škorpijončica,
veš, takole se upam potožit, sicer sem pa “reva”. Zato se tudi ne upam kontaktirati na mail. Pred kolegi delujem, kot da čisto obvladujem zadevo. Da pač nisva bila za skupaj. Da pride druga, ki bo zagotovo prava zame.
Svoje ranljivosti ne izdajam. Tukaj si upam, ker me nihče ne pozna.
Kot si rekla, vikenda je konec. Sem preživel. Čaka me naporen teden. Delo.
Morda med službenimi obveznostmi spoznam sorodno dušo, ki tako kot jaz išče ljubezen…
Kdo ve.
Škorpijončico sem spoznal v savni.
Bivšo ženo v šoli.
Kje pa ti tojega leva?
Če sta moje starosti, si/sta ločena?
Včasih mi je žal, da v zakon nisem vložil dovolj.
Ah.
Kako že pravi pregovor: če bi bil vedež, ne bi bil revež.
Lahko noč.
Grem spat.
Jutri me v službi čaka naporen dan.

tvoj lev,

če bi bil tole kakšen drugi moderiran forum, bi naju moderator že prestavil kam drugam; zajadrala sva v bolj osebne pogovore, se ti ne zdi? Praviš, da si “reva”…tu te nihče ne pozna. No ja, tudi če pišeš na mejl, pošlješ zs, te sogovornik pozna ravno toliko kot tukaj; torej toliko, kolikor sam hočeš. Tvoja izbira.

To, da igraš pred kolegi, nekako razumem. Kaj pa pred prijatelji? Vsaj tem(u) se vsaj malo izpovej, ker ti bo potem laže. Pusti ego, ni ti treba vedno in povsod kazati, kako obvladaš situacijo. Vsak od nas je kdaj šibek in ranljiv in pridejo trenutki, ko nam spodrsne; včasih padeš, včasih pa se izmuzneš; vedno pa se pobereš, prej ali slej. Če nista več skupaj, verjetno tudi nista bila za skupaj. Drugače bi gotovo našla pot. Pusti si čas za prebolevanje. Kje koga spoznaš konec koncev sploh ni pomembno; lahko je kjerkoli. Bolj je pomembno to, da potem, ko najdeš pravega, poiščeš z njim pot, ki bo osrečevala oba. Zato se je potrebno pogovarjati in poslušati…

Pri naših letih je večina poročenih, ostali pa kar večinsko spadamo med ločence, z raznorazno prtljago, ki jo vlačimo s sabo. Tudi midva sva med njimi. Verjetno smo vsi polni raznoraznih izkušenj iz prejšnjih vez, ki niso vedno ravno prijetne. Se pa z izkušnjami učimo in če smo pametni, ne ponavljamo starih napak. Naj ti bo to vzpodbuda. Nekaj si se v tej vezi gotovo naučil, tako kot si se v zakonu nekaj naučil in v naslednji vezi bo nekaj gotovo drugače. Čas ti bo pokazal, kaj. Odmisli tisto, kar je bilo in živi za zdaj, vsako minuto posebej; minute sestavljajo ure, ure sestavljajo dneve in čas gre naprej…In mi z njim.

škorpjončica, moram ti povedati tudi jaz: sem levinja in imela sem dva škorpijona za povrstjo….ne ne ne…in še enkrat ne. Z zadnjim sem si celo dovolila imeti otroka. Tako da še enkrat ne in ne in ne….

vidva pa razbita stereotipe…

draga škorpijončica,

nekaj časa me ni bilo, sem bil na službeni poti. Delo in posel sta me okupirala in tokrat sem za to prav hvaležen. Preprosto ni bilo časa za karkoli drugega. Moja škorpijončica je sicer še vedno v mojih mislih, vendar je razum začel prevladovati čustva.
Priznam, da bo še vedno v mislih del mojega vsakdana kar nekaj časa, ampak na drugačen način.
Ja, vse nam je dano z določenim namenom. Tudi ona je bila tu zato, da sem spoznal, kaj pravzaprav potrebujem.
Hvala predvsem tebi, avtorica te teme-škorpijnčica, da sem s tvojo pomočjo lažje preživel taprve dni brez nje. Naj ti Bog povrne tvojo dobroto.
Bodi srečna. Tudi jaz bom bom enkrat spet srečen, to sem preprosto spet začutil.
Vem, pozno je že. Pa vseeno lahko noč mojemu nepoznanemu angelu – tebi škorpinončica.

