Hehe, da se malo uštulim, ker imam jaz luno v škorpijonu, če že ne sonca …

Čisto tako, za razvedrilo, škorpijončica: glede na to, da do astrologije nimaš prehude averzije, bi te mogoče v vajinem odnosu z levom zanimalo tudi tvoje (in njegovo) ascendentno znamenje – baje da ima to znamenje še več besede pri tem, kako človek deluje in reagira navzven. Svoj ascendent si lahko daš izračunat na tej internetni strani (zastonj) http://www.alabe.com/freechart/

in če te ekstra zanima kaj več, reci, pa ti prepišem, kaj o kombinaciji sončnega in ascendentnega znamenja piše v neki knjigi, ki jo imam pri sebi (knjiga ima ISBN 159233038X, tako da lahko sama čekiraš npr. na Amazon.com – samo vnesi številko).

LP!

Jasno in glasno,
hvala za link; astrologija me je do neke mere vedno zanimala in tudi najini astrološki karti sem seveda proučila. Ampak veš, tako je…nekdo te ne pritegne zaradi horoskopa, temveč nekih drugih stvari in energij. In gotovo je vmes nekaj (ali pa veliko) karme :-)) V nekaterih stvareh sva si kar grozljivo podobna, ampak včasih ravno to ne prinese nič dobrega.

Tvoj lev,
res sem vesela tvoje izpovedi. Veš, velikokrat nisem mogla razumeti mojega levčka, kako mi lahko govori, da misli name, pa se ne spomni napisati niti dveh besed v sms! Kot vidim, ni edini…Kot ženska delujem čisto drugače: lahko počnem deset stvari, pa bom še vedno med tem početjem prijela telefon v roke in mu napisala, da ga pogrešam. To, da je stalno prekomerno zaposlen, je zanj čisto nekaj samo po sebi umevnega…jaz pa se sprašujem, kdaj pridem na vrsto. Ne maram delat primerjav, vendar sem imela v prejšnjih vezah obilo pozornosti. Tega se zlahka navadiš; sedaj pa mi manjka vsaj delček tega. Saj razumem, da ima obveznosti. Sama nisem tiste sorte, da bi vsa užaloščena sedela doma in ga čakala, a vendar…ko grem sama v naravo, ko grem z drugimi v kino ali na izlet, mi manjka…tako kratko je življenje in tako hitro bomo stari. Takrat nama bo žal za skupne trenutke, ki bi jih lahko imela, a sva jih pustila spolzeti mimo naju…včasih sem žalostna zaradi tega. Pravzaprav si niti ne znam predstavljat, kaj bi bilo, če bi živela skupaj. Strah me je, da bi dnevi potekali v stalni odsotnosti in bi se v kratkih urah, ko bi bila skupaj, predvsem dogovarjala o rutinskih dnevnih obveznostih. Zato raje puščam, da je tako, kot je, da prihaja večkrat on k meni kot jaz k njemu, da takrat maksimalno izkoristim tiste trenutke. Ne vem, kako bo naprej, ker mi je to dejansko, kot si rekel, da je bilo tudi tvoji škorpijonki, vedno bolj premalo. Veš, ne rabim denarja, dragih daril, luksuznih potovanj. Rabim ljubezen, človeka, ki si bo vzel čas zame takrat, ko si ga želim. Je to tako veliko? Preveč, čeprav ponujam v zameno isto in še več? Ne vem…sem prezahtevna?

