lev – škorpijon
Draga Škorpijončica,
za “jagodni izbor” še ni prijavljenih dovolj kandidatk, tako da, če ;)))
Čakajoč Godota? To ni slišati dobro. Imam kolega zdravnika-kirurga v ukc, ki tudi preživi skoraj ves svoj čas v bolnici. Resda prinese domov vsak mesec zajeten kup denarja, ampak tudi njegova žena že nekaj časa toži, da ji to ne pomeni nič, če pride domov “le spat”. Pa mu ni potrebno toliko delati, ampak to je njegova prioriteta, bolje rečeno – ljubezen.
Kaj dela tvoj levček, da ima zate tako malo časa?
Kakorkoli že, tako kot si rekla: imamo različna merila in potrebe. Najti partnerja, ki nas bo zadovoljil, pa je v naših letih kar težko.
Ampak, ker upanje umre zadnje, bom raje ostal pri optimistih – morda mi že ta pomlad prinese “mojo jagodko”?
Lepo bodi.
Tvoj lev,
prav razveselim se, ko se oglasiš s kakšnim stavkom in mi daš še malo mislit…hja, delo, denar…vse lepo in prav. Fajn je, če ga imaš (denar namreč), ni pa nujno, da ti prinese srečo. Tale tvoj kolega zdravnik je lahko srečen, ker ima delo, ki ga očitno osrečuje. Verjetno bolj, kot ga osrečuje žena, saj bi drugače tehtnico prekucnil vsaj malo na drugo stran. Vsekakor je zavidanja vredno, če se najdeš v delu, ki ga opravljaš, zraven pa še dobro služiš. Problem je, če tega denarja nimaš časa zapravit; no ja, potem je tu žena, da pomaga :-)) Kako ga pa ti zapravljaš? Imaš čas za to?? Ker nihče še ničesar in nikoli ni odnesel s sabo s tega sveta.
Moj lev…dela malo morje stvari. Raje ne bom tukaj o tem, kaj dela, podrobno. Ne samo službo, še dodatno delo, pa študij, pa vse mogoče in nemogoče. Začela sem se spraševat, če ne gre tu še nekoliko za dokazovanje sebi in drugim: jaz vse zmorem, jaz vse znam, jaz sem uspešen. Samo še to moram, samo še tokrat, potem bo drugače. In to resno misli, samo stvari gredo po (skoraj) isti poti naprej; ni prav veliko ovinkov v stran. Kot bi se bal, da bo svet propadel, če bo on nekje popustil. Jaz pa nimam namena pritiskati nanj; vsak se spremeni samo toliko, kot sam hoče in zmore. Na meni je, da spreminjam sebe na bolje in ne njega. Nevarnost pa je, da ko se spremeniš sam, se oddaljiš od partnerja, če ne drži tvojega tempa (ali obratno seveda).
Eh, partnerstvo, odnosi…a se sploh kdaj nehamo učit? Danes je res umetnost najti “pravega” partnerja, pa še potem ni zraven nobene doživljenjske garancije…je pa včasih težko ločiti med pozitivnim optimizmom in rožnatimi očali.
Draga Škorpijončica,
tudi meni je lepo je, če koga razveselim, še posebaj če je to oseba nežnejšega spola :))
Ja, denarja ni težko zapraviti, še posebaj, če si radodaren in imaš otroke, ki jim ga je vedno premalo. Zelo dobro se zavedam tega, kar si napisala, zato se ne trudim delati prevelikega kupčka, ki bi si ga mogli deliti za mano ;)) Privoščim si veliko dobrega, dajem otrokom, varčujem za starost ipd.
Ja, partnerstvo – v teoriji je zelo lahko, v praksi pa nas večina pade. Kljub želji, kljub razumu, delamo večkrat ravno tisto, kar ni v redu.
Ko bi si lahko za vedno nadel rožnata očala in se navdal z optimizmom bi bilo življenje prav lepo.
