Get Me Out of Here”, ki jo priporoča dr. Dernovškova, pa še nisem prebrala. Verjetno je pa tudi fajn in koristna, ker gre za osebno zgodbo, torej iz resničnega življenja ženske, ki je premagala MOM.

Na googlu je pa tudi sigurno ful materiala. Če bereš angleško, v teh časih res ni problem dobiti informacij o čemerkoli.
Bolj je problem to, da zaradi finančne situacije ne moreš priti do terapevta. Morda bi pa lahko našla kakšno brezplačno pomoč na kakšnih društvih, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem. Malo pobrskaj po netu…

Prav res občudujem ljudi, ki so sposobni sami pri sebi prepoznati znake MOM in si poiščejo pomoč.
Torej srečno, čukica! 🙂

Hej čukica2 🙂 hvala za naslove, za tole knjigo v slovenščini nisem vedela in si jo bom ob prvi priliki sposodila v knjižnici. Na netu se res marsikaj najde, vendar imam rake kaj bolj obsežnega in poglobljenega, da lahko potem tuhtam kako in kaj naprej.
Glede priznanja moram priznati, da je res precej hudo pogledati sebi v oči, po drugi strani pa sedaj vsaj vidim nek izhod iz neprijetnih situacij, odnosov,reakcij…v katera se zapletam ravno zaradi MOM. Če si sama na podobnem ali imaš koga od bližnjih s to nadlogo tako veš o čem govorim. Predolgo se že vse skupaj vleče in bi rada pri sebi stvari pošlihtala.

Ja, čukica1 🙂 kar dobro vem, o čem govoriš. Lani sem imela prijateljico, ki je bila tri mesece totalno navdušena nad mano in je hotela biti z mano non-stop, potem pa me je počasi začela “minirati” na tako bizarne načine, da sploh nisem vedela, kaj se dogaja, dokler nisem slišala, da obstaja nekaj, čemur se reče “mejna osebnostna motnja”. Pa “visoko funkcionalna mejna oz. narcisistična osebnostna motnja” – mislim, da ima ona to drugo ali pa nekakšen miks obojega, MOM in NOM. Imela sem jo neznansko rada, a sem se vseeno morala odmakniti od nje, ker me je odnos z njo začel ubijati. Še vedno mi gre na jok, ko pomislim nanjo. Tako fajn punca je, zelo simpatična in izredno inteligentna in zanimiva, živi pa v čustvenem peklu, ki si ga je naredila sama, a tega žal ne vidi, ne zmore videti. V njenih očeh smo za vse njene težave krivi drugi. Čutila sem njeno globoko bolečino in notranji kaos, a ji sploh nisem mogla priti blizu, kaj šele da bi ji lahko kako pomagala.
Mislim, da je MOM neke vrste prekletstvo, ker si zapleten v nekaj, česar sam ne vidiš, ne moreš videti.
Zato sem bila tako navdušena nad tvojim postom, da sem ti odgovorila. Pravi čudež se mi zdi, da nekdo z MOM sam sprevidi, da ima problem in si išče pomoč. Samo na tak način obstaja upanje, da se izvlečeš iz tega in zaživiš lepše življenje. Super si formulirala tisto, da te MOM “drži v okovih otroške duše”. Jaz sem to zelo jasno videla pri tej svoji prijateljici. Imela je nekaj otroškega v sebi in ko je bila mirna in sproščena, je bilo to fuuul prisrčno. Ko pa je imela izpade, je bila kot petleten otrok, ki se ves togoten meče po tleh, ker ljudje okoli njega niso takšni, kot bi po njegovo morali biti. In v takih momentih je postala do mene groba, kruta, žaljiva, ledena. Na tak način si seveda konstantno ruši odnose, vsak človek se slej ko prej od nje odmakne, tudi če jo ima še tako rad, ker takega terorja ne prenese več.

Zato ti iz vsega srca želim, da bi našla pravo pomoč in da bi se izvlekla iz “okovov otroške duše”.
Vztrajaj na tej poti, ne obupaj, če bo težko….držim pesti zate.
Čukica2 🙂

čukici želim vse dobro in ji čestitam da je naredila nekaj,kar večina ne zmore/ne želi…

čukica čukici…super si to zapisala,skoraj ne bi mogla bolje.Ko to preberem dobim v tem okviru določeno osebo,ki natanko tako funkcionira.Ta oseba mi je zelo blizu,zelo zelo zelo,je namreč moj otrok, ki ga ljubim z vsem srcem! Želim si,da stopi iz tega začaranega kroga in premaga ovire,ki dušijo njo in njene bližnje.
Držimo pesti,za vse!!!