tvoj lev,

a veš, da sem se prav spraševala, če se boš še kaj javil in povedal, kako ti gre! Lepo in predvsem zelo vzpodbudno zate, da si spoznal, v čem ti je koristila tale veza. Seveda boš še mislil na tvojo škorpijončico, ljudje, ki so nam nekoč tako zelo blizu, ne izginejo iz naših src kar tako. Ampak verjamem, da ti bo vedno lažje. Pa nikar ne zapadi sedaj v pretirano delo; vzemi si kaj časa tudi zase in za lepe stvari. Mislim, da se takrat, ko bomo stari in betežni ne bomo toliko spominjali svojih delovnih dosežkov, temveč se bomo vračali v tiste trenutke, ki so bili lepi in nas osrečevali. Ali smo bili takrat sami ali v dvoje niti ne bo tako zelo pomembno…

Nikar se ne zahvaljuj; vem, kako težko je, ko se znajdeš v taki situaciji; če ti lahko nekdo s kakšno besedo iz lastnih izkušenj pomaga, zakaj pa ne? Meni to ni težko…

Srečo si ustvarjam(o) vsak dan posebej, z malimi koraki in dejanji; nič ni samo po sebi umevno in večno. Je pa lepo.

In kljub vsemu; zaenkrat škorpijonka in lev kar paševa skupaj ;-))

Večkrat sem prebrala tvoje pisanje dragi Levček. Nekako so se me dotaknili tvoji prispevki. Tudi jaz se sestavljam že eno leto po 19 letih zakona. Ni mi žal za leta, ki so minila, kajti veliko sem se naučila iz svojih napak, ki se jih nisem niti zavedala.

Zavedam se, da bom počasi morala iz svoje luknje, kjer sem nedotakljiva. Tudi jaz imam kar zahtevno službo, študij ob delu, veliko mi pomeni narava, ki me pomirja, ko sem najbolj na tleh, zato izkoristim vikende, da grem ven na zrak, če je le mogoče.

Če želiš mi lahko pišeš na moj mail in bova malo poklepetala in si izmenjala izkušnje, nič obvezujočega.

[email protected]

škorpijončica,

danes nisem prav dolgo delal. Pred eno uro sem končal s službenimi zadevami 😉 Ponavadi delam do pozno ponoči, zato se tudi javljam bolj pozno. Danes smo malce proslavili en dogodek in nisem več razpoložen za delo. In tudi ponočevati zaradi nespečnosti sem nehal. Zdaj spet lahko spim. Moja bivša res ni bila biser, šele zdaj to vidim. Še dobro, da je odšla. Tahudo je mimo in zdaj spet spim. Sicer ne v dvoje, pa mi je vseeno kar dobro. Ker nisem slab, ne po videzu ne po srcu (saj se smem pohavliti, kajne?) me bo katera še prav rada imela.
Veš, škorpijončica, da sem ti res hvaležen za spodbudne besede. Res ti želim vso srečo.
Se včasih, ko hodim po ljubljanskih ulicah in opazujem ženske okoli sebe, sprašujem, če si katera med njimi morda ti. Hecno, a ne.
Kjerkoli že si, morda celo na čisto drugem koncu Slovenije, bodi lepo.
Ne bom nič jezen, če se še kaj oglasiš 😉

tvoj lev,

ha ha, nikoli ne veš, kdo so ljudje, ki hodijo mimo tebe ali ob tebi, dokler jih ne spoznaš! Pa tako majhna je Ljubljana! Pokaži svoj levji pogum in se mi javi še kako drugače; prepričana sem, da imava še kaj, kar bi si lahko povedala. Še ena hecna stvar: mogoče se pa poznava? Kdo ve…me je pa ob tvojem pisanju nekajkrat spreletel tak občutek.