draga Škorpijončica,

kot pravijo, da je vse za nekaj dobro, bom tudi jaz zdaj to potrdil. Hudo mi je za zvezo s škorpijonko, ki je ni več, pa tudi za bivšo ženo. Ampak te propadle zveze so mi pokazale, kaj delam in sem delal narobe. Prav imaš, življenje je res kratko in kmalu bomo stari. Tudi mene je strah tega. Šele zdaj, ko sem pri skoraj petdesetih sam. Ampak, kako naj izprežem? Od kar delam, sem po cele dneve v službi. Saj si sploh ne znam predstavljat, da grem, tako kot večina ob štirih-petih domov. Se poskušam vživet v to, pa me kar panika zagrabi! Kot odvisnika, ki mu odvzameš drogo. Pa ne bom rekel, da ravno ljubim svoje delo, ampak to je del mene že od nekdaj. Tudi moj oče je delal isto. Pa ga mama ni zapustila. Nikoli prej nisem razmišljal, da sem zato ostal sam. Zdaj šele spoznavam, da so drugačni časi. Da ženske ne čakajo več svojih mož, ker delajo, ker prinašajo domov denar, ki jim omogoča lepše življenje. Šele zdaj, ob najinih pogovorih in propadlih zvezah ugotavljam, da bom moral izbirati med delom in “Življenjem”.
Veš, Škorpijončica, mi deloholiki smo ene vrste odvisniki. Ženske, ki rabijo več, oddidejo od nas. Nekaj sodelavcev, ki ravno tako delajo, kot jaz, je še vedno poročenih. Očitno so ženske, ki jim je to, kar jim dajejo taki, kot sem jaz, dovolj. Ali pa naskrivaj (berem tudi o ljubimcih na tem forumu) dobivajo tisto, kar jim taki, kot sem jaz ne znamo dati.
Draga Škorpijončica, ne zahtevaš veliko, niti preveč, Ampak moški, ki si ga izbrala, očitno ni pravi zate. Zakaj si odšla iz prejšnjih zvez, v katerih si imela veliko pozornosti? Tako, kot moja škorpijonka. Ona je imela srečo, da jo je bivši čakal.
Jaz nikoli nisem zapustil ženske, vedno sem bil jaz zapuščen. Pa ti?
Ne vem kaj naj, ampak očitno se bom res moral odločiti, kaj mi pomeni več. Delo ali ljubezen. Ali pa upati, da najdem žensko, ki ji bo dovolj to, kar ji lahko dam.
Hvala ti za klepet. Res sem vesel, da sem te “spoznal”.
Saj že veš, če se boš še oglasila, bom zelo vesel 🙂

Tudi pri nas je bilo (in še vedno je) tako kot praviš ti Moj lev. Mož je rad in veliko delal, veliko sem bila sama. Živela sem samo za otroke, službo, dom… kup problemov in hudo žalost, ker sem se počutila neljubljeno. Vleklo se je leta, vso energijo sem vlagala v dom in službo in otroke, dokler ti nazadnje niso zrasli. Takrat sem se šele zavedla strašne praznine. V trenutku največje ranljivosti se mi je zgodila še ljubezenska afera, ki je vse skupaj še močno poslabšala saj potem res nisem več vedela kam spadam. Zbrala sem zadnjo energijo in skrito zvezo prekinila. Potem sem se poglobila vase in temeljito razmislila o sebi in svojem življenju. Vedela sem, da moža ne bom spremenila saj bi mu menda oduzela smisel življenja, če bi vztrajala, da je ob meni doma in na razpolago. Razjasnila sem si, da je moj mož pravzaprav edini moški mojega življenja, da ima toliko čudovitih lastnosti, zaradi katerih ga imam jaz in otroci neznansko radi, da je dober in priden kot mravljica. Nenadoma sem se počutila sebično in zahtevno, ker sem obupovala nad svojo osamljenostjo. Življenje sem zastavila drugače. Posvetila sem se trenutkom, ko sva skupaj. Namesto slabe volje sem začela planirati kaj bova počela skupaj, ko bova imela čas. In mislim, da se je izplačalo. Začela sva se več družiti, več pogovarjati, včasih sva bila kar na novo zaljubljena….. Tudi on je bostal bolj vesel in mi je začel izkazovati ljubezen na vse načine, predvsem veliko bolj kot prej.
Nekatere prijateljice so mi rekle, da sem neumna ker se tako trudim, a meni se zdi, da se izplača. Ne vem kaj bi bilo, če bi znova zapadla v obup saj mi je jasno, da je sreča najine zveze v veliki meri odvisna od mene. On preprosto ni človek, ki bi se poglabljal v čustva. Če bo videl, da nama ne gre, se bo še bolj zakopal v delo in omolknil. Takšen je in pika.
Upam, da nisem pokvarila vajinega dopisovanja s Škorpijončico… tako rada vaju berem. Prepričana sem, da oba potrebujeta tale pogovor saj bosta veliko stvari laže in bolje razumela tudi na takšen način. Ko sem začela tole pisati, sem itak mislila, da bom izbrisala, a mogoče bo pa kdo le zaznal dober namen, ki sem ga imela ob svoji izpovedi in pobral kakšno drobtinico še zase. Ja in čeprav ni posebej pomembno, tudi jaz sem …ončica.
Vse dobro.