Pa kaj, ko imajo ta očala rok trajanja samo največ par let. Še dobro, da optimizem lahko ohranjamo dlje. Za slednje se trudim tudi jaz zadnje čase.
Škorpijončiča, vzemi si tisto dobro, kar ti je danes dano in bodi pripravljena vzeti tisto boljše, kar si v resnici želiš – in ni vrag, da ne pride nekega dne ;)))
Lepo bodi.
Tvoj lev,
a veš, kaj sem počela včeraj? Izkoristila sem dan; bila sem v naravi cel dopoldan, popoldan sem s hčerko prečesavala trgovine in kupovala cunjice, zvečer sem šla v kino. Vmes sem občasno še vedno pomislila, kako bi bilo, če bi imel zame raje čas moj lev. Torej razumeš, zakaj sem že napisala, da bi bilo meni dovolj toliko pozornosti, kot si jo tvoji škorpijonki nudil ti? Zvečer, v poznih urah sem razmišljala, da pravzaprav živim lepo življenje, da pa sem v bistvu, kljub temu, da sem v “vezi”, sama. Ne osamljena, ampak sama. Tu ni dvojine, kot bi lahko bila. Tako kot Godot nikoli ni prišel, se mi zdi, da tudi v moji vezi nikoli ne bo drugače. Pravzaprav ne vem, če se mi sploh da še čakat, celo pogovori o tem se mi zdijo že malo zlajnani…Bom raje živela naprej. Se čim manj obremenjevanja. Kot si rekel: jemljem tisto dobro, kar mi je danes dano in z rožnatimi očali na nosu čakam na tisti boljše, kar si v resnici želim ;)).
Pomlad zunaj me vabi. Danes mogoče na grad, pa na bolšji sejem…spoznavat nove ljudi, se srečevat s tistimi, ki mi nekaj pomenijo in sem v zadnjih letim stike z njimi malo zanemarila…In ne čakat na klic in “podarjene hitre urice”. Trudim se vklopit razum in se postavit nazaj na noge. Ne mislim več čakat, niti obžalovat, niti popuščat…tako pač je.
Samo kaj, ko se še vedno sprašujem, če imam prav in še vedno želim tisto…saj veš, sorodno dušo.
Prosim, ne mi zamerit, tudi vsem, ki slučajno zajadrajo sem se opravičujem, ko pišem tele vrstice. Pomaga mi, ko nekomu, pa čeprav ga ne poznam kot živega človeka (@tvoj lev), malo izpovem svoje misli, dileme, izlijem malo čustev. Pravzaprav mi pomaga, ko nekaj zapišem, da razjasnim zmedo v moji glavi in še bolj mi pomaga, ko preberem povratne besede…
Draga Škorpijončica,
čeprav te “ne poznam”, si mi nekako prirasla k srcu. Ustvaril sem si še en svet, v katerem nisem sam, v katerem imam prijateljico, ki ji lahko zaupam vse. Prijateljico, ki mi daje upanje, da so še nekje ženske, ki si želijo isto, kot jaz – biti resnično ljubljene, in ne pričakovati “preveč”. Res imam delo, ki me precej okupira, imam pa tudi čas in denar, ki je samo zame in ki ga želim deliti z “njo”.
Meniš, da bi tebi bilo dovolj toliko časa, kot sem ga namenil njej. Lepo je to slišati, saj sem po dveh propadlih zvezah resnično začel dvomiti vase. Pa sem zgleda imel le smolo.
Draga Škorpijončica, ne čakaj Godota, ker nismo večni.
Ko/če te mine čakanje, ko čakanje “ubije” ljubezen in upanje, vedi, da nas je kar nekaj, ki čakajo prav nate.
Želim ti pomlad ali pa poletje, če to ne, pa jesen ali zimo, polno ljubezni.
Pa sebi tudi ;))
Lepo bodi.
