Leto je na okoli….
…., ko sem izvedela, da imam verjetno limfom (no, na včerajšnji dan je bilo – 13.12.2004). Na testiranju na astmo in alergije mi je pulmologinja za vsak slučaj dala slikat še pljuča in poglej jo, veliko belo liso med pljučnima kriloma. “Krstina, to je lahko limfom,” je rekla dr. Mačkova. Jaz pa takoj zalaufam klikerje: “Ahaaa, limfom, fom, om…. ta beseda se konča podobno kot veliko besed, ki pomenijo raka…. oooo, hudooo, … kaj to potem pomeni,” mi je rojilo po glavi. vprašala sem dr. Mačkovo: “Kako pa se zdravi limfom?” Odgovorila mi je , da sistemsko. Ker mi ni bilo nič jasno, sem naprej vrtala, kakšno je to sistemsko zdravljenje. In ona mi odgovori, da je to kemoterapija. “Kaaaaaaaaaaaaaaaaaj??? Potem imam raka? Ojoj, ojoj, ojoj…. ” Samo to mi je rojilo po glavi. Da ne govrim, da sem od samega šoka na parkirišču, ko sem šla domov iz ZD, falila moj avtomobil. In brezglavo iskala moževo število v mobitelu.
Hja, to je bil šok zame, mojega moža, za celo družino. Hvala bogu je zlata dr. Mačkova nemudoma prosila svoje kolege na Golniku, da so mi hitro začeli delati preiskave (CT, bronhoskopijo in punkcijo). Odvzeti vzorec na Golniku se je izkazal za slab, zato so me tik pred novim letom, 28.12. operirali na torakalni kirurgiji v KC, da so mi odvzeli nov košček tumorja (takrat me je operiral prisrčni dr. Stanko Vidmar – res je bil faca, ker mi je napolnil baterije s svojim optimističnim pogledom na moj tumor!!!). Vmes sem bila napotena tudi že na OI, kjer sem dobila mojo zdajšnjo onkologinjo dr. Tanjo Južnič Šetina, ki je tudi maksimalna. Potem so sledile še dodatne preiskave na OI in 5.1.2005 mi je v žilo že tekel prvi ciklus KT. Juhuhu, začelo se je zdravljenje.
Od suma do prve kemoterapije so pretekli le 3 tedni. Vmes pa kup preiskav, operacija… Res se je vse odvijalo z nadzvočno hitrostjo. Imela pa sem tudi veliko srečo, da so se okoli mene zbirali sami krasni zdravniki. Žal mi je, ker se z Golnika tako slabo spomnim priimkov vseh zdravnikov, ki so me obravnavali. V spominu sta mi ostala prijazna dr. Trilarjeva in dr. Cesar.
KO sedaj pogledam nazaj, sploh ne vem, kako smo vsi skupaj preživeli te 3 tedne strahu, šokov in predvsem čakanja na diagnozo, saj sem šele 3.1.2005 izvedela, kaj točno mi je…. obetala se mi je celo še ena bolj zoprna diagnoza – timom. Hvala bogu se sum na to vrsto raka ni potrdil! Takrat sem kar skakala od veselja, ko sem izvedela, da imam limfom in ne timoma.
Potem seje začelo zdravljenje, pogum, velika volja do življenja. Pomoč in spodbude so kar deževale. Še dobro, da imam tako pogumnega moža, starše, brata, tasta, taščo… Da o super prijateljih sploh ne govorim! Vsi so skrbeli zame, me razveseljevali s kakšnimi dobrimi forami, obiski, skupaj smo plindrali okoli in preganjali temne misli…..
In tekel je čas, sledile so si kemoterapije druga za drugo…. Konec maja sem zaključila s KT in rituksimabom, potem je sledilo še 18 obsevanj, ki sem jih končala 3. julija. Septmebra je bila kontrola po končanem zdravljenju in pokazalo se je, da sem premagala mojega limfiča!
In v pondeljek, 12.12.2005 sem imela prvo uradno kontrolo, dobrih 5 mesecev po končanem zdravljenju in …… ŠE VEDNO JE VSE OK! To sem izvedela danes, ko sem dobila izvide rtg-ja in krvi! Full sem happy! Res! Vem, da sem šele na začetku poti, ampak vsaka “premagana” kontrola je ena velika zmaga. Zmaga je bila že uspešno zdravljenje. In zmaga bo vsaka premagana kontrola!
Hej, vesela sem! Resnično! In januarja grem v službico! Juhej!
DA BO LE TAKO OSTALO ŠE KAR NEKAJ 10 LET!
Hvala vam za podporo. Tudi vi ste del mojega uspeha!
Čestitam Kristina! Takšni dnevi okoli “obletnic” in čakanja izvidov kontrol so tudi pri nas zelo napeti. In potem je veselje še toliko večje, ko ti povejo, da je vse v redu.
Tebi in tvoji družini želim vesel praznični čas, veliko zdravja in drobnih radosti, ki naredijo življenje lepo. Pa pogumno naprej!
Dunja & Co.
Dunja, thanks!