Prijateljica 70,
mogoče še beseda zate: običajno si sami naložimo čim več obveznosti in bremen takrat, ko se nočemo soočit sami s sabo in svojo žalostjo; tudi jaz sem enkrat to počela. Lepo je, da hodiš ven in v naravo, vendar smo ljudje družabna bitja in če ne spoznavaš drugih, ne veš, če te mogoče ne čaka tisti pravi že za prvim vogalom… Seveda ni nič narobe, če si sam; ampak včasih je v dvoje lepše.

tvoj lev,
upam, da te nisem ustrašila; zdelo se mi je, da si se že precej pobral in se lahko malo pohecam…

Veš, danes sem jaz na dnu. Včasih ti droben dogodek lahko spremeni pogled na svet in življenje. Žalostna sem, moje oči so polne bolečine, ne spim, ne znam naprej. Škoda, da imam dopust, ker bi mi bilo nekako lažje v službi. Vem, kaj bi marsikatera ženska na mojem mestu storila, a nekako ne morem…zaprla sem se pred ljudmi; sedaj razumem tvoje besede, ko si rekel, da pred kolegi igraš…ne znam igrat, zato sem raje sama s svojo bolečino.

Kje so meje ljubezni? Koliko lahko v imenu ljubezni do nekoga spregledaš, pozabiš, se podrediš? Ne da se mi več…včasih ne zmorem. Ne verjamem več v brezpogojno ljubezen, razen do otrok. Kako lahko nekoga brezpogojno ljubiš, pa ob tem ne zanikaš svojih želja, potreb, hotenj? Grem ven, v naravo, proč od ljudi in njega…

Ti si preživel (pa saj sem tudi jaz že marsikaj)…kakšen nasvet, kako odmislit, kako se čim prej pobrat? Vesela bom odgovora…

draga Škorpijončica,

… tudi jaz sem škorpijonka, “v vezi” z levom sedem let, pa kljub temu še vedno živiva vsak na svojem (pri svojih starših).
Pridejo dobra obdobja, ko je nebeško, pridejo slaba obdobja, ko se ne slišiva več dni. Ekstremni vzponi in padci. Vsakih par tednov – konec je, potem pa se pa umiri, nekaj lepih besed, pa je spet bolje… Levi imajo res nek čar, ki te osvoji, vendar grozno trmo in zamerljivost. Ko se mu zameriš, ti ne odmeri tudi mesec ali dva.
Če boš vztrajna, ga imaš res rada in on tebe, bosta uspela. Bo pa ogromno popuščanja in prilagajanja potrebno, iz obeh strani.

Srečno !

Draga Škorpijončica,

nisi me prestrašila zadnjič in u redu mi je bilo, da si se malo pohecala. Res sem se kar nekako pobral in nisem več čutil take potrebe, da o tem govorim tu, tebi. Zato se tudi nisem več javil. Pa tudi zazdelo se mi je, da sem že preveč jamral. Pa še en mali dopustek sem si privoščil te dni, sem šel malo smučat s prijatelji. Jutri pa spet na delo. Malo pa še vseeno pokukam sem, ker še vedno boli in ker sem osamljen . Če si že kdaj imela podobno izkušnjo veš, da ne gre to tako hitro. So pa prvi dnevi res najhujši, ko čutiš neustavljivo potrebo po tem, da to nekomu poveš, se potožiš. Sem dobil vtis, da si bolj trdna, pa sem se zgleda zmotil in mi je res hudo zate, ker je razbrati, da zelo trpiš. Ne vem, kaj naj ti rečem 🙁 Le kaj ti je storil tvoj lev, da te je tako strlo? Praviš, da droben dogodek. Verjetno je bil še en v nizu že takih in drugačnih dogodkov.
Veš, jaz znam skriti svojo žalost povsod, le doma ne in zato imam srečo, da sem zelo zaposlen in sem bil večino časa odsoten od doma. Ti praviš, da je ne znaš skriti. In mislim, da ti je zato še težje, kot je bilo meni. Kaj pa prijateljica, se tudi njej tokrat nisi potožila? Rad bi ti nekako pomagal, kot si ti meni. Pa res ne vem, kaj bi ti rekel. In po svoji izkušnji sodeč se mi zdi, da v bistvu noben nasvet ne pomaga, da si niti ne želimo nasvetov, ampak predvsem želimo o tem govorit, dat ven, deliti to, ker nas to vsaj majčkeno razbremeni bolečine.
Če ti je bilo teh nekaj stavkov vsaj malo v uteho, bom “vesel”. Drži se, saj bo. Morda se še celo reši vajina ljubezen. V brezpogojno ljubezen pa tudi jaz ne verjamem. Meje-pogoje imamo, čeprav različne. Eni so pripravljeni veliko, celo preveč spregledat, drugi manj ali zelo malo…