Moj vtis je pa ravno obraten – ta dva si v reali ne bi ustrezala. Vidi se, kako se “delata lepe” v teh postih, kolk cukra posipata po svojih besedah, kako zavestno obračata stavke – oba pač fantazirata, da je “to to”. Mislim pa, da bi bilo v končni fazi spet vse isto. Naj se raje tolažta samo tlele na forumu. (Čist tko, moj pristranski vtis pač.)
Draga Škorpijončica,
sem sicer malo razmislil, pa ugotovil kaj hitro, da me nekaj negativnih mnenj že ne bo odvrnilo od tega “zatočišča” tukaj. Kaj vse pisarijo tukaj, se kregajo, zmerjajo, pa bi jaz zaradi nič grdega odšel s foruma. Ne, saj sem vendar lev! ;))
Ja, dnevi res hitro minevajo. Tako kot v naravi, tudi v službi vse “cveti” . Dela je ogromno. Ker sem pač sam, si ga naložim še več, da razbremenim kolege, ki imajo kam odbrzeti. Pa ti? Je pomladno sončece kaj razjasnilo tudi tvoje “nebo”?
Če želiš, bom vesel, če se kaj oglasiš.
Pa lepo bodi.
Tvoj lev,
hehe, pa sem tudi jaz popustila ;))… Tudi škorpijoni se ne damo kar tako! No ja, praviš, da delaš, verjetno so te tvoji sodelavci zaradi tega veseli, jaz pa sem hotela za praznike kam na lepše mrknit, pa so mi načrti nekako v vodo padli… Ampak, čas se da izkoristit na različne načine.
Malo me pomlad daje…vleče me kam na lepše, predvsem pa bi rada spremenila okolje in ljudi. Saj veš, včasih si človek zaželi nek pobeg. In ker mi trenutno ne gre, malo bežim sama vase. Pač obdobje, ko več razmišljam, razčiščujem, planiram…cel kup je tega. Vsaka stvar pride ob svojem času in tudi tale čas mi je bil namenjen. Upam, da prinese kaj pozitivnega.
Aja, mogoče pride čas, ko se boš kaj na moj mejl javil…;-))
Škorpijončica,
si se oglasila ;). Jaz pa sem se potepal za prvomajske praznike. Sem si privoščil enotedenski oddih v toplih krajih. Zdaj pa spet s polno paro delam.
Vidim, da so ti plani za praznike v vodo padli 🙁 Kdo je tisti poredni “škrat”, ki je kriv za to 😉
Upam, da ti je ta čas vseeno prinesel kaj pozitivnega.
Ja, morda res pride čas, ko se ti javim na mejl. Ampak trenuno še ne vem, če bi bilo to v redu.
Kot praviš – vse ob svojem času.
Lepo bodi.
Ker sem tudi sama škorpijonka in z nekaj staža bi rada malo pokomentirala, ko sem se že
“ujela” v tole debato.
Jaz sem taka, da potrebujem moškega ob sebi. Rada pa sem tudi kdaj sama.
In zame idealna kombinacija je, ker uživam tudi v svoji dejavnosti, ki jo opravljam, da so večeri
večina dni ob partnerju, ravno tako vikendi, če je mogoče.
Ker po celodnevnem delu je zvečer tako prijetno si narediti lep večer, pripraviti okusno
večerjo, popiti kozarec vina in pogovor kar steče.
Včasih pa je fino biti tudi kar vsak zase, če tako čutiš.
Kar se vaju dveh tiče, ki si dopisujeta med seboj bi lahko rekla, da bi vidva celo mogoče
bila za skupaj, če bi se prej temeljito in iskreno pogovorila (itak si morata tudi fizično
bit oh in ah, če ne ni nič) kaj si vsak želi. In nobeden ne bi smel na račun tega, da bi pa ja
bila partnerja popustit oz. zatreti svoje potrebe. Tukaj mi je bolj na sumu škorpijonka, ker
se mi dozdeva po njenem pisanju, da ni ravno tako lahko sama kot opisuje, ampak si kar
precej želi moškega ob sebi, da je mogoče malo posesivna, kar škorpijonke znamo biti.