bravo milamadona, bravo

Milamadona, kako me je razveselilo tvoje pisanje! Na koncu sem si rekla: torej se da! Če bi jaz poslušala moje prijateljice, bi tudi že pred enim letom odšla od mojega levčka, pa se mi to zdi tako neprava rešitev. Še vedno menim, da kjer je ljubezen, je tudi pot, samo najti jo je treba… Tako dobro mi denejo besede Tvojega leva, saj mi v marsičem pomagajo razumeti mojega leva in seveda tudi mene.
Ja, Tvoj lev, vedno sem iz prejšnjih vez odhajala jaz, tudi iz zakona sem odšla jaz, vendar po dolgih letih obupovanja. Ko analiziram stvari za nazaj, ugotavljam, da sem imela res veliko pozornosti od partnerjev, vendar sem si vedno izb(i)rala take, ki mi nekako niso bili dorasli, ki sem jih vedno jaz vodila, bila tista, ki je poskrbela za vse, bila vedno na voljo za reševanje težav in iskanje rešitev, ko bi sami morali nekaj storiti…počasi se naveličaš tega. Moj bivši mož je bil en velik otrok, ki je pokleknil pred vsako težavo in takoj prepustil vajeti v moje roke. Po ločitvi sem imela dve vezi, ki sta se me bolj dotaknili in nekaj flirtanja, ki je že zdavnaj šlo v pozabo…Zadnji bivši me je pripravljen takoj vzeti nazaj, to vem, čeprav sem mu jasno povedala, da so najini časi že pred leti minili. Vem, da bi ob njem imela obilo pozornosti. Ampak, čustev ni. Pri meni nobena stvar ne odtehta ljubezni. Ne rabim pozornosti od nekoga, ki me ne privlači več in mi srce ne zaigra ob njegovem prihodu. Zato še vedno vztrajam z mojim levčkom…
Vem, kako je z deloholiki…been there…Po ločitvi sem zapadla v obdobje, ko sem si morala na novo, sebi in otrokom, postaviti materialno osnovo. Poiskala sem si dodatno delo in kar naenkrat sem zlezla v začaran krog. Dve službi, študij, otroci. Povsod sem morala biti popolna, stoodstotno nezmotljiva. Še danes se sprašujem, kako mi je uspevalo v dnevih, ki imajo samo 24 ur, vse narediti. Zakaj sem to počela? Najprej zato, ker sem rabila denar. Potem pa sem ugotovila, da mi ob polni zaposlenosti ni treba razmišljat o ničemer drugem, bila sem po svoje “pomembna”, drugi so me potrebovali, vedno sem bila v pogonu…to je svojevrsten adrenalin, res, in telo se ga tako zlahka navadi! Ampak to isto telo ima svoje omejitve. Včasih sem bila tako utrujena, da se nisem mogla v postelji več ur umiriti in sem noč za nočjo prebedela. Takrat, ko je vsega preveč, se vedno postavi vmes neka sila, ki te ustavi. Najhuje je, če te ustavi bolezen in tega me je strah tudi pri mojem dragem. Ves tisti adrenalin, ves tisti denar ni vreden izgube zdravja in jaz zase vem, da nikoli več ne bo vreden dni, ki jih z nasmehom na ustih preživiš v družbi svojih dragih. Ti, Tvoj lev, se boš moral res odločiti sam, upam pa, da ti bo moja izkušnja le dala malo misliti…da se, preverjeno. Da se včasih reči “ne”, včasih kakšno stvar izpustiti iz rok in prepustiti drugim. Seveda gre tu za določanje tvojih lastnih prioritet.
Zdaj vidiš, zakaj lahko mojega levčka tako dobro razumem in po drugi strani ne razumem, da si ne postavi prioritet drugače. Ko sva skupaj, je tako zelo pozoren in vsako sekundo čutim ljubezen med nama. In potem odbrzi, kot bi ga preganjali demoni, drugim stvarem nasproti in mene takrat izbriše. Pa toliko lažje bi bilo, če bi kdaj kaj izpustil, pustil, da mu kdaj kdo pomaga…