Ja, a ne, kako je noro stresno to obdobje okoli kontrol?! Jaz sem imela 1 teden pred kontrolo tako “zmešano glavo”, da sem si kar našla vse znake limfoma – kot sem jih imela lani decembra. Pa čisto zmešana sem bila. Letala sem okoli kot “sneta skera”, da sem se zamotila in nisem toliko mislila na strah pred kontrolo.
Hvala za lepe želje. Ki jih seveda vračam! Tudi vaši družinici eno veliko košaro optimizma in dobre volje! Pa seveda ZDRAVJA! To itak najbolj rabimo!
Pozdravček!
Kristina,
izgleda da se naši “tajmerji” nekako pokrivajo. Pred enim letom je Jakson ležal v bolnici, po opravljenem CT, ravno smo čakali na izvide prve punkcije (ki ni pokazala nič zanesljivega).
24. 12. pa smo začeli kemo.
Letošnje praznike uživamo z dvojno (ali celo trojno mero) in se veselimo vsem malih trenutkov…
Drži se… vse te obletnice so (čeprav so po eni strani zoprne, ker te spomnijo na težke časa) tudi vesele … uspelo nam je in mi se ne damo, kaj ne?
Lp, petra
Večrat sva se že srečali in se pogovarjali. Vsakič sem spoznala del tvoje izkušnje.
In spet si zapisala zgodbo, ki enim da misliti, drugim pa vlije upanje.
Včasih se sprašujem, kako bi bilo, če ne bi bilo bolezni.
Sprašujem se o smislu bolezni. Sprašujem se “zakaj”?
In vedno znova se mi pokaže nekaj. Potrebna je tudi bolečina in trpljenje, da človek lahko gre naprej. Da raste.
In veš kaj! Vse kar si dala skozi, daje upanje, da vedno posije sonce. Zato bomo lažje hodili.
Od kontole do kontole. In končano poglavje. In znova od kontrole do kontole.
Tako (očitno) gre življenja knjiga.
To, da jo beremo skupaj s tabo, da se lahko naučimo in cenimo tudi preko tega, kar nas ti naučiš, to nam prihrani marsikaj. In pove veliko. Tvoje izkušnje so neprecenljive. Hvala za vse tvoje delo, hvala za to, da si z nami.
Dragi Uporabniki Foruma:
Morda lahko zdaj, ko se že ravno oglašam, izrečem še pozdrav vsem, ki sodelujete na tem forumu, ga soustvarjate ali prebirate: Pozdravljeni!
Kristina,
ti pa si poglej, kaj so tebi in Društvu Limfom zapisali uporabniki Med.Over.Net-a v okvitu akcije Za-Hvala. Na tem naslovu: .
Prav si napisala. Res je ptrebna včasih bolečina, trpljenje, da se sploh zavemo, da živimo, da smo tukaj. Meni je bolezen pomešala vrstni red vrednost in mi POKAZALA PRAVO VREDNOST ŽIVLJENJA. In lahko rečem, da je bila šola težka, včasih tudi na meji človeških zmogljivosti, ampak z dobro voljo, željo po življenju in podporo domačih, prijateljev in vseh vas, sem zmogla. Spodbude domačih in vseh vas so me dodatno motivirale.
Tudi tebi in Primožu hvala za posluh in pripravljenost pomagati bolnikom z limfomom. Hvala tudi vsem vam na Zavodu Med.over.net za pomoč pri izpeljavi peticije za boljšo dostopnost do bioloških zdravil. MIslim,d a smo vsi skupaj naredili res veliko delo. In če smo vsaj malo premaknili stvari na boljše, smo delali prav.
Vesela sem, da sem del “familije limfomčkarjev”, saj sem imela le tako možnost spoznati, kaj je resnična sreča v življenju. In to je res velika nagrada. Vsi nimajo te možnosti.
Pozdravček in še 1x hvala tudi vam na MON-u, ker nam pomagate pri komunikaciji in ozaveščanju!
ahahahahahahahaha, Urošššš, ti si zvezda! 🙂
No, tale t.i. sestra Uršulinka je pa zlati Uroš. Skupaj z Matejo – t.i. Smrčkom sta mi na Onkotu pripravljala kup presenečenj. Smo imeli kar male bolniške zabave… Na zadnjo KT sta mi prinesla 3 idnijančke, ki jih obožujem (uspelo mi je POZAVGATI le 2!) in veliko mukico, napihnjeno s helijem. Ime smo ji dali Fanči (če se prav spomnim). In Fanči je bila zvezda oddelka. 🙂
Ej, Uroš, Mateja, HVALA, HVALA, HVALA,….. za tako zdrave fore!!!!!!!!!
ahahahahahahahahaahhaahahah, kar na smeh mi vleče, ahahahahahahha, Uroš, sem se spomnila tudi tvoje knjige, ki si mi jo prinesel na prvo KT, ahahahahah, predvsem posvetila….. čisto v tvojem stilu. ahahahahaha…..
Juhu, nova Fanči je na poti! 🙂
Bržitka, šola še stoji, jaaa! .) No, do poletja sem uspela med zdravljenjem popedenati cel 3 letnik, tako, da sta mi ostala le še stat in rač za nazaj in diplomca. Ja, ja, bomo tudi na temu področju zmagali! 🙂 Samo, da bo zdravje!
Upam, da se kaj vidimo….