Ko bi bil cel vikend z njo, bi hotela še več in več. No, to bi bilo za predebatirat.
Vsekakor menim, da moški, če je že cel dan zaposlen, da večere preživlja kvalitetno
z partnerico. Da si oba naredita tako, da uživata in se o svojih potrebah pogovorita in
enkrat popusti en, drugič drug in na koncu je potem čist fajn rezultat, da sta oba
zadovoljna. Eden drugega je treba poslušat in razumet kaj partner od njega pričakuje in
potrudit se, da vsak dela na tem, da se čuti, da se oba trudita eden za drugega. To
je po moje ves point uspešnega partnerstva, vse ostalo je sobivanje, brez da bi se
partnerja sploh poznala med seboj, ker se nista dala eden drugemu, če lahko tako rečem.
Za levčka bi pa rekla, da najbrž je premalo razmišljal o čustvih in ženinih potrebah oz.
pozneje z novo partnerko se je ponovilo isto. Imam pa občutek, da ko bi našel res pravo
žensko zase, da bi bil drugačen, v vsakem pogledu. Da je mogoče vseeno imel smolo, ker
ni dobil še ta prave ženske zanj, zato je toliko v delu itd. itd.
No, sem se pa razpisala, brez glave in repa po moje, pa ne grem še enkrat brat, se mi ne da.
Danes imam počivalni dan in prav fajn mi je.
Aja, drugače sem pa jaz v partnerstvu, kjer prav uživam. Upam, da bo trajalo, trajalo….
@jaz tud š…
super, da imaš izpolnjujočo vezo. Sem se odločila, da se oglasim, ker sem sama naredila konec. Ker sem spoznala, da stvari pač ne peljejo več nikamor. Ne, nisem posesivna in obožujem svojo svobodo in svoj prosti čas. Zato ga puščam tudi drugim. Aaaaampak…če druga polovica ne najde niti toliko časa, da bi čez vikend bila skupaj vsaj dve ali tri ure, potem sem raje sama. Niti ne sama, temveč s tistimi ljudmi, ki so mi všeč in mi naredijo dan lepši. Saj se jih najde…pač nismo ljubimci in zakaj bi ga, ljubimca, pravzaprav morala imet? Obračam nov list. Ne grem se več nekega čakanja, kdaj bo vse narejeno, kdaj bodo vsi dobili tisto, kar pričakujejo, potem pa pridem jaz na vrsto. Dovolj se cenim, da se tega res ne grem več. Vleklo se je skoraj dve leti, preden sem dojela, da je v meni vse tisto lepo nekako umrlo. Žalosti ni več…prej neko olajšanje. Zjutraj se zbudim mirna, ni mi treba razmišljat, kako bom sebe prilagodila tistim redkim uricam, ko bo ON imel čas zame. Vem, da ni bil zadnji in vem, kakšen bo vsaj v enem pogledu naslednji: zaslužil si bo moje spoštovanje in jaz njegovo…
Ampak veste, življenje je lepo…
Škorpijončica,
imam kar malce slabo vest, da že toliko časa nisem pokukal sem gor. Ampak, po petih mesecih razhoda z bivšo, se mi je življenje spet nekako uredilo. Priznam pa, da sem iz firbca, predvsem pa zaradi tebe, spet tu, čeprav sem vedel, da si ne smem delati utvar, ker si v zvezi. Še posebaj ne zato, ker si po eni vajinih sprav napisala, kako zelo ga ljubiš.
No, zdaj pa berem, da sta se razšla, da si končala vajino zvezo. Da nisi več žalostna, da čutiš olajšanje.
Priznati moram, da si hitro predelala razvezo. Si jo res, ali pa bo šele prišlo za tabo?
Draga Škorpijončica, življenje je res lepo.
V dvoje je lahko še lepše.