V slovenščini je tudi Mejna osebnostna motnja za telebane.. Nekaj knjig z različnimi temami iz iste zbirje bo imel Hofer drug ponedeljek po ceni 10 evrov, drugače so preko 20 evrov. Nisem pa opazila, da bodo imeli tudi to.

čukica…
vem kako se počutiš, ko si ujet za lastne zidove, ko iza kota gledaš v svet, hitro stečeš ven in potem pobegneš nazaj in se zakleneš… in za sabo pustiš nepospravljene igračke… in si pokriješ oči in se delaš da ni nič…a boli, ko gledaš skozi prste ven in iza zidu v sebe…

čukica čukici…

zaradi tega sem zgubila že ogromno ljudi ki sem jih imela rada…in hudo mi je bilo ko sem to brala,ker vem kaj delam in se bojim soočit…

Te citiram čukica: “Predolgo se že vse skupaj vleče in bi rada pri sebi stvari pošlihtala.” Nekaj meseceu nazaj naletela na to diagnozo, ki mi je dovolina povezat še preostale nitke neznanke…

Iščem brskam za rešitvami… Psihiatri so predragi pa še vprašanje katera je njihova specialiteta… ne zaupam kar tako v njihov nivo zmožnosti pomagati… Včasih mislim da zmorem sama, vendar dvomim v to ker to traja celo življenje že… upanje da sem dovolj močna ko vem da nekaj ne štima… bom poskusila s temi knjigami…

Čukica kako gre tebi?

čukica a lahko povbeš, na kak način si opazila, da neki ni ok stabo.
prosim, če ti ni težko

Sem spet malo preletela tole temo in vidim, da pridno pišete .-)

Končno sem prišla do knjige MOM za telebane in moram priznati, da me ob branju včasih kar znoj oblije. Težko se soočam z resnico, v večini opisanih simptomih se gladko najdem. V enih bolj, drugih manj, ampak mi je kristalno jasno kako je z mano. Do poglavja o premagovanju še nisem prišla, zavedam pa se, da me čaka trdo in dolgotrajno oziroma kar vseživljensko delo.
A Lahko, ja seveda lahko :-))) Že odkar pomnim sem imela probleme s socilanimi stiki, mislim da bi lahko rekla da sem imela socialno fobijo. Ko sem se distancirala od doma, sem začela delati na sebi. Zelo sem se trudila, da sem komunikacijo spravila na nek, vsaj zame, zadovoljiv nivo. Pa je kljub temu z moje strani prihajalo do določenih konfliktov v službi, s prijatelji in seveda vsemi bivšimi partnerji. Še sama nisem vedela, zakaj kar naenkrat impulzivne reakcije, izbruhi,občutki užaljenosti,…. Sicer sem se kmalu naučila kontrolirati pred prijatelji, še vedno mi pa ne gre to v parterskem odnosu. Tam se je težje potuhniti in na dolgi rok stisniti zobe. Vse to moje obnašanje je vodilo v izgubo ljudi, ki so me imeli resnično radi, vedno mi bo žal ker sem jih tako zelo prizadela.

Sedaj imam zopet partnerja, ki me ima zelo rad, mi to več kot očitno pokaže in tudi jaz ga imam zelo rada. Ne želim mu početi teh groznih stvari, ne želim ga prizadeti, pa se vseeno večkrat zgodi. Ta začaran krog želim pri sebi prekiniti. Rada ga imam zato me boli, ko mu včasih naredim krivico s svojim brezveznim teženjem. Se moram vsak dan kontrolirati na polno, pa mi ne uspe vedno prekiniti tega močnega toka, ki me žene. Še manj želim, da bi kaj kasirala moja bebica, ki bo prišla na svet čez tri mesece. Zato se bom trudla po vseh močeh, da pretržem te okove MOM, ki me oklepajo.

Hvala ker me berete, se paše včasih malce izpovedati.

Draga Čukica

Veliko si naredila na sebi in prav je tako, priporočala bi ti vseeno, da si še poiščeš strokovno pomoč, mogoče samo za nasvete kako se truditi za v naprej, kajti zdaj stopa na tvojo pot še eno prekrasno življenje. Naj bo tvoja bebica zdrava in srečna v objemu staršev. Srečno!