Leta tečejo, dnevi minevajo, žalost ostaja
Letos je minilo 3 leta odkar sem po več splavih doživela še enega v kasnejši nosečnosti, bolezen otroka nato še umre.
Imam terapevte, ki se z menoj intenzivno ukvarjajo. Imam dobre dneve, vendar… kot iz jasnega neba, včasih udari, naravnost v srce, žalost, bolečina…
…ali bom vse življenje tako zelo krhka?
Letos sem si po 3 letih prvič zares dovolila odžalovati. Prej enostavno ni bilo priložnosti, v času izgube sina, sem izgubila še staro mamo, izgubljala drugo, stara sta bila precej v razsulu, v družini je bila poroka, na poti nečak… vse to sem morala dati skozi, brez da bi uničevala lepe trenutke ljudem okoli sebe.
Letos je počilo. Po 3 letih.
Žal ne morem reči, da sem bila deležna prave podpore. Kar me je najbolj zabolelo je to, da sem prejela očitek o nevošljivosti, da so nekateri lahko starši.
Tega nisem imela nikdar v svojem srcu, nikdar. Ta očitek je bil pred pol leta… jaz… jaz sem ga podoživela včeraj, ko sem bila na pokopališču, sinu sem za rojstni dan prižgala svečko.
Kako si lahko nekdo zamisli, da bi menjala svojega sina, pa naj bo kjer koli že je.
Žal na te očitke nisem prejela niti, enega, Oprosti, žal nam je… ali karkoli, za njih sem bila le čudna… seveda sem bila čudna… če me pa tako zelo boli.
In včeraj sem se spet zlomila in sedaj nimam pojma, kako naj se sestavim… včasih… včasih bi kar…
…pa že tako dobro sem bila.
Sedaj pa se mis ponovno srce trga na koščke, počasi… upam da se mi ponovno ne zmeša.
Morala sem se malce spucati… hvala za posluh.
Samo od tebe same je odvisno ali se boš pobrala ali ne. V sebi moraš najti moč in željo po tem, da preboliš in se postaviš na noge. Vsak dan znova, večkrat na dan si moraš ponoviti, da si še živa in da si še želiš živeti in da te bolečina ne bo pokosila. Težko je. Sploh, če nisi že po naravi naravnana k optimizmu. Vem o čem govorim. A se da. Z veliko dela na sebi, truda in volje. In zavedanja, da je vsak korak naprej zmaga nad preteklostjo.
Bolečina in žalost ob izgubi bosta za vedno v tebi, s tabo, ne moreš ju odmisliti, ker sta tu in zdaj. Ampak lahko se naučiš živeti z njima in ne dopustiti, da te vedno podreta na tla. In tudi kadar te, da se pobereš in greš naprej.
Res se da. Zase si prej nikoli nisem mislila, kako močna sem v resnici in kaj vse lahko prenesem. Pa gre. Počasi. Korak za korakom. Ne pričakuj pomoči od drugih. Ne naslanjaj se na njih. Opri se nase in tako boš zagotovo na koncu zmagala. Zase, za spomin na sina. Za vse kar ti je blizu in imaš rada.
Tudi ti si pomembna. Ne oziraj se na besede drugih, naj gredo mimo tebe. Dopovej si, da ima vsak svoje življenje in da ne boš dopustila, da s svojimi dejanji krojijo TVOJE življenje. Pusti k sebi tiste, ki jih čutiš, da so ti blizu. Izogibaj se ljudi, ki ti jemljejo energijo.
Še enkrat ti povem, da je težko, ampak se da. Za začetek vsako jutro ko se zbudiš, počasi odpri oči, uživaj v trenutku, ko se še prebujaš in je resnica še daleč. Potem zajami sapo, ko butne vate bolečina ob spoznanju, da se je vse res zgodilo. In potem si reči, da bo danes dober dan. In potem si ponavljaj to tako dolgo, da boš začela to verjeti.
Res ti želim vse dobro, ker vem kako ti je in kakšni občutki te prevevajo. In nič ni narobe, če se občasno zlomiš…samo da se potem spet sestaviš in greš naprej.
Vse dobro ti želim….
Vem kaj preživljaš, saj sem doživela to izkušnjo in mineva 5 let od moje izgube in na trenutke se mi zdi, da se je zgodilo včeraj…..na trenutke je žalost tako ” živa”, tako prisotna, občutki žalosti tako zelo intenzivni… a .hvalabogu, da ta dan mine in gre življenje naprej…in spet na na novo – do naslednjega takega težkega dne-polnega spominov o njemu, ki je bil središče mojega sveta,…a tako pač je. Ljudje ne razumejo te globoke bolečine, ki ti jo zada smrt lastnega otroka….vem da en velik del mene je umrl skupaj z njim in s tem moram živeti…en dan je lažji …en dan je težji, je pa vsak dan vreden da ga živimo….
Bodi močna in imej se rada…to je edini moj nasvet, predvsem pa bodi močna, saj prazniki so najtežji….
tudi jaz sem s tabo občutenje. Pred tremi meseci mi je umrla hčerka. Dolgo pričakovana….kaj vse se mi dogaja ne znam opisat in ne vem kdaj bo konec…..vem samo to da zmorem….ženske smo zelo močne…samo poiskati moramo to svojo moč v sebi….Meni psiha tako dela da imam grozne fizične težave, a še vedno poskušam pozitivno razmišlat in si tako kot je napisala “tvoja mami” začnem ponavljati pozitivne besede, stavke,…poskušam z avtogenim treningom…in mi pomaga….