ne zamerita mi, ker se bom še jaz malo vmešala v vajin pogovor…

Škorpijončica:
“Ko sva skupaj, je tako zelo pozoren in vsako sekundo čutim ljubezen med nama. In potem odbrzi, kot bi ga preganjali demoni, drugim stvarem nasproti in mene takrat izbriše.”

Koliko pa sta vidva dejansko skupaj? In kam odbrzi? Kaj pa vikendi, prazniki, dopusti?

Res, kapo dol milimadoni! Ampak, on je oče njenih otrok, onadva živita skupaj, njiju veže precej več, kot vaju…predvsem pa se “dobro” poznata. Njene zveze se s tvojo žal ne da primerjati.

Lepo je, da se trudiš, vendar imam občutek, da si namerno zatiskaš oči, ker nisi pripravljena izgubiti tisti lepih trenutkov, ki ti jih podari.
In kaj delaš v nedeljo zjutraj na forumu, ko bi “mogla” biti z njim skupaj ob kavici…? Saj je vendar nedelja…(jaz sem “lahko” – sem samska 😉 )

Še ena levinja,

sama sem že povedala, da mi je skupnih trenutkov premalo. Od mene odbrzi med tednom, v delo in vse ostalo, za kar misli, da mora še narediti. Res je, nedelja je in jaz sem zjutraj sama pila kavo za računalnikom…ker je to pač dan za otroke. Ne živiva skupaj in tudi to sem napisala, da si pravzaprav ne znam predstavljat, kako bi to bilo. Je pa nedelja dan, ko se jaz posvetim svojim otrokom; ne vem, meni se zdi, da je to prav, dokler jih (in seveda tudi naju kot starša) razveseljuje.
Razmišljam o tem, da si zatiskam oči. Mogoče??? Glede česa pravzaprav? Če si mislila glede tega, da je kje še kakšna druga, h kateri odbrzi – tu bojazni ni. Drugače pa, ne vem, kaj si mislila? Da bi morala odnehat? Da je brez veze, da vztrajam in se trudim? Mogoče, da je iluzija pričakovati, da bo kdaj tudi več srečnih trenutkov z mano? Hja, saj to se tudi sama včasih sprašujem, to ni nič novega…
Veš, vesela sem pogledov, ki mi jih lahko ponudijo drugi, ker jih mogoče sama ne vidim.

Škorpijončica, rada bi ti rekla še tole. Če si v svojem levčku našla ljubezen, ki te osrečuje in se je veseliš, ostani z njim. Takšne ljubezni ne ležijo za cesto in jih težko najdeš. Poskusi bolj kvalitetno izkoristiti čas, ko sta skupaj. Saj tudi v marsikaterem zakonu primanjkuje kvalitetnega skupnega časa in če bosta še tisti čas, ki vama preostane zapravila za prepire in slabo voljo, potem je vse skupaj res zaman.
Kot škorpijončica škorpijončici ti povem, da zmoreš karkoli. Samo, če le hočeš 😉
Moj mož sicer ni levček po horoskopu. Vendar dobro poznam kakšnega levčka. Rekla bi, da so to prijetne in zanimive osebe. Imajo precej izrazito tendenco, da hočejo biti večkrat glavni in v središču pozornosti. Mislim, da jih to dela še posebno zanimive.