škorpijončica…poskušaj ne biti v bolečini….

sicer prebiram vajine debate s tvojim levom, zanimive so mi, ker sem resnično imela dve vezi s škorpijonom in res lahko potrdim besede škorpijonke….ekstremni vzponi in padci….to omogoča taka naveza, vse ostalo verjemi, da ne. In polagam ti na srce ali sprejmi vzpone ali padce ali pa z njim ostani v prijateljskih odnosih, ki mimogrede, zares vredu tečejo za razliko od partnerske veze.

Naredi si vse najbljše, razvajaj se, crkljaj se,…….pomiri se. To je v taki navezi normala.

pozdrav

aha še to, če boš prebrala celotno temo, ki sta si jo pisala ( in še nekaj nas je vletelo notri ) boš sama razbrala iz svojih besed, da so vzponi in padci v tej navezi edino mogoče.

In v kateri zvezi ni vzponov in padcev? Ali niso vzponi in padci vedno ekstremni?
Krivično bi bilo pripisovati nekomu lastnosti le na osnovi znamenja, ki mu pripada. In tu je še podznak pa ascedent in kdo bi vedel kaj še vse….
Ljubi ali trpi za izgubljeno ljubeznijo pa prav vsak zelo močno, pa naj bo levček ali škorpijončica.
Le, da škorpijončku ali levu že vnaprej pripišemo neke lastnosti, ki naj bi jih imel in potem vemo kako je to. Kar v nekom iščeš, to vedno najdeš. Pa naj bo to dobro ali pa slabo.

Naj povem, da sem post lev-škorpijon spremljal ves čas.
Nekako sem v večjem delu napisanega našel tudi samega sebe, predvsem v zapiskih avtorja
“tvoj lev”.

Tudi sam sem po horoskopu lev. Za seboj imam zame zelo dolgo 8.letno zvezo z
rakico. Naj omenim, da sem star 26.let, in da je bila ta rakica moja prva ljubezen.
Sam razhod med nama je bil zame ubijalski. Nevem, koliko čustev in brezpogojne ljubezni
premore posamezno človeško telo, toda moje okoli tega pri njej ni poznalo meja.

Po 8.letih zveze sem jo ljubil kot prvi dan najinega spoznanja. Vanjo sem bil zaljubljen z srcem, glavo, očmi.. Bil sem daleč vstran na krajši službeni poti, ko se mi je zveza v hipu podrla. Izvedel sem za vso njeno nezvestobo, za vso njeno laganje, prikrivanje. Po 8.letih zveze se nisem mogel od nje posloviti na dostojen način kot človek!! -enostavno je odšla z njim ..in da je vse še bolj pikantno in boleče, je bil ta človek človek, ki sva ga oba bolj ali manj dobro poznala. Tisto noč bi najraje umrl!! Te bolečine ne znam opisati. Zaradi psihične izčrpanosti&totalne čustvene zlomljenosti sem se zatekel k alkoholu (naj omenim, da nikoli prej nisem užival alkohola!!!!). Da sem lahko prva dva meseca po razhodu zvečer zaspal za vsaj 4.ure, sem zaužil po 2.litra vina in do 5.piv ..kasneje se je doza seveda večala. Ampak zanimivo v službi sem deloval dokaj normalno. In kot je dejal že nekdo pred menoj, navzven svoje bolečine nisem nikoli kazal, temveč sem jo trdno skrival v sebi&živel z njo. Večkrat sem iz obupa pomislil tudi na samoumor, da bi se enkrat za vselej rešil te bolečine!!!

