lev – škorpijon
sem zalutala na forum, našla zanimiv naslov in če bo kdo še kdaj spraševal, kako se ujameta ti dve nebesni znamenji, lahko povem, da sva midva skupaj že dobrih 15 let, od tega skupaj živiva več kot 14 let, sva skoraj 11 let starša in se “še nisva pobila” :))))))
so obdobja, ko se cedita med in mleko in so obdobja, ko se nama življenje v dvoje dobesedno ustavi… ampak, dokler skupaj zreva v prihodnost, ki se nama obema zdi privlačna in si jo želiva doživljati drug z drugim, se ne obremenjujeva preveč s črnimi oblaki.
Je to pripisati nebesnim znamenjem? Čemu drugemu? Ali pač gre za navaden odnos partnerjev, ki imata cel kup obvez nosti, odgovornosti, želja in pričakovanj.
Škorpijončica in Tvoj lev,
škoda, da sta nas zapustila. Sem vaju rada brala. Dajta se še kaj javit, saj mi je vajina zgodba kot roman in priročnik v enem. Prav nekaj posebnega sta bila tukaj.
Tvoj lev, verjetno iz firbca še kaj poškiliš sem, pa napiši par vrstic.
Škorpijončica, pa ti? Kaj novega?
Saj ne zamerita mojemu firbcu, upam. Nočne službe se včasih tako vlečejo, pa jih branje takih zgodbic, ki jih piše življenje, prav prijetno krajša.
Kaj pa ovca in konj gre to skupi ? Poznam prijatelja, ki je bil prvič prevaran, drugič pa posiljen od njene matere ( nebesno znamenje : koza ). Je to samo naklučje ? Joj, dajte mi pomagat, ker sem že več kot 1000 eur zapravil pri vedeževalcu Dannyu in še vedno nisem dovolj prepričan vase.
Khm, se opravičujem, če bo kdo kakšno kilco zaradi dodatnega cukra pridobil…torej: nadaljnje branje na lastno odgovornost!
Ja, seveda, še vedno poškilim sem gor, pogledam, če je kaj novega, če je še kdo kaj dopisal…tudi druge teme pogledam…Pa saj po moje tudi Tvoj lev še ni čisto zapustil teh strani. Tu smo v večini primerov zato, da se potožimo, pa preberemo izkušnje drugih, ki nam marsikdaj lahko spremenijo pogled na težave in življenje. Meni ste soudeleženci precej pomagali s svojimi nasveti in izkušnjami. Ampak, seveda, vsak mora vedno sam predelati tisto, kar mu je namenjeno. Razmišljam…zakaj so ravno ljubezenske veze tiste, ki nas najbolj obremenjujejo? Pravzaprav so vsi odnosi, kjer so vpletena čustva, zahtevni in ljudje, s katerimi smo čustveno povezani, nas stokrat bolj lahko prizadenejo kot drugi. Najti ravnovesje, ko lahko upoštevaš čustva in kljub temu trezno gledaš na partnerja in dogodke je težko; zato pa je toliko težav v partnerstvu… Gledam pare, ki so skupaj iz drugačnih razlogov, kjer čustva niso na prvem mestu…funkcionirajo, in velikokrat zares dobro… se dogovorijo za skupne cilje, poznajo toleranco in dogovarjanje…dokler se ne vmešajo čustva. Običajno ne med njima, temveč enega od njiju do nekoga drugega. In potem: konec, čustva enega odnesejo drugam, tja, kjer je več težav in več sladkosti. In sedaj, dragi moji, nagradno vprašanje: kako naj en čustven človek, in to celo – žensko bitje (saj veste, dragi moji, baje so čustva domena naše vrste ;)) v vezi uporablja razum, ostane trezen in realen??? Čustvena inteligenca torej??? No ja, se učim, se mi zdi, da že velik del svojega odraslega življenja…
Tvoj lev, če še bereš: odgovor na eno od tvojih razmišljanj…si napisal, da sem neranljiva in sposobna hitre regeneracije. Ohja, če bi bilo to res…sem ranljiva, seveda sem. Ja kdo od nas pa ni? Se pa hitro poberem, je res… In še nekaj: vidim, da moški (v veliki večini primerov) ne marate močnih žensk. Strah vas je pokazati, da ste tudi vi ranljivi; moški to vendar niso…;)) Naučili ste se, da morajo biti ženske tiste, ki se zlomijo, ki jih je potrebno tolažiti in jim pomagati. Pa ste moški včasih bolj potrebni tolažbe in pomoči…
Nekomu je tolažba druga oseba, ki mu zapolni prosti čas in odvrne misli od tistega, kar povzroča bolečino. Drugemu je tolažba samota in umik v svoj svet…različni smo. A ni to lepo? Vsi drugačni, vsi enakopravni ali kako že to gre…
Pa lepe praznike vsem…
Hude borbe sem boril sam s seboj, in zgubil bitko 🙁
Spet sem tukaj, čeprav nisem želel tega.