Draga Škorpijončica,

vidim, da si dobila tudi malo spodbude, da le ni vedno obupati nad nami deloholiki. Milamadona je verjetno še ena redkih, ki ve, kaj so prave vrednote. Pohvalno, Milamadona. Če bi bila moja bivša, jaz ne bi bil zdaj tu gor med “osamljenimi” 😉 . Malo se pohecam, saj ni narobe, kajne?
Ja, Škorpijončica, sama boš najbolje vedela ali ostati ali oditi. Kot za vse drugo, je tudi za to čas pokazatelj. Ko oz. če ti to nikakor ne bo moglo postati sprejemljivo, da ti tvoj dragi posveti tako malo časa, se bodo tudi tvoja čustva do njega sčasoma verjetno spremenila. Ima pa “Še ena levinja” tudi prav, ko pove, da vajini zvezi nista primerljivi. Zveze v katerih so otroci so res drugačne. Vsaj zame. Za take zveze si (seveda, če ni nasilja) pripravljen običajno narediti več.
Škorpijončica, praviš, da si iz zvez vedno odhajala ti. Ti je zdaj, z več izkušnjami, žal za katero od zvez? Bi se s temi izkušnjami, ki jih imaš zdaj, za katero od zvez, bilo vredno potrudit. Saj vem, da ni prav gledati nazaj, kar je bilo je mimo. Ampak, čisto tako, zame, da vidim, če je možno, da je kateri od mojih bivših lahko žal zame, prosim :))
Sicer pa, želim ti, da se učita in naučita s tvojim dragim levom najti skupno srečo.
Lepo se imej in javi se še kaj.

Tvoj lev,

kaj naj rečem…vsaka ženska je poglavje zase (in seveda tudi vsak moški) in ne vem, kako so te tvoje ženske zapuščale. Ne, meni ni žal za nobeno vezo, ki sem jo končala. Stvar je v tem, da sem vedno vztrajala in poskušala stvari popraviti toliko časa, dokler nisem bila prepričana, da ne gre več. Veš, dogajalo se mi je, da so se potem moški vračali; z enim sva po razhodu poskusila ponovno in spoznala sem, da je bila to moja velika napaka. Ko je konec, je zame res konec.

Ne vem, kam me bo pripeljal čas, Milamadona. Res je, da ljubezni ne najdeš kar tako za vsakim vogalom in tudi to je res, da je ljubezen nekaj čisto drugega kot zaljubljenost, ki pride in mine. Midva sva v življenjskem obdobju, ko naju ne bodo več združevali najini skupni otroci…lahko pa najdeva veliko drugega, kar naju bi lahko združevalo in zapolnjevalo. Trudim se najino vezo gledati z drugačnim pogledom…ko sva skupaj, nama je lepo in takrat se ne obremenjujem z drugimi stvarmi. Ne očitam odhodov ne sprašujem kaj bo jutri ali pojutrišnjem. Ko ga ni in sem sama pač živim po svoje. Se zaposlim s stvarmi, ki so mi všeč in živim eno drugo življenje. Iščem dobre stvari v najini vezi in jih skušam ohranjati. Da se ne bo slišalo tako, kot da on ne počne nič: se trudi, vidim drobne spremembe, pozornost, a nič ne gre čez noč.
Zavedam se, da je bistvo vztrajati v ljubezni in vezi takrat, ko je tako stanje za oba lepše in boljše kot bi bilo, če bi bila narazen. Do kdaj bo tako in kam prideva, še ne vem…a vseeno si želim, da bi bilo enkrat drugače.

Tvoj lev, občutek imam, da veliko razmišljaš o preteklih vezah in obžaluješ tisto, kar si že storil. Pusti preteklost, raje pojdi naprej. Saj je lepo, da spoznaš svoje napake, ampak to spoznanje raje uporabi v naslednji vezi. Do takrat pa…prepusti se, bodi odprt…saj si še mlad ;-))

Škorpijončica,

še enkrat se oglašam; upam, da ne boš jezna. Če ni skrivnost, koliko sta vidva dejansko skupaj? Praviš, da premalo; med tednom odbrzi, v nedeljo je z otroki. Res me zanima, koliko ur ti nameni med tednom, v soboto? Sploh gresta kdaj skupaj na dopust?
Praviš: “tako zelo ga ljubim”. Si ga sploh utegnila dobro spoznati? Ali pa ravno to, da sta tako malo skupaj, podaljšujeje pri tebi v bistvu še vedno zaljubljenost, ki bi sicer že prerasla v ljubezen?
Prav uganka sta mi vidva?

draga Škorpijončica,

hvala za “kompliment” – saj sem res še mlad 😉 Tile sončni dnevi, ki nakazujejo pomlad so tudi meni koristili, da sem se spet začel zavedati lepot življenja. Ja, res ni dobro gledati na preteklost, na način, kot to počnem jaz. In nikoli si ne bi mislil, da bom kdaj na forumu pisal o sebi. In se učil o čustvovanju. Moški smo drugačni, vsaj večina. Drugače zaznavamo, dojemamo kot ženske. Pa saj to je tako ali tako že dokazano. Se pa trudim tudi jaz.
Veš Škorpijončica, prav občudujem tvoj odnos do tvojega leva. Kako zelo znaš ceniti, kar je dobrega in lepega pri njem, z njim. In ne uničevati tega, zaradi njegove slabe plati.
Upam, da ti bo to uspevalo dovolj dolgo, da se bosta s časom le našla na neki točki, kjer bosta oba zadovoljna.
Naj ti pomlad prinese veliko lepega.

No ja, sem mislila, da se ne bom več javila, pa vseeno…sem spet tukaj. Še ena levinja, ti si kriva, veš ;-)) si mi dala precej mislit. Po tvoji objavi sem začela seštevat ure, ko sva skupaj, skupne obede, sprehode, večere….in sem ugotovila, da nima smisla; pa saj niso važne ure. Nekomu je dovolj malo in nekomu je premalo veliko; vsekakor pa je pomembno kako se ob tem počutiš, kaj ne? Torej…vsekakor se jaz počutim, da mi je premalo. Seveda vztrajam in vem, da sem fazo zaljubljenost že prerasla. V tisti fazi mi je bilo še nekako dovolj, saj veš, ko nosiš dan in noč rožnata očala…sem jih snela, brez skrbi. Zato pa je premalo. Vztrajam ravno zaradi ljubezni, vendar ne bom vztrajala, če bom videla, da ne gre drugače, če bom dobila občutek, da nikoli ne bo drugače. Dala sem skozi že nekaj vez in se naučila, da celo v imenu ljubezni ni pametno vedno vztrajat. Ker takrat, ko je vsaj eden nesrečen, nima smisla. Torej…prepuščam se toku in vmes živim svoje življenje.

Tvoj lev, prav z veseljem bi te še kaj prebrala. A veš, da si mi s svojimi besedami res pomagal? Mi zaupaš, koliko si se ti posvečal svoji škorpijonki, da ji je bilo premalo? Je bilo tebi dovolj? Skozi tvoje oči nekako lažje gledam mojega levčka in najino situacijo… Pa upam, da te je pomlad že zagrabila in ti dala novega elana, da si kakšni ob dnevu žena podaril kakšno rožico in to ni bila tvoja mama ;-))

ŠKORPIJON (Od 24. oktobra do 22. novembra)
Ne smeš jim zaupat. Nikoli ne kupi rabljenega avta od škorpijona, nikoli ne kupi ničesar od škorpijona, če ti kaj podari, ima gotovo kaj za bregom. So brez vsake etike, zato veliko dosežejo. Večinoma so neplodni. Moški imajo spolne organe precej razvite, so pa večinoma impotentni. Ženske potrebujejo izrazito debele, dolge, zajetne batine, ko jih enkrat razpališ, se težko unesejo. Uporabljajo erotična pomagala, predvsem enormne vibratorje in dildote. Analno? Ni problema. Znana osebnost: Bill Gates in Pablo Picasso.

LEV (Od 23. julija do 23. avgusta)
Mislijo, da so rojeni vodje, v resnici pa vsi vedo, da so navadni nesposobni tepci. Vedno serjejo, tudi če nimajo argumentov in so stisnjeni v kot. Večinoma ne poznajo osnov higiene, veliko jih ima hepatitis. Kot tapravi levi radi poščijejo vsa drevesa naokoli, so tudi rojeni v tem znamenju nagnjeni k temu, da čečkajo po zidovih, vrezujejo imena v drevesa in smetijo po forumih. Vedno iščejo ostale leve, se zbirajo in ližejo med sabo, nikoli ne mislijo s svojo glavo so kritizerski in nekreativni. Znana osebnost: Slobodan Miloševič

Mislim, da se odlično ujemata! 🙂

Draga Škorpijončica,

tudi jaz sem mislil, da se ne boš več javila. Pa sem vesel, ker si se 🙂
Uh, tale Matjazko pa nima glih dobrega mnenja o škorpijonih in levih 😉

Ja, pomlad že deluje dobro name. Ženske se že vrtijo okoli mene, samo izbrati moram eno, ki mi bo všeč. Hecam se. Res pa je, da sem prejšno zvezo “predelal” in zdaj se lahko neobremenjeno spustim v novo.
Takole, bila sva skupaj cca 2x med tednom zvečer kake 3 ure, pa ponavadi cel vikend, če jaz ali ona nisva imela kake “obveznosti” (rojstni dnevi otrok, sorodnikov, prijateljev ipd.) Tiste dni, ko se nisva videla pa sva se slišala, ponavadi zvečer, si povedala kaj je novega, kako sva preživela dan ipd. Med tednom sem prihajal k njej, ob vikendih sem jo peljal na kak izlet. Poleti pa sva šla na 14 dnevni dopust, pozimi za 7 dni smučat. Ampak, njej je bilo to premalo. Med tednom se je počutila osamljeno in vikend, ki sva ga ponavadi preživela skupaj, ji ni nadomsetil tega. Želela me je ob sebi vsak dan. V bistvu si je želela skupnega življenja, ki pa ga jaz nisem želel. Vsaj prvih nekaj let ne, dokler se res dobro ne spoznava. Govorila mi je, da si želi imeti dragega ob sebi vsak dan, vsako noč. Tako je bila navajena iz prejšnjih zvez.
Draga Škorpijončica, delo od poslovnega človeka, kot sem jaz, zahteva tistih 5 dni od ponedeljka do petka praktično celega človeka. Delamo od cca 9h in nekje do 19h in če z drago ne živiš na istem naslovu, pač ne gre drugače, kot tako, da so vikendi tisti, ki nam ostanejo za osebne potrebe in želje. Res je, da je skupno življenje “rešitev”, vendar nisem človek, ki bi se upal tega po cca letu dni zveze. Le-to namreč potegne za sabo premnogo, da bi si v teh letih upal tvegati, brez da bi dodobra spoznal žensko, ki si jo želim ob sebi.
Sem ti kaj pomagal? Upam!
Lepo bodi in če se še kaj javiš ne bom nič jezen 😉

Matjazko,

hehe, si me pa nasmejal! Glede na tvoje ostale poste bi si drznila sklepat, da si oven?? ;-)) Opis boš že sam našel, saj veš, kje…

Tvoj lev, kaj naj rečem…če bi bila jaz tvoja škorpijončica, bi mi bilo preživljanje skupnega časa v obsegu, ki si ga opisal, vsekakor dovolj. Še en dokaz, kako različna merila in potrebe imamo. Jaz lahko po skoraj dveh letih samo sanjam o skupnih vikendih. Za razliko od vaju se midva sicer vidiva skoraj vsak dan, mogoče enkrat na 14 dni ne, ampak včasih je to res samo pol urice…pa bi takoj zamenjala s “tvojo”. Veš, jaz se nikoli ne počutim osamljena. Toliko stvari je, ki jih počnem sama, zase, poleg obveznosti (služba, zaključek študija…), da niti ne pomislim na to. Moj dan se zaključuje okrog polnoči in dejansko je do takrat zapolnjen. Ampak manjka mi tisti posladek, pričakovanje skupaj preživetih dni, ki ti dajo energijo za naprej, ki te povežejo in zapolnijo dušo. Iluzija, kot vidim…Ne rabim, pravzaprav bolje – nočem skupnega življenja. Tu te čisto razumem. Mogoče nekoč, ko bodo otroci na svojem, ko se bo življenje umirilo in si bova verjetno oba zaželela živeti skupaj. Pa če bo to moj levček ali kdorkoli drugi; ne vem, bom videla, ko bo čas za to. In tudi nič hudega, če tega ne bo in bom starost preživljala sama. Je pa škoda zamujati stvari, ko ti je lepše v dvoje…to je tisto, česar si želim. Zdaj, ko se tukaj pogovarjam o teh stvareh in si jih končno upam analizirati, se počasi počutim…kaj pa vem, čakajoč na Godota? Nekaj se bo moralo spremeniti, ker se ne počutim srečno, kot bi lahko bila. Kaj bo to, bom še videla.

Pa veliko sreče pri “jagodnem izboru” kandidatk ti želim…;))

Ne, nisem sem oven, moje sončno znamenje je dvojček z ascendentom na tehtnici. Imam pa Pluton v 12. hiši, tako da se me pazite, ker ti so bili menda čarovniki oz. črni magi v prejšnjem življenju, vsaj tako trdi znani srbski astrolog Nikola Stojanović. Malo si bom osvežil spomin in se spomnil kakšnega uroka za vse tiste, ki ste vpletli astrologijo v rubriko Čustvena inteligenca! Urok bo prešel na tisto, ki bo napisala kak prispevek v tej temi ali odpirala nove. 🙂

PS: Gre za izjemno močan ljubezenski urok, tako da boste kot lutke v mojih rokah, povsem odvisne od moje volje! 🙂

Napiši kakšne so bikice?:)

Napiši kakšne so bikice?:)[/quote]

Aha, moja prva prostovoljna marioneta. Nocoj po polnoči te bo zbadalo v levem stegnu, ko bom izvajal inicializacijski vudu obred z voščeno lutko po tvoji podobi. Urok mi lahko spodleti samo v primeru, če nisem zadel tvojih proporcev: dolgonoga črnolaska, 90-60-90, z polnimi žnablji kot Severina in zelo velikimi pljuči. Če te bo zelo zbadalo v stegnih, te mora tvoj obvezno malo zmasirati, tudi če bo spal, ga kar rukni med rebra in mu razloži perečo situacijo, v kateri si se znašla.

Bikice imate rožičke, zato sama dobro veš, da rade nasajate (tudi obratno) , da zato rabite konkretne “španske bikoborce”, ker le ti so vam kos, ker drugače vas sam hudič ne umiri. Sicer pa več piše tukaj:

BIK (Od 21. aprila do 21. maja)
Vztrajni, ne vdajo se zlahka, vendar predvsem zato, ker so nesposobni in jim nič ne uspe prvič. Izrazito butasti in brez smisla za humor. Zlahka jih zmanipuliraš, nagnjeni pa so k temu, da zatirajo šibkejše od sebe. Ženske rade dajo. Zaradi prirojene topoumnosti jih težko razpizdiš, ko pa ti uspe, je dobro, da hitro tečeš. Znana osebnost: Sadam Husein recimo.