Kmalu je prišla streznitev. Namreč, ko sem nekega jutra vstal, me je obšla nenadna vest, da je storil samoumor moj vrstnik&in moj zelo dober prijatelj mojih let. Takrat sem se zamislil nad svojim takratnim odnosom do svojega življenja, predvsem pa nad mojim načinom razmišljanja.

S časoma sem se odpravil v knjižnjico, ter si isposodil razne knjige, za katere sem menil, da mi bodo koristile, čeprav me niso pretirano zanimale ..ampak prisili sem se-dejal sem si-izberi takšno življenje, kot ga živiš trenutno, ali pa ga spremeni&resnično zaživi. No, in s pomočjo knjig sem vsaj pričel pozitivno razmišljati, in alkohol zamenjal za razne športne dejavnosti.

Ko sem se nekako otresel alkohola, sem menjal službo in prešel v novo delovno okolje. Večina časa sem in še preživljam v tujini, kjer delam skoraj cele dneve. Vem, da preteklosti nemorem uiti, lahko pa jo omilim&vsaj delno pozabim nanjo. In vesel sem, da sem bil toliko močan, da sem se pobral takorekoč sam ..da sem zamenjal službo, okolje. In tudi predvsem potovanja so tista, na katerih sem zelo veliko razmišljal ..se srečeval z ogromno ljudmi, in tako v sebi nabral ogromno pozitivnega optimizma.

Minili sta skoraj 2.leti, od najinega razhoda. Globoko v sebi vem, da jo še vedno močno ljubim, čeprav ni vredna niti ene same moje misli.

Upam, da bo moja zgodba prispevala svoj del nekomu, ki je prav ta trenutek povsem na dnu!

Hvala vam vsem za odgovore, tolažbo in mnenje. Saj vem, večina meni, da znamenja res niso pomembna, vendar sem sama izkusila in doživela, da določene stvari držijo. Ja, ljubim ga še vedno, zelo. In vem, da tudi on mene. Ampak…občutek imam, da včasih prihajava iz dveh tako različnih svetov, da se enostavno ne slišiva. Stvari, ki so meni same po sebi umevne, njemu niti slučajno niso in obratno. Res je, da imam par prijateljev levov, “ena levinja”, s katerimi se res dobro razumem, ampak partnerstvo je čisto nekaj drugega. Kako biti “samo” še prijatelj nekomu, ki ga ljubiš? Ljubezen, vsaj pri meni, ne mine kar tako, od danes na jutri. Lahko se ji zavestno odpovem, a iz mene ne bo izginila…Pravzaprav tudi ne želim, da izgine, ker upam, da bi lahko še bila lepa, kot je že bila.
Pravzaprav me moj lev včasih prizadene in dejansko ne razume, kaj je storil. Ko nekoga res ljubiš, marsikaj toleriraš, sprejmeš, odpustiš…Zadnji dogodek pač ni bil tak. Zato mi je tako težko, tako hudo. In kot si napisal “tvoj lev”, tudi on pravi, da včasih enostavno ne zna z mano. Da je kot slon v trgovini s porcelanom. Torej…trpiva oba. Vem, da bova iz ljubezni znova pozabila na dogodek, vem, da bova šla naprej, vendar se včasih sprašujem, kako dolgo še. Upala sem, da bo teh razhajanj s časom manj, a po skoraj dveh letih ni videti konca. In to mi včasih jemlje pogum. Utrujena sem. Želim si nekaj več, želim si nekaj drugače. In trenutno ne vem, kako naprej…Zaprla sem se v svoj svet, se prekomerno obložila z delom, ponoči ne spim in tuhtam. Moja draga prijateljica mi trenutno ne more bit v oporo in oprem se lahko samo nase. Zato pomaga, če se lahko potožim vsaj vam, ki me ne poznate…Hvala vam.

Nisem brala vse kolobocije, samo vidim, da so nekaj levi na tapeti. Pa da ne boste samo jamral čez njih, na glas povem: To so najboljši možovi!