Res sem “škilil” sem gor in ne morem se upreti želji ali potrebi, da se oglasim in povem, kar me muči.
Sanjač sem, sanjam svet v katerem sem srečen. In čakam, da vstopim vanj.
Vrata so še vedno zaprta, čakam, da se odpro.
Bolje rečeno, čakam, da jih odpre ona, ona, ki ve, ki zna, ona, ki me bo osrečila.
Čakam.
Ne zamerite mi, danes pač ni bil moj dan.
Bil je zelo, zelo slab dan.
Škorpijončica, res smo moški včasih bolj potrebni tolažbe, kot ve predrage dame.
Zase vem, da je moja sreča povezana prav z vami.
Se opravičujem za ta kontekst, ampak danes res ni bil moj dan.
Tvoj lev,
Le kaj se je zgodilo, da te je tako prizadelo…človek bi te objel kot majhnega otroka in skušal potolažiti…Je moralo biti hudo, da si si upal spet sem…pa vseeno, ne glede na to, kaj je bil povod, me veseli da si tukaj ;))
Vsi sanjamo o sreči, samo priznamo eni bolj in eni manj, da je tako. Sanje so dovoljene, včasih je življenje lažje, ko lahko uideš vanje. Tega nihče drug, razen tebe, ne vidi, nikogar s svojimi sanjami ne prizadeneš; mogoče samo sam sebe, če ne najdeš prave mere in sanjski svet preveč zabriše realo. Težko je, če je tvoja sreča, tvoj dober ali slab dan odvisen od nekoga drugega, od tega, ali te bo osrečil nekdo drug. Poskusi najti srečo najprej v samem sebi, ne dopuščaj, da ti kdorkoli drug ali karkoli zunanjega pokvari dan…ja, saj vem…težko je. Si misliš: eh, nakladanje…Lažje je govoriti kot udejanjati. Pa gre…Veš, zakaj je to dobro? Ker potem ti deluješ drugače in te drugi zato vidijo drugače. Seveda tudi delujejo zaradi tega drugače…mogoče te prej najde tista, ki ti bo pomagala soustvarjati srečo?
Ljudje mislimo, da vsi okrog nas vejo, kaj si želimo, kaj mislimo in pričakujemo. Pa ni tako…včasih drugi ne vedo, kaj se nam suče po možganih. Mogoče jim je treba to povedati, pokazati, mogoče je potreben majhen namig drugi osebi, da ti odpre pravo pot…Na svetu je že sedem milijard ljudi, veš? In da se ne bi vmes našel tudi tak človek (no ja, bodimo pošteni; ženska naj bi bila), ki bi ti lahko pomagal do sreče? Eeeeeh, ne verjamem… samo eni pač porabimo več časa, da ga srečamo. Kar ostani sanjač, ampak tak bolj optimistične sorte. Pa saj ko potegneš črto je verjetno še vedno več lepega kot slabega ;))
Kaj se pravzaprav dogaja s tabo? Kaj je bil povod tako zelo zelo slabemu dnevu…bi zaupal tukaj? Mogoče dobiš kakšen dober nasvet…Drži se in upam, da se javiš…
Naj ti bo današnji dan lažji in lepši…
Tvoj lev;
Nisi edini. Tudi jaz škilim od časa do časa sem gor.
Tudi jaz sanajam, kot da živim v napol sanjah in napol reali.
Ko pogledam v sonce – vidim njega.
Ko hodim po gozdu med drevesi – čutim njega.
Ko zlezem vrh hriba in gledam od zgoraj navzdol, mislim nanj.
Ko zaprem oči vem, da nekje je si rišem njegov obraz, njegov nasmeh in si od časa do časa prikličem njegov glas.
On zavezan in zvezan, odgovoren, načelen v vsej notranji lepoti…
jaz pa včasih ne škorpijonka ampak se počutim kot kakšna “ovča”.
– skušam dati času šas.
Le kdo bi to razumel…tule je malo takih, a včasih se ogloasi kdo izmed njih.
Vse dobro Tvoj Lev, le naprej .
!,
jaz pa včasih ne lev…padem in se dolgo ne poberem…
Saj detajli niso važni, le to, da spet čisto sam pričakam nov dan.
Nov dan, poln sanj in misli o njej, ki upam, da pride in bo moja za vedno…
Za vedno, ne spet samo za kratek čas.
Utrujen postajam, ne želim “večno” čakat na njo.
Želim, da čimprj pride in ostane.
Želim si leči zvečer k njej, se zbuditi z njo in biti z njo.
Rabim jo
.
Rabim te draga, čeprav še ne vem kdo si in kje te srečam.
Tako samoumevno je bilo včasih to, za kar bi danes dal marsikaj.
Škorpijončica,
ti kratki novemberski dnevi, meglena jutra in malo sonca, ljubezen, ki je ni, po končani službi iti v svoj pristan, kjer sem sam, osamljen…
Ne, tega ne maram več.
Želim si več, želim si sadove in rezultate svojega dela in truda deliti z njo…
Utrujen sem od osamljenosti.
Pa ti?
Nekoga moraš imeti rad
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
Mislim, da ne rabim nobenih besed več…Minatti je zame vse povedal…
Tvoj lev, vem…
Tvoj lev,
kako…prazniki se bližajo…Že veš, kje boš, s kom boš, kaj boš počel?
Eno leto je okoli in mene prihajajoči prazniki prav nič kaj dosti ne razveseljujejo. Otroci so zrasli in hodijo po svoje – hvala vsem svetnikom, jaz pa…komaj čakam, da mine december, ta praznična mrzlica, ko se vsi na nekaj pripravljajo, jaz pa bi najraje mir, mir, mir… Pa tista vprašanja: a že veš, kje boš? Aja saaaamaaa??? Pa ja ne…pa pridi raje k nama, bomo malo skupaj!!!
Ni mi do družbe, kjer so vsi (razen mene) v dvojini, kjer se vse deli na pare…kaj sem potem tam jaz? Privesek? Dodatek? Nebodigatreba? Res, ugotavljam, da samskih skoraj ne poznam več tisti redki, ki pa jih, si pa nismo ravno družba za skupaj… Pa saj me ne moti, če sem doma in je to večer kot vsak drugi in pač počnem…karkoli. Samo ZAKAJ so vsi, okolica, ljudje, tako zelo prepričani, da je vsak, ki je sam na novega leta noč, nesrečen???
Še malo, pa bo tudi ta, za nekatere tako zelo pričakovan in za druge tako nepotreben praznik mimo…Ne postavljam si zaobljub, kaj bom in česa ne bom več v naslednjem letu. Samo upam, da še kdaj kakšno preživim v dvojini…
No, še ena škorjonka z neusojenim levom…ali ravno obratno?!? Ljubezen med škorpijonko in levom žal ni dovovolj za srečni konec….. Nadvse pestra zveza polna dogajanja in čustev, ampak od samega štarta obsojena na propad. Po šestih letih sem bila od vseh presežkov v plus in minus, od nenehnih vzponov in padcev, od ljubezni in “sovraštva” hkrati že preveč utrujena…… sedaj 10 let kaseneje, priznam, pogrešam tisti adrenalin ampak življenje je lahko tako lepo, tudi če je enostavno.
Škorpijončica,
bil sem, kot se “mojemu stanu spodobi”, v prelepih toplih krajih, kjer poskrbijo, da pozabiš na tegobe, ki te pestijo. Preprosto se prepustiš užitkom. Leto 2012 sem pričakal v družbi lepih deklet – ampak, žal nobena ni bila moja.
Praznikov je hvalabogu konec. Čakam le še, da ta turoben in depresiven januar mine.
Mi je kolega svetoval, naj namesto v eksotične kraje, raje začnem hoditi v hribe. Da tam baje spoznaš najboljše punce. Me bo vzel s sabo je rekel. Ampak šele pozno pomladi, ko bo teren za nas amaterje primeren.
Tako, da upam, da bom kako “hribovko” spoznal 😉
Ja, kriza je hvalabogu mimo. Zdaj čakam na pomlad in na svojo “gorsko rožo”.
Pa ti, Škorpijončica, kaj hodiš v hribe?
Bom vesel, če se javiš :))
Tvoj lev,
pol depresivnega januarja je že skoraj za nami…še malo, pa bo pomlad ;)) Gledam in ne morem verjet, da sem že celo leto tukaj! Pa ti tudi…
Ko sem pred leti, v samski dobi, imela prijateljico, ki si je nadvse želela moškega in vezo, so ji skupni prijatelji svetovali, naj si nabavi psa. Ker potem, na sprehodih, bo gotovo koga srečala. Ja, ima psa, hodita na sprehode…samo moški kar nočejo videti, da bi ji morali zaradi psa pristopiti! Hja, saj sem šla kdaj v hribe, pa grem rada še kam v naravo, samo ne vem…meni moški kvečjemu reče “dober dan”, če je sam, in gre po svoje. Hehe, mogoče je pa težava samo v tem, da tebe še ni bilo takrat v hribih! Moje področje je tako, kot se eni škorpijonki pritiče: voda in vse, kar je ob vodi in v njej. Če bi morje na Triglav zlezlo, bi me hitro potegnilo gor, hehe!
Nočem ti vzeti upanja, nikakor. Samo raje pojdi v hribe zaradi narave, rekreacije in podobnega. Pa če bo kakšna hribovka pripravljena kakšno spregovorit s tabo, toliko bolje. Jaz čakam toplejše in daljše dneve. Ko pridem konec delovnega dne domov, ni več sledu o dnevni svetlobi, kaj šele o soncu. Ampak dnevi se daljšajo in še malo…ta vikend bo ravno pravšnji za kakšne daljše pohajkovanje ob vodi. Pa če mi kdo pristopi ali pa ne…važno, da mi je fajn. Ti si tako napravi, da bo tebi tudi fajn, kjerkoli že boš, tvoj (skoraj malo moj) lev…
patetično…sem bil v podobni situaciji, jaz lev in ona škorpijonka, vzponi in padci, trenutki največje sreče in najglobje teme. Jing-jang, ni mi žal, saj je bilo predtem življenje enolično, ni bilo tako globokih padcev ne pa tudi takih visokih vzponov. Mogoče ima tudi horoskop nekaj pri tem, ampak bolj služi kot izgovor za lastno nesposobnost preseči lastni ego, ki bi imel rajši vse bolj enostavno in lahkotno. V zvezi ni prostora za egoizem. Tudi nama ni uspelo, patetičnost pa je vse samo še poslabšala. Poznam pa iste pare, ki jim to uspeva in to zelo dobro, ampak so pač zrele osebe. Zakaj smo ljudje raje ujetniki lastnih zablod in egoističnih nagenj, kot pa da se posvetimo realnemu življenju? Še zmerom jo imam rad, čeprav bi jo moj prizadeti ego najraje sovražil.
Škorpijončica,
prav res, že leto dni sva tu. Sliši se veliko, je pa hitro minilo. Razen tistih dni, ko je bilo res hudo. Tisti so se pa kar vlekli.
Ja, še malo pa bo pomlad tu. Sicer se pa zima v pravem pomenu sploh še ni začela. Kakorkoli že, tisto o hribih spomladi je bila le ideja. Imam pa tudi jaz neprimerno raje morje in nižine. Veliko raje bi šel npr. v Provanso. Mi je prav pisana na kožo. Klima, vegetacija, hrana in vino seveda. Hm, sem že tam 😉
Glede mojega videza, ki naj bi bil kriv za moje “skrivanje” tukaj, pa:
ne, nisem debel niti grd, sem pa, priznam, na določenih področjih zelo previden in recimo temu tudi “reva”. Če pretehtam situacijo in ugotovim, da si ne upam (zaenkrat še ne) osebnega kontakta, potem pač tega ne naredim. Pa naj bom reva ali karkoli že za nekatere. Sicer pa smo se tega področja že dotaknili oz. sva se ga s Škorpijončico.
Kdorkoli oz. katerakoli (predvsem pa Škorpijončica) si še želi katero reči v tej temi, je dobrodošla. V vsakem komentarju najdem kaj dobrega.
Škorpijončica, fajn (tako lepo se sliši 😉 ) bodi tudi ti, kjerkoli že boš. Morda pa se enkrat celo kje srečava, recimo kje ob kaki vodi…
Tvoj lev (pa sem res že malo tvoj)
Tudi jaz te imam še zmeraj rada, čeprav bi te moj užaloščeni ego najraje sovražil.
Zvečer, preden zaspim, z dlanmi nežno objamem tvoj obraz, poljubim te in se tesno privijem k tebi… še vedno te ljubim, prav kakor najine prve dni. Še vedno te pogrešam, da boli in te iščem v skodelici kave, v cigareti, med prebranimi časopisi…
Ves čas mislim nate. Pa zakaj nama ni uspelo?