Je pa res, da sem ovnica :))))

škorpijončica,
ja vem, da je tvoja bolečina velika, sem levinja in verjamem, da tudi lev ( tvoj partner ) trpi. In to o prijateljstvu…ja tudi sama ne padam iz ljubezni v ljubezen ( tega nisem sposobna ) in potrebujem mnogo časa, da se rehabilitiram ( v prvi vrsti odpustim vse partnerju s katerim sem se razšla v drugi vrsti sebi, da sem si to dovolila, kar je težje delo ) in za to je potreben čas ( v mojem primeru za prvega škorpijona, ki sva bila že pred vezo v prijateljskem odnosu je trajalo cca 1 leto, v drugem primeru, v vezi se je rodil tudi otrok, pa cca 3 leta ). Vendar – to sedaj sicer težko sprejmeš – verjemi, da čas dela čudeže. Če je mogoče naj velja še rek – daleč od oči, daleč od srca.

Ne želim, da bi me brala kot, da je vajina veza razpadla – daleč proč od tega. Pišem le svoje izkušnje.
Nič ni narobe med vezo lev -škorpijon, vendar resnično moraš sprejeti drugačen, ne tradicionalen način partnerstva. Jaz tega nisem sposobna. Mogoče boš po tehtnem premisleku sposobna ti, zakaj ne? Zakaj dejansko bi moralo potekati v okvirih nekih pričakovanj, kaj ti bi in kaj ne bi – dejansko nas zrušijo prav naša pričakovanja do drugih….. Poskušaj na ta način pogledati na partnerstvo in imela boš več možnosti, da sprejmeš situacijo kot je in jo vzdržuješ v obojestransko zadovoljstvo.

Veliko uspehov pri tem prilagajanju ti želim in javi se še….

pozdrav

Škorpijončica,

kako si? Vidim, da sva dobila kar nekaj družbe tu gor 😉
Včeraj je bil Valentin. Nikoli mi v bistvu ni pomenil nič, kljub temu pa sem svoji dragi na ta dan poklonil kako malenkost. In moram priznati, da mi je bilo včeraj malo težje, kot mi je sicer.
Pa ti? Sta s tvojim levom šla naprej? Taki dnevi so včasih priložnost, da lažje naredimo kak korak.
Ja, težko je, kadar ljubimo in smo ljubljeni, a istočasno ne osrečujemo drug drugega. Začaran krog je to, ker ne moreš naprej, in ne moreš oditi.
Javi se še kaj, Škorpijončica.

Valentina sva sicer preživela vsak po svoje, danes pa sva ga nekako ponovila, samo za naju. Tako zelo ga ljubim in vem, da tudi on, moj levček, mene; ne moreva narazen, kljub vsem različnostim in nerazumevanju. Včasih se mi zdi, da bi potrebovala “navodila za uporabo” – on zame in jaz zanj; a kdo jih bo napisal, hehe!?
Veliko sem razmišljala o besedah ene levinje in vedno bolj ugotavljam, kako prav ima. Nimava niti slučajno tradicionalne veze, ne spadava v kalupe, ki jih kot dokaz ljubezni razume okolica, saj tudi midva nisva čisto “tradicionalna”. V letih po ločitvi sva se kot verjetno večina nas navadila živeti sama, skrbeti samo zase. Poiščeš si delo, hobije, družbo in cel kup stvari, ki ti zapolnijo čas; nikomur se ni treba prilagajat, nikogar spraševat za mnenje. Nikogar ne rabiš, da bi ti pomagal, obenem pa se ni treba na nikogar ozirat…In potem se pojavi človek, ki ga neizmerno ljubiš, pa ga nekako ne znaš “vkomponirati” v svoje življenje. Seveda se to dogaja obema…Ko me nevede prizadene in šele po moji reakciji spozna, kaj je tisto, česar nisem želela in pričakovala, sva prizadeta in trpiva oba. Iščeva skupne poti, a verjetno bodo vzponi in padci vedno; to nekako vem.
Tvoj lev, res me zanima, kaj se je dogajalo s tabo in tvojo škorpijonko? Mogoče bi mi lahko pomagal razumet mojega levčka. Si ti tudi najprej mislil na delo in cel kup obveznosti in šele potem našel čas zanjo? Kaj je bilo tisto, kar vaju je pravzaprav razdružilo? Če ne vrtam preveč in upam, da ne odpiram tvojih ran…bom vesela, če mi zaupaš. Poskušam razumeti najino drugačnost…sva kot kovina in magnet, tako drugačna, a vendar naju močna sila vleče skupaj…

Škorpijončica,

me veseli, da si se javila in tudi to, da se s tvojim levom kljub vsemu zelo ljubita.
Ja, rad bi ti pomagal. In pravzaprav mi ne odpiraš ran, ker mislim, da mi to celo pomaga spoznavati sebe. Bova morda imela oba nekaj od tega.
Ne vem sicer, katero dejanje tvojega leva te je nazadnje tako razžalostilo, ampak nekako sem že na začetku razbral, da ti ne posveča dovolj pozornosti.
S mojo bivšo ženo sva bila sošolca. Ona je bila strašno redoljubna in pridna učenka in sem si od nje večkrat sposojal zapiske, pa tudi učila sva se včasih skupaj. Enkrat je preskočila iskrica, ki je bila dovolj, da sva ostala skupaj in se poročila. Ona je bila kot mravljica (devica po horoskopu). Vse je bilo, kot iz škatlice. Dom, otroka, za vse je poskrbela. Jaz pa sem bolj malo prispeval k temu, razen z dobro plačo. Čez teden sem v glavnem delal za službo, ob vikendih pa smo bili skupaj, ponavadi smo kam šli in meni je bilo tako čisto u redu. Njej pa ne, kar sem kasneje, žal prepozno, tudi spoznal. Mi je sicer večkrat rekla, večkrat sva se skregala zaradi tega, imela občasna obdobja tišine, ampak je šlo. Dokler niso ta obdobja postala vedno daljša. In prišel je dan, ko mi je rekla, da želi ločitev, da je spoznala, da ji dajem čisto premalo, da rabi več in da je spoznala nekoga, ki ji je pripravljen dati tisto, česar ji jaz nisem znal. Priznam, da niti nisem bil preveč presenečen, čeprav mi je bilo hudo, saj sva bila skupaj dobri dve desetletji. Odselil sem se, denar k sreči ni bil problem, otroka pa že velika. Po ločitvi sem imel nekaj kratkih zvez, bolje rečeno avantur. Potem pa sem pred slabimi dvemi leti spoznal njo – škorpijonko. V savno sem dokaj redno zahajal, ona tudi. Enkrat sem jo po savni povabil na pijačko, zvedel, da je že dolgo ločena in da ji razpada tudi trenutna zveza. Počasi sva se zbližala in postala par. Živela sva vsak v svojem stanovanju, hodila konec tedna na izlete, med tednom, povprečno dvakrat, pa sem v glavnem jaz prihajal k njej. Ponavadi pozno, ker sem cele dneve delal in še študiral. Skratka, ko sva bila skupaj, nama je bilo zelo lepo. Eno leto je bilo v glavnem vse v redu, potem pa so se začeli očitki, da ji je to premalo, da si želi več mene, da se cele dneve ne spomnim nanjo. Poskušal sem ji razložiti, da se velikokrat spomnim nanjo, ampak si v tempu, v kakršnem delam, ne znam vzeti nekaj minut , da bi ji to tudi pokazal/dokazal s kakim klicem ali sporočilom. Trudil sem sem ob večerih in koncih tedna res nadoknaditi tisto, česar ji čez dan nisem dal. Pa je moj trud vedno nekako “izničila”. Trudila se je sicer razumet, ampak bolj kot to, je začela iskat srečo drugje, pri bivšem, ki jo je še vedno poskušal dobiti nazaj. Tega sicer nisem vedel dokler mi tega ni povedala, ko sva se razhajala. Takrat pa se tudi nisem več dosti trudil za zvezo, ampak sem ji prepustil odločitev. Odšla je, ker očitno bivšega ni prebolela.
Zdaj sem se ti malo bolj predstavil 😉 Če ti bo kaj pomagalo pri razumevanju tvojega leva, bom vesel. Zdaj pa moram počasi učke zapret. Se še bereva, če